Jedro

Ker pri tožniku ni ugotoviti takšnim sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje (pri tožniku ugotovljena azbestna bolezen je stabilna, potrebno je le spremljanje bolezni), je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2010 in št. ... z dne 10. 7. 2009 ter da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni od 2. 2. 2009 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijano sodbo v napadenem delu razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je bila pri tožniku leta 2003 ugotovljena poklicna azbestna bolezen zaradi sprememb na pljučih. V zvezi z ugotovljeno poklicno boleznijo, na podlagi predloga osebnega zdravnika, uveljavlja pravice iz invalidskega zavarovanja, zaradi napornega fizičnega dela, ki ga opravlja. Po poklicu je gradbeni delavec, delo je opravljal na prostem, pogosto na nezavarovani višini, bil je večinoma na terenu, v stoječem položaju, pogosto klečanje, čepenje, stalno pripogibanje in stalno delo z rokami. Pri svojem delu v gradbeništvu je pogosto dvigoval in prenašal bremena od 10 do 25 kg. Njegove zdravstvene težave so sledeče: od ugotovitve poklicne bolezni, azbestoze ima težave z dihanjem, pri lažji fizični obremenitvi ga začne dušiti, pojavlja se mu prekomerno znojenje, stalno je utrujen in zasopel, pogosto kašlja in kiha, trpi zaradi nespečnosti, v grlu mu piska in tišči ga v prsnem košu. Navedene zdravstvene težave so potrjene s strani izvida CT pljuč z visoko ločljivostjo ter na podlagi izvida UZ srca. Pri njem vsekakor obstajajo prepričljivi znaki sprememb v zdravstvenem stanju, ki utemeljujejo njegovo zahtevo po priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Osebni pregled tožnika pred invalidsko komisijo II. stopnje ni bil opravljen, kljub njegovemu izrecnemu predlogu. Tudi pregled in analiza predložene medicinske dokumentacije, ki ju je opravila invalidska komisija druge stopnje, sta bila nepopolna. Glede na po mnenju tožnika napačno upoštevano medicinsko dokumentacijo, je bilo za to dejansko stanje premalo in napačno upoštevano. Invalidska komisija II. stopnje tudi ni ničesar obrazložila, zakaj se predsednica senata invalidske komisije II. stopnje ni odločila, da komisija opravi osebni pregled zavarovanca. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo tožnika, ki pri sebi jasno čuti, da se mu zdravstveno stanje slabša, vse od ugotovitve poklicne bolezni dalje, kar je razvidno in medicinske dokumentacije. Sodišče prve stopnje je brez utemeljitve zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca pulmologa ter nekritično povzelo izvedenski mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker ni ugodilo njegovim dokaznim predlogom. Zato je prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodno postavljeni izvedenec pulmolog, če bi ga sodišče postavilo, bi na podlagi osebnega tožnikovega pregleda glede njegovega poslabšanja pljučne funkcije ugotovil poslabšano tožnikovo zdravstveno stanje z vidika funkcije pljuč, kar je posledica ugotovljene poklicne bolezni, zaradi prepričljivih znakov sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju, pa je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in glede na pravilno uporabo materialnega prava, pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V III. kategorijo invalidnosti pa se glede na 3. alinejo 2. odstavka citirane določbe, razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Takšnega stanja pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti. V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ni ugotoviti takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje in utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno svojo odločitev oprlo na mnenji obeh invalidskih komisij, ki sta jih glede tožnikove delovne zmožnosti podali v predsodnem postopku. V sestavi specialista medicine dela, specialista internista in diplomiranega varnostnega inženirja sta invalidska komisija I. stopnje in enako invalidska komisija II. stopnje v sestavi specialista medicine dela, specialista interne medicine, pulmologinje in diplomiranega inženirja varstva pri delu menili, da pri tožniku invalidnost ni podana in da ni mogoče ugotoviti sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila pri njem zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Sodišče prve stopnje je mnenji invalidskih komisij utemeljeno sprejelo in nanju oprlo svojo odločitev, ne da bi dodatno izvajalo dokaz z izvedencem. Mnenji invalidskih komisij sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladni z medicinsko dokumentacijo, brez kakršnihkoli odstopanj. Pritožba sicer navaja, da tožnik čuti, da se mu zdravstveno stanje slabša, vendar takšne trditve niso medicinsko potrjene in objektivizirane z izvidi in ugotovitvami specialistov. Nasprotno, specialisti ustrezne specialnosti pri tožniku ugotavljajo stabilno stanje, vključno stanje poklicne bolezni in zgolj predlagajo spremljanje, ne pa drugih ukrepov in kar je najpomembneje, ne ugotavljajo takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in bi pomenile zmanjšanje zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Iz dokumentacije, ki sta jo upoštevali obe invalidski komisiji je razvidno, da je bila pri tožniku leta 2003 ugotovljena azbestna bolezen (plevralni plaki) kot poklicna bolezen in da je bil 21. 1. 2009 pregledan pri pulmologu. Ta je na podlagi opravljanega RTG posnetka pljuč in ugotovljene normalne pljučne funkcije ocenil, da je azbestna bolezen pljuč stabilna in da je potrebno le spremljanje bolezni. Na pregledu 5. 1. 2009 je kardiolog zabeležil verjetno esencialno hipertonijo, medtem, ko je bil UZ srca normalen in tudi cikloergometrija opravljena 20. 1. 2009, je pokazala normalen izvid z dobro kondicijo tožnika.

Invalidski komisiji sta pri podaji mnenja upoštevali tudi delovno dokumentacijo in pogoje dela na delovnem mestu gradbeni delavec (opis z dne 17. 2. 2009), ki ga je tožnik opravljal. Tožnik na podlagi takšne dokumentacije in z vso dokumentacijo skladnih mnenj invalidskih komisij, neutemeljeno vztraja pri postavitvi izvedenca, ker za to ni nobene dejanske, niti pravne podlage (254. člen ZPP). Neutemeljeno pa se nadalje tožnik sklicuje tudi na to, da invalidska komisija druge stopnje tožnika ni osebno pregledala. Skladno z določbo 56. člena Pravilnika o postopku in načinu delovanja invalidskih komisij, o predlogu, da se tožnika osebno pregleda, odloči predsednik invalidske komisije II. stopnje, če ugotovi, da je dokumentacija nepopolna in da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, potreben še osebni pregled. V nasprotnem primeru, torej če je dokumentacija popolna, pa takšnega pregleda invalidska komisija II. stopnje ne opravi in razlogov za takšno postopanje ni potrebno posebej obrazložiti.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.