Jedro

Ker je pogoj za pridobitev državljanstva po 13. členu ZDRS, da je izkazana korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, je v danem primeru to korist ugotavljal organ, na področje katerega sodi tožnikova zatrjevana korist. Ob upoštevanju negativnega mnenja Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je tudi Vlada ugotovila, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje, da je podal prošnjo iz razlogov na nacionalnem področju, je tožena stranka na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije pravilno uporabila določilo 1. in 2. odstavka 13. člena ZDRS, ko ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

Izrek

1. Tožba AA se zavrne. 2. Tožba BA se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika AA za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je AA zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz razlogov na nacionalnem področju po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 13. člena Zakona o državljanstvu RS zaprosila Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije. Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je z dopisom sporočil, da daje negativno mnenje k vlogi tožnika za pridobitev slovenskega državljanstva po 13. členu Zakona o državljanstvu RS. Nadalje tožena stranka navaja, da je Vlada Republike Slovenije v skladu s 13. členom Zakona o državljanstvu RS dne 14. 5. 2002 obravnavala tožnikovo prošnjo in s sklepom ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožena stranka zato ugotavlja, da za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije niso izpolnjeni pogoji po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato njegovi prošnji ni ugodila.

Tožbo vlagata AA in BA in v njej navajata, da sta presenečena in razočarana nad neugodno odločbo. Navajata, da imata dovolj sredstev za preživljanje v Sloveniji, tožnik prejema okrog 2.000 švicarskih frankov mesečno, in nikoli nista bila kaznovana ali kakorkoli drugače problematična. V Sloveniji imata številne sorodnike in prijatelje, s katerimi redno vzdržujeta stike. Tožnik je bil v obdobju 1969 do 1982 za stalno prijavljen na naslovu A, in tja bi se rada oba vrnila po bivanju v tujini. Neugodna odločba tožene stranke jima bo otežila administrativno pot nakupa in preselitve, vendar namere ne bo preprečila. Tožnica BA je slovenska državljanka in se vrača v Kočevje skupaj z možem, AA. Oba si namreč želita ponovno se vživeti v slovensko stvarnost kot polnopravna državljana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna, zato predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba AA ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik svojo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije oprl na določbo 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1, 30/91-1 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ki je veljal v času odločanja tožene stranke. Tožena stranka pa se je tudi v svoji odločbi oprla na citirano določbo.

Določilo 2. odstavka 13. člena ZDRS predvideva, da obstoj razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku tega člena, to je znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, na podlagi mnenja pristojnega resornega organa, predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa je tožena stranka zaprosila Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju. Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je z dopisom z dne 4. 4. 2002 sporočil, da daje negativno mnenje k vlogi tožnika, svojo odločitev pa je oprl na dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil. Vlada Republike Slovenije pa je s sklepom ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Iz upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka obravnavala tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije iz razlogov na nacionalnem področju in zato pridobila mnenje Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve. Tožnik v tožbi ne izpodbija tega razloga oziroma ne navaja nobenega drugega razloga, ki so navedeni v 1. odstavku 13. člena ZDRS. Ker je pogoj za pridobitev državljanstva po 13. členu ZDRS, da je izkazana korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, je v danem primeru to korist ugotavljal organ, na področje katerega sodi tožnikova zatrjevana korist. Ob upoštevanju negativnega mnenja Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je tudi Vlada ugotovila, da ne obstaja interes za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Ker tožnik v tožbi ne nasprotuje, da je podal prošnjo iz razlogov na nacionalnem področju, je tožena stranka na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije pravilno uporabila določilo 1. in 2. odstavka 13. člena ZDRS, ko ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo.

Tožnik v tožbi ne navaja nobenega drugega razloga, ki jih predvideva 2. odstavek 13. člena ZDRS, zato je tožena stranka, po presoji sodišča, pravilno odločila. Sodišče je zato tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Tožbo BA je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka obravnavala prošnjo tožnika AA. Iz same tožbe pa izhaja, da je tožnica BA slovenska državljanka, zato odločba tožene stranke očitno ne posega v tožničino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče je zato njeno tožbo s sklepom zavrglo in se pri tem oprlo na 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS.