Jedro

Ker se je tožnik konzultacij, ki niso bile obvezne za pristop k strokovnemu izpitu, udeležil prostovoljno (pri čemer je bil s strani tožene stranke opozorjen, da ne bo upravičen do povrnitve stroškov za prevoz in prehrano), mu tožena stranka ni dolžna izplačati vtoževanih dnevnic in kilometrine.

Tožena stranka je upravičena do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, ni pa upravičena do povrnitve stroškov fotokopiranja, saj se ti stroški štejejo kot splošni stroški poslovanja, ki so že zajeti v priznani nagradi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka (drugi odstavek izreka) delno spremeni tako, da se ti znižajo na znesek 90,00 EUR (od 105,00 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka plačati na račun kilometrine za uporabo lastnega avtomobila v službene namene znesek 275,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2004 dalje do plačila in na račun dnevnic znesek 43,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2004 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 105,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da mu dejansko ni bil izdan nalog za službeno potovanje za čas udeležbe na konzultacijah, vendar pa to dejstvo njemu ne more biti v škodo. Poleg tega je iz odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja tožene stranke razvidno, da mu je ta komisija priznala pravico do povračila stroškov, nastalih v zvezi z opravljanjem strokovnega izpita, kot to izhaja iz predloženega sklepa št. 10051-453/2008/2 dne 13. 8. 2008. Tožnik v širšem smislu vtožuje stroške, nastale v zvezi z opravljanjem strokovnega izpita, ki ga je kot pogoj za ohranitev zaposlitve določila tožena stranka. Udeležba na konzultacijah je bila sicer prostovoljna, vendar pa ko se je tožnik odločil, da se bo konzultacije udeležil, je bila zanj udeležba obvezna. Za čas udeležbe mu je tožena stranka priznala prisotnost na delu, kot če bi dejansko delal. Te konzultacije niso bile v sklopu 10-dnevnih priprav na strokovni izpit, ampak je imel dodatno priznane 3 dni prisotnosti na delu, kot če bi dejansko delal. Konzultacijo je organizirala tožena stranka v okviru priprav na opravljanje strokovnega izpita in mu omogočilo udeležbo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo preveč stroškov iz postavke PTT storitev in fotokopiranja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških tožene stranke).

Sodišče prve stopnje je kljub predlogu tožene stranke, da tožnikovo tožbo zavrže (ker tožnik svojih pravic ni najprej uveljavljal pri toženi stranki), o njegovem tožbenem zahtevku odločalo po vsebini. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic in kilometrine za obdobje od 29. 3. 2004 do 31. 3. 2004, ko se je udeležil konzultacij v Tacnu, neutemeljen. Tožena stranka tožniku v zvezi z udeležbo na teh konzultacijah ni izdala potnega naloga, niti ga ni na te konzultacije napotila, saj se je tožnik teh konzultacij udeležil prostovoljno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil neutemeljen predlog tožene stranke o zavrženju tožnikove tožbe. Peti odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) zares določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Navedena določba pa velja za primere, ko javni uslužbenec izpodbija odločbo delodajalca o njegovi pravici oziroma obveznosti ali ko delodajalec krši katero od pravic javnega uslužbenca (torej v primeru takoimenovanih nedenarnih terjatev), ne velja pa v primeru, ko ima javni uslužbenec proti delodajalcu denarno terjatev. V primeru denarnih terjatev javnih uslužbencev proti delodajalcu pride na podlagi prvega odstavka 5. člena ZJU v poštev določba četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki delavcu (tudi javnemu uslužbencu) dopušča možnost neposrednega sodnega varstva za uveljavljanje denarne terjatve brez predhodnega postopka pri delodajalcu in neodvisno od 30-dnevnega roka iz člena 204/2 ZDR, kar je sicer povsem pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik vložil zahtevo za izplačilo dnevnic in kilometrine, ki je bila s sklepom tožene stranke z dne 16. 2. 2009 zavrnjena (A4) in zoper katerega tožnik ni ugovarjal, ne pomeni, da nima več možnosti sodnega varstva v zvezi s to denarno terjatvijo, saj tožnik zaradi opustitve vložitve ugovora zoper sklep z dne 16. 2. 2009 za vložitev tožbe ni prekludiran (ker mu v zvezi s tem sploh ni bilo potrebno predhodno zahtevati varstva pravic pri toženi stranki).

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo dnevnic in kilometrine za čas od 29. 3. 2004 do 31. 3. 2004, ko se je tožnik udeležil konzultacij pred pristopom k izpitu za imenovanje v naziv, ki so se odvijale v Tacnu, ni utemeljen. Delavec je upravičen do dnevnic, če ga delodajalec napoti na službeno potovanje z namenom, da opravi določeno delo v kraju, ki je izven kraja, kjer delavec dela in izven kraja stalnega oziroma začasnega bivališča. Navedeno izhaja iz določbe 30. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkov delavcev Ministrstva za notranje zadeve in Policije, ki je veljal v spornem obdobju. Ta akt je že v odgovoru na tožbo citirala tožena stranka, njegovi vsebini pa tožnik ni oporekal niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku. Z ozirom na 2. člen Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št. 87/97 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju in glede na določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.) je potrebno ugotoviti, da je bil delavec upravičen do dnevnic in kilometrine le v primeru, če ga je na službeno potovanje poslal delodajalec. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da se je tožnik konzultacij, ki sicer niso bile obvezne in niso bile pogoj za pristop k strokovnemu izpitu, udeležil prostovoljno (pri čemer je bil s strani tožene stranke opozorjen, da tudi v primeru udeležbe na teh konzultacijah ne bo upravičen do povrnitve stroškov za prevoz in prehrano), tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati vtoževanih dnevnic in kilometrine.

Utemeljen je sicer pritožbeni ugovor tožnika, da neizdaja potnega naloga sama po sebi še ni razlog za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka. Izdaja potnega naloga je obveznost delodajalca. Če delodajalec delavcu, ki ga napoti na službeno potovanje, predhodno ne izda potnega naloga, to še ne pomeni, da delavec nima pravice do povrnitve stroškov iz naslova prehrane in prevoza (v skladu z veljavnimi predpis), ki so mu na tem potovanju nastali. Neizdaja potnega naloga ne more biti v škodo delavca. Bistveni pogoj za priznanje teh stroškov (ki pa ga tožnik, kot je bilo že ugotovljeno, ni izpolnjeval) je, da je bil delavec na to potovanje napoten s strani delodajalca. Ker v postopku ta pogoj ni bil ugotovljen, je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka izhaja že iz sklepa Komisije za pritožbe z dne 13. 8. 2008 št. 10051-453/2008/2. S tem sklepom (A6) je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik upravičen do povračila dnevnic in kilometrine, ker je bil s strani tožene stranke napoten na opravljanje strokovnega izpita, torej ker je odšel na opravljanje izpita po nalogu tožene stranke. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen tudi zato, ker mu je tožena stranka za čas udeležbe na konzultacijah priznala prisotnost na delu, je potrebno ugotoviti, da je iz izpovedbe priče R.Z. razvidno, da so bile te konzultacije izvedene v okviru 10-dnevnih priprav na strokovni izpit, ki jih je imel na razpolago vsak policist, kar je bilo v skladu z drugim odstavkom 7. člena Pravilnika o usposabljanju pripravnikov za opravljanje strokovnega izpita za imenovanje v naziv (Ur. l. RS, št. 63/2003). Z ničemer izkazano pritožbeno zatrjevanje tožnika, da te konzultacije niso bile v sklopu 10-dnevnih priprav na strokovni izpit za imenovanje v naziv, temveč da je šlo za dodatno priznane 3 dni prisotnosti na delu, je pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče glede na člen 337/1 ZPP, ni upoštevalo.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov tožene stranke za PTT storitve in fotokopiranje. Sodišče prve stopnje je toženi stranki za PTT storitve priznalo izdatek v višini 20,00 EUR in za fotokopije izdatek v višini 10,00 EUR. Z ozirom na tarifno št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) je tožena stranka upravičena do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20 % nagrade, kar predstavlja 15,00 EUR (in ne 20,00 EUR, ki je najvišji pavšalni znesek). Z ozirom na tarifno št. 6000 pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov fotokopiranja, saj je potrebno te stroške glede na opombo 6 (1) 6. dela tarife šteti kot splošne stroške poslovanja, ki so zajeti v nagradi, ki jo prejme odvetnik. Za uporabo tarifne številke 6000 v primeru fotokopiranja listin tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu niso izpolnjeni pogoji, ki jih opredeljuje tarifna št. 6000. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožnika v tem delu ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znižati na 90,00 EUR (od 105,00 EUR), v preostalem pa pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (5. alinea 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v neznatnem delu, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.