Jedro

Zahtevek po členu 129/2 SZ mora biti konkretiziran. Tožeča stranka mora navesti v zahtevku, nakup katerega konkretnega stanovanja mora tožena stranka ponuditi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh omogočiti tožniku nakup drugega primernega stanovanja, izpraznjenega oseb in stvari, ki bo obsegalo spalnico, dnevno sobo, kuhinjo, sanitarne prostore, predsobo in ki v nobeni pomembni okoliščini ne pomeni bistvenega poslabšanja stanovanjskih pogojev tožnika ter oseb, ki bivajo z njim, vse pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon ob upoštevanju vrednosti točke za ugotovitev vrednosti stanovanja po odredbi, veljavni na dan 14.12.1991, da ne bo izvršbe. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo stanovanje v stanovanjski hiši v M. službeno stanovanje in da ima zato tožnik po določbi 3. odst. 129. čl. Stanovanjskega zakona pravico, kakršna izhaja iz izreka sklepa.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga spremembo sodbe oziroma razveljavitev. Navaja: V predhodnem postopku je sodišče zavrnilo zahtevek tožnika za odkup službenega stanovanja. Tožnik je vseeno zahtevek uveljavljal kot podrejeni.

Sodišče bi ne smelo dovoliti takega zahtevka. Zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je bil uveljavljan kot primarni, bi morala imeti posledico v odločanju o stroških postopka. Sodišče, ki je dovolilo spremembo tožbe s spremembo vrstnega reda zahtevkov, je tako na škodo tožene stranke kršilo določbe pravdnega postopka. Tožena stranka ni nikoli zanikala pripravljenosti omogočiti tožniku nakup drugega primernega stanovanja. O tem je bila pravda nepotrebna. Tožnik doslej še ni zahteval, da mu omogoči nakup določenega drugega stanovanja.

Tega stanovanja ni in če ga tožnik ne kupuje, mu tožena stranka nakupa ne more omogočiti. Tožena stranka se tudi ne more strinjati s paricijskim rokom. Kako naj tožena stranka izpolni obveznost, če tožnik stanovanja ne kupuje? Tožena stranka ne more pristati na to, da bi tožeča stranka proti njej vodila izvršbo po določbah čl. 225 ZIP (Zakona o izvršilnem postopku), pri tem pa bi bil toženec povsem brez moči. Izpodbijana sodba kot izvršilni naslov lahko služi kvečjemu za postopanje po čl. 225 ZIP. Nepravilno so uporabljene tudi določbe Stanovanjskega zakona. Tožniku ne bi bilo treba tožiti, da bi dosegel upravičenje, ki mu pripada po zakonski določbi. Z vložitvijo zahteve za odkup v zakonitem roku je pravico do odkupa pridobil. Med pravdnima strankama ni spora, da mora tožena stranka omogočiti tožniku nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji privatizacijskega poglavja Stanovanjskega zakona. V zakonu ni določen rok, v katerem so lastniki dolžni omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, zato je mogoč edino zaključek, da so to dolžni storiti takrat, ko imetnik stanovanjske pravice kupuje drugo primerno stanovanje. Tožnik mora torej pozvati toženo stranko, da mu omogoči nakup konkretnega stanovanja. Tudi zapadlost obveznosti lastnika je vezana na nakup in paricijski rok 15 dni od pravnomočnosti sodbe tako ni ustrezen. Nakup stanovanja tudi ne daje podlage za to, da bi sodišče odločilo, da se vrednost stanovanja določa po vrednosti točke, veljavne na dan 14.12.1991. Vrednost stanovanja bi bilo torej treba ugotoviti na dan, ko bi tožnik zahteval, da se mu omogoči nakup, če bi se izkazalo, da stanovanje, ki ga hoče kupiti, ustreza pojmu drugega primernega stanovanja. Tožena stranka se tudi z odločitvijo o stroških postopka ne strinja. Pretežni del postopka je tekel zaradi ugotovitve, ali je tožena stranka dolžna prodati stanovanje. V tem delu je tožena stranka uspela. Glede podrejenega zahtevka pa niso nastali nobeni stroški do prve sodbe na prvi stopnji. Tako bi moral tožnik nositi, če že ne vse, pa vsaj pretežni del stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodbe še vedno ni mogoče preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zato jo je bilo ponovno treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo opravilo novo glavno obravnavo (čl. 354/2 tč. 13 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in čl. 369/1 istega zakona).

Procesno situacijo, ki je nastala po tem, ko je bil primarni zahtevek zavrnjen in ko je tožena stranka s pripravljalno vlogo na red. št. 17, kot sama pravi "precizirala" tožbeni zahtevek, ki naj bi bil tako postal primarni, dosedanji pa podrejeni, je mogoče umestiti v čl. 191/1 ZPP. Ko je bil prvotni primarni zahtevek pravnomočno zavrnjen, je ostal le še podrejeni. S pripravljalno vlogo na red. št. 16 ni šlo za spremembo tožbe, ampak le za dopolnitev navedb (čl. 191/3 ZPP). Ko pa je z naslednjo vlogo bil zahtevek preciziran, hkrati pa je bilo zapisano, da postane to primarni, preostali pa podrejeni, ni moglo več iti samo za dopolnitev in precizacijo in je torej to bila sprememba tožbe po čl. 191/1 - uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Sodišče prve stopnje sicer ni ravnalo po določbi čl. 190 ZPP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato torej ne gre za bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/1 ZPP.

V ostalem ima pritožba prav. Zahtevek še vedno ni določljiv tako, da bi bila mogoča izvršba. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji izjavila, da ne zanika zakonske obveznosti in je trdila, da obveznost ni sporna in da je tožba sploh nepotrebna. Do tega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Odgovor na te trditve torej manjka, je pa bistvenega pomena. Treba je namreč odgovoriti na vprašanje, kakšen zahtevek lahko tožeča stranka izvaja iz pravice, ki jo daje 3. odst. 129. čl. Stanovanjskega zakona. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča mora biti konkreten. Tožba je lahko upravičena šele takrat, če toženec obveznosti prostovoljno in v roku ne izpolni. Kakšna je obveznost tožene stranke, ki je ni prostovoljno izpolnil in kdaj je ta obveznost zapadla, o tem sodba nima razlogov.

Zato tudi še vedno ni odgovorjeno na vprašanje, zakaj mora stanovanje ponuditi v 15 dneh (v razveljavljeni sodbi je šlo za 30-dnevni rok).

Če tožeča stranka zahteva, da ji tožena omogoči odkup, je torej na tožeči, da najprej opiše in pove, katero je tisto konkretno stanovanje, katerega nakup bi morala tožena stranka omogočiti, na kakšen način in v kakšnem roku. Tako je torej tožnik tisti, ki mora zahtevati od tožene stranke nakup konkretnega stanovanja.

Sodišče prve stopnje naj pozove tožečo stranko k dopolnitvi zahtevka v smislu zgoraj opisanega, torej tako, da bo postavljen konkretiziran zahtevek. Rok za dopolnitev naj bo ustrezno dolg, če pa zahtevi ne bo zadoščeno, bo treba o stvari odločiti ob upoštevanju procesnih določb. S tem je na bistvene pritožbene trditve odgovorjeno, pri ponovnem odločanju pa bo sodišče prve stopnje moralo odločitev obrazložiti tako, da bo mogoč preizkus glede na trditve in ugovore, ki jih ponuja pritožba.