Jedro

Predmet izvršilnega postopka je zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Ugovore, ki se nanašajo na navedeno odločbo, bi lahko tožnik uveljavljal le s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa jih več uveljavljati v postopku, ki se nanaša na izvršitev obveznosti, ki iz nje izhajajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje, Izpostava Trbovlje (v nadaljevanju prvostopenjski organ), tožniku odredil plačilo denarne kazni v višini 500 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom istega organa o dovolitvi izvršbe 0611-593/2011/16 z dne 9. 7. 2012 (1. točka izreka). Denarno kazen je tožnik dolžan plačati v osmih dneh po vročitvi tega sklepa (2. točka izreka). Ker tožnik ni izvršil naloženih obveznosti po odločbi 0611 – 2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011 niti v naknadnem roku, ki je bil določen v sklepu o dovolitvi izvršbe 0611-2493/2011-16 z dne 9. 7. 2012, se mu odredi v 1. točki izreka določena kazen (3. točka izreka). Če tožnik ne bo izvršil z odločbo 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011 naloženih obveznosti v naknadnem roku, najkasneje do 30. 11. 2012, bo kot prisilno sredstvo uporabljena naslednja denarna kazen v znesku 700 EUR (4. točka izreka). O izvršitvi odločbe mora tožnik pred iztekom naknadnega roka pisno ali po telefonu obvestiti kmetijsko inšpektorico, v nasprotnem bo brez naknadnega opozorila izpeljan postopek izvršbe z denarno prisilitvijo z zneskom, navedenim v 3. točki izreka (5. točka izreka). Za neizvršitev inšpekcijske odločbe bo zoper tožnika uveden tudi prekrškovni postopek - plačilo globe za neizvršitev inšpekcijske odločbe (6. točka izreka). Pritožba zoper sklep ne zadrži izvedbe izvršbe (7. točka izreka).

Iz obrazložitve zgoraj navedenega sklepa izhaja, da je bila tožniku s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 9. 7. 2012 zagrožena denarna kazen v znesku 500 EUR, če ne bo izvršil naložene obveznosti, da preneha z nasipavanjem zemljine – zemlje in laporja na kmetijsko zemljišče parc. št. 938/1, 941, 1649/1 in 914, vse k. o. … in obstoječ nasip iz navedenega materiala odstrani ter kmetijsko zemljišče na parcelah št. 938/1, 941, 914 z občinsko cesto na parc. št. 1649/1 povrne v stanje pred nasipavanjem zemljine. Kmetijska zemljišča je potrebno po odstranitvi nasutega materiala sanirati – poravnati površino in zatraviti. Traso občinske ceste, ki služi dostopu do niže ležečih kmetijskih zemljišč, je potrebno povrniti v prvotno stanje trase in jo ponovno usposobiti tako, da bo služila svojemu prvotnemu namenu. Na zahtevo tožnika je bil 17. 7. 2012 opravljen skupni ogled terena, pri katerem je bilo ugotovljeno nespremenjeno stanje na terenu, naknadno pa je bil 24. 9. 2012 opravljen ponovni kontrolni pregled, pri katerem je bilo ponovno ugotovljeno, da se stanje nasipa in trase občinske poti ni spremenilo. Nasprotno, tožnik je ponovno navažal material z izkopa pri urejanju kanalizacijskega omrežja v Blagovici, na Z del parcele št. 938/1, k. o. …. Ker tožnik tudi po roku, naloženem v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 9. 7. 2012, to je v roku do 20. 7. 2012 ni odpravil nepravilnosti in je še nadalje izvajal nelegalno nasipavanje kmetijskih zemljišč, se mu naloži zagrožena denarna kazen v višini 500 EUR, v skladu z drugim odstavkom 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za kmetijstvo in okolje kot drugostopenjski organ. Meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožnik v tožbi izpodbija sklep prvostopenjskega organa o izvršbi z dne 16. 10. 2012, iz razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Ne strinja se z ugotovitvami obeh upravnih aktov, saj ni upoštevano dejstvo, da je bilo stanje v naravi v času izdaje izpodbijanega sklepa prav takšno, kot ga sklep zahteva. Obveznosti naj bi torej bile opravljene že v času izdaje navedenega sklepa. Meni, da prvostopenjski organ v navedenem postopku deluje enostransko, saj so upoštevane le navedbe prijavitelja. Tožniku je zato naloženo plačilo denarne kazni v višini 500 EUR na podlagi neresničnih navedb. Tožnik navaja, da je v postopku inšpektorici predložil slike nepravilnega odvodnjavanja meteornih voda s strani A.A., ki povzročajo škodo na kmetijskih zemljiščih in ogrožajo tako kmetijsko kot stanovanjsko poslopje kmetije. Prav tako jo je opozoril na zaporo dostopa do celotne kmetije in z njo vseh kmetijskih zemljišč, vendar je le-ta odgovorila, da za to ni pristojna. Istočasno pa mu inšpektorica nalaga denarno kazen, ker naj bi z nasipavanjem zemljine onemogočil kmetijsko rabo parcel in prevoznost javne poti ter z njo dostop do kmetijskih površin A.A. Sklicuje se na 80. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), po katerem sta nasipavanje rodovitnega materiala in ureditev poti določeni kot nezahtevni agromelioraciji, zato za njiju ni potrebno posebno dovoljenje.

Tožnik nadalje navaja, da so vse parcele bile zatravljene in da javna pot ni bila zaprta, kar je dokazal tako, da je vodjo kmetijske inšpekcije po poti peljal na traktorskem priključku dne 17. 7. 2012. O tem, da so parcele zatravljene, je inšpektorici poslal fotografije parcel. Prvostopenjskemu organu je tožnik predstavil vzrok za nasipavanje zemljine, saj je s tem zaščitil kmetijske površine in kmetijsko ter stanovanjsko poslopje pred nepravilnim odvodnjavanjem meteorne vode s parcel A.A. in nekaterih občinskih zemljišč. Tožnik je inšpektorico tudi seznanil z dolgoletnim sporom, v katerega je vpleten prijavitelj A.A., B. in tožnik, zaradi A.A. zapore javne poti, ki mu onemogoča dostop do celotne kmetije. Tožniku se očita, da uničuje kmetijske površine z nasipavanjem zemljine, ki pa preprečuje nastanek nadaljnje škode, ki jo povzroča prijavitelj. Zoper slednjega pa organ ne ukrepa, kar kaže na enostranskost in koruptivnost navedenega postopka. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in s tem tudi izrečeno denarna kazen.

V dopolnitvi tožbe tožnik še navaja, da v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno popolno in resnično dejansko stanje. Nasipavanje zemljine naj bi potekalo na kmetijskih zemljiščih s parc. št. 938/1, 941, 1649/1 in 914, vse k. o. …. Tožnik trdi, da na teh štirih parcelah ni nasipanega nikakršnega materiala, saj meje med nepremičninami niso urejene, niti ni znan točen položaj parcel. Navedene štiri parcele je inšpektorica navedla kot približne parcele, na katerih naj bi bilo nasutje, dejanskega stanja, ali je nasutje prav na teh parcelah, pa ni ugotovila. Tožniku je bilo tudi naloženo, da zaradi oviranja dostopa odstrani material iz parc. št. 1649/1, k. o. …, ki v naravi predstavlja občinsko cesto. Tožnik meni, da je s tem inšpektorica prekoračila svoja pooblastila, ki jih ji daje ZKZ.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega akta in drugostopenjske odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik vztraja pri tožbi, ki jo je še dopolnjeval. V dopolnitvi tožbe 23. 5. 2013 navaja kot novo dejstvo okoliščino, da v Blagovici in okoliških vaseh, tudi v Velikem Jelniku, prebiva več oseb s priimkom C.. Pri pregledu sodnega spisa ZSV 279/2011-0602 je ugotovil, da je kmetijski inšpektor v svojih zapisnikih o ugotovitvah stanja in povzročitelju nedovoljenega ravnanja vedno navajal le osebo s priimkom C., ni pa navajal osebnega imena. Le s slednjim bi lahko identificirali točno osebo. Pričakuje, da bo sodišče natančno pregledalo vse dokumente, na podlagi katerih se je celotni inšpekcijski postopek sploh začel. V dopolnitvi tožbe z dne 6. 8. 2013 je tožnik predložil cenilno mnenje sodnega cenilca za kmetijstvo D.D., iz katerega naj bi bilo razvidno, da stanje v naravi ustreza in je ustrezalo zahtevam prvostopenjskega organa. Z dopisom 9. 11. 2013 je tožnik predlagal, da sodišče o navedeni zadevi še ne odloči, ker bo predložil dodatne dokaze, ki so za postopek relevantni, in izvirajo iz drugih postopkov. Pri tem se sklicuje na postopek, ki teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani.

Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za izvršbo s prisilitvijo z denarno kaznijo je 298. člen ZUP. Po drugem odstavku tega člena organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zavezancu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Iz tretjega odstavka 298. člena ZUP izhaja, da prva denarna kazen, ki se izreče za prisilitev, ne sme presegati 1.000 EUR, vsaka poznejša denarna kazen za prisilitev je lahko znova izrečena do tega zneska.

ZUP torej v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, potekel brez uspeha. Obstoj te okoliščine pa v predmetni zadevi izhaja iz zapisnikov o inšpekcijskem pregledu z ogledom 17. 7. 2012 in z dne 24. 9. 2012, ki sta bila izdana pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnik obstoj navedene okoliščine sicer zanika in jo izpodbija. Vendar pa so presoji sodišča v konkretni zadevi relevantni zapisniki o inšpekcijskih pregledih, iz katerih izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga v tožbi zatrjuje tožnik. Iz omenjenih zapisnikov namreč izhaja, da tožnik naložene obveznosti ni izvršil. Inšpekcijska zapisnika se v skladu z določbo 80. člena ZUP štejeta za javni listini, s katerima se dokazuje resničnost v njiju navedenih dejstev ter tako potrjujeta ugotovitve, zaradi katerih je bil izdan izpodbijani sklep.

Na podlagi ugotovitev v navedenih zapisnikih je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno izdal izpodbijani sklep. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da tožnik ni izvršil z izvršilnim naslovom naložene odločbe (inšpekcijska odločba 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011), za katero mu je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe 9. 7. 2012 določen naknadni rok do 20. 7. 2012 in zagroženo, da bo v primeru neizvršitve naloženih obveznosti kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500 EUR. Slednja je uporabljena kot prisilno sredstvo z izpodbijanim sklepom, s katerim je tožniku naloženo plačilo navedenega zneska in hkrati zagroženo z naslednjo denarno kaznijo v višini 700 EUR, če tožnik v naknadnem roku, najkasneje do 30. 11. 2012 ne bo izvršil naloženih obveznosti.

Tožnik v tožbi pojasnjuje okoliščine, ki se nanašajo na izvršilni naslov, to je inšpekcijsko odločbo, s katero mu je bilo prepovedano nasipavanje zemljine – zemlje in laporja na kmetijsko zemljišče parc. št. 938/1, 941, 1649/1 in 914, vse k.o. … in naloženo, da obstoječ nasip odstrani in kmetijsko zemljišče na parcelah št. 938/1, 941, 914 ter občinsko cesto na parc. št. 1649/1 povrne v stanje pred nasipavanjem zemljine. Naloženo mu je še bilo, da kmetijska zemljišča po odstranitvi nasutega materiala sanira – poravna površino in zatravi ter traso občine ceste, ki služi dostopu do niže ležečih kmetijskih zemljišč, povrne v prvotno stanje trase in jo ponovno usposobi tako, da bo služila svojemu namenu. Pojasnjuje razloge, zaradi katerih je z nasipavanjem zemljine na kmetijsko zemljišče skušal preprečiti škodo, ki je na zemljiščih nastajala zaradi nepravilnega odvodnjavanja meteornih voda.

V zvezi z navedenimi ugovori sodišče pojasnjuje, da je predmet izvršilnega postopka zgolj izvršitev obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova (v konkretnem primeru odločbe 0611-2493/2011-4 z dne 14. 10. 2011), ne pa ponovna vsebinska presoja te odločbe oziroma obveznosti, ki iz nje izvirajo. Ugovore, ki se nanašajo na navedeno odločbo, bi lahko tožnik uveljavljal le s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo, ne more pa jih več uveljavljati v postopku, ki se nanaša na izvršitev obveznosti, ki iz nje izhajajo. To jasno izhaja iz prvega odstavka 292. člena ZUP, po katerem je zoper sklepe o upravnem izvršilnem postopku dovoljena zgolj pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato so za predmetno zadevo nerelevantni tudi vsi ostali tožnikovi ugovori in navedbe, s katerimi pojasnjuje okoliščine predmetne zadeve (spor s sosedom, postopek, ki teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, itd.) kot tudi „nova dejstva“, na katera sklicuje v dopolnitvah tožbe. Ker se, kot že pojasnjeno, vse navedeno v predmetnem postopku ne presoja, za zadevo relevantno dejansko stanje pa je presoji sodišča pravilno ugotovljeno, sodišče vse navedene tožnikove ugovore zavrača. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo dokaznih predlogov, ki jih le-ta predlaga (priloženo cenilno mnenje itd).

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.