Jedro

Trditve prvostopenjskega organa, da je obravnavani količek objekt, ki se uvršča med enostavne objekte in da je njegova gradnja v nasprotju z Odlokom, ker količek, ki je del dvoriščne ograje, ni postavljen najmanj 0,5 m od meje sosednjega zemljišča, so pavšalne, neobrazložene in splošne do te mere, da ne ustrezajo standardu obrazloženosti odločbe po 214. členu ZUP, saj organ za te svoje navedbe ni navedel nobenih argumentov in svoje presoje o tem tudi ni z ničemer konkretiziral. Razlogov o odločilnih dejstvih tudi drugostopenjski organ ni ustrezno dopolnil in ni odpravil pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Grosuplje, Ig in Škofljica, št. 06101-042/2018-10 z dne 13. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da morata tožnika na svoje stroške do 15. 4. 2019 odstraniti enostavni objekt – kovinski stebriček na zemljišču, parc. št. 840/6, k.o. ... – naselje, v varovalnem pasu nekategorizirane javne poti, ki poteka po zemljišču parc. št. 845, k.o.... – naselje, ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (1. točka izreka), sicer se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe s prisilitvijo (2. točka izreka). Odredil je tudi prepovedi po 93. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) in tožnikoma naložil, da morata v roku tri dni po izvršitvi odrejenega dejanja o tem obvestiti organ, ki je odločbo izdal (4. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti 19. 11. 2018 opravil inšpekcijsko nadzorstvo v zvezi s postavitvijo enostavnega objekta – kovinskega stebrička na parc. št. 840/6, k.o. ... – naselje, last tožnikov, in pri ogledu ugotovil, da je kovinski stebriček postavljen na parc. št. 840/6, k.o.... – naselje, do parcelne meje z zemljiščem, parc. št. 840/5, k.o. ... – naselje, in do parcelne meje nekategorizirane javne poti, ki poteka po parc. št. 845, k.o. ...– naselje. Tožnika sta v postopku izjavila, da sta sporni kovinski količek postavila že pred 35 leti, da je postavljen na njuni zemlji na koncu poti, od koder je možen dovoz samo na njuno dvorišče ter da je pred časom služil namenu dvoriščnih vrat, ki pa sta jih sedaj začasno opustila. Tožnika sta nato pridobila soglasje za poseg v varovalni pas ceste št. 3510-0049/2019 z dne 11. 3. 2019. 3. Glede na to je prvostopenjski organ ugotovil, da sta tožnika postavila objekt, ki ga GZ uvršča med enostavne objekte po 1.4 točki 3. člena, kot tudi v Uredbi o razvrščanju objektov (v nadaljevanju Uredba) pod klasifikacijsko št. 24205. Po prvi alineji prvega odstavka 5. člena GZ se lahko gradnja enostavnega objekta izvaja brez gradbenega dovoljenja, vendar glede na tretji odstavek istega člena GZ ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi. Predmetna gradnja objekta je v nasprotju s četrtim odstavkom 80. člena Odloka, ki ga je prvostopenjski organ citiral, ker tožnika nista postavila količka, ki je del dvoriščne ograje, najmanj 0,50 m od meje sosednjega zemljišča. Zato je podana podlaga za izrek ukrepov po 82. členu GZ in za odreditev prepovedi po prvem odstavku 93. člena GZ, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

4. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 9. 9. 2019 zavrnil pritožbo tožnikov (1. točka izreka) in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka) ter odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da gre v tem primeru za poseg, ki je bil ne glede na časovno obdobje izveden brez predhodno pridobljenih soglasij in odmikov.

5. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Zgolj sklicevanje na 82. člen GZ inšpekcijskemu organu ne daje takega pooblastila, konkretnih razlogov pa organ ni navedel, ker jih nima, saj stebriček, ki je bil del ograje, postavljene pred 35 leti, ni nelegalen objekt, ampak je bil postavljen v skladu s takrat veljavnimi predpisi. Napačna je tudi ugotovitev, da je stebriček enostaven objekt. Organa ne pojasnita, na podlagi katerih kriterijev sta stebriček opredelila kot enostaven objekt. Stebriček sploh ni objekt, ki bi ga urejal GZ, Odlok ali Uredba, saj nima etaže, v višino sega 1,20 m, ne posega v globino in nima nobene nosilnosti. Prvostopenjski organ ni pojasnil, na katere določbe Uredbe se sklicuje in iz katerih dejstev izhaja upravičena uporaba predpisov. Stebrička tudi ni mogoče opredeliti kot ograje, škarpe, opornega ali podpornega zida, ki je s predpisi opredeljen kot pomožni objekt (enostavni ali nezahtevni), kot je določeno v četrtem odstavku 80. člena Odloka, na katerega se sklicujeta organa. Zato je tudi zahteva po odmiku količka najmanj 0,5 m od skrajne točke od meje sosednjega zemljišča neutemeljena. Prvostopenjski organ tudi ne navaja, koliko je stebriček odmaknjen od parc. št. 845, k.o. ... – naselje, ki naj bi bila javna pot, čeprav ni kategorizirana. Zgolj dejstvo, da to zemljišče v lasti toženke uporabljajo stanovalci za dostop, ne pomeni, da gre za kategorizirano javno pot in tudi ne, da gre za pot. Nezakonita je uporaba Odloka, ki je bil sprejet decembra 2012, saj je bil stebriček hkrati z ograjo postavljen pred 35 leti in Odlok ne more veljati za nazaj. Predlagata, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v nov postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnika v postopku nista dokazovala legalnosti postavitve stebrička kot sestavnega dela ograje, izjava, da je bil postavljen pred 35 leti, pa ni dokaz, s katerim bi lahko opravičila ta poseg. Predmetna gradnja je v nasprotju z Odlokom.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopenjskega organa, da morata tožnika odstraniti enostavni objekt – kovinski stebriček na zemljišču, parc. št. 840/6, k.o. ... – naselje, v varovalnem pasu nekategorizirane javne poti, ki poteka po zemljišču parc. št. 845, k.o. ... – naselje, ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje, sicer se bo začel postopek izvršbe s prisilitvijo, iz razloga, ker je predmetni kovinski stebriček po presoji prvostopenjskega organa enostaven objekt, ki pa je izveden v nasprotju s četrtim odstavkom 80. člena Odloka, ker ni postavljen najmanj 0,50 m od meje sosednjega zemljišča. 9. V zvezi s tem pa sodišče pritrjuje tožnikoma, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni z ničemer konkretizirano opredelil, zakaj oziroma na podlagi katerih meril je predmetni kovinski stebriček uvrstil med enostavne objekte po 4. točki prvega odstavka 3. člena GZ, na katero se sklicuje v odločbi. Prav tako ni opredelil, zakaj je obravnavani stebriček po njegovi presoji mogoče uvrstiti med objekte pod klasifikacijsko št. 24205 Uredbe, na kar tudi opira svojo odločitev. Pod klasifikacijsko št. 24205 namreč Uredba določa druge gradbene inženirske objekte, ki niso uvrščeni drugje, tj. ograje, oporne zidove in objekte za zadrževanje plazov, pri čemer pa prvostopenjski organ glede na konkretne okoliščine primera ni pojasnil, zakaj oziroma na podlagi katerih meril šteje predmetni količek za ograjo ali oporni zid po navedeni klasifikacijski št. Uredbe. Izpodbijana odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so pomembna za odločitev (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), zato je s tega vidika ni mogoče materialnopravno preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je že samo po sebi razlog za odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10. Prvostopenjski organ se sklicuje tudi na četrti odstavek 80. člena Odloka, po katerem se lahko ograje in škarpe (oporni in podporni zidovi), ki so v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi opredeljeni kot pomožni objekti (enostavni ali nezahtevni), gradijo brez soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, če znaša odmik skrajne točke objekta od meje sosednjega zemljišča najmanj 0,5 m. Ker predmetni količek, ki je del dvoriščne ograje, ni postavljen najmanj 0,50 m od meje sosednjega zemljišča, gre po presoji prvostopenjskega organa za nelegalno gradnjo, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 82. členu GZ.

11. Vendar pa tudi glede tega prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil, na podlagi katerih kriterijev je obravnavani stebriček uvrstil pod ograjo ali škarpo oziroma oporni ali podporni zid v smislu četrtega odstavka 80. člena Odloka, ki naj bi ga tožnika v tem primeru kršila in kar naj bi bila podlaga za ukrepanje v zvezi z nelegalnim objektom po 82. členu GZ, saj tega konkretno ne utemelji. Zato (tudi) te ugotovitve prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti. Sodišče pripominja, da iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 19. 11. 2018 izhaja ugotovitev prvostopenjskega organa, da je tik ob javni poti postavljen kovinski količek, in ne, da je morebiti predmetni količek del dvoriščne ograje oziroma da gre za ograjo.

12. Trditve prvostopenjskega organa, da je obravnavani količek objekt, ki se uvršča med enostavne objekte in da je njegova gradnja v nasprotju z Odlokom, ker količek, ki je del dvoriščne ograje, ni postavljen najmanj 0,5 m od meje sosednjega zemljišča, so torej pavšalne, neobrazložene in splošne do te mere, da ne ustrezajo standardu obrazloženosti odločbe po 214. členu ZUP, saj organ za te svoje navedbe ni navedel nobenih argumentov in svoje presoje o tem tudi ni z ničemer konkretiziral. Razlogov o odločilnih dejstvih tudi drugostopenjski organ ni ustrezno dopolnil in ni odpravil pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe skladno s pooblastili, ki mu jih daje ZUP (tretji odstavek 248. člena, 251. člen, 252. člen ZUP).

13. Ker torej izpodbijana odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato pomanjkljiva do te mere, da je onemogočen njen materialnopravni preizkus (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na postopek, po potrebi dopolniti dejansko stanje, dejstva pravilno in popolno ugotoviti ter glede na morebitno novo dejansko in pravno stanje ponovno odločiti o zadevi, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti (214. člen ZUP). Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj glede na obrazloženo na odločitev ne morejo vplivati, ker izpodbijane odločbe že zaradi absolutne bistvene kršitev pravil postopka, kot obrazloženo, ni mogoče potrditi kot pravilne in zakonite.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, sta tožnika na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se jima priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki jih je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ).