Jedro

Standarda pomembnega pravnega vprašanja revidenti niso izpolnili z navedbo, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ne da bi hkrati natančno in konkretno opredelili pravno vprašanje ter njegovo pomembnost glede na vsebino zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožniki sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

K 1. točki izreka:

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidenti po odvetniku dne 13. 10. 2009 vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 2. 4. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2009, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko upravno odločbo. Prvostopni organ je z navedeno odločbo ugotovil, da se A.A., rojen ... 1888 v Sloveniji, sin B.B. in C.C., roj. D., od 28. 8. 1945 do smrti ... 1960 po predpisih o državljanstvu ni štel za državljana Ljudske republike Slovenije in Federativne ljudske republike Jugoslavije.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora izkazati tudi obstoj sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

6. Tega standarda pa v obravnavanem primeru revidenti niso izpolnili zgolj z navedbo, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ne da bi hkrati natančno in konkretno opredelili pravno vprašanje ter njegovo pomembnost glede na vsebino zadeve. Ker torej revidenti trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnili, revizija ni dovoljena.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K točki 2. izreka:

8. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenti na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.