Jedro

Samo trditev, da so projekt izdelale strokovno usposobljene osebe, ki za svoje delo odgovarjajo, namreč ne dokazuje tega, da gre za stavbo za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Tudi dejstvo, da je investitor v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja objekt sam opredelil kot gospodarski objekt in ga klasificiral kot CC-SI 12714, druge nestanovanjske kmetijske stavbe, ne zadošča. Pojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji je namreč opredeljen v veljavnih pravnih normah (prvi odstavek 68. člena ZKme-1, Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji), zato tudi pojma objekta, ki je namenjen taki dejavnosti, ni mogoče razumeti le v okviru njegovega jezikovnega pomena, temveč njegovo vsebino opredeljujejo tudi omenjene pravne norme; gre lahko le za objekt, ki po svojih značilnostih, posebej po zmogljivosti, ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

Pravilna razvrstitev objekta glede na njegov namen uporabe (bodisi za dopolnilno kmetijsko dejavnost ali za industrijsko obrtno dejavnost) je pomembna zaradi ugotavljanja, ali ima PGD vse predpisane sestavine ter ali so bili za te vrste gradnjo pridobljeni potrebni projektni pogoji in soglasja k tem pogojem. Pri tem je upravni organ, in ne projektant, tisti, ki mora po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 med drugim preveriti: - ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka), - ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka), - in ali ima projekt predpisane sestavine (4. točka).

V vsakem primeru pa mora upravni organ, kadar kateri od udeležencev v postopku ugovarja, da PGD nima potrebnih sestavin, konkretno obrazložiti, katere sestavine so za tisto vrsto objekta, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, potrebne in ali jih konkretni PGD vsebuje (4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Šele na tej podlagi se namreč lahko ustrezno opredeli, ali so trditve udeleženca, da katera od potrebnih sestavin manjka, utemeljene, zato lahko le taka obrazložitev odločbe zadosti zahtevam iz 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Škofja Loka št. 351-41/2015 - 31 z dne 4. 4. 2017 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pustil v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351- 299/2014-11 z dne 20. 11. 2014, za gradnjo že zgrajenega gospodarskega objekta, izdano investitorju A.A.. V obrazložitvi navaja, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pri ugotavljanju, ali bo predmetna gradnja povzročala prekomerne vplive, ni pomembno stanje na "terenu", ampak je pomembno stanje, prikazano v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD). Če objekt ni zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma PGD, ali so vplivi drugačni, je to lahko predmet inšpekcijskih postopkov. Investitor je gradnjo utemeljil s PGD, ki so ga izdelale usposobljene osebe, ki odgovarjajo, da je skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Upravni organ ne more presojati pravilnosti strokovnih rešitev, lahko pa drugačno stanje izkaže stranski udeleženec s predložitvijo dokaza, ki ga izdela enako strokovno usposobljena oseba kot je oseba, ki opravlja storitve projektiranja. Zato je tožnika pozval, da naj za svoje trditve o prekomernih obremenitvah okolja predloži dokaz takšne osebe. Namesto, da bi podal strokovno oceno o zatrjevanih vplivih na njegovo nepremičnino, je tožnik predložil mnenje univ.dipl.inž.arh. B.B. iz podjetja C. (v nadaljevanju Strokovno mnenje), ki izpostavlja, da je PGD pomanjkljiv in neskladen z zahtevami prostorskega akta. Tožnik neutemeljeno sklepa, da že to dokazuje, da obstajajo prekomerni vplivi na okolje. Predloženo Strokovno mnenje, ki vsebuje hipotetična navajanja, ne more izpodbiti ustreznosti gradnje, ki jo je investitor utemeljil s predloženim PGD. V Strokovnem mnenju je objekt tudi ponovno napačno kvalificiran kot stavba za storitveno in proizvodno obrtno dejavnost, saj je v konkretnem primeru dokazano, da gre za stavbo za dopolnilno dejavnost kmetije. Za te vrste objekt pa Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Železniki (v nadaljevanju OPN) ne določa pogoja, da ne sme prekomerno obremenjevati okolja. Gre za objekt, ki že obratuje in za katerega so bile januarja 2003 že opravljene meritve hrupa v življenjskem okolju. Ugotovljeno je bilo, da je vpliv hrupa v mejah predpisanega. V poročilu so navedene tudi omejitve in ukrepi pri obratovanju žage in gatra, ki so dosledno zajeti v PGD in jih mora investitor upoštevati. Ker objekt obratuje že dlje časa, bi se posledice vibracij na nepremičnini stranskega udeleženca doslej že pokazale.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil (1. točka izreka) in odločil, da mora tožnik A.A. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 142,79 EUR z obrestmi (2. točka izreka). Ugotavlja, da iz PGD izhaja, da hrup ne bo presežen ter na kakšen način je zagotovljena požarna varnost, v točki 0.8. Lokacijski podatki pa so opisane emisije v času gradnje. Tožnik bi lahko s svojimi trditvami uspel le, če bi izkazal, da navedeno ne drži in da so vplivi prekomerni. Vendar to iz predloženega Strokovnega mnenja ne izhaja. V njem je navedeno, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom ter projektnimi pogoji in soglasji za priključitev, ter da ni bilo pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje. Predloženo mnenje ne pojasni, na kakšen način vse ugotovljeno posega v pravne koristi stranskega udeleženca, ampak kaže, da naj bi bilo dejansko stanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, kar ni razlog za obnovo postopka.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, s katero, iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbija prvostopenjsko odločbo in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe. Navaja, da iz Strokovnega mnenja izhaja, da objekt prekomerno obremenjuje njemu solastno nepremičnino s hrupom in vibracijami ter ovira zmogljivost in varnost na javni cesti, ki vodi do hiše. Glede emisij v zrak in požarne varnosti pa mnenje ugotavlja, da je PGD tako pomanjkljiv, da ni mogoče zaključiti, da objekt nima prekomernih vplivov na tožnikovo nepremičnino. Obrazložitev izpodbijanega akta je protispisna, saj toženka izpostavi dele mnenja, ki izkazujejo obstoj prekomernih vplivov, potem pa v nasprotju s temi deli ugotavlja, da to mnenje prekomernih vplivov ne dokazuje. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati konkretnih razlogov, zaradi katerih je toženka kljub ugotovitvam Strokovnega mnenja o obstoju posameznih prekomernih vplivov odločila, da izdano gradbeno dovoljenje ostaja v veljavi. Gre za bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker toženka ne razpolaga s potrebnim znanjem s področja projektiranja bi morala, če se s Strokovnim mnenjem ni strinjala, ravnati po 196. členu ZUP in imenovati novega izvedenca ali izvesti zaslišanje B.B.; tožnik je večkrat predlagal oboje. Odločba je kontradiktorna do te mere, da je ni mogoče preizkusiti tudi glede sklicevanja na stanje na terenu, saj toženka na tretji strani izpodbijane odločbe tožnika poučuje, da mora izhajati iz PGD in stanje na terenu ni relevantno, nato pa se na njeni četrti strani opira ravno na domnevno stanje na terenu, pri čemer prvostopenjski organ tega stanja sploh ni ugotavljal. S tem je bila storjena dodatna kršitev pravil postopka po 164. členu ZUP v zvezi s 4. točko 1. odstavke 237. člena ZUP.

4. Nadalje ugovarja razlagi, da se prepoved prekomernega obremenjevanja s hrupom nanaša zgolj na stavbe za storitvene in proizvodno obrtne dejavnosti, ne pa tudi na stavbe za dopolnilno dejavnost kmetij. Iz jezikovne, namenske in logične razlage določbe 10.1.1.6. točke 32. člena Odloka OPN izhaja, da se prepoved prekomernega obremenjevanja okolja nanaša na vse tipe tam naštetih stavb, saj ni razumnega razloga, da bi bilo to prepovedano samo za objekte za storitvene in proizvodno obrtne dejavnosti. Pri tem pa je konkretni objekt stavba, namenjena za storitvene in proizvodne obrtne dejavnosti in ne za dopolnilno dejavnost kmetiji.

5. Tožnik toženki očita, da je zmotno ugotovila, da ni izkazal, da objekt ne obremenjuje prekomerno njegove nepremičnine s hrupom in vibracijami. PGD predvideva obratovanje gatra in žage za obrezovanje lesa, vendar ne vsebuje tehnične dokumentacije teh naprav, osnovnih podatkov o njih, poročil o meritvah hrupa izdelanih za namen PGD in ne obravnava vseh virov hrupa. Zato se Strokovno mnenje opira na javno dostopne podatke o hrupu gatra in motorne žage. Glede na te podatke objekt gotovo prekomerno obremenjuje tožnikovo nepremičnino s hrupom, pri čemer je avtor mnenja jasno navedel, iz katerih virov je črpal podatke o jakosti. Projektant je stališče, da objekt nima prekomernih vplivov na okolje, oprl na neupoštevno Poročilo o meritvah hrupa iz leta 2003. V PGD je predmetna gradnja opisana splošno, pomanjkljivo, zavajajoče in neopredeljeno. Zato B.B. ali drug strokovnjak na tej podlagi ne more narediti natančnejše analize vplivov nameravane gradnje in je tožnik predlagal, naj toženka presojo vplivov na okolje naloži investitorju, ki ima dostop do manjkajočih podatkov. Ne glede na to pa Strokovno mnenje jasno izkazuje prekomerne obremenitve. V vodilni mapi je navedeno, da v primeru dostave daljše hlodovine zadnji del tovornega vozila sega v cestni prostor in ovira cestni promet in bo v tem času javna cesta zaprta ali delno zaprta za 15 do 30 minut ter da bo investitor z viličarjem prestavljal material iz zgornjega nivoja na spodnji nivo. Že iz samega PGD torej izhaja, da predmetna gradnja z zaporo ceste in oviranjem prometa prekomerno posega v pravni položaj tožnika. Pravni položaj tožnika, da lahko neovirano in varno uporablja javno cesto, ki vodi do njegove hiše, namreč varujejo določila Odloka o občinskih cestah v občini Železniki.

6. Ker je napačna odločitev v glavni stvari, je napačna tudi odločitev iz 2. točke odločbe drugostopenjskega organa ter odločitev 1. točke sklepa prvostopenjskega organa št. 351-41/2015 z dne 5. 9. 2017, s katerima je toženka tožniku naložila plačilo stroškov upravnega postopka v skupnem znesku 697,80 EUR, katerih povračilo uveljavlja v upravnem sporu. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tako spremeni, da se izdano gradbeno dovoljenje odpravi in zahtevo za njegovo izdajo zavrne ter podrejeno, da se izpodbijana akta odpravita in zadeva vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva še, da sodišče odloči o vračilu že plačanih stroškov postopka in da mu toženka povrne stroške upravnega spora.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

8. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni podal ustrezne trditvene in dokazne podlage, da prekomerne emisije hrupa, snovi v zrak in prekomerno tveganje glede požarne varnosti predstavljajo poseg v njegov zasebni interes. Strokovno mnenje prekomernih vplivov na tožnikovo nepremičnino ne dokazuje in ne izkaže, da naj bi bil tožnik oviran zaradi prometne ureditve. Poleg tega B.B. glede na veljavne predpise ni formalno usposobljen za strokovno oceno emisij v okolje in za oceno tveganj s področja požarne varnosti. Strokovno mnenje tudi po vsebini ne predstavlja zahtevane strokovne ocene, saj zgolj ponavlja, česa naj ne bi bilo v PGD in iz tega zaključi, da prekomerni vplivi obstajajo. V Strokovnem mnenju je objekt ponovno narobe klasificiran kot stavba za storitveno in proizvodno obrtno dejavnost. Predmetni objekt ni proizvodni obrat, ki bi obratoval cele dneve, ampak je namenjen izvajanju dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki se izvaja občasno in po potrebi. Za takšno stavbo OPN ne določa pogoja, da ne sme prekomerno obremenjevati okolja. Dejanska izvedba glede opreme in načina dela ter časovne omejitve niso predmet gradbenega dovoljenja, ampak postopka za pridobitev uporabnega dovoljenja in inšpekcijskih postopkov. V delu tožbe, v katerem tožnik zahteva vračilo stroškov upravnega postopka v višini 697,80 EUR, ugovarja stvarni pristojnosti naslovnega sodišča. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povračilo stroškov.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja tožbene trditve. Glede stroškov pojasni, da pritožbe zoper sklep ni vložil, ker bi bilo to nesmiselno. Odločitev o stroških postopka je akcesorne narave. Z odpravo izpodbijane odločbe bodo na podlagi zakona avtomatično odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari (X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Ker pa je stroške že plačal prizadeti stranki, predlaga, da se iz razlogov ekonomičnosti vodenja postopka štejejo kot del pravdnih stroškov tega upravnega spora.

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je nesporno, da se investitorjeva in tožnikova nepremičnina nahajata v območju namenske rabe SK – površine podeželskih naselij in kmetij. Po 32. členu OPN, točki 10.1.1.6, so na površinah podeželskih naselij in kmetij dopustne: - stanovanjske stavbe, nestanovanjske stavbe, stavbe za dopolnilno dejavnost kmetij, večnamenske stavbe, gostinske stavbe namenjene turizmu in nastavitvam, pisarniške stavbe, stavbe splošnega družbenega pomena (tudi šole), trgovske stavbe, stavbe za storitvene in proizvodno obrtne dejavnosti (npr. žage, skladišča...), ki prekomerno ne obremenjujejo okolja, stavbe za opravljanje verskih obredov, pokopališke stavbe, garažne stavbe in parkirišča, - otroška igrišča, trgi, parki in zelenice.

12. Iz razlogov izpodbijanega akta izhaja, da že toženka šteje, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena, da gre za stavbo za dopolnilno dejavnost kmetije in ne za proizvodni obrat, „ki bi deloval cele dneve“. Pri tem dejstvo, da gre za stavbo za dopolnilno kmetijsko dejavnost, šteje za dokazano in meni, da tožnik neutemeljeno trdi, da je potrebno objekt kvalificirati kot stavbo za storitveno in proizvodno obrtno dejavnost. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, se sodišče strinja, da je namembnost stavbe pravno pomembna okoliščina, ki lahko bistveno vpliva na odločitev, vendar ob tem ugotavlja, da odločba ne vsebuje prepričljivih razlogov za ugotovitev, da gre za objekt za dopolnilno kmetijsko dejavnost in ne za proizvodno obrtni obrat. 13. Samo trditev, da so projekt izdelale strokovno usposobljene osebe, ki za svoje delo odgovarjajo, namreč ne dokazuje tega, da gre za stavbo za dopolnilno dejavnost na kmetiji. Tudi dejstvo, da je investitor v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja objekt sam opredelil kot gospodarski objekt in ga klasificiral kot CC-SI 12714, druge nestanovanjske kmetijske stavbe, ne zadošča. Pojem dopolnilne dejavnosti na kmetiji je namreč opredeljen v veljavnih pravnih normah (prvi odstavek 68. člena Zakona o kmetijstvu, Uredba o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji), zato tudi pojma objekta, ki je namenjen taki dejavnosti, ni mogoče razumeti le v okviru njegovega jezikovnega pomena, temveč njegovo vsebino opredeljujejo tudi omenjene pravne norme; gre lahko le za objekt, ki po svojih značilnostih, posebej po zmogljivosti, ustreza pojmu dopolnilne dejavnosti na kmetiji.

14. Tožnik je že v postopku pred prvostopenjskim organom navedel jasne in določne razloge, iz katerih meni, da gre pri obravnavanem objektu za objekt za proizvodno oziroma obrtno storitveno dejavnost. Kljub temu toženka poleg že navedenih, izključno formalnih razlogov glede svoje ugotovitve, da je objekt namenjen dopolnilni kmetijski dejavnosti, ne navaja ničesar. Po navedenem bi morala jasno povedati, na katerih dejstvih temelji ta njena ugotovitev in zakaj, še posebej, ker jo šteje za bistveno.

15. Objekt namreč ni zgolj stavba, ampak je po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 „s tlemi povezana stavba (…) skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami“. Z novelo ZGO-1B je bil sicer črtan 58. člen zakona, ki je med drugim določal, kaj mora PGD vsebovati v primeru, če gre za objekt, v katerem bo proizvodnja. Vendar to ne pomeni, da je vsebina načrtov prepuščena prosti presoji, saj mora še vedno temeljiti na predpisu. Ta predpis je Pravilnik o projektni dokumentaciji, kateremu je zakonodajalec prepustil to materijo1, po njem pa je vrsta načrtov odvisna od vrste gradnje oziroma objekta. To pa ponovno ne pomeni, da je prepuščena prosti presoji, ampak je načrt potreben, če to izhaja iz vrste projekta, vrste gradnje in vrste objekta (drugi odstavek 7. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji).

16. Načrti, ki so potrebni za posamezno vrsto objekta in s pomočjo katerih je mogoče oceniti, ali bo okolje prekomerno obremenjeno, v primerih tako različnih dejavnosti, kot sta proizvodna in dopolnilna dejavnost na kmetiji, ne morejo biti enaki. Industrijske in obrtne dejavnosti potrebujejo tehnološki načrt, saj sicer v postopku izdaje uporabnega dovoljenja oziroma na tehničnem pregledu ni mogoče ugotoviti, ali je objekt skladen z gradbenim dovoljenjem tj. ali so tehnološke naprave vgrajene na način, kot je to predvideno z gradbenim dovoljenjem. Predmet dokazila o zanesljivosti objekta (3. točka prvega odstavka 95. člena ZGO-1) je namreč tudi izjava, da so bili upoštevani predpisani ukrepi, s katerimi bodo preprečeni oziroma na najmanjšo možno mero omejeni vplivi, ki jih utegne povzročiti objekt sam po sebi oziroma z uporabo svoji okolici.

17. Po povedanem je torej pravilna razvrstitev objekta glede na njegov namen uporabe (bodisi za dopolnilno kmetijsko dejavnost ali za industrijsko obrtno dejavnost) pomembna zaradi ugotavljanja, ali ima PGD vse predpisane sestavine ter ali so bili za te vrste gradnjo pridobljeni potrebni projektni pogoji in soglasja k tem pogojem. Pri tem je upravni organ, in ne projektant, tisti, ki mora po prvem odstavku 66. člena ZGO-1 med drugim preveriti: - ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka), - ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka), - in ali ima projekt predpisane sestavine (4. točka).

18. V vsakem primeru pa mora upravni organ, kadar kateri od udeležencev v postopku ugovarja, da PGD nima potrebnih sestavin, konkretno obrazložiti, katere sestavine so za tisto vrsto objekta, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, potrebne in ali jih konkretni PGD vsebuje (4. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Šele na tej podlagi se namreč lahko ustrezno opredeli, ali so trditve udeleženca, da katera od potrebnih sestavin manjka, utemeljene, zato lahko le taka obrazložitev odločbe zadosti zahtevam iz 214. člena ZUP. Takšne presoje pa toženka ni opravila, ampak se je zadovoljila z ugotovitvijo, da je PGD izdelala strokovno usposobljena oseba, ki je za to odgovorna. Zato odločbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ta kršitev terja odpravo izpodbijanega akta.

19. Sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka v nadaljevanju opozarja še na druge kršitve, ki izhajajo iz izpodbijanega akta.

20. Navedbe drugostopenjskega organa, da je v postopku presežen dovoljeni obseg obnove, so protispisne. Tožnik je v vseh svojih vlogah zatrjeval, da ima predmetni (po njegovih trditvah proizvodni) objekt prekomerne vplive na njegovo nepremično, ki se nahaja v neposredni bližini, saj oba objekta loči le cesta in da torej OPN in drugi predpisi, ki jih citira, ščitijo njegov pravni položaj s tem, ko zatrjevane prekomerne vplive prepovedujejo. Tožnik ne trdi, da je njegov interes prizadet, ker je gradbeno dovoljenje izdano na podlagi pomanjkljive PGD, ampak trdi, da iz tega razloga ne more podati (še) bolj konkretnih ocen o vplivih na njegovo nepremičnino. Nadalje je tožnik za ugotavljanje prekomernih vplivov predlagal izvedbo številnih dokazov. V izpodbijani odločbi ni določno pojasnjeno, zakaj jih toženka ni izvedla. Le smiselno je mogoče sklepati, da je bila mnenja, da se (vsi) predlagani dokazi nanašajo na obratovanje objekta in ne na postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Taka obrazložitev ne zadosti zahtevam 214. člena ZUP. Upravni organ mora po tej določbi pojasniti tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in tako določno pojasniti, čemu izvedba posameznih predlaganih dokazov za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja ni potrebna.

21. Sodišče se nadalje strinja s tožnikom, da je v izpodbijani odločbi nasprotje v tem, ko toženka trdi, da je potrebno izhajati iz PGD, in da stanje na terenu ni relevantno, istočasno pa se nanj sama sklicuje (češ, da bi se posledice prekomernih vibracij na tožnikovi nepremičnini doslej že pokazale, in da iz poročila o prvih meritvah hrupa izhaja, da je hrup v mejah predpisanega). Nadalje toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzame tudi tiste dele Strokovnega mnenja, v katerih njegov avtor izrecno navaja, da investitorjev objekt prekomerno obremenjuje okolje. Hkratna ugotovitev, da Strokovno mnenje govori zgolj o pomanjkljivostih PGD in njegovi neskladnosti z zahtevami prostorskega akta, kar ne izkazuje prekomernih vplivov na okolje, je s temi povzetki v nasprotju.

22. Kar se tiče same skladnosti gradnje s prostorskim aktom, pa sodišče ugotavlja, da toženka napačno razume OPN s tem, ko po njenem prepričanju pogoj, da objekt ne sme prekomerno obremenjevati okolja, ne velja za objekt namenjen dopolnilni kmetijski dejavnosti, ampak velja le za storitvene in proizvodno obrtne dejavnosti. Taka razlaga je zmotna. Nobenega razumnega razloga ni, da zgolj proizvodno obrtne dejavnosti ne bi smele prekomerno obremenjevati okolja, medtem ko bi bili prekomerni vplivi pri ostalih vrstah objektov (gostilnah, trgovinah, idr.) dopustni. Ne glede na to, ali je nameravani objekt namenjen dopolnilni kmetijski dejavnosti ali proizvodno obrtni dejavnosti, ga je torej dopustno postaviti le, če prekomerno ne obremenjuje okolja. Za ugotavljanje "dopustnosti" v smislu povzročanja motenj v okolju pa je potrebno kumulativno uporabiti tako merila, določena v OPN, kot tudi merila, postavljena z veljavnimi predpisi, ki določajo zgornje meje dopustnosti obremenjevanja okolja za posamezno vrsto objektov.2 Glede na prvo točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je potrebna presoja umestitve konkretnega objekta v konkretno bivalno okolje, ki je toženka ni opravila.

23. Tožnik zahteva še odpravo 2. točke izreka drugostopenjskega akta, s katerim je bilo odločeno o višini stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015. V tem sklepu Vrhovno sodišče poudarja, da se v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se postopek vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu. Ker bo torej že z odpravo prvostopenjske odločbe ex lege odpravljena tudi 2. točka izreka drugostopenjske odločbe, sodišče o tožbi zoper ta del odločbe drugostopenjskega organa ne more odločati.

24. Zahtevek za povrnitev stroškov ni samostojna pravna celota, ampak je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli usodo glavne stvari3. S tem, ko je sodišče izpodbijani akt odpravilo, je odpravljena tudi odločitev o stroških postopka, ki so bili predmet sklepa št. 351-41/2015-75 tako, da bo morala toženka o stroških postopka ponovno odločiti, upoštevaje 114. člen ZUP. Če bo ena od strank z nasprotujočimi interesi obdržala več, kot bo glede na pravnomočen sklep o stroških upravičena, bo druga lahko zahtevala vračilo neupravičeno plačanega zneska s tožbo pri pristojnem sodišču. Glede na to v upravnem sporu plačanih stroškov tudi iz razlogov ekonomičnosti vodenja postopka, na katere se sklicuje tožnik, ni mogoče obravnavati kot del stroškov tega upravnega spora.

25. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravice stranke z interesom z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene, saj bo lahko relevantno dejansko stanje dokazovala in se izjavila o trditvah in dokazih nasprotne stranke v ponovljenem upravnem postopku.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

27. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo.

1 Glej obrazložitev Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov; EVA: 2004-2511-0189 z dne 6. 9. 2007 2 Glej I Up 984/2004 z dne 6. 2. 2008 3 Glej X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015, I Up 222/2017 z dne 7. 2. 201