Jedro

Večinska sodna praksa kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP priznava le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, kot pravilno opozarja pritožnica. Tožnica ima sedež v A., njen pooblaščenec pa je odvetnik v Ljubljani. Drži tudi pritožbeno stališče, da 22. člen Ustave daje strankam pravico do svobodne izbire odvetnika, da pa to ne pomeni, da mora nasprotna stranka nositi stroške v pravdi uspešne stranke, če si ta za zastopanje brez tehtnega razloga izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Prav tako drži, da iz v pritožbi citirane sodne prakse izhaja, da bi morala tožnica že med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljiti, zakaj je ta spor tako zahteven, da je na naroke moral prihajati njen pooblaščenec iz Ljubljane in zakaj ga ne bi mogel nadomestiti odvetnik z območja Krškega. Te okoliščine je tožnica sicer navedla, a šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno. Glede na določilo 7. točke drugega odstavka 366. člena ZPP pa je odgovor na pritožbo v tem sporu tudi neupoštevna vloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjski sklep v izpodbijani I. točki izreka glede zneska 325,32 EUR spremeni tako, da se zahtevek tožnice za povrnitev pravdnih stroškov v tej višini zavrne.

II. Tožnica je dolžna v osmih dneh od prejema tega sklepa povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Po tistem, ko je sodba Okrožnega sodišča v Krškem I Pg 75/2020 z dne 14. 6. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 504/2021 z dne 8. 10. 2021 postala pravnomočna, je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Z njim je odločilo, da mora toženka povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.125,50 EUR s pripadki (I. točka izreka), zahtevek za plačilo višjih stroškov pa je zavrnilo (II. točka izreka).

2. Proti tistemu delu tega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje priznalo tožnici _nagrado za čas potovanja_ odvetnika iz Ljubljane v Krško in nazaj v znesku 146,00 EUR (120,00 EUR + 22 % DDV) in _potne stroške_ odvetnika za opravljeno pot v skupnem znesku 146,66 EUR, se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter kršitve človekovih pravic toženke po 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da priznane stroške zmanjša za 325,22 EUR.

3. V odgovoru na pritožbo je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Katero _absolutno_ bistveno kršitev določil pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z izpodbijanim sklepom, pritožnica ni navedla, pritožbeno sodišče pa je ni zaznalo. Prav tako ni utemeljila zatrjevanih kršitev človekovih pravic toženke iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Zato se do teh kršitev pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Sicer pa je odločbo, izdano v sporu majhne vrednosti, dovoljeno izpodbijati le zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Na slednjo kršitev pa se je pritožnica sklicevala le vsebinsko.

6. Večinska sodna praksa kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP priznava le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, kot pravilno opozarja pritožnica. Tožnica ima sedež v A., njen pooblaščenec pa je odvetnik v Ljubljani. Drži tudi pritožbeno stališče, da 22. člen Ustave daje strankam pravico do svobodne izbire odvetnika, da pa to ne pomeni, da mora nasprotna stranka nositi stroške v pravdi uspešne stranke, če si ta za zastopanje brez tehtnega razloga izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Prav tako drži, da iz v pritožbi citirane sodne prakse izhaja, da bi morala tožnica že med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljiti, zakaj je ta spor tako zahteven, da je na naroke moral prihajati njen pooblaščenec iz Ljubljane in zakaj ga ne bi mogel nadomestiti odvetnik z območja Krškega. Te okoliščine je tožnica sicer navedla, a šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno. Glede na določilo 7. točke drugega odstavka 366. člena ZPP pa je odgovor na pritožbo v tem sporu tudi neupoštevna vloga.

7. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo pravdne stroške tudi v znesku 325,32 EUR, zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določila druge točke 365. člena ZPP za ta znesek spremenilo tako, da je zahtevek za povrnitev stroškov v znesku 325,32 EUR zavrnilo. Gre za nagrado, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za čas potovanja v znesku,146,40 EUR in za kilometrino za pot iz Ljubljane v Krško in nazaj v znesku 178,92 EUR. Iz tega sledi, da mora toženka povrniti tožnici le 800,18 EUR pravdnih stroškov s pripadki, kot je o njih odločilo sodišče prve stopnje.

8. Ker je bila toženka s pritožbo uspešna, ji mora tožnica povrniti njene stroške pritožbenega postopka od vrednosti spornega predmeta 325,32 EUR. Za sestavo pritožbe ji je po tar. št. 21/1 priznalo 250 točk, kar ob vrednosti točke na dan izdaje tega sklepa 0,6 EUR znese 150,00 EUR. 2 % materialni stroški znašajo 3,00 EUR, 22 % DDV pa 33,00 EUR, kar je skupno 186,00 pravdnih stroškov. Če tega ne bo storila v roku 8 dni od prejema sklepa, pa ji bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

9. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.