Jedro

Za zaključek, da so v ravnanju obsojenega izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, ni odločilnega pomena, kaj konkretno je znesek, naveden v posameznih pogodbah predstavljal, ampak dejstvo, da se je obsojeni zavezal, da bo posojili vrnil, česar pa ni storil, niti tega ni nameraval.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo F. Š. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod dodatnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovanima družbama I. d. o. o. in F. d. o. o. povrne nastalo škodo. Premoženjskopravnima zahtevkoma oškodovanih družb je ugodilo in obsojenemu naložilo povrnitev škode v skupni višini 116.758,91 EUR in stroškov nastalih oškodovanima družbama (8. točka 92. člena ZKP), sicer pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenega z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijajo pravnomočno sodbo, kot navajajo sami, iz razlogov bistvene kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in drugih kršitev določb kazenskega zakonika, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo ugoditev zahtevi in spremembo izpodbijane sodbe, tako da se obsojenega oprosti obtožb, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje oziroma spremembo odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, tako da se oškodovani družbi z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napoti na pot pravde.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke, na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, poslalo obsojenemu in njegovim zagovornikom, vendar se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

B.

5. Kljub temu, da vložniki uvodoma navajajo, da zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju vlagajo iz razlogov kršitev, opredeljenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zahtevo v pretežni meri nasprotujejo dejanskim zaključkom nižjim sodišč, uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP, izrecno izključeno.

6. Rdeča nit vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo navedbe, da je za zaključek, da so v ravnanju obsojenega izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, bistvena ugotovitev, ali je bila med pogodbenimi strankami ob sklenitvi posojilnih pogodb dogovorjena novacija, tj. prenovitev že obstoječih posojilnih razmerij ali pa so bili zneski posojil družbi Š. d. o. o. ob podpisu pogodb tudi dejansko izročeni. Po stališču zagovornikov obsojenemu brez izkazanega denarna toka ni mogoče očitati, da si je pridobil premoženjsko korist, ki bi bila protipravna. Ob sklenitvi predmetnih pogodb se je položaj družb I. d. o. o. in F. d. o. o. kvečjemu izboljšal, saj sta pridobili ne le pripoznanje obstoječega dolga, ampak tudi dodatna sredstva zavarovanja svojih terjatev, družba Š. pa od sklenjenih pogodb ni imela nobenih koristi.

7. Vrhovno sodišče deli stališče pritožbenega sodišča, ki je vložniku že pojasnilo, da za presojo ni odločilnega pomena kaj konkretno je znesek, naveden v posameznih pogodbah predstavljal, ampak le dejstvo, da se je obsojeni zavezal, da bo posojili vrnil, česar pa ni storil, niti tega ni nameraval. Pritožbeno sodišče je izpostavilo tudi, da so tovrstne navedbe obrambe v nasprotju ne le z zagovorom obdolženca iz faze preiskave, ko je povedal, da je denar prejel in ga porabil (plačila, poravnavanje dolgov, ipd.), ampak tudi v nasprotju z izpovedbami pooblaščencev oškodovanih družb in listinskimi dokazi. Ob sklenitvi posojilnih pogodb so se obravnavani zneski posojil šteli za izplačane, saj so, tudi po ugotovitvah izvedenke finančne stroke, predstavljali neodplačano glavnico in pogodbeno dogovorjene obresti po prej sklenjenih posojilnih pogodbah. Obveznosti družbe Š. d. o. o., ki so izhajale iz predhodno sklenjenih pogodb, so s sklenitvijo predmetnih pogodb prenehale v celoti (prvi odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), skupaj z njimi pa tudi dogovorjena sredstva zavarovanja. Glavnica je bila izplačana ob sklenitvi prvotnih pogodb in bi morala biti vrnjena, skupaj s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi, namesto tega pa sta bili za višino dolga sklenjeni novi pogodbi. V luči takšnega stališča se kot irelevantne izkažejo navedbe vložnikov, da bi sodišče moralo ugotoviti, koliko od dogovorjenih vrednosti predstavljajo glavnice in koliko obresti po prejšnjih posojilnih pogodbah, kar naj bi bilo pomembno za pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja in presojo zastaranja kazenskega pregona, potrdilo pa bi tudi tezo obrambe, da je bila s sklenitvijo teh pogodb edina oškodovana le družba Š. d. o. o., saj so bile dogovorjene obresti oderuške.

8. V zvezi s tem vložnik neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je kaznivi dejanji kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje goljufije v nadaljevanju, saj meni, da je v posledici takšne neutemeljene odločitve, ki je narekovala seštevek obeh zatrjevanih zneskov oškodovanja, kaznivo dejanje nepravilno opredeljeno po kvalificirani obliki, saj naj bi bila pridobljena velika premoženjska korist. Pritožbeno sodišče je utemeljeno pritrdilo (tudi za obsojenega ugodnejši) pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja, ob vsem tem pa ne gre spregledati, da že korist, ki si jo je obsojeni pridobil na škodo vsakega izmed oškodovancev, sama po sebi predstavlja premoženjsko korist, ki je bila v času storitve kaznivega dejanja po 3. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ opredeljena kot velika. Tako so z vsakim od obeh dejanj, vključenih v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, izpolnjeni zakonski znaki kvalificirane oblike po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena KZ.

9. Vložniki se ne strinjajo niti z zaključkom nižjih sodišč, da zneski po obeh posojilnih pogodbah oškodovanima družbama niso bili tako ali drugače vrnjeni oziroma pobotani in izpostavljajo, da je sodišče ravnalo napačno, ko je v zvezi s tem vero poklonilo D. S., ki je popolnoma neverodostojna priča, sploh pa sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo z listinami izkazanih plačil na račun družbe F., z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za dopolnitev mnenja izvedenke finančne stroke pa je bila kršena tudi obsojenčeva pravico do obrambe. Takšni in podobni očitki so neutemeljeni, saj sta se tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče do navedb obsojenega o vračilu posojil natančno opredelili ter pri tem, poleg izpovedi pooblaščencev oškodovanih družb, upoštevali predvsem mnenje izvedenke finančne stroke, ki je kljub temu, da so bila sicer izkazana določena izplačila s strani obsojenega, družbe Š. d. o. o., in z njima povezanih družb na račune obeh oškodovanih družb, zaključila, da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bili s temi izplačili poravnana prav predmetna dolgova. Zahteva po dopolnitvi dokaznega postopka se je utemeljeno izkazala kot nepotrebna, sicer pa se tudi s temu podobnimi navedbami vložniki nedovoljeno nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju.

10. Enako velja za navajanja v zvezi z zaključkom nižjih sodišč, da je bila družba Š. d. o. o. ob sklenitvi predmetnih pogodb insolventna, česar se je obsojeni zavedal, prav tako kot se je zavedal, da dogovorjena sredstva zavarovanja nimajo kritja in ga ne bodo imela niti ob unovčitvi. Sodišče se je oprlo tako na mnenje izvedenke finančne stroke, ki je po pregledu poslovne dokumentacije zaključila, da družba Š. d. o. o. ni bila v stanju sposobnosti poravnavanja svojih obveznosti že ob koncu leta 1991, sploh pa ob sklenitvi predmetnih pogodb v septembru oziroma oktobru leta 1992, kot tudi na izpoved obsojenega samega, ki je ob zagovoru v preiskavi pojasnil, da se je likvidnostih težav svoje družbe zavedal in jih poskušal odpraviti. Sodišče je zaključek, da obsojeni dogovorjenega že ob sprejemu obveznosti ni imel namena vrniti, sprejelo na podlagi izpovedi prič J. K., R. S., S. G., A. H., J. R., I. P., P. V., S. P. in V. C., ki so podkrepljene s pripadajočo listinsko dokumentacijo, pogodbami, ki dokazujejo zadolževanje obsojenega, utemeljeno pa ni moglo niti mimo ugotovitev izvedenke finančne stroke, da je obsojeni v času sklenitve obravnavanih pogodb že tako slabo finančno situacijo le še poglabljal z izplačili na svoj račun, medtem ko v razpoložljivi finančni dokumentaciji kredit, ki naj bi ga družba Š. d. o. o. bila dolžna vrniti obsojenemu, sploh ni bil zaveden.

11. Obramba je na glavni obravnavi dne 6. 6. 2011 podala zahtevo za izločitev sodečega senata, saj naj bi iz načina postopanja sodišča, predvsem razlogov zavrnitve dokaznega predloga po dopolnitvi mnenja izvedenke finančne stroke, izhajala pristranskost dela sodišča, vendar je bila zahteva zavržena kot nedovoljena, ker je sodišče ocenilo, da je bila podana z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča (26. točka sodbe sodišča prve stopnje). Vložnik v zahtevi za sodno varstvo navaja, da je bila s tem kršena tudi obsojenčeva pravica do obrambe in sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, vendar teh navedb ne podkrepi oziroma, skladno z že izoblikovanim stališčem Vrhovnega sodišča (prim. sodbo I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in druge) ne pojasni, kako naj bi takšna odločitev učinkovala na zakonitost sodbe.

12. Vložniki nedovoljeno navajajo tudi, da je sodišče kršilo načelo identitete med obtožbo in sodbo, ker kljub temu, da je okrožni državni tožilec modificiral obtožbo in kot kraj storitve kaznivega dejanja na škodo družbe I. d. o. o., navedel Lendavo, sodišče temu ni sledilo, čeprav je pravilna navedba kraja storitve kaznivega dejanja pomembna okoliščina, ki lahko ima več procesnih posledic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila predmetna pogodba z družbo I. d. o. o. sklenjena na Ptuju, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (7. točka sodbe sodišča prve stopnje in 20. točka sodbe pritožbenega sodišča), zato tudi s takšnimi navedbami vložniki nedovoljeno nasprotujejo dejanskim zaključkom, sploh pa ne pojasnijo katere konkretne pravno relevantne posledice naj bi ta (četudi bi bila napačna) odločitev imela.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.