Jedro

Predsednik senata ne more kaznovati osebe, ki v vlogi žali sodišče. To stori lahko le senat.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (tč. 1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama trpita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku 515.692,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.4.1992 dalje do plačila ter toženi stranki tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov in sicer prvotožnici v znesku 274.011,00 SIT ter drugotožencu v znesku 218.785,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo prvega sodišča spremeni tako, da zavrne zahtevek; podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da kljub napotku pritožbenega sodišča prvo sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in ni pravilno razlagalo ugotovitev izvedencev ter rezultatov dosedanjega dokaznega postopka. Tožena stranka nadalje navaja, da vztraja na najmanj 30 % amortizaciji izvršene gradnje. Sodišče je vzelo za izračun amortizacije procent, ki ni v ničemer utemeljen in pri tem v celoti sledilo navedbam tožnikov. Vsi izvedenci, ki so videli začeto gradnjo, so okvirno ocenjevali njeno propadlost 30 %. Zmotno je stališče, da gre propadanje gradnje na račun tožene stranke že od takrat, ko se je začel postopek za določitev odškodnine, saj sta tožnika sporno parcelo izročila toženi stranki šele 26.12.1988. Iz izvedeniških mnenj pa je že ugotovljena 30 % amortizacija. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnika nista upravičena do plačila kolektivne komunalne opremljenosti, ker te ureditve nista nikoli plačala, pri tem se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na to, da kolektivno opremljenost izvedenci pač tako izračunavajo. V danem primeru ne gre za prodajo zgrajene stavbe, ampak za povračilo dejansko vloženih investicij v začeto gradnjo.

Oba tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je že v razveljavitvenem sklepu II Cp 396/91 z dne 17.7.1991 poudarilo pritožbeno sodišče, glede na to, da je občinski upravni organ z odločbo odvzel tožnikoma iz uporabe stavbno zemljišče, je za pravno presojo, koliko je dolžna tožena stranka plačati tožnikoma, odločilna dejanska vrednost stavbnega zemljšča in nedokončanega gradbenega objekta. Sodišče je to vrednost ugotovilo z izvedencem dipl. gr. ing. S. M., ki je ugotovil, da znaša propadlost in amortizacija 13,4 % in je za toliko zmanjšalo prisojeni znesek tako, da so neutemeljene pritožbene trditve v pritožbi, da bi morala znašati amortizacija najmanj 30 %. S takimi trditvami tožena stranka izpodbija strokovnost izvedenca, v katero pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Pravilno je tudi stališče prvega sodišča, da se propadlost in amortizacija ne more upoštevati od dneva izdelave izvedeniških mnenj, temveč od pravnomočnosti upravne odločbe, s katero je bilo tožnikoma odvzeto zemljišče v letu 1984. V kolikor tožnika nista hotela izročiti v posest sporno nepremičnino, kot trdi tožena starnka, je le-ta imela na razpolago ustrezna pravna sredstva oziroma dolgotrajnost upravnega postopka ne more iti na škodo tožeči stranki.

Tudi kolektivna komunalna opremljenost je bila ugotovljena z izvedencem gradbene stroke, ki si je ogledal sporni objekt in je vsled tega nevzdržna trditev tožene stranke, da tožnika slednje nista plačala. Komunalno opremljenost sta tožnika po ugotovitvah izvedenca financirala tudi sama in jima gre tudi vrednost komunalne opremljenosti kot jo je izračunal izvedenec, tako da je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je izvedenec to postavko izračunal na podlagi enotne metodologije.

Ker drugih ugovorov tožena stranka zoper izpodbijani del sodbe ni imela, in ker sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Tožnika z odgovorom na pritožbo v ničemer nista prispevala k razjasnitvi stvari ter morata zaradi tega sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj se ti njuni stroški ne morejo opredeliti kot za pravdo potrebni stroški. Tak izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 v zvezi s čl. 155/2 in 154 ZPP.