Jedro

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči. Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.

Izrek

I. Pritožba tožnika zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka se ugodi in se sodba v delu na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter na ugotovitev, koliko znaša tožnikova starostna pokojnina od 1. 6. 2012 dalje razveljavi in v tem delu tožba zavrže. V III. točki izreka pa se spremeni tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2012 in št. ... z dne 2. 8. 2012. Ugotovilo je, da znaša tožnikova starostna pokojnina od 1. 6. 2012 dalje 1.158,12 EUR na mesec (I. točka izreka). V delu glede izplačila zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 124,01 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi ter ugotovilo višino tožnikove pokojnine od 1. 6. 2012 dalje. Tožena stranka je namreč tako izpodbijani odločbi, kot tudi odločbe z dne 24. 6. 2013 izdala zaradi napotkov Ustavnega sodišča RS, ki je v sklepu št. U-I-162/12-5 in Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012 zavzelo stališče, da določba 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem.) ne učinkuje neposredno in da je potrebno drugačno določitev višine pokojnine za vsako konkretno osebo ugotoviti z upravno odločbo. Tako je tožena stranka dne 27. 8. 2012 izdala ugotovitveno odločbo, ki jo izpodbija tožnik v tem socialnem sporu. Prav tako je odločbo z dne 24. 6. 2013 tožena stranka izdala zato, kjer ji je Ustavno sodišča RS z odločbo št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 izrecno naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz 1. in 2. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe. S tem, ko je Ustavno sodišče RS „razširilo učinek“ svoje odločbe tudi na že pravnomočne odločbe, izdane na podlagi razveljavljenih določb 143. člena ZUJF, je pravzaprav že samo v celoti saniralo posledice, ki so jih imele odločbe, izdane na podlagi 143. člena ZUJF in sicer glede višine pokojnine. Izplačilo razlik pa je kasneje uredil Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ; ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013. S tem je bila zagotovljena enaka obravnava tako tistih, ki so vložili tožbo, kot tudi tistih, ki se zoper ugotovitvene odločbe niso pritožili. Tožena stranka je tako v odločbah z dne 24. 6. 2013 lahko zgolj ugotovila višino pokojnine, ki se posamezniku izplačuje od objave odločbe Ustavnega sodišča RS dalje. Višina pokojnine, kakršna je tem uživalcem pokojnin pripadala pred uveljavitvijo ZUJF, pa je bila ponovno „vzpostavljena“ že s samo odločbo Ustavnega sodišča RS. Tožena stranka je vsem upravičencem tudi že izplačala razliko v pokojnini. Izpodbijane odločbe so tako že z odločbo Ustavnega sodišča RS izgubile kakršenkoli učinek. Te odločbe so učinkovale in se izvrševale le do objave odločbe Ustavnega sodišča RS, nato pa so bile de facto nadomeščene. Pravno razmerje med strankama, ki je izviralo iz določb razveljavljenega 143. člena ZUJF, pa je bilo nato v celoti (tudi glede razlik in njihovega izplačila) urejeno s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013. Tožena stranka je z navedeno odločbo v celoti sanirala pravne posledice razveljavljenih določb ZUJF in to tudi za nazaj, saj je tožniku priznala in tudi dejansko izplačala razliko za celotno obdobje od 1. 6. 2012 do 22. 3. 2013. V tem socialnem sporu izpodbijani odločbi in pravnomočna odločba z dne 24. 6. 2013 urejata isto razmerje in ne moreta učinkovati istočasno, pri čemer pa izpodbijanih odločb ni potrebno odpraviti, saj odločba z dne 24. 6. 2013 kot kasnejša odločba „razveljavlja“ učinke prej izdanih odločb. Tožena stranka zato meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v celoti, to je tudi glede odprave odločb in ugotovitve višine pokojnine, zavrniti, saj za tožnika izpodbijani odločbi ne morete imeti nobenih (negativnih) posledic več. Posledično tožnik tudi ni upravičen do povračila stroškov postopka. Nenazadnje tudi odprava izpodbijanih odločb ne more šteti kot delni uspeh v pravdi. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter odloči, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka oz. podrejeno, da tožbo zavrže ter odloči, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

3. Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložil tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitvenega zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti nerazumljiva in v nasprotju z odločitvijo, razvidno iz I. točke izreka sodbe. Svojo odločitev je namreč sodišče prve stopnje utemeljilo prav s stališčem, da se ne strinja s pravnim stališčem pritožbenega sodišča v podobnih zadevah. Po mnenju tožnika je razlogovanje sodišča, da je zakon izrecno določil, da se zamudne obresti ne izplačujejo, zmotno. Tožniku se je namreč ves čas starostna pokojnina izplačevala v višini določeni s pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 1. 2007 o starostni upokojitvi. Z ZUJF-om pa je bil tožnik z ne izplačevanjem dela starostne pokojnine mesečno prikrajšan za del pokojnine v višini 250,00 EUR. To pa pomeni, da je tožena stranka v zamudi in je tako tožniku tudi dolžna plačati zamudne obresti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik meni, da je posledično v celoti upravičen tudi do povračila stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo tožene stranke. V njem navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka pravilna in zakonita. To, da je tožena stranka z naknadno pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 ponovno odločala o višini starostne pokojnine namreč ni predmet tega sodnega postopka. Tožnik je s tožbo zahteval zgolj odpravo nezakonitih odločb tožene stranke ter da se upošteva pravnomočna odločba z dne 24. 1. 2007, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2006 dalje. Načelo pravnomočnosti mu namreč zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij in je garant pravne varnosti, saj učinkuje vse dotlej, dokler po predpisanem postopku niso pravnomočni akti spremenjeni, razveljavljeni ali odpravljeni. Materialno pravnomočna odločba tožene stranke v danem primeru veže tako stranko kot organ, ki jo je izdal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, je pa utemeljena pritožba tožene stranke.

K pritožbi tožene stranke:

6. Po preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb ter v okviru drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prišlo do procesne kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v I. točki izreka.

7. Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah(1) zavzelo stališče, da si tožeče stranke, ki so vložile tožbo zoper upravne akte, s katerimi jim je bila na podlagi 143. člena ZUJF-a znižana pokojnina, po tem ko so bile na podlagi določb ZOPRZUJF-a s pravnomočnimi odločbami z dne 24. 6. 2013 odpravljene pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. S tem, ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, ki sta bila izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila vsakršen pravni učinek. S pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2013 je bilo namreč odločeno tako o višini pokojnine, kakor o izplačilu razlike med že izplačanimi in pripadajočimi mesečnimi zneski pokojnine, ki se izplačata v dveh obrokih. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako tožena stranka z izdano odločbo z dne 24. 6. 2013 odločila o istem sklopu dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek, na katerem temelji tudi tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke. Ker je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno na podlagi določb ZOPRZUJF-a, bi moralo sodišče prve stopnje ob svojem odločanju v skladu z 274. členom ZPP tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb zavreči. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke ter na podlagi 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter tožbo na odpravo odločb št. … z dne 6. 12. 2012 in št. ... z dne 27. 8. 2012 ter na ugotovitev, koliko znaša starostna pokojnina tožnika od 1. 6. 2012 dalje, zavrglo.

K pritožbi tožene stranke zoper II. točka izreka izpodbijane sodbe:

8. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša s tako odločitvijo. Sodišče je namreč s tem v zvezi pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

9. Tožena stranka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 ugotovila višino tožnikovo pokojnine za čas od 23. 3. 2013 dalje. Odločeno je bilo, da se tožniku izplača razlika v znesku 485,61 EUR z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.942,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014 (priloga B/2 sodnega spisa). Navedena odločba je postala pravnomočna. To pa je odločilno tudi pri vprašanju plačila zakonskih zamudnih obresti. Za plačilo le-teh namreč ni podlage niti v določbah ZOPRZUJF, niti v 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah(2) zavzelo stališče, da je tožena stranka z novo pravnomočno odločbo, izdano na podlagi določb ZOPRZUJF, sanirala pravne posledice razveljavljenih odločb ZUJF, tudi za nazaj. ZOPRZUJF je v 2. členu vprašanje izplačila razlike protiustavno znižanega dela pokojninskih dajatev uredil tako, da se upravičencem razlika izplača v nominalnem znesku, torej brez obresti. Takšna zakonska ureditev tudi po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju z ustavnimi jamstvi(3) , saj ima zakonodajalec na področju sistema socialne varnosti široko polje pravnega urejanja. Glede priznanja zakonskih zamudnih obresti je namreč bistveno, da je nova odločba, s katero je bila tožniku priznana razlika pokojnine v dveh obrokih za nazaj in sicer v nominalnem znesku, postala pravnomočna. Pravne posledice zamude v izplačilu pokojninskih dajatev ureja matičen predpis, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 277. členu oz. sedaj veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v 197. členu. Navedeni predpis je torej potrebno uporabiti pri vprašanju, ali je tožena stranka z izplačilom prišla v zamudo, ne pa določbe OZ. Ali je tožena stranka pravočasno izplačala razliko, kot je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013, pa ni odločilno pri presoji sporne zadeve.

10. Glede pritožb tožnika in tožene stranke zoper stroškovno odločitev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ker tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel, tudi ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče upoštevaje prej omenjene določbe ZPP tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Npr. opr. št. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014, Psp 534/2014, Psp 561/2014 itd. (2) Npr. opr. št. Psp 577/2014 z dne 4. 3. 2015, Psp 523/2013 z dne 17. 4. 2014, Psp 546/2014 z dne 11. 12. 2014, Psp 480/2014 z dne 2. 10. 2014 itd..

(3) Takšno stališče je Ustavno sodišče RS zavzelo že v odločbi št. U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008.