Jedro

Glede na to, da je bilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo že pravnomočno odločeno in to glede nekaterih postavk s celotno ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ni bila mogoča ponovna celovita določitev odškodnine - mogoča je bila le realna uskladitev z vrednostjo denarja tistega dela zahtevka, o katerem je bilo treba zaradi deleža odgovornosti ponovno odločati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 900.500 LIT in 722.685,60 SIT z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo 155.337,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je nesrečo, v kateri je bil poškodovan tožnik, v celoti zakrivil zavarovanec tožene stranke. Pri določitvi odškodnine je upoštevalo, da je bila tožniku že pravnomočno prisojena odškodnina v zneskih 1.350.750 LIT in 611.028,00 SIT. Odločalo je o tistem delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila prva sodba razveljavljena. Odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo je določilo v naslednjih zneskih: za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 512.000,00 SIT, za pretrpljene telesne bolečine 160.000,00 SIT, za strah 40.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 10.000,00 SIT. Poleg tega mu je prisodilo še odškodnino za premoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Opozorilo je na obseg razveljavitve prve prvostopne sodbe in zavzelo stališče, da je bil tožnik upravičen prilagoditi svoj zahtevek spremenjenim razmeram, ki so nastale po razveljavitvi. S prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo rast življenjskih stroškov in drobnoprodajnih cen v času od 2.12.1992 do 20.4.1993 in to celo preseglo, v kar pa pritožbeno sodišče ni poseglo, ker ni bilo pritožbe tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ali v višjem deležu ugodi zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na izvedeniško mnenje o tožnikovih poškodbah in zdravljenju ter 20 % zmanjšanju splošnih življenjskih sposobnosti. Glede na to uveljavlja, da bi morala biti priznana višja odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v postopku pred prvim odločanjem postavil naslednje zahtevke za povrnitev nepremoženjske škode: za pretrpljene telesne bolečine 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 650.000,00 SIT, za strah 40.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 10.000,00 SIT. S sodbo sodišča prve stopnje z dne 19.5.1992 je bilo po višini tem zahtevkom ugodeno v celoti, razen za telesne bolečine, za katere je bila določena odškodnina 200.000,00 SIT. S sodbo in sklepom pritožbenega sodišča je bila navedena odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo potrjena; sodba prve stopnje je bila razveljavljena zaradi odločitve o obsegu odškodninske odgovornosti ene in druge stranke. V nadalnjem postopku je bila ugotovljena izključna odgovornost tožene stranke, zato pripada tožniku odškodnina v polnem znesku. Če se razmere v času do ponovnega odločanja na prvi stopnji ne bi spremenile, bi to pomenilo, da bi pripadal tožniku na račun nepremoženjske škode tisti del odškodnine, ki je bil pri prvem sojenju zavrnjen zaradi njegove sokrivde, to je 40 % priznane odškodnine. Ker so se razmere po ugotovitvi obeh sodišč spremenile zaradi porasta življenjskih stroškov in rasti maloprodajnih cen, je imel tožnik pravico vskladiti svoj zahtevek, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, s spremenjenimi razmerami tako, da je ohranil realno enako vrednost, kot jo je imel ob prvem prvostopnem odločanju. Zato je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo zvišanje zahtevka. Glede na to, da je bilo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo že pravnomočno odločeno in to glede nekaterih postavk s celotno ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ni bila mogoča ponovna celovita določitev odškodnine - mogoča je bila le realna vskladitev z vrednostjo denarja tistega dela zahtevka, o katerem je bilo treba zaradi deleža odgovornosti ponovno odločati. Le odškodninskemu zahtevku za pretrpljene telesne bolečine ni bilo že ob prvem sojenju v celoti ugodeno, vendar je tudi to odškodnino višje sodišče s sodbo z dne 2.12.1992 potrdilo in zavrnilo pritožbo glede izpodbijanega, a nerazveljavljenega dela prvostopne sodbe. Glede na to tudi prisojeni znesek za to škodo, enako kot za ostale oblike nepremoženjske škode, pomeni valorizacijo prvotno določene odškodnine in se nanaša na stanje ob prvem sojenju.

Glede na navedeno tožnik neutemeljeno uveljavlja ponovno celovito določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo. Opisani procesni položaj tega ne dopušča. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožnik ne izpodbija načina in obsega upoštevanja spremenjenih razmer pri valorizaciji njegovih odškodninskih zahtevkov. Ne izpodbija niti drugostopne ugotovitve, da je bila s prvostopno odmero odškodnine presežena stopnja rasti življenjskih stroškov in maloprodajnih cen. Revizijsko sodišče je zato v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (386.čl. ZPP) ugotovilo, da je uporabljena metoda pravilna, izračun sam pa spada v okvir dejanskih ugotovitev, ki niso predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. ZPP).

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.