Jedro

Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih zadevah, ki se nanašajo na vprašanje obračuna bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni.

Pri izvršitvi sodbe je treba upoštevati, da je tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini in da je po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (to je prisojenega neto zneska odškodnine).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v I. točki izreka, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 16. 9. 2012 do 14. 12. 2012 na neto osnovo 1.971,20 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo: - da je tožena stranka dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka za čas od 16. 9. 2012 do 14. 12. 2012 na neto osnovo 1.971,20 EUR ter od bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke, v 8 dneh, pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 1.971,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek za 179,20 EUR zavrnilo (II. točka izreka) ter - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 572,00 EUR in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na 1. alinejo drugega odstavka 4. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.). Navaja, da se prispevki, davki in druge dajatve ter obveznosti, ki bremenijo plače pripadnika v času opravljanja vojaške službe, obračunajo na podlagi plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi opravljal delo v Republiki Sloveniji. Po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 1372011 in nasl.) so obdavčeni vsi dohodki, razen tistih, ki so v zakonu izrecno navedeni kot neobdavčeni oziroma oproščeni plačila dohodnine. Glede prispevkov se pritožba sklicuje na 3. do 7. člen Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl.) in na 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), iz katerih ne izhaja, da bi se od odškodnine plačevali prispevki. Prispevki od t. i. slovenske plače so bili plačani, zato bi ponovno plačilo prispevkov predstavljalo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek. Sodišče je odškodnino napačno obrutilo. Tudi ni pravilno, da je plačilo dohodnine določilo nad dosojeno odškodnino in ne od dosojene odškodnine. Zato je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

Materialno pravno napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo od 20. 1. 2014, namesto da bi jih prisodilo šele od dneva vložitve tožbe, to je od 20. 1. 2017, saj je tožnik šele tedaj toženo stranko pozval k izpolnitvi obveznosti. Sklicuje se na drugi odstavek 299. člena OZ.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov ter na tek zakonskih zamudnih obresti oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, je pa na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini od 16. 9. 2012 do 14. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mu tožena stranka v tem času ni omogočila izrabe tedenskega počitka (neprekinjeni 24-urni počitek), in da bi mu na misiji pripadalo 11 dni tedenskega počitka. Zato mu je, upoštevanje tožnikovo povprečno mesečno plačo v spornem obdobju 3.898,45 EUR neto na mesec, prisodilo odškodnino v višini 1.971,20 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Pri tem je pravilno upoštevalo določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) ter tudi drugi odstavek 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, da pripadniku stalne sestave v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi le na območju države, v kateri opravlja naloge.

7. Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pa pritožba utemeljeno izpodbija odločitev v I. točki izreka sodbe, ki se nanaša na vprašanje obračuna bruto zneska ter na odvod davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je ravno v zvezi s tem vprašanjem v istovrstnih zadevah1, zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Poudarilo je, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Pojasnilo je, da je ob izplačilu prejemka to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov. Delavec torej navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

8. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v zvezi z obrestnim zahtevkom. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo od 20. 1. 2014, to je za tri leta pred vložitvijo tožbe, tako ko je zahteval s tožbenim zahtevkom, je materialno pravno pravilna. Terjatev iz naslova zamudnih obresti za čas pred tem datumom je namreč zastarala, kar je upošteval že tožnik ob vložitvi tožbe, saj je v 347. členu OZ določen triletni zastaralni rok za zamudne obresti kot občasne terjatve. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, to je od 20. 1. 2017, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ. Po tej določbi dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, torej od 15. 12. 2012, saj mu je takrat nastala škoda. Ker je tožnik glede na določbo 347. člena OZ zahteval zakonske zamudne obresti od 20. 1. 2014 (tri leta pred vložitvijo tožbe), je prvostopenjsko sodišče njegovemu obrestnemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

9. Ker so v navedenem obsegu uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v navedenem obsegu podani, in je pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je sporni del zahtevka za obračun davkov in prispevkov zavrnilo. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine).

10. Zoper II. točko izreka sodbe se tožena stranka sicer (neutemeljeno) pritožuje le v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, vendar pritožbeno sodišče ne glede na to pojasnjuje, da je pri izvršitvi sodbe treba upoštevati, da je v tej točki izreka sodbe tožniku prisojen znesek odškodnine, odmerjen glede na neto plačo, ki jo je tožnik v spornem obdobju prejemal v tujini in da je po določbi 169. člena OZ, ki se glede na določbo 246. člena OZ smiselno uporablja tudi za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, oškodovanec upravičen do popolne odškodnine (to je prisojenega neto zneska odškodnine).

11. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik, ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka - 375 točk za pritožbo in 2 % materialne stroške, kar znaša 175,57 EUR s pp (154. in 165. člen ZPP). Delni neuspeh tožene stranke s pritožbo glede obrestnega zahtevka, oziroma glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, na višino odmerjene nagrade za pritožbo ne vpliva. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, kar je razlog za odločitev, da jih tožnik krije sam.

1 Npr. v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je glede narave terjatve pojasnilo, da gre za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.