Jedro

Zoper odločbe o priporu v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje in predajo zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Odločanje o odpravi pripora sodi v okvir tistega postopka, v katerem je bil pripor odrejen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. V postopku odločanja o izvršitvi evropskega naloga za prijetje in predajo, ki ga je izdala Republika Hrvaška zaradi izvršitve pravnomočno izrečene zaporne kazni zoper B. C., je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju dne 5. 1. 2014 zoper zahtevano osebo odredil pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 24. členom Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1). Pritožba zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 1. 2014 zavrnjena, zahteva za varstvo zakonitosti pa zavržena s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 23. 1. 2014. Pripor je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 12. 2. 2014 in Višjega sodišča v Celju z dne 19. 2. 2014 podaljšan za dva meseca, tj. do 4. 4. 2014. Dne 27. 2. 2014 je zagovornik vložil predlog za odpravo pripora, ki ga je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju z v uvodu navedenim sklepom zavrnila, senat Okrožnega sodišča v Celju pa je zavrnil zagovornikovo pritožbo zoper ta sklep.

2. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora. Uvodoma navaja, da je bil pripor zoper obdolženca v Republiki Sloveniji odrejen in podaljšan v postopku njegove predaje Republiki Hrvaški zaradi izvršitve pravnomočne kazenske sodbe Županijskega sodišča v Veliki Gorici K 29/06 z dne 11. 2. 2008, pravnomočni 12. 4. 2011. Predsednik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom IKZ-t 3/2014 z dne 25. 2. 2014 odločil, da se ta sodba prizna in izvrši v Republiki Sloveniji ter da se evropski nalog za prijetje in predajo (v nadaljevanju nalog) zavrne. S pravnomočnostjo tega sklepa dne 8. 3. 2014 je odpadel razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen in podaljšan, zato bi moral biti obdolženec 9. 3. 2014 iz pripora izpuščen. Po stališču zagovornika bi bilo od tedaj naprej o priporu moč odločati le na osnovi 361. člena ZKP, kar pomeni, da bi moral izvenobravnavni senat (in ne preiskovalni sodnik) takoj, ko je prejel sklep predsednika sodišča odločiti, ali obdolženec ostaja v priporu ali pa se pripor odpravi. Ker tega ni storil po uradni dolžnosti, bi moral o tem odločiti na podlagi zahteve zagovornika za odpravo pripora. V nadaljevanju zahteve navaja, da v izpodbijanih sklepih ni utemeljeno stališče, zakaj je za odločanje o predlogu za odpravo pripora v takem primeru pristojen preiskovalni sodnik in ne senat, prav tako pa tudi ni obrazložitve pripornega razloga begosumnosti. V zvezi z dovoljenostjo zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik poudarja, da v zadevah, v katerih je podlaga za odreditev pripora ZSKZDČEU-1, zahteva za varstvo zakonitosti sicer ni dovoljena, vendar v obravnavanem primeru ne gre za odločanje o priporu na podlagi tega zakona. ZSKZDČEU-1 namreč nima nobenih določb o tem, kaj se zgodi s priporom, ki je bil podaljšan v skladu s 24. členom navedenega zakona zaradi predaje drugi državi članici, po tem, ko je nalog pravnomočno zavrnjen, ker se nadaljuje postopek izvršitve kazni zapora. Po stališču zagovornika ni mogoče šteti, da se pripor v takem primeru nadaljuje do nastopa kazni v Sloveniji ter da o priporu v vmesnem obdobju ni treba posebej odločiti. Gre za vprašanja, ki v sodni praksi niso rešena, zato je po mnenju zagovornika nujno, da Vrhovno sodišče o tem zavzame ustrezno stališče. B.

3. Vrhovno sodišče je že v sklepu XI Ips 58143/2013 z dne 23. 1. 2014, s katerim je v tem postopku zavrglo zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, pojasnilo, da je postopek o izvršitvi naloga poseben postopek, urejen v specialnem zakonu (ZSKZDČEU-1). Ta zakon podrobno in (skoraj) izčrpno ureja postopek odreditve in podaljšanja pripora, vključno s pravnimi sredstvi, in le izjemoma predvideva smiselno uporabo določb ZKP. V 24. členu ZSKZDČEU-1 je zoper sklep o odreditvi in podaljšanju pripora v tem postopku predvideno zgolj redno pravno sredstvo (pritožba), ne pa tudi izredna pravna sredstva. Zakon glede izrednih pravnih sredstev tudi ne napotuje na smiselno uporabo določb ZKP. To pomeni, da zoper odločbe o priporu v postopku izvršitve naloga zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Stališče zagovornika, da gre v obravnavanem primeru za drugačno pravno situacijo, ki ne spada v okvir ZSKZDČEU-1, je zmotno ter nekonsistentno s preostalimi argumenti zahteve. Odločanje o odpravi pripora vselej sodi v okvir tistega postopka, v katerem je bil pripor odrejen. Zagovornik ne problematizira, temveč izrecno poudarja, da je bil pripor odrejen in podaljšan na podlagi ZSKZDČEU-1. Kot je mogoče razbrati iz zahteve bi moral biti pripor v tem postopku tudi odpravljen (po uradni dolžnosti oziroma vsaj na predlog zagovornika za odpravo pripora), saj je odpadel razlog, zaradi katerega je bil odrejen - nalog je bil pravnomočno zavrnjen. Že iz navedb zahteve tako izhaja, da izpodbijana odločitev o predlogu za odpravo pripora sodi v postopek izvršitve naloga. Res je sicer, da ZSKZDČEU-1 postopanja sodišča v nastali situaciji (pa tudi odprave pripora nasploh) izrecno ne ureja in je zato pravilno rešitev potrebno iskati s pomočjo ustaljenih razlagalnih argumentov v pravu oziroma ob smiselni uporabi določb ZKP. To pa ne spreminja dejstva, da gre za odločanje o priporu v postopku izvršitve naloga, v katerem zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

5. Vprašanje, ali in na kateri pravni podlagi bi sodišče smelo ponovno odrediti pripor, če bi ga v postopku izvršitve naloga odpravilo, ter ali bi bilo zoper takšno odločitev dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, pa je za obravnavani primer irelevantno, saj sodišče takšne odločitve ni sprejelo.

C.

6. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.