Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je na nezatrjevana dejstva oprlo sodbo, je tožencem odvzelo pravico do obravnavanja v postopku, ker nista mogla pričakovati, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo na drugi, nezatrjevani podlagi. Ob pravilni uporabi pravnega pravila paragrafa 1500 ODZ oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ bi moralo sodišče prve stopnje, ker tožnik ni trdil, da so bili toženci oziroma njihovi pravni predniki, ki so lastninsko pravico pridobili na podlagi kupoprodajne pogodbe, nedobroverni, tožbeni zahtevek zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnik C. G., na podlagi priposestvovanja lastnik do celote nepremičnine parc. št. 1758/11 – gozd 8.000 m2 in pašnik 7167 m2, vpisane v vl. št. 2 k.o. J., pri kateri je po enakih delih vpisana lastninska pravica na toženca U. M., in J. M.„ Tožeča stranka je dolžna tožencema U. M. in J. M. nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v znesku 2.468,72 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 455,25 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo proti prvi toženi stranki I. M. in postopek zaradi umika tožbe, v kateri je tožnik zahteval od tožencev izstavitev zemljiškoknjižne listine, ustavilo. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnine parc. št. 1758/11, vložna št. 2 k. o. J., pri katerih je po enakih delih vpisana lastninska pravica na toženca U. M. in J. M.. Hkrati je odločilo, da morata toženca tožniku povrniti 2.430,18 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi.

Zoper 3. in 4. točko izreka sodbe sta se pravočasno pritožila toženca U. M. in J. M. iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB-3, št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da jo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj zadevo dodeli v sojenje drugemu sodniku, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava, saj bi ob upoštevanju določb 11. člena in 44/II. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; SPZ) moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožeča stranka bi morala najprej zatrjevati in tudi dokazati, da je tožena stranka ob pridobitvi (ob smrti svojih staršev) – vpisu lastninske pravice za predmetno nepremičnino, vedela, da pridobiva tujo stvar ali pa, da bi to ob primerni skrbnosti morala vedeti. Gre za omejitev priposestvovanja in varuje pravico tretjega in pravnega prometa pod pogojem, da je tretji dobroveren. Tožeča stranka tega dejstva ni zatrjevala, zato ga v skladu z določili ZPP tudi ni mogla dokazovati oziroma dokazati. Dobra vera se domneva in bi moral nasprotno dokazati tožnik. Tožnik glede 2. odstavka 44. člena SPZ navedb ni podal, ugovarjal je le s trditvami, da je dobroverni posestnik, kot so bili tudi njegovi pravni predniki. Opozarjata na stališče sodne prakse, pri čemer se sklicujeta na posamezne odločbe in ugotavljata, da je bilo ugotavljanje priposestvovanja predmetne nepremičnine nepotrebno. Čeprav je treba tožbeni zahtevek zavrniti, pa opozarjata tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 114. člena ZPP priče zasliševalo na kraju samem in ne v sodnem poslopju. Nadaljnjo kršitev določb pravdnega postopka vidita v tem, da je sodišče na ogled na kraju samem vabilo samo priče tožeče stranke, kar je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja strank in je posledično izpodbijana sodna odločba nezakonita. Opozarjata, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodne odločbe večkrat prekoračilo trditveno podlago tožnika. Ponavljata tožnikove trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje in ugotavljata, da tožnik ni nikoli podal nobenih trditev v zvezi z vsebino kupoprodajne pogodbe z dne 12. 6. 1970 ali nedobrovernostjo pokojnih staršev tožene stranke oziroma tožene stranke osebno. Sodišče je upoštevalo izpovedbe tožeče stranke in izpovedbe prič v delu, kjer le te presegajo trditveno podlago tožnika, in s tem kršilo določbe pravdnega postopka. Enako velja za zaključke sodišča glede pogodbene volje F. S. za prodajo te parcele, da naj pokojna starša te nepremičnine sploh ne bi kupila ter da naj bi tožnik oziroma njegovi pravni predniki priposestvovali predmetno nepremičnino okoli leta 1965. V odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča glede številnih navedb in ugovorov tožene stranke ter listin, in sodbe tudi ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in niza razloge, zakaj je napačna in v nasprotju z vsebino zapisnikov o izvedbi teh dokazov ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal nedobrovernost pokojnih staršev tožencev ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe 12. 6. 1970. Sodišče prve stopnje je pri odločanju spregledalo dejstvo, da so tako tožnik kot toženca na naroku 9. 10. 2008 kot nesporno ugotovili, da sta toženca zoper tožnika sprožila že dva sodna postopka, česar vsekakor ne bi storila, če ne bi bila v dobri veri, da je predmetna parcela že od prej v lasti njunih pokojnih staršev. Sporno parcelo sta po starših namreč podedovala. Ker je sodišče prve stopnje očitno privilegiralo tožnika, predlagata, da v primeru, da bo pritožbeno sodišče zadevo vrnilo v sojenje sodišču prve stopnje, določi drugega sodnika.

V dopolnitvi pritožbe 19. 5. 2009 tožnika prilagata judikat Višjega sodišča v Ljubljani, v katerem je le-to zavzelo stališče glede prepovedi retroaktivnosti pri uporabi določil SPZ. Pri konkurenci dveh načinov pridobitve lastninske pravice je že ZTLR določal, da je v primeru, da sta oba lastnika v dobri veri, odločilen vpis v zemljiško knjigo. Tudi ZTLR je varoval lastnika, ki se je dobroverno zanesel na stanje v zemljiški knjigi, in je dokončna ureditev 2. odstavka 44. člena SPZ potrditev te rešitve.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi trdil, da je na nepremičnini parc. št. 1758/11, vpisani v vl. št. 2 k.o. J., pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Predmetno zemljišče ima v nemoteni posesti in ga uporablja v dobri veri, da je njegovo, pred njim pa so ga nemoteno uživali in imeli v dobroverni posesti njegovi lastninski predniki, in to več rodov, preko sto let. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, da so njeni starši nepremičnine, vpisane v vl. št. 2 k.o. J., vključno s sporno parcelo, pridobili s kupoprodajno pogodbo z dne 12.6.1970, kar je razvidno iz zemljiškoknjižnega sklepa vpisov nepremičnin, ki je bil izdan v letu 1977. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pravni (lastniški) predniki tožnika v dvajsetletni priposestvovalni dobi priposestvovali lastninsko pravico na predmetni parceli okrog leta 1965 (2. odstavek 43. člena SPZ in 2. odstavek 45. člena SPZ v povezavi s 4. odstavkom 28. člena ZTLR in 2. in 3. odstavkom 72. člena ZTLR ter pravnimi pravili ODZ – paragraf od 1460 do 1464 in 1477), pri čemer pa se toženca ne moreta uspešno sklicevati na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ, ker je tožnik dokazal, da starša tožencev glede predmetne parcele pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe 12. 6. 1970 nista mogla biti v dobri veri. Toženca, ki v pritožbi opozarjata, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage, ker tožnik nedobrovernosti tožencev oziroma njunih prednikov ni zatrjeval, utemeljeno sodišču prve stopnje očitata kršitev razpravnega načela. Po 1. odstavku 7. člena ZPP so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. Sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni zatrjevala, razen če gre za nedovoljena razpolaganja strank v postopku (2. odstavek 7. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (obrazložitev sodbe na 6. strani in 7. strani) zapisalo, da je glede uporabe pravnega pravila 1500 ODZ oziroma sedaj določbe 2. odstavka 44. člena SPZ, na katero se je sklicevala tožena stranka, ugotovilo, da pravni predniki tožencev (starši tožencev), ki so s F. S. 12. 6. 1970 sklenili kupoprodajno pogodbo za R. g., niso mogli biti v dobri veri glede predmetne parcele. Ocenilo je (obrazložitev na 9. strani sodbe), da se toženca ne moreta sklicevati na pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ, ker je tožnik z izpovedbami prič dokazal nedobrovernost toženčevih prednikov. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi bili toženčevi predniki nedobroverni, je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage. Po prejemu odgovora na tožbo, v katerem sta toženca opozorila, da sta njuna pravna prednika pridobila lastninsko pravico na predmetni parceli na podlagi kupoprodajne pogodbe, je toženec vztrajal (pripravljalna vloga 21. 8. 2006) pri trditvi, da so že njegovi pravni predniki z več kot stoletno posestjo predmetne parcele, predmetno parcelo priposestvovali in se je osredotočil na dokazovanje, da je sporno parcelo vedno uporabljal kot svojo. Tudi potem, ko je tožena stranka izrecno opozorila na upoštevanje 1500. člena ODZ oziroma 2. odstavka 44. člena SPZ in na njeni podlagi sprejeto stališče sodne prakse (pripravljalna vloga 12.1.2009), je tožnik vztrajal pri tožbenih trditvah.

Ob pravilni uporabi paragrafa 1500 ODZ oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ, bi moralo sodišče prve stopnje, ker tožnik ni trdil, da so bili toženci oziroma njihovi pravni predniki nedobroverni, tožbeni zahtevek zavrniti. Po pravnih pravilih paragrafa 1500 oziroma sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo, ker je v dejansko stanje podlago vključilo nezatrjevana dejstva in nanje oprlo sodbo. Sodbo je oprlo na pravno podlago, o kateri je bila tožniku dana možnost razpravljanja, ki pa je ni izkoristil. Na uporabo 44. člena SPZ je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila tožena stranka, vendar pa tožnik ustrezne trditvene podlage ni ponudil. Tožnik bi moral, če bi z zahtevkom na podlagi priposestvovanja hotel uspeti, najprej zatrjevati in dokazati nedobrovernost tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov, česar pa ni storil. Dejstvo, da naj bi bila toženca oziroma njuna prednika nedobroverna, je razkril šele dokazni postopek. Sodišče prve stopnje, ki je nanj oprlo sodbo, je tožencem odvzelo pravico do obravnavanja v postopku in nista mogla pričakovati, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, čeprav na drugi, nezatrjevani podlagi. S tem je zagrešilo uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožencev ugodilo. Ker je ugotovljeno procesno kršitev mogoče odpraviti v pritožbenem postopku brez obravnave, je izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi 1500. člena ODZ (sedaj 2. odstavka 44. člena SPZ) zavrnilo. Zaradi spremembe sodbe pritožbenemu sodišču na druge uveljavljane pritožbene razloge ni treba odgovarjati.

Sprememba sodišča prve stopnje je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Ker je tožnik v pravdi propadel, mora svoje stroške postopka kriti sam, tožencema pa mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti njune stroške. To velja tako za stroške prvostopenjskega kot tudi za stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Tožencema je priznalo 2.468,72 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje (stroški zastopanja 4325 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1985,17 EUR; 2 % materialni stroški; 20 % DDV; kilometrina 3,00 EUR in taksa za odgovor na tožbo 43,81 EUR), pri čemer je natančnejša specifikacija razvidna iz stroškovnika (l. 137 spisa). Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, ker ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, ker je nagrada za ta opravila vsebovana v kasnejših opravilih. Pritožbeni stroški znašajo 455,25 EUR (sestava pritožbe 500 točk, 2 % materialni stroški, 20 % DDV ter taksa 175,26 EUR. Tožnik v primeru zamude plačila dolguje zakonske zamudne obresti od stroškov postopka.