Jedro

Davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa dolga samostojnim podjetnikom posameznikom, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. To velja tudi za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevek tožnice za odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavrnil. Sklicuje se 228. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po katerem Davčna uprava RS opravlja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Omenja tudi 1. člen Sklepa o določitvi kriterijev za odpis, delni odpis, odlog ter obročno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ugotavlja, da je davčna zavezanka v obdobju od 27. 7. 2010 do 12. 8. 2011 opravljala dejavnost A., B.B. V konkretnem primeru se zahtevek zavezanke nanaša na odpis davčnega dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje samostojne podjetnice posameznice, ki je prenehala opravljati dejavnost. Zato se njen zahtevek na podlagi sedmega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavrne. V skladu z omenjenim členom namreč davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa dolga samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-31-463/2011 z dne 21. 12. 2011 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. O razlogih pritožbe se prav tako sklicuje na sedmi odstavek 101. člena ZDavP-1. Pojasnjuje, da je davčni organ pri odločanju, ne glede na finančne stiske zavezanca, vezan na določbe veljavnih predpisov in ne more odločiti mimo njih. Zato je odločitev davčnega organa pravilna.

Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je njeno finančno stanje kritično ter še slabše, kot je bilo, preden je odprla svojo poslovalnico. Zaradi svojih težav se je obrnila tudi na pomoč k varuhu človekovih pravic. Smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo organa prve stopnje odpravi ter samo odloči o stvari tako, da ji nastali dolg odpiše. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 brez glavne obravnave. Stanje, relevantno za presojo tega upravnega spora, namreč med strankama ni sporno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da tožnica konkretni odločitvi, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu, niti ne nasprotuje.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.