Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da ko razmerje, za katerega tožnik zatrjuje oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice oziroma najkasneje v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo (najmanj) z zaključkom opravljanja dela delavca. Tožnik je navajal, da je bil pri toženki zaposlen do 21. 8. 2013, kar pomeni, da je 22. 8. 2013 začel teči 30-dnevni rok, ki pa ga je tožnik zamudil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje najprej očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP. Navaja, da je tožbo vložil 28. 9. 2017 ter nato na poziv sodišča 8. 12. 2017 še dopolnitev tožbe, toženka pa na tožbo ni odgovorila. Zaradi pasivnosti toženke, bi se kot resnična morala šteti dejstva, navedena v tožbi in dopolnitvi, sodišče pa bi moralo izdati zamudno sodbo.

Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno povzelo navedbe tožnika, da je pri toženki nastopil delo 1. 10. 2012 in takrat sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na podlagi te pogodbe ga toženka ni prijavila v zavarovanje in plačevala davkov in prispevkov, tako da je do 17. 2. 2013 (ko je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi) dejansko opravljal "delo na črno". Da ni bil prijavljen v zavarovanje, je tožnik izvedel šele kasneje, ko mu je bilo po opravljeni zobozdravstveni storitvi predočeno, da nima urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zato je toženko pozval, da mu izroči potrdilo o prijavi v zavarovanje in kopijo podpisane pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu zahtevanega ni izročila in je trdila, da je vse v redu in da gre za napako pri ZZZS. Tožnik je zato toženko prijavil na delovno inšpekcijo (z zapisnikom inšpektorja ne razpolaga) in kolikor mu je znano, je bila toženka denarno kaznovana ter ji je bilo naloženo, da s tožnikom sklene delovno razmerje. Tožnik je po izdaji odločbe inšpektorja toženki utemeljeno verjel, da je vse urejeno, saj je bil kasneje redno zaposlen pri toženki do 21. 8. 2013. Šele neposredno pred vložitvijo tožbe, manj kot 30 dni prej, pa je izvedel, da toženka zadeve za nazaj ni uredila in da je torej kršila njegove pravice. Zato je 28. 9. 2017 pravočasno vložil tožbo.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer člen 200 ZDR-1 (prej 204. člen ZDR), ko je navedlo, da glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 21. 8. 2013, tožnik ni vložil tožbe niti v roku 30 dni, odkar je zvedel za kršitev pravice. Poudarja, da prenehanje delovnega razmerja 21. 8. 2013 nima nobene zveze s tem, kdaj je izvedel za kršitev pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012. Zakon ne veže vložitve tožbe na prenehanje delovnega razmerja, kot zmotno zaključuje sodišče. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sploh ni jasno, na kateri datum je sodišče vezalo tek 30-dnevnega roka. Vsekakor pa neutemeljeno ni upoštevalo tožnikovih navedb, da je po ukrepanju inšpektorja utemeljeno mislil, da je njegov status urejen in je za obstoj kršitve izvedel šele tik pred vložitvijo tožbe v septembru 2017. Ker sodišče ni navedlo in obrazložilo odločilnih razlogov, na katere je oprlo svojo odločitev, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo četrtega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodna praksa je denarne zahtevke iz delovnega razmerja res strogo vezala na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vendar bi moralo sodišče v konkretnem primeru upoštevati, da je tožnik predložil podpisano pogodbo o zaposlitvi in tako zaradi pasivnosti toženke obstoj delovnega razmerja sploh ni bil sporen. Posledično bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo in z njo toženki naložiti v plačilo vse neizplačane plače. Ker tega ni storilo, je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 318. členom ZPP ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijani sklep v celoti pravilen in zakonit ter da so vse pritožbene navedbe neutemeljene in jih je potrebno zavrniti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep po ugotovitvi pritožbenega sodišča nima pomanjkljivosti in se da v celoti preizkusiti, v obrazložitvi pa so navedeni vsi odločilni razlogi, ki so jasni, razumljivi in niso v nasprotju. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med razlogi sklepa in vsebino listin.

7. Pritožba neutemeljeno opozarja tudi na bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe in ni uporabilo določb 318. člena ZPP. Zamudna sodba se izda, če tožena stranka v roku iz 177. člena ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožba pa je najprej podvržena predhodnemu preizkusu, ki med drugim obsega tudi preizkus, ali je bila tožba vložena pravočasno oziroma prepozno. Rok za vložitev tožbe je namreč materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje tega roka je procesna predpostavka za vložitev tožbe. V kolikor sodišče ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, tožbo zavrže (273. člen ZPP).

8. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da iz navedb v tožbi izhaja, da je tožnik z delom pri toženki pričel 1. 10. 2012, ko je sklenil tudi pogodbo o zaposlitvi (A1). V času trajanja te pogodbe je pri zobozdravniku izvedel, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Zato je toženko pozval, da mu izroči potrdilo o prijavi v socialna zavarovanja. Ker toženka tega ni storila in je zatrjevala, da je vse v redu, jo je prijavil tudi na Inšpektorat za delo, ki je potrdil, da tožnik opravlja "delo na črno". Inšpektorat je toženki izrekel plačilo kazni in ji naložil, da s tožnikom sklene delovno razmerje. Nato je bila 18. 2. 2013 sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožnik pa je pri tem verjel toženki, da je delovno razmerje urejeno tudi za nazaj.

Iz navedenih dejstev izhaja, da je v obdobju med 1. 10. 2012 do 18. 2. 2013 prišlo do situacije, ko je tožnik ob obisku zobozdravnika izvedel, da toženka ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši njegove pravice iz delovnega razmerja. V navedenem obdobju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je v 204. členu urejal varstvo pravic delavcev. Skladno s prvim odstavkom 204. člena ZDR bi tožnik moral od toženke pisno zahtevati, da odpravi kršitve oziroma izpolni svoje obveznosti. Če toženka v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi svojih obveznosti ne bi izpolnila oziroma ne bi odpravila kršitev, bi tožnik moral v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo. Tožnik je navajal, da je od toženke zahteval, da ga prijavi v socialna zavarovanja, vendar te zahteve ni vložil pisno oziroma tega z listinami ni dokazal. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje vseeno štelo, da je zahteva bila vložena, je pravilno zaključilo, da bi tožnik moral na podlagi drugega odstavka 204. člena ZDR v 30 dneh po izteku roka za izpolnitev obveznosti zahtevati sodno varstvo, česar pa tožnik ni storil. Ob tem je popolnoma nepomembno, da je tožnik mislil, da je toženka obveznosti vendarle izpolnila. Dejstvo je, da jih ni!

9. Čeprav je tožnik tožbi priložil pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 10. 2012, je tudi sam menil, da mu pogodba ne zagotavlja in ne dokazuje obstoja delovnega razmerja. Zato je v tožbi navajal obstoj elementov delovnega razmerja in postavil tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja v obdobju 1. 10. 2012 do 17. 2. 2013, ki naj bi (med drugim) temeljilo tudi na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 10. 2012. Ta pogodba pa je prenehala veljati, ko je s toženko sklenil novo pogodbo z dne 18. 2. 2013. 10. Sodna praksa je zavzela stališče, da ko razmerje, za katerega tožnik zatrjuje oziroma navaja, da ima elemente delovnega razmerja, že preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice oziroma najkasneje v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu. Ta rok se nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki je neformalno prenehalo (najmanj) z zaključkom opravljanja dela delavca (npr. VS RS opr. št. VIII Ips 70/2013). Tožnik je navajal, da je bil pri toženki zaposlen do 21. 8. 2013, kar pomeni, da je 22. 8. 2013 začel teči 30-dnevni rok, ki pa ga je tožnik tudi zamudil. 11. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z reparacijskim zahtevkom (vpis v matično evidenco pri ZPIZ, plače, stroški v zvezi z delom - prehrana, prevoz na delo). Tožnik sam je ta zahtevek vezal na obstoj delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje del tožbe, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, zavrglo, je pravilno zavrglo tudi ostale zahtevke, saj tudi zanje ni izpolnjena procesna predpostavka.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju delovnega razmerja ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 s sprem.), toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).