Jedro

Ker je bil tožničin dom porušen ob zavezniškem bombardiranju, ni izpolnjen zakonski pogoj iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, saj od doma ni pobegnila zaradi porušenja hiše s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.2001, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 11.12.2000 ter odločila, da se tožeči stranki status žrtve vojnega nasilja-begunca ne prizna. Tožena stranka je odločbo odpravila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Ker je bil dne 14.2.1945 tožničin dom porušen ob zavezniškem bombardiranju C., ni izpolnjen zakonski pogoj iz 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01 dalje ZZVN), saj od doma ni pobegnila zaradi porušenja stanovanjske hiše s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da pobeg tožničine družine v P. in nato v L. dne 14.2.1945 ni mogoče šteti za pobeg pred vojnim nasiljem okupatorja v smislu določb ZZVN. Da je bilo C. kritičnega dne bombardirano s strani zavezniških letal je namreč splošno znano zgodovinsko dejstvo, poleg tega pa je to razvidno tudi iz potrdila muzeja Narodne osvoboditve M. z dne 21.12.1999, ki se nahaja v upravnih spisih.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja, saj je okupator nad njeno družino izvajal nasilje v času bombardiranj in še po njem, njeno stanovanje pa je bilo, kljub temu, da se sodišče prve stopnje in tožena stranka sklicujeta na zavezniško bombardiranje, porušeno zaradi nemškega okupatorja. Ob tem pa tožnica tudi ugovarja, da so bili prebivalci območja S.P. prisilno preseljeni ne glede na to, čigava letala so C. bombardirala. Tudi dejstvo, da niso bili opozorjeni na življenjsko nevarnost zaradi napada zavezniških letal, ne vzdrži razlage tožene stranke, da ji ne pripada status žrtve vojnega nasilja. Sodišču očita, da ni upoštevalo dejanskega stanja v času okupacije v C. ter prosi za logično in pravično odločitev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Odločitev je pravilno oprlo na določbe 1. in 2. člena ZZVN, ki določajo, da gre državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja le, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena ZZVN štejejo med žrtve vojnega nasilja tudi osebe, ki so bile nasilno pregnane s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihovega stanovanja ali stanovanjske hiše od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogle vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece (4. odstavek 2. člena ZZVN). Ker je glede na navedene določbe ZZVN do statusa žrtve vojnega nasilja upravičena le oseba, ki ji je bilo nasilje prizadejano s strani okupatorja, tožnica ne more uspeti s pritožbenimi ugovori, da ni relevantno ali so C. dne 14.2.1945 bombardirala zavezniška ali okupatorska letala. Posledično pritožbeno sodišče ni moglo slediti ugovorom v pritožbi, da se je morala tožničina družina preseliti v P., ker je bila v življenjski nevarnosti in brez strehe nad glavo, saj ta, za tožnico sicer nedvomno težka situacija, ni bila povzročena s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev. V pritožbi tožnica tudi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je okupator nad njeno družino izvajal nasilje, saj sama navaja, da je bilo C. bombardirano s strani zavezniških letal. Pritožbena trditev, da je bilo C. s strani zaveznikov bombardirano zaradi Nemcev, pa na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.