Jedro

Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP1 zavreči.

Izrek

I.Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se njegov izrek dopolni z novo točko I a, ki se glasi:

"Glede preostalih očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, se subsidiarna obtožba oškodovanca kot tožilca z dne 3. 7. 2025 zavrže.”

II.V ostalem se pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrne kot neutemeljena.

III.Subsidiarni tožilec je dolžan v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika obdolžene B. B. , medtem ko se ga plačila sodne takse oprosti.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti ugodil ugovoru zagovornika obdolžene B. B. , vloženem zoper subsidiarno obtožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 3. 7. 2025, zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločil, da se obtožba oškodovanca kot tožilca ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložil povrnitev potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi tako, da sklep senata Okrožnega sodišča v Murski Soboti spremeni in obtožbo dovoli.

3.Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je podal odgovor zagovornik obdolženke, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Z navedbami, da senat ni ravnal skladno z določbo 276. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če ta ob ugovoru spozna, da so v obtožnici napake ali pomanjkljivosti (269. člen ZKP), obtožnico vrne, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo, pooblaščenec smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Formalni preizkus obtožnice po drugem odstavku 276. člena ZKP namreč obsega zgolj vprašanje, ali je obtožni akt sestavljen skladno z določbo 269. člena ZKP, v sklopu tega pa v okviru 2. točke prvega odstavka zgolj, ali obtožni akt vsebuje opis kaznivega dejanja, kar v obravnavani zadevi ni sporno, zato se povzete pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. S pritožnikom pa se ni mogoče strinjati niti v delu, ko navaja, da bi moral senat v primeru, če ocenjuje, da je sporen historični dogodek, obtožnico obravnavati kot zahtevo za preiskavo. Novela ZKP-O je namreč funkcionalno pristojnost senata zožila, tako da na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP obtožnice ne vrača več upravičenemu tožilcu, da bi zaradi razjasnitve stanja stvari zahteval preiskavo ali pa njeno dopolnitev, temveč opravi le formalni preizkus obtožnice in če, kot v obravnavanem primeru, ugotovi, da ni dovolj dokazov za utemeljen sum, odloči po določilu 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP. Posplošeni pritožbeni očitek s sklicevanjem na neprimerljivo sodno prakso tako ni utemeljen.

6.Pritožba ne more prepričati niti z navedbami o tem, da se za subsidiarno obtožbo smiselno uporabljajo določila kot za zasebno tožbo. Gre namreč za različne upravičene tožilce (19. člen ZKP) in drugačen postopek, zato je upoštevaje določbo drugega odstavka 268. člena ZKP, iz katere izhaja, da se določbe o ugovoru zoper obtožnico smiselno uporabljajo samo v primeru, če se ta vloži za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, brez pomena tudi sklicevanje pritožnika na predloženo zasebno tožbo, ki jo je sicer v skrajšanem postopku obravnavalo okrajno sodišče. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da je primerjava z drugimi kazenskimi zadevami oziroma postopki povsem brez teže, saj je vsaka zadeva zase kompleksna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami, ki jih v obravnavani zadevi ni mogoče (neposredno) upoštevati.

7.Pritožniku je sicer pritrditi, da preiskava v primeru neobstoja utemeljenega suma sploh ne bi bila uvedena, vendar pa slednji zanemari, da je državna tožilka na podlagi drugega odstavka 184. člena v zvezi z 51. členom ZKP v obravnavani zadevi po končani preiskavi od kazenskega pregona odstopila, zato se pritožbene navedbe, da obrazložitev izpodbijanega sklepa glede neobstoja utemeljenega suma ne vzdrži sodne presoje, izkažejo za brezpredmetne.

8.Kljub drugačnemu pritožbenemu navajanju pooblaščenca, oškodovancu kot tožilcu v postopku niso bile kršene niti ustavne pravice. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 22. členu (enako varstvo pravic), ki je poseben izraz pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom), sicer vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Vendar z zatrjevanjem, da so dejanja, ki naj bi jih oškodovanec kot tožilec storil proti obdolženki in za katera je bil obsojen, najmanj desetkrat milejša od dejanj obdolženke, zoper katero se postopek niti ne začne, zaradi česar je oškodovanec kot tožilec kot žrtev moškega spola manj zaščiten in tako neenako obravnavan, pritožnik ne more uspeti. Zoper oškodovanca kot tožilca sta namreč pred sodiščem tekla dva ločena kazenskega postopka, medtem ko je proti njegovi nekdanji partnerki državna tožilka v obravnavani zadevi odstopila od kazenskega pregona, zato izvenobravnavni senat v tej zadevi ni bil dolžan upoštevati in primerjati zadev, ki jih ni obravnaval. S posplošenim zatrjevanjem, da se ravnanje sodišča ne more oceniti kot nepristransko, saj se vsi postopki zoper njega zaključujejo brez vpogleda v ključne dokaze, pa tudi ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker ugovorni postopek ni namenjen pridobivanju ali izvajanju dokazov, temveč sodni kontroli obtožnice na podlagi obtožnega akta in že zbranega spisovnega gradiva, vsebina posnetkov, kljub drugačnemu pritožbenemu zavzemanju, niti ne more biti predmet obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen, medtem ko izvedba dokaznega postopka sodi v fazo glavne obravnave. Kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah), ki jo pritožnik uveljavlja zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da je zaradi ravnanja sodišča kršena tudi ta določba, pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Po opravljenem materialnem preizkusu v izreku izpodbijanega sklepa navedene vsebine obtožnega akta (točka 14 razlogov izpodbijanega sklepa) pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz dokazov v spisu (izpovedb oškodovanca ter prič C. C. in D. D. ) ne izhaja, da bi se oškodovanec zaradi ravnanja obdolženke počutil ogroženega in prestrašenega in da bi bil v podrejenem položaju. Ker je tako izvenobravnavni senat v zvezi z delom obtožbe, ki je bil predmet obravnave v fazi preiskave, na podlagi 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP sprejel pravilno odločitev, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki takšni odločitvi nasprotujejo.

10.Zaključku, sprejetem v točki 8 in 16 razlogov izpodbijanega sklepa, da gre v subsidiarni obtožbi (l. št. 46-47) deloma za drugačne in časovno razširjene očitke ter drugačne historične dogodke, kot so se obravnavali v fazi preiskave zoper obdolženko v smeri kaznivega dejanja nasilja v družini, je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba pritrditi. Subsidiarni kazenski pregon je namreč mogoče prevzeti le za isto dejanje oziroma isti historični dogodek, glede katerega je državni tožilec zavrgel ovadbo ali odstopil od kazenskega pregona, pri čemer se upošteva tudi vsebina kazenske ovadbe oškodovanca kot tožilca. Subsidiarni tožilec torej ne more vložiti obtožnega akta za kaznivo dejanje, o katerem državni tožilec ni odločal, ali glede osumljenca, o katerem državni tožilec ni odločal. S tem bi presegel upravičenje subsidiarnega tožilca, saj v tem delu manjka odločitev državnega tožilca. Kot to pravilno izpostavi že pritožnik sam, lahko oškodovanec kot tožilec prevzame pregon za težje ali lažje kaznivo dejanje, kot ga je pravno opredelil državni tožilec, če gre za isti historični dogodek (isto dejanje), kar pa, kot predhodno že navedeno, v obravnavani zadevi ni primer. Zahteva Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti za opravo preiskave je namreč obdolženki očitala storitev kaznivega dejanja nasilja v družini v času od točneje neugotovljenega dne v letu 2022 do točneje neugotovljenega dne v mesecu marcu 2023, oškodovanec kot tožilec pa v času od avgusta 2022 do 1. 1. 2024. Oškodovanec kot tožilec nadalje v opisu očitanega kaznivega dejanja na obdolženko naslavlja tudi nove očitke, kot na primer "da je obdolženka točno neugotovljenega dne novembra 2022 od njega zahtevala, da se odpove svojim staršem, če želi biti z njo v zvezi; da je zaradi ljubosumja zahtevala, da si namesti kletko na spolni ud, ki jo je sama izbrala na spletu, ključe kletke pa je imela samo ona; da je nad njim izvajala psihično nasilje tako, da mu je vsiljevala pogovor, katerega sam ni želel; ga bolnega žalila, da stunja; da mu je v času osemdnevnega dopusta v Egiptu v Hurgadi v večernih urah 17. 2. 2023 z zaklepanjem njune sobe in mu kljub njegovim prošnjam, naj ga spusti v sobo, preprečila vstop v njo, tako da je noč prespal na fotelju v recepciji hotela; v Apačah dne 31. 8. 2023 zaklenila vhodna vrata v stanovanje, kjer sta nekaj čas živela, zaradi česar je moral ostati zunaj; mu 27. 11. 2023 okrog 17.30, ko je prišel domov iz službe, ukazovala in očitala, da od tega dne dalje ona otroka iz vrtca več ne prevzema, da se vrtec ob 15.30 zapira, da jo boli kurac, če bo delal v Kopru, bo prišel na tako uro domov, da bo otroka prevzel iz vrtca, da ne bo celo življenje vstran metala svojega življenja zaradi otroka, da je on želel imeti otroka in da je toliko njegova kot njena; ga žalila, da je svinja, s takim ravnanjem pa ga je v družinski skupnosti spravljala v podrejeni položaj, tako da ji je večkrat popustil in nase prevzemal krivdo za dejanja, ki jih ni storil, iz razloga, da sta se lahko pobotala in da je na tak način lahko bil v prisotnosti svojega otroka, saj mu je v nasprotnem, če ji ni v celoti in v vsem ugodil, preprečevala stike z otrokom in postavljala vedno več novih pogojev" (točka 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11.Vsi navedeni in časovno razširjeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo popolnoma nove in drugačne historične dogodke, ki se v preiskavi na zahtevo državne tožilke zoper obdolženko niso obravnavali in glede katerih zato oškodovanec kot tožilec ni upravičeni tožilec, zato subsidiarne obtožbe z dne 3. 7. 2025 v tem delu ni mogoče dopustiti, temveč bi jo bilo treba glede navedenih (časovno in vsebinsko razširjenih) očitkov, ki niso bili predmet opisa, v zvezi s katerim je državna tožilka z vlogo z dne 29. 5. 2025 odstopila od kazenskega pregona, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP zavreči. Čeprav je sodišče prve stopnje vse to v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazložilo, pa o tem delu v izreku izpodbijanega sklepa, v katerem je izhajalo iz opisa kaznivega dejanja, glede katerega je državna tožilka odstopila od kazenskega pregona, ni odločilo. Utemeljeno tako pooblaščenec navaja, da je senat vezan na subsidiarno obtožbo, o kateri bi tudi po presoji pritožbenega sodišča moral odločiti v celoti.

12.Upoštevaje nastalo procesno situacijo, ko oškodovanec kot tožilec glede predhodno navedenih razširjenih očitkov ni upravičeni tožilec, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep, ki glede navedenega sicer vsebuje jasno obrazložitev (točki 8 in 16 razlogov izpodbijanega sklepa), na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako, da je ta del vneslo tudi v njegov izrek, ki ga je na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP dopolnilo na način, kot izhaja iz točke I izreka tega sklepa.

13.Ker je v ostalem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščenca v tem delu na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo (točka II izreka tega sklepa).

Odločitev o stroških v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, izrek o oprostitvi plačila sodne takse pa na tretjem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki določa, da je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je oškodovanec kot tožilec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 625/2025 z dne 1. 8. 2025 (l. št. 54), ki mu je bila v tem kazenskem postopku dodeljena v obsegu zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje.

Ob ugotovitvi, da je bila tudi obdolženki za zastopanje po zagovorniku v obravnavani zadevi dodeljena brezplačna pravna pomoč, pritožbeno sodišče dodaja, da bo v primeru priglasitve stroškov moralo sodišče prve stopnje upoštevaje določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v posebnem sklepu o stroških odločiti, da mora oškodovanec kot tožilec stroške upravičenke do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, saj bi drugačna odločitev privedla do tega, da bi upravičenka do brezplačne pravne pomoči neutemeljeno pridobila pravico do povrnitve stroškov, ki jih sama ni plačala.

-------------------------------

1Z. Dežman, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 460.

2Ibidem, str. 458.

3Iz sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 53/2015 z dne 7. 1. 2016 izhaja, da je bila obtožnica vložena brez neposredno opravljene preiskave, niti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 170. člena ZKP, ko preiskovalni sodnik da soglasje k predlogu tožilca, naj se ne opravi preiskava.

4Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-848/04-7 z dne 7. 7. 2006.

5Z. Dežman, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 460.

6S. Zgaga Markelj, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 438.

7Če senat ugotovi, da ni zahteve upravičenega tožilca ali potrebnega predloga ali dovoljenja za pregon ali če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, s sklepom zavrže obtožnico.

8Prim. M. Jug in M. Hostnik, Stroški postopka z vidika brezplačne pravne pomoči, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2019, str. 207.