Jedro

Sodišče prve stopnje je za količino zaseženih tablet ocenilo, da bistveno presega količino, ki bi jo obdolženec lahko imel za lastno rabo, ne glede na to, da gre za odvisnika, posebej upoštevaje, da dnevno prejema tudi substitucijsko terapijo.

Pravilno je zaključilo, da naj obdolženca predhodne obsodbe za istovrstno kaznivo dejanje in izrečene zaporne kazni ne bi odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, iz česar je utemeljeno sklepalo tudi o obdolženčevi vztrajnosti pri njihovem izvrševanju.

Glede na prejšnje življenje obdolženca je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti, pravilen, saj so milejši ukrepi primerni za storilce, za katere je mogoče pričakovati, da bodo pravila izvrševanja milejšega ukrepa spoštovali, kar pa za obdolžence, pri katerih sodišče ugotovi vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kot je to v obravnavanem primeru, ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I.Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je zoper obdolženca odrejen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), podaljšalo tudi po vloženi obtožnici.

2.Pritožbo zoper sklep je vložila obdolženčeva zagovornica. Meni, da razlogi za pripor zoper obdolženca niso podani in predlaga, da pritožbeno sodišče pripor odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ni utemeljena pritožba, da okoliščine, ki jih je za zaključek, da je obdolženec zasežene tablete hranil z namenom nadaljnje prodaje, navedlo sodišče prve stopnje, ne zadostujejo za utemeljitev suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je o hrambi zaseženih štirinajstih blisterjev oziroma sto osemintridesetih tablet Flormidal, utemeljeno sklepalo glede na okoliščine, ki se nanašajo na obdolženca in okoliščine, v katerih naj bi kaznivo dejanje storil. Upoštevalo je, da je obdolženec brez zaposlitve in ima kot prejemnik socialne pomoči v višini 495,00 EUR nizke prihodke, kot je razvidno iz podatkov, ki jih je ob zaslišanju navedel (listovna 24) pa je tudi brez premoženja. Zaseženo količino tablet je ocenilo kot količino, ki bistveno presega količino, ki bi jo obdolženec lahko imel za lastno rabo, ne glede na to, da gre za odvisnika, še posebej upoštevaje, da dnevno prejema tudi substitucijsko terapijo, kot izhaja iz dopisa ZD Koper z dne 12. 9. 2025 (dnevno 9 ml metadona 90 mg, eno tableto Mirzatena 45 mg, eno tableto Zolsana 10 mg in šest tablet Apaurina 5 m), upoštevaje tudi njegove nizke prihodke. S takšnimi razlogi in zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj bi tudi upoštevaje zagovor obdolženca, da je bila cena enega blisterja 10,00 evrov (za 14 tablic naj bi plačal 140,00 evrov) in dnevno zaužije 10 tablet (en blister), mesečno potreboval 300,00 evrov, torej več kot polovico svojih mesečnih prihodkov. Glede na navedeno in nadaljnje okoliščine, da je glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) specialni povratnik in je pri sebi imel dva telefona ter dve SIM kartici, kar je značilno za preprodajalce prepovedane droge, je utemeljen sum, da je kaznivo dejanje storil, tudi po presoji pritožbenega sodišča, podan.

5.Zagovornica pravilno opozarja, da je pri presoji ponovitvene nevarnosti potrebno upoštevati tudi storilčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi in druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obdolženec ponovil kaznivo dejanje, kar je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, tudi storilo. Kot je v 9. točki obrazložitve navedlo, in je razvidno iz potrdila iz kazenskih evidenc (listovna 13 ), je bil obdolženec že trikrat obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, in je torej specialni povratnik. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 27803/2014 z dne 8. 1. 2015 mu je bila za kaznivo dejanje storjeno med 3. 7. 2014 in 21. 10. 2014 izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta in dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let, ki pa mu je bila s sodbo I K 28139/2016 z dne 1. 2. 2018 (s katero mu je bila določena kazen enega leta zapora za kaznivo dejanje, ki ga je storil 11. 7. 2016) preklicana in nato izrečena enotna kazen dveh let zapora. S sodbo I K 4993/2018 z dne 29. 5. 2018 je bil ponovno obsojen za enako kaznivo dejanje, storjeno 30. 1. 2018, za katero mu je bila izrečena kazen enega leta in dveh mesecev zapora. S sodbo II Ks 28139/2016 z dne 15. 4. 2019 pa mu je bila, upoštevaje še kazen po zadnji sodbi, izrečena enotna kazen treh let in enega meseca zapora. Kazen je prestal 31. 12. 2021. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da obdolženca predhodne obsodbe za istovrstno kaznivo dejanje in izrečene zaporne kazni naj ne bi odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, iz česar je utemeljeno sklepalo tudi o obdolženčevi vztrajnosti pri njihovem izvrševanju. Upoštevalo pa je tudi težo kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec storil tokrat in tudi, da je odvisen od prepovedanih drog in brez zaposlitve, kar utemeljuje tudi zaključek, da mu prodaja prepovedanih drog pomeni dodaten vir zaslužka.

6.Zagovornica se neutemeljeno sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Kopru I Kp 3325/2018, v kateri je sodišče obravnavalo obdolženca, ki zaradi kaznivih dejanj še ni bil obsojen, in ne za specialnega povratnika kot v obravnavanem primeru. Glede na prejšnje življenje obdolženca je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti, pravilen, saj so milejši ukrepi primerni storilcem, za katere je mogoče pričakovati, da bodo pravila izvrševanja milejšega ukrepa spoštovali, kar pa za obdolžence, pri katerih sodišče ugotovi vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kot je to v obravnavanem primeru, ni mogoče ugotoviti. Okoliščina, da naj bi obdolženec skrbel za obolelo mamo in očima (česar pritožnica sicer podrobneje niti ni obrazložila), na odrejeni pripor ne more imeti vpliva. Dejstvo, da se obdolženec prijetju ni upiral in ni bežal, glede na razlog, iz katerega je pripor odrejen, nima teže.

7.Glede na naravo in težo kaznivega dejanja ter dosedanje trajanje, je pripor tudi z vidika sorazmernosti upravičen ukrep, in je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so vsi razlogi za pripor zoper obtoženca še vedno podani. Pritožba je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 272, 272/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 186, 186/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.