Jedro

Toženka v odločbi navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I.Predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe se ugodi.

II.Tožbi se ugodi ter se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave Murska Sobota, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Murska Sobota, št. 2253-27/2024/4 z dne 3. 9. 2024, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo, št. 2253-27/2024/4 z dne 3. 9. 2024, je policija (v nadaljevanju: toženka) tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) na naslovu Veliki Otok 44 z, Postojna, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), pri čemer se omejitev gibanja in nastanitev v centru tožniku odreja od dne 3. 9. 2024 od 13:45 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka uvodoma navede, da se tožniku v skladu s 76. členom ZTuj-2 omeji gibanje in se ga nastani v center, saj ga je treba odstraniti v skladu z določbami navedenega zakona. Nato pojasnjuje, da so policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Murska Sobota dne 25. 7. 2021 ob 11:00 od avstrijskih varnostnih organov prevzeli skupino šestih tujcev, ki so pred tem iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) nedovoljeno vstopili v Avstrijo, med njimi tudi tožnika, državljana DR Kongo. Vsi tujci so podali namero za mednarodno zaščito. Ugotovljeno je bilo, da so istega dne, torej 25. 7. 2021 okrog 4:00 peš nedovoljeno vstopili v RS iz Hrvaške čez most na reki Muri pri mejnem prehodu Hotiza. Na podlagi prošnje za mednarodno zaščito so policisti za tožnika izpolnili registracijski list in ga odpeljali v Azilni dom v Ljubljano. Kot izhaja iz dokumentacije Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), je tožnik 4. 8. 2021 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo pristojnega organa zavrnjena. Tožnikovo tožbo zoper to odločbo je Upravno sodišče s sodbo z dne 4. 12. 2023 zavrnilo, tožnik pa je bil neuspešen tudi s pritožbo zoper to sodbo na Vrhovno sodišče, ki je potrdilo sodbo Upravnega sodišča, ki je bila pravnomočna 13. 3. 2024 in izvršljiva 25. 3. 2024. Tožnik je še dalje bival v RS in 9. 7. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, ki ga je MNZ zavrgel s sklepom, ki je postal izvršljiv 12. 8. 2024. Policisti so zato tožnika na podlagi pridobljenih informacij 3. 9. 2024 poiskali v Azilnem domu in ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev za bivanje v RS, da ne poseduje veljavnih potovalnih dokumentov in ne sredstev za preživljanje. Opravljeno je bilo namreč zaslišanje tožnika na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), v francoskem jeziku s pomočjo tolmača A. A., in o tem sestavljen zapisnik zaradi postopka vračanja oziroma odstranitve tožnika na podlagi 64. člena ZTuj-2. Pri tem je tožnik navedel, da ne pozna postopka v RS in ne ve, da tu nedovoljeno biva, se pa ne namerava vrniti v Kongo, ki ga je zapustil zaradi političnih razlogov, saj se tam počuti ogroženega. Celotno obdobje od prihoda leta 2021 je bival v Azilnem domu Vič, se vmes tudi zaposloval, sedaj pa je tri mesece nezaposlen in nima možnosti financiranja. Nima veljavnega potovalnega dokumenta, ker bi si ga lahko uredil le v Italiji, kamor pa bi lahko šel zgolj ilegalno, dokumente pa bo skušal urediti v centru, če bo tam lahko bival. Zaradi nedovoljenega vstopa dne 25. 7. 2021 (takrat je bil postopek zaradi vloge za azil zaustavljen) je PPIU Murska Sobota tožniku 3. 9. 2024 izdala plačilni nalog na podlagi 1. točke prvega odstavka 145. člena ZTuj-2, v zvezi z 12. členom istega zakona, v višini 800 evrov, česar ni poravnal, zato mu je bil izdan ničnostni sklep.

3.Kot v obrazložitvi nadaljuje toženka, je bila opravljena tudi ocena za morebiten izrek katerega od milejših ukrepov po drugem odstavku 81. člena ZTuj-2 ter ugotovljeno, da s tem ne bi bilo mogoče uspešno izvesti postopka odstranitve, predaje ali izročitve tožnika, saj ta pri nas nedovoljeno biva, je v postopku odstranitve in nima sredstev, da bi se sam odstranil, prav tako se ne more preživljati oziroma kjerkoli nastaniti. Nato toženka navede, da je tujec med bivanjem v centru dolžan spoštovati pravila bivanja in navodila pristojnih delavcev centra, ter povzema določbe prvega odstavka 81. člena, prvega in drugega odstavka 84. člena, šestega, desetega in enajstega odstavka 76. člena ter prvega odstavka 83. člena ZTuj-2. Obrazložitev zaključi s pojasnilom o možnosti podaljšanja bivanja v centru za nadaljnjih šest mesecev ter navedbo, da so bili vsebina, izrek in pravni pouk odločbe tožniku predstavljeni v francoskem jeziku, ki ga razume in govori.

Tožba

4.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo. V tožbi navaja, da je 4. 9. 2024 prejel izpodbijano odločbo. Z njo se ne strinja, saj je v centru predložil podpisano izjavo lastnice stanovanja, ki mu zagotavlja bivanje na njenem naslovu v času milejšega ukrepa. Ima tudi sredstva za preživljanje, ker je bil večino časa v Sloveniji zaposlen. Njegova prošnja za azil z dne 4. 8. 2021 je bila zavrnjena, prav tako je dobil negativno odločbo glede prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. V tem času ni nikoli zapustil RS, ves čas je sodeloval v postopkih, storil ni nobenega kaznivega dejanja. Vsekakor ni begosumen, ima sredstva, socialno mrežo in namestitev ter ne predstavlja grožnje za kršenje javnega reda in miru. Glede na povedano bi bil zanj primernejši milejši ukrep. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožbi je priložil kopijo izpodbijane odločbe in izjave B. B. z dne 4. 9. 2024, da se strinja, da tožnik prebiva na njenem naslovu.

Odgovor toženke na tožbo

5.Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Podala je tudi odgovor na tožbo, v katerem je uvodoma izpostavila, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 3. 9. 2024, tožnik pa je tožbo poslal priporočeno po pošti 9. 9. 2024, to je po poteku 3-dnevnega roka iz prvega odstavka 78. člena ZTuj-2. Zato toženka predlaga, naj jo sodišče zavrže, podrejeno pa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6.V nadaljevanju odgovora toženka pojasnjuje, da je PPIU Murska Sobota tožnika prvič obravnavala 25. 7. 2021 ob 11:00 uri, ko so ga v RS vrnili avstrijski varnostni organi zaradi nezakonitega vstopa in prebivanja. V postopku je bilo ugotovljeno, da je 25. 7. 2021 okrog 4:00 ure peš v bližini mostu čez reko Muro na Hotizi nedovoljeno vstopil iz Hrvaške v Slovenijo in nato v skupini ostalih petih tujcev pot nadaljeval v Avstrijo. Po prevzemu od avstrijskih varnostnih organov je tožnik podal namero za mednarodno zaščito in bil zato nameščen v Azilni dom Ljubljana, kjer se je nahajal do 3. 9. 2024. Prošnja za mednarodno zaščito mu je bila v rednem postopku MNZ zavrnjena, prav tako tudi ponovna vloga. S pravnomočnim, dokončnim in izvršljivim sklepom MNZ je bil namreč tožniku zavržen prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar ni več upravičen do bivanja v Azilnem domu in nima statusa prosilca za mednarodno zaščito. Zato so ga 3. 9. 2024 v Azilnem domu Ljubljana prevzeli policisti PPIU Ljubljana, PPIU Murska Sobota pa je zoper njega uvedla prekrškovni postopek zaradi nedovoljenega vstopa v letu 2021 in mu izrekla globo zaradi kršitve ZTuj-2. Ugotovljeno je bilo, da tožnik v RS prebiva nezakonito in mu je bila v skladu s 64. členom ZTuj-2 izdana tudi odločba o vrnitvi s prepovedjo vstopa za obdobje treh let, do odstranitve pa je bil z izpodbijano odločbo nastanjen v centru. Pred izdajo obeh odločb je toženka vodila posebni ugotovitveni postopek po ZUP in 3. 9. 2024 tožnika zaslišala ob prisotnosti tolmača za francoski jezik. Pri tem je bil seznanjen s postopkom in dejstvom, da bo nameščen v centru. Pred izdajo odločb je toženka presojala tudi okoliščine, ki dopuščajo izrek morebitnih milejših ukrepov, kar izhaja iz obrazložitve odločbe, vendar pogoji za tak ukrep pri tožniku niso obstajali. Tožnik ni navedel, da bi lahko do odstranitve bival kje drugje kot v centru. Poleg tega ga je treba odstraniti iz države, saj v RS prebiva nezakonito.

7.Kot še navaja toženka v odgovoru na tožbo, je po izvedenem postopku ugotovila tudi, da takojšnja odstranitev tožnika ni možna, saj ne poseduje osebnih dokumentov, ter da vztraja, da ne bo odpotoval v Kongo in zapustil območja RS, in zaradi tega vztraja pri vlaganju zahtevkov za mednarodno zaščito v RS, kar izhaja iz plačilnega naloga z dne 3. 9. 2024. Tožnikova identiteta ni potrjena, ker nima osebnih dokumentov, v postopkih je predložil fotografijo volilne izkaznice, katere pristnosti ni bilo mogoče potrditi, zato je bila 10. 9. 2024 poslana Veleposlaništvu RS v Rimu, da jo za namen potrditve istovetnosti posreduje tamkajšnjemu Veleposlaništvu DR Kongo, odgovor na to zaprosilo pa toženka še čaka. Toženka kot neresnične in neutemeljene prereka tožnikove navedbe, da ni begosumen, da ima sredstva za preživljanje in socialno mrežo. Zgolj priložena izjava B. B. tega ne dokazuje. Poleg tega je podana 4. 9. 2024, torej po vročitvi izpodbijane odločbe tožniku in zato kot dokaz v tem postopku nedovoljena. Neresnična je tožnikova navedba, da je centru predložil izjavo lastnice stanovanja, pri kateri bi lahko bival v času milejšega ukrepa, saj tega ni storil. Iz uradnega zaznamka z dne 12. 9. 2024 je razvidno, da je prvi pogovor s tožnikom potekal tudi o možnosti bivanja izven centra, vendar konkretnih podatkov ni znal povedati, niti ni uspel po telefonu priklicati osebe, pri kateri naj bi bival. Po mnenju toženke je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

8.Sodišče je z dopisom III U 194/2024-5 z dne 12. 9. 2024 tožnika seznanilo, da je po prvem odstavku 78. člena ZTuj-2 tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, treba vložiti v treh dneh po vročitvi odločbe, da je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil priporočeno po pošti 9. 9. 2024 in v njej navedel, da je izpodbijano odločbo prejel 4. 9. 2024, iz podpisane vročilnice pa je razvidno, da mu je bila vročena 3. 9. 2024. Glede na navedeno se je rok za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo iztekel v petek, 6. 9. 2024; tožba, vložena 9. 9. 2024, pa je prepozna in jo je treba kot tako zavreči. V dopisu, ki je bil tožniku vročen 12. 9. 2024, mu je sodišče dalo možnost, da se o povedanem izjavi do 16. 9. 2024 do 9:00 ure.

9.Tožnik je sodišču po elektronski pošti dne 13. 9. 2024 poslal vlogo, ki jo je sodišče prejelo 16. 9. 2024, v kateri je v zvezi s seznanitvijo, da mu je bila izpodbijana odločba vročena 3. 9. 2024, navedel, da je bil takrat v postopku na policijski postaji, kjer so mu dali v podpis veliko papirjev, za katere ni dobro vedel, kaj so, nato pa mu niso nobenega vročili. Ko je prispel v center, je kontaktiral C. C., da bi mu pomagala. Povedala mu je, da ji mora poslati odločbo o omejitvi gibanja in odločbo o vrnitvi. Pri sebi pa ni imel takšnih papirjev. Nato je klicala v center in prosila inšpektorja, naj tožniku izroči te dokumente. Inšpektor je napravil kopije in jih tožniku izročil 5. 9. 2024. Takrat je prvič posedoval te odločbe, torej jih imel pri sebi, v svojih rokah. To je bilo 5. 9. 2024, kot tudi piše na sami kopiji, ki jo je poslal sodišču. V tožbi je sicer napisal, da je dobil dokumente 4. 9. 2024, ker jih je takrat prejela policija v centru in je to razvidno tudi na žigu. Če je zares podpisal vročilnico 3. 9. 2024, tega takrat ni vedel oziroma ni vedel, da to pomeni, da mora prejeti dokumente v svojo posest. Sodišče prosi, da upošteva njegovo razlago in vzame tožbo v obravnavo.

10.Sodišče je v tem upravnem sporu dne 17. 9. 2024 opravilo najprej pripravljalni narok in nato narok za glavno obravnavo, ki sta se ju udeležila tožnik osebno, za toženko pa državna odvetnica Č. Č. Navzoč je bil tudi sodni tolmač za francoski jezik D. D., ki je bil s sklepom III U 194/2024-12 z dne 16. 9. 2024 določen za sodnega tolmača v tej zadevi. Preko njegovega sprotnega tolmačenja je tožnik spremljal potek in sodeloval na narokih.

11.Na pripravljalnem naroku je sodišče strankama predstavilo, da je predmet tega upravnega spora izpodbijana odločba o omejitvi gibanja tožniku ter da se bo najprej opravil pripravljalni narok, ker se je izpostavilo vprašanje zamude roka za vložitev tožbe. Predstavilo je s tem povezane okoliščine. Pooblaščenka toženke je nasprotovala tožnikovim navedbam, da mu izpodbijana odločba ni bila vročena 3. 9. 2024, saj to izhaja iz vročilnice, ki kot javna listina dokazuje, da je bilo osebi neko pisanje vročeno, za njeno izpodbitje pa ne zadostuje zgolj tožnikova navedba, da mu odločba ni bila vročena. Sodišče je strankama predočilo stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023, ter dalje še, da je tožnik v vlogi z dne 13. 9. 2024 podal tudi navedbe, s katerimi po vsebini uveljavlja vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z morebitno zamudo roka za vložitev tožbe. Pooblaščenka toženke je izjavila, da ne vztraja pri zasliševanju prič glede vročitve izpodbijane odločbe tožniku. Ta je vztrajal pri že pisno podanih navedbah ter dodal, da želi ostati v Sloveniji, da spoštuje zakone, ima zaposlitev in privarčevana denarna sredstva. Na policijski postaji 3. 9. 2024 odločb v roke ni prejel. Po vprašanju, zakaj je potem podpisal vročilnice, je navedel, da je zaprosil za tolmača za svoj jezik lingala, kot ga je imel v postopkih mednarodne zaščite, dali so mu prevajalca za francoski jezik oziroma so ga prisilili, da podpiše vročilnico. Ne spomni se, da bi bile v predhodnih postopkih odločbe vročane njemu neposredno. V center je prišel 3. 9. 2024, C. C. pa kontaktiral 4. ali 5. 9. 2024, kontakt je dobil na Ambasadi Rog oziroma njihovi strani na Facebooku. Pooblaščenka toženke je tožnika prosila za pojasnilo, kdo naj bi bile osebe, ki naj bi ga k podpisu vročilnice prisilile, koliko naj bi jih bilo in v katerem prostoru ter kako naj bi se to zgodilo. Tožnik je navedel, da so bile tam tri osebe, pojasnili so mu, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, da se bo moral vrniti v matično državo, pred tem pa bo nastanjen v center in da naj podpiše. Navedel je še, da je prejemal 18 evrov na mesec, vendar jih ne potrebuje, ker ima zaposlitev.

12.Strankama je bilo pojasnjeno, da sodišče ne vidi zadostne podlage, da bi lahko sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da mu izpodbijana odločba 3. 9. 2024 ni bila vročena, vendar pa bo sodišče, glede na vsebino vloge z dne 13. 9. 2024, to vlogo obravnavalo tudi kot tožnikov smiselno podani predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Pooblaščenka toženke je navedla, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen, ker je bila tožniku 5. 9. 2024 vročena kopija izpodbijane odločbe, ne pa odločba sama, slednjo je očitno nekam založil.

13.Sodišče je nato opravilo narok za glavno obravnavo. Sklenilo je, da se tožnikovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zamudo roka za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo ugodi, in pojasnilo razloge za takšen sklep, ki pomeni, da se bo tožba vsebinsko obravnavala. V nadaljevanju je sodnica predstavila vsebino izpodbijane odločbe in tožbe, sodni tolmač je tožniku v celoti ustno prevedel vsebino odgovora toženke na tožbo, pojasnjeno mu je bilo, da je toženka sodišču predložila listine upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Tožnik in toženka sta vztrajala pri svojih navedbah. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče poleg izpodbijane odločbe (ki sta jo predložila tako toženka, kot v kopiji tudi tožnik) vpogledalo še ostale listine upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo (plačilni nalog PPIU Murska Sobota z dne 3. 9. 2024; sklep iste PPIU z dne 3. 9. 2024, da storilcu ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir; zapisnik PPIU Ljubljana o zaslišanju stranke z dne 3. 9. 2024; odločba PPIU Murska Sobota o vrnitvi z dne 3. 9. 2024 z vročilnico; vročilnica o vročitvi izpodbijane odločbe tožniku; sklep MNZ z dne 24. 7. 2024 o zavrženju prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite; dopis MNZ z dne 2. 9. 2024 glede izvršljivosti navedenega sklepa; dopis centra Veleposlaništvu RS v Rimu; uradni zaznamek centra z dne 12. 9. 2024) ter izjavo B. B. z dne 4. 9. 2024. Tožnik je v zaključni besedi navedel, da želi ostati tukaj, da želi imeti svobodo, ko je v Postojni ima zdravstvene težave, težave z dihanjem, ponovil je, da ima socialno mrežo in prihranke. Pooblaščenka toženke je njegove navedbe prerekala kot neresnične in neizkazane ter vztrajala pri zavrnitvi tožbe.

K I. točki izreka

14.V zvezi z vročitvijo izpodbijane odločbe in vprašanjem pravočasnosti tožbe oziroma zamude roka za njeno vložitev sodišče najprej pojasnjuje, da je po prvem odstavku 78. člena ZTuj-2 tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, treba vložiti v roku treh dni po vročitvi odločbe. Vročilnica, ki se nahaja med upravnimi spisi obravnavane zadeve (na kateri je tožnikov podpis, ki se po laični oceni sodišča ujema z njegovimi podpisi na vlogah v tem upravnem sporu), izkazuje, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 3. 9. 2024. Njegovim drugačnim navedbam, ki jih je podal v vlogi z dne 13. 9. 2024 in na pripravljalnem naroku, sodišče ni sledilo. Tudi ob upoštevanju, da je breme dokazovanja vročitve na organu ter da stranki ni mogoče nalagati dokazovanja negativnih dejstev, namreč sodišče meni, da so tožnikove navedbe, da mu izpodbijana odločba 3. 9. 2024 ni bila vročena oziroma izročena, ostale na ravni zatrjevanja, ki je presplošno, da bi se z njim lahko izpodbilo to, kar izhaja iz vročilnice kot javne listine. Posplošena (in neprepričljiva ter neizkazana) je tudi njegova navedba, da naj bi bil k podpisu vročilnice prisiljen. Ob upoštevanju navedenega datuma vročitve izpodbijane odločbe (3. 9. 2024) je bil zadnji dan zakonskega roka za vložitev tožbe petek, 6. 9. 2024, tožba pa je bila vložena priporočeno po pošti v ponedeljek, 9. 9. 2024, vendar je sodišče ni zavrglo kot prepozne.

15.Glede na vsebino tožnikove vloge z dne 13. 9. 2024 je namreč sodišče to vlogo obravnavalo tudi kot smiselno podan tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi morebitne zamude roka za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.

16.Kot določa 24. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), lahko stranka, če iz opravičenega vzroka zamudi rok za tožbo ali drugi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Okoliščine za utemeljitev predloga morajo biti verjetno izkazane ob vložitvi predloga in v roku za vložitev predloga je treba tudi opraviti zamujeno dejanje. Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

17.Po presoji sodišča so navedeni pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni. Pri tej presoji je sodišče izhajalo iz stališča, da se ob tem, ko izpodbijana odločba pomeni odločitev o pridržanju in s tem poseg v tožnikovo osebno svobodo, pri čemer je predpisan zelo kratek rok za tožbo, stranki ne sme nalagati nesorazmernih bremen za uresničitev pravice do sodnega varstva. Vloga z dne 13. 9. 2024 je bila vložena v okviru subjektivnega roka (tožnik je za zamudo roka za tožbo izvedel ob prejemu sodne seznanitve dne 12. 9. 2024) in tudi objektivnega roka iz 24. člena ZUS-1. Pri presoji obstoja opravičenega vzroka za zamudo je sodišče upoštevalo, da je bila (kot izhaja iz predloženih listin upravnih spisov) tožniku, ki je tujec, ki ne razume slovenskega jezika, izpodbijana odločba dne 3. 9. 2024 vročena kot pisna odločba, sestavljena v slovenskem jeziku. V njeni obrazložitvi je navedeno, da so bili tožniku predstavljeni vsebina, izrek in pravni pouk odločbe v francoskem jeziku, ki ga razume in govori, pri čemer ni podpisa tolmača, v vsakem primeru pa je bila predstavitev le ustna. Zato sodišče sledi navedbam tožnika (ta v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel pravne pomoči) v smeri, da tedaj ni dobro razumel pomena zadevnih pisanj. Po izdaji izpodbijane odločbe je bil odpeljan v pridržanje v center. Logična so tako tudi njegova pojasnila, da je, ko se je znašel v centru, kontaktiral C. C., da bi mu pomagala, in da mu je ta povedala, da ji mora poslati odločbo o omejitvi gibanja in odločbo o vrnitvi ter mu pomagala pridobiti kopije odločb, ki jih je tožniku izročil inšpektor v centru 5. 9. 2024 (slednje se ujema z vsebino uradnega zaznamka, sestavljenega v centru 12. 9. 2024, ki ga je predložila toženka). Tožnik pa je še pojasnil, da je menil, da je dobil dokumente 4. 9. 2024, ker je bilo iz žiga na prejeti kopiji razvidno, da je policija izpodbijano odločbo prejela 4. 9. 2024 (slednje ni sporno, ob takem datumu vročitve pa bi bila, kot ugotavlja sodišče, tožba pravočasna). Glede na vse navedene okoliščine primera je sodišče presodilo, da je tožnik iz opravičenih vzrokov zamudil rok za vložitev tožbe, in je zato predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo ter tožbo zoper izpodbijano odločbo vsebinsko obravnavalo.

K II. točki izreka

18.Tožba je utemeljena.

19.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v centru od dne 3. 9. 2024 od 13:45 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

20.Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je izdana na podlagi določb ZTuj-2. V skladu s 85. členom tega zakona se v postopkih po ZTuj-2, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Na tej podlagi mora toženka upoštevati tudi prvi odstavek 214. člena ZUP, ki določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ob preizkusu izpodbijane odločbe glede na tožbene navedbe sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba obrazložitve, ki bi ustrezala opisanemu standardu, nima. Toženka v odločbi sicer navaja določene okoliščine tožnikovega primera in povzema posamezne določbe ZTuj-2 (predvsem tiste, ki se nanašajo na izvajanje in trajanje izrečenega ukrepa ter možnost izreka milejšega ukrepa), pri čemer pa ne navede vsebine tistih zakonskih določb, ki urejajo, kdaj se sploh lahko tujcu izreče ukrep omejitve gibanja in namestitve v center, kar je za preizkus odločbe bistveno. Le tako je namreč mogoče razvideti tudi, katere okoliščine so ključne za izrek odrejenega ukrepa, ter preizkusiti, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolnoma ter ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Kadar je obrazložitev upravne odločbe glede katere od navedenih sestavin pomembno pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev upravne odločbe pomeni tudi kršitev pravice stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Ustrezna obrazložitev odločbe je namreč predpogoj za to, da lahko stranka odločbo učinkovito izpodbija. Po ustaljeni upravnosodni praksi zato pomanjkljive obrazložitve odločbe toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

21.Že iz opisanega razloga, torej zaradi absolutne bistvene kršitve pravil ZUP pri njeni izdaji, izpodbijana odločba ni zakonita ter je (v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) podana podlaga za to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje organu, ki je odločbo izdal.

22.Glede na navedbe obeh strank in zaradi pravilnega odločanja v ponovnem postopku pa sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da ZTuj-2 v prvem odstavku 76. člena določa, da policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena ZTuj-2 se lahko z namenom ugotovitve istovetnosti tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS. V tretjem odstavku 76. člena ZTuj-2 je nato določeno, da če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V 81. členu ZTuj-2 je v prvem odstavku predpisano, da policija po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru, ali na prošnjo tujca, ki mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena tega zakona; v drugem odstavku 81. člena ZTuj-2 pa je določeno, da lahko policija na podlagi prejšnjega odstavka tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več izmed naslednjih obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu, - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji, - predložitev osebnih dokumentov.

23.Uporaba 76. člena ZTuj-2 pomeni izvajanje prava EU, in sicer Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju) v povezavi s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki varuje pravico do osebne svobode (ta ustreza pravici iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic; glej tudi 19. člen Ustave). Po ustaljeni sodni praksi (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011) iz okoliščin izvajanja ukrepa nastanitve tujca v centru izhaja, da gre za pridržanje in s tem za poseg v osebno svobodo (v smislu 6. člena Listine) in ne zgolj za omejitev gibanja. To je razvidno tudi iz določbe enajstega odstavka 76. člena ZTuj-2, iz katere izhaja, da tujec ne sme zapustiti območja centra.

24.Direktiva o vračanju torej ureja pogoje za pridržanje tujcev v postopku vračanja. Iz uvodne izjave št. 16 te Direktive izhaja, da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti, ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Prvi odstavek 15. člena Direktive določa, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: a) obstaja nevarnost pobega, b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve. Drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju pa med drugim predpisuje, da mora biti odločba pisna in da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi. V zvezi z razlago 15. člena Direktive je Sodišče EU (v nadaljevanju: SEU) že presodilo, da je ta brezpogojen in dovolj natančen, da ne potrebuje drugih posebnih elementov, da bi se državam članicam omogočilo njegovo izvajanje (npr. sodba SEU C-61/11, El Dridi, z dne 28. 4. 2011 in sodba C-146/14, Mahdi, z dne 5. 6. 2014).

25.Iz navedenega izhaja, da morata biti za pridržanje tujca na podlagi 76. člena ZTuj-2, ki implementira 15. člen Direktive o vračanju in se mora razlagati v skladu z njo, najprej izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da v konkretnem primeru "ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov" in da je namen pridržanja "priprava vrnitve in/ali izvedba postopka odstranitve". Poleg teh dveh temeljnih pogojev pa mora biti za zakonito izdajo odločbe o ukrepu pridržanja tujca podan še vsaj en poseben pogoj, in sicer obstoj nevarnosti pobega ali da se tujec izogiba oziroma ovira vrnitev ali odstranitev ali kakšen drug pogoj, ki je tem primerljiv. Sodišče še pojasnjuje, da v skladu s 7. točko 3. člena Direktive o vračanju "nevarnost pobega" pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. V tej zvezi pa je relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Presoja teh okoliščin mora biti celovita.

26.Tudi Direktiva o vračanju torej zahteva, da je pisna odločba o pridržanju ustrezno obrazložena, tako z vidika dejanskih okoliščin kot tudi z vidika pravne podlage. Razlogi morajo biti taki, da je odločitev mogoče preizkusiti z vidika objektivne nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Omenjene presoje toženka ne more nadomestiti z odgovorom na tožbo (prim. sodbe Upravnega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015, II U 362/2015 z dne 16. 9. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 2016, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, III U 250/2017 z dne 7. 11. 2017, I U 459/2018 z dne 7. 3. 2018 ter I U 665/2024 z dne 9. 4. 2024). Tudi SEU je v sodbi C-146/14, Mahdi, z dne 5. 6. 2014 (61. odstavek) presodilo, da "mora organ, ki odloča o morebitnem podaljšanju pridržanja /.../ ugotoviti, prvič, ali se v konkretnem primeru lahko učinkovito uporabijo drugi zadostni, vendar od pridržanja manj prisilni ukrepi, drugič, ali obstaja nevarnost pobega navedenega državljana, in, tretjič, ali se ta izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve". Če to velja za podaljšanje pridržanja, mora veljati toliko bolj tudi za prvo pridržanje.

27.Po navedenem se v zvezi s tožnikovim ugovorom, da ni begosumen, pokaže, da toženka nevarnosti tožnikovega pobega v izdani odločbi ni obrazložila z dejanskimi in pravnimi razlogi, kot to narekujeta ZTuj-2 in Direktiva o vračanju; prav tako tudi ni jasno obrazložila, ali oziroma kako bi tožnik ogrozil izvedbo postopka vrnitve oziroma odstranitve (glede na to, da je lahko zagotovitev učinkovitosti tega postopka edini cilj ukrepa pridržanja). Zgolj navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za prebivanje v RS, in dejstva, da nima ustreznih dokumentov, ki bi mu omogočali vrnitev v matično državo, glede na vse prej povedano ne zadošča za obrazložitev ogroženosti izvršitve vrnitve (tako tudi sodba I U 665/2024 z dne 9. 4. 2024). Toženka šele v odgovoru na tožbo omenja, da ni potrjena tožnikova istovetnost, in v dokaz ponuja (po izdaji izpodbijane odločbe sestavljeno) zaprosilo z dne 10. 9. 2024. Na razlog za izrek ukrepa pridržanja po drugem odstavku 76. člena ZTuj-2 se torej sklicuje šele v upravnem sporu, pri čemer pa ne utemelji nadaljnjega pogoja iz te določbe, torej obstoja nevarnosti, da bo tožnik zapustil ozemlje RS. Kolikor toženka s tega vidika navaja tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v matično državo, in poudarja, da vztraja pri vlaganju zahtevkov za mednarodno zaščito, sodišče ponavlja, da mora biti presoja konkretnega primera, vključno s presojo obstoja okoliščine iz 5. alineje 68. člena ZTuj-2, celostna. To pomeni, da pri njej ni mogoče zanemariti dosedanjega ravnanja tožnika (in njegovega primera enačiti s primeri tujcev, ki v postopkih niso sodelovali in so že tekom postopkov za mednarodno zaščito samovoljno zapustili Azilni dom oziroma RS), kot tudi ne dejstva, da v času izdaje izpodbijane odločbe istega dne izdana odločba o vrnitvi ali plačilni nalog očitno še ni bila dokončna oziroma pravnomočna. Da bi bila pri tožniku podana katera druga od okoliščin, ki so z zakonom kot objektivne okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, opredeljene v ostalih alinejah 68. člena ZTuj-2, iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, prav tako pa ne izhaja iz navedb in niti iz listin, ki jih je toženka podala oziroma predložila v upravnem sporu.

28.Glede na vse povedano bo torej morala toženka v ponovnem postopku pred izdajo morebitne nove odločbe o pridržanju tožnika, ob upoštevanju stališč iz te sodbe (ki jih je Upravno sodišče že večkrat zavzelo v dosedanji, predhodno citirani sodni praksi), celostno ugotoviti in presoditi vse okoliščine tožnikovega primera, sicer pa upravni postopek glede pridržanja ustaviti.

29.Sodišče še opozarja, da drugi odstavek 15. člena Direktive o vračanju med drugim določa, da se tujca nemudoma izpusti, če je pridržanje nezakonito. Ker gre za določbo, ki ima neposredni učinek, mora toženka nemudoma prenehati izvajati ukrep pridržanja. Enako sledi tudi iz nacionalne procesne ureditve, saj je z odločitvijo, sprejeto s to sodbo, po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana izpodbijana odločba. Ker je sodba pravnomočna, to glede na pravnomočno odpravo izpodbijane odločbe pomeni, da mora toženka oziroma center takoj po prejemu te sodbe prenehati izvrševati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika v centru.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 78, 78/1, 85 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.