Jedro

Za sodišče je dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku.

Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU.

Prvotnemu tožniku je bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115

Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in 7 Listine, "v povezavi z Direktivo 2008/115", razlagati tako, da državi članici iz nujnih humanitarnih razlogov sicer ni treba priznati pravice do prebivanja državljanu tretje države, ki trenutno nezakonito prebiva na njenem ozemlju, ne glede na trajanje prebivanja tega državljana na tem ozemlju. "Dokler njegova odstranitev ni izvedena, pa se lahko ta državljan sklicuje na pravice, ki so mu zagotovljene tako z Listino kot s členom 14(1) te direktive."

Ker razumljivo Direktiva o vračanju 2008/115 - razen na splošno v omenjenem 5. členu - ne ureja konkretno, kdo je lahko žrtev kršitve pravice, to področje z vidika prava EU spada v okvir procesne avtonomije držav članic EU. Ta procesna avtonomija pa je omejena s splošnima načeloma pravu EU, da se vsa pravila o tem, koga je mogoče šteti za žrtev kršitve človekovih pravic in bi lahko nadaljeval upravni spor po smrti prvotnega tožnika, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). V okviru nacionalnega prava je treba upoštevati tudi minimalne standarde iz sodne prakse ESČP. Druga zahteva z vidika prava EU in procesne avtonomije držav članic EU pa je, da nacionalno pravilo oziroma standardi glede tega, kdo lahko za prvotnim tožnikom nadaljuje upravni spor, ne sme v praksi dejansko onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Tudi s tega vidika so relevantni minimalni standardi iz sodne prakse ESČP.

Že prvotni tožnik je v upravnem postopku in v upravnem sporu navajal in dokazoval, kako sta neurejen status in nezmožnost ureditve tega statusa vplivala nanj osebno ter tudi na njegovo zunajzakonsko partnerico (tožnico), da ga je večinoma preživljala ona, da je zanj v celoti fizično skrbela in da je v zadnjih mesecih pred smrtjo nujno potreboval institucionalno varstvo, pa to ravno zaradi še vedno neurejenega statusa ni bilo mogoče. Tudi tožnica se je na to sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2023 ter dodala, da je zaradi skrbi za tožnika psihično in fizično onemogla, da je ob njegovi smrti tehtala le 39 kg in da niti za njegov pogreb ni mogla poskrbeti. Tožnica je kot zunajzakonska partnerica bila tudi po zakonu dolžna preživljati prvotnega tožnika. Na podlagi vsega navedenega v razdelkih c/3, c/4 in c/5 te sodbe Upravno sodišče ugotavlja, da lahko tožnici prizna status žrtve v tem konkretnem primeru z vidika varstva pravice iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v navezavi na upravni odločbi policije in ministrstva oziroma na njune posledice, in zato tožnica lahko nadaljuje upravni spor.

Iz določila člena 14(1) Direktive o vračanju 2008/115 v povezavi s sodno prakso Sodišča EU izhaja, da varovalni ukrepi glede nujne zdravstvene oskrbe, osnovnega zdravljena ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih oseb ter osnovni pogoji za bivanje (socialna pomoč) v skladu z nacionalno zakonodajo, tujcu, ki ga ni mogoče odstraniti, nedvomno pripadajo vsaj od izdaje odločbe o vrnitvi in prav gotovo ne šele z izdajo akta o odstranitvi.

Negotovost, ki jo je podaljševala nezakonita odločba ministrstva, vključno z odtegnitvijo denarne socialne pomoči za prvotnega tožnika, so imeli za posledico tudi poseg v tožničino pravico do zasebnega življenja.

Za zavrnitev dovolitve zadrževanja ni dovolj, da organ le abstraktno ugotovi način, na katerega bi katerikoli državljan zadevne države lahko prišel do veljavne potne listine, pač pa mora organ upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera, ki lahko tujcu pridobitev listine bistveno otežujejo ali celo onemogočajo. V skladu s sodno prakso ESČP morajo imeti tujci v položaju, kot je bil prvotni tožnik, na voljo učinkovito možnost, da legalizirajo svoje bivanje. Stališče, da bi si prvotni tožnik, kot starejša, težko pokretna oseba s slabim zdravstvenim stanjem, lahko priskrbel potno listino tako, da bi odpotoval v Črno Goro, kjer nima nikogar, pomeni, da je takšna možnost neučinkovita.

Načelo restitutio in integrum iz četrtega odstavka 15. člena in 26. člena Ustave in dejanska neposredna zveza med nezakonitima odločbama in posledicami za tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja dopušča možnost, da se sodišče v tem primeru načelu restitutio in integrum še bolj približa tudi z odločanjem o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke glede pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega posega v pravici iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine. Ta element zadoščenja je tožnica ovrednotila z odtegnitvijo denarne socialne pomoči, ki bi šla prvotnemu tožniku na podlagi prvega in tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115.

Ne gre za to, da bi tožnica uveljavljala premoženjsko škodo v zvezi s pravico do njene zasebne lastnine ali legitimnega pričakovanja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (ali 33. člena Ustave), ampak je skozi celoten postopek uveljavljala denarni zahtevek, ki pa ga je vezala na poseg v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena ELČP (oziroma 7. člena Listine). Gre torej za nepremoženjsko škodo, ki jo je treba po stališču Ustavnega sodišča ovrednotiti v smislu pravičnega zadoščenja, ne pa v smislu "prave odškodnine", ki bi zasledoval cilj v polni meri vzpostaviti premoženjsko stanje oškodovanke, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Gre za to, da je višino oziroma "pravičnost" tega zadoščenja v nominalnem smislu tožnica ovrednotila oziroma jo je vezala na nezakonito odtegnitev denarne socialne pomoči prvotnemu tožniku. (Ne)utemeljenost tega dela zahtevka je odvisna od tega, ali je bilo z upravnima aktoma nezakonito poseženo v pravico tožnice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), višina vtoževanega zneska pa je po že omenjenem stališču Ustavnega sodišča v takih primerih odvisna od "pravičnosti" takšnega zadoščenja.

To znese približno 4,00 EUR nepremoženjske škode na dan. Ta škoda je nastala zaradi dveh nezakonitih odločitev upravnih organov, ki sta utrjevali negotovosti v statusu prvotnega tožnika, za katerega je tožnica skrbela v družinski in zasebni skupnosti, in sta pomenili tudi odtegovanje pravic za prvotnega tožnika. Bistveni namen pravic, ki izvirajo iz statusa dovolitve zadrževanja, je zavarovati minimum zaščite oziroma človekovega dostojanstva, ki naj bi pripadala tudi tujcu, ki nima dovoljenje za bivanje in ga ni mogoče odstraniti iz Slovenije (in nima sam sredstev za zadovoljitev temeljnih oziroma osnovnih potreb). Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, zato sodišče lahko ugotovi, da s tako ovrednotenim zahtevkom za nepremoženjsko škodo tožnica, ki je v času te presoje stara 79 let in ima bivališče v istem stanovanju, v katerem je živela s prvotnim tožnikom, očitno ne uveljavlja varstva pravic do zasebnega in družinskega življenja za morebitno neupravičeno (o)bogatenje. Sodišče tako nima razlogov, da takšne višine denarne terjatve, kot jo uveljavlja tožnica, ne bi potrdilo v smislu njene utemeljenosti in pravičnosti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se ugotovi, da sta odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-41/2020/4 z dne 4. 2. 2021 in Policijske uprave Ljubljana št. 021-12/2019/32 (3E23-02) z dne 30. 11. 2020 nedopustno posegli v pravici tožnice do zasebnega in družinskega življenja.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe tožnici izplačati znesek v višini 3.556,75 EUR kot pravično denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravic do zasebnega in družinskega življenja tožnice.

Obrazložitev

1.V upravnem sporu v zadavi I U 443/2021 je Upravno sodišče dne 2. 9. 2025 odločilo, da se vložena zahtevka pokojnega A. A. in B. B. obravnavata in se o njima odloči v ločenih postopkih, in sicer se tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na pokojnega (prvotnega) tožnika še naprej vodi pod opravilno številko I U 443/2021, tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na tožnico, vodi pod opravilno številko I U 1523/2025. V zadevi I U 443/2021 je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na (prvotnega) tožnika, zavrglo.

2.Z odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 20. 3. 2020 je bilo prvotnemu tožniku, pokojnemu A. A., dovoljeno zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020, iz razloga, ker nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države (Črne Gore), katere državljan je (2. alineja drugega odstavka tedaj veljavne določbe 73. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11, 57/11, 26/14, 90/14, 19/15, 47/15 - ZZSDT, 5/17, 59/17, 9/18, 62/19 - odl. US, v nadaljevanju ZTuj-2), in ker je potrebno zagotoviti njegovo nujno udeležbo v postopku pred državnim organom (5. alineja drugega odstavka ZTuj-2). Ta odločba je postala pravnomočna.

3.Prvotni tožnik je dne 2. 6. 2020 vložil prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja. To je prvostopenjski organ zavrnil z izpodbijano odločbo z dne 30. 11. 2020, ker je ugotovil, da bi si tujec na veleposlaništvu Črne Gore lahko pridobil potno listino za vrnitev, v Črni Gori pa bi si lahko izdelal novo potno listino, in ker njegova prisotnost v upravnem sporu, ki ga je sprožil zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2, ni (več) nujna.

4.Zoper to odločbo se je prvotni tožnik pritožil. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ z drugostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2021 odpravil prvostopenjsko odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 30. 11. 2020 in prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja zavrgel z obrazložitvijo, da je bila vložena prezgodaj (3. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ se je pri tem skliceval na tretji odstavek 73. člena ZTuj-2, ki je določal, da policija uvede postopek za dovolitev zadrževanja na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev oziroma odločba, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, ali sodba, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Ker je bila prvotnemu tožniku dne 29. 11. 2019 izdana odločba o vrnitvi s sedemdnevnim rokom za prostovoljno izpolnitev, odločba o vrnitvi brez roka ali odločba, s katero bi bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, pa še ne, je drugostopenjski organ presodil, da pogoj iz tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni izpolnjen. Navedel je, da pogoji za odstranitev iz države še niso izpolnjeni. Pri tem se je organ skliceval tudi na Direktivo 2008/115/ES o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju 2008/115), ki naj bi po mnenju tožene stranke prav tako opredeljevala stopnjevanje ukrepov v postopku vračanja, tako, da se tujcu najprej določi rok za prostovoljni odhod.

5.V tožbi je prvotni tožnik primarno izpodbijal drugostopenjsko odločbo z dne 4. 2. 2021 in je navajal, da je drugostopenjski organ odločil o nečem, kar sploh ni bilo predmet postopka, o pritožbi pa sploh ni odločil. Razlog, zakaj je odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 30. 11. 2020, bi lahko drugostopenjski organ uporabil kvečjemu glede prve odločbe z dne 20. 3. 2020. Pa tudi slednja po njegovem mnenju ni bila nezakonita, saj je organ v njej izrecno napisal, da odločba o vrnitvi z izrekom prepovedi vstopa (torej odločba o deportaciji) ni smiselna, ker se tujec v svojo izvorno državo nima kam vrniti. Ker mora vlogo za podaljšanje že pravnomočne odobrene dovolitve zadrževanja stranka vložiti pred iztekom te odobrene dovolitve zadrževanja, je tudi materialnopravno zmotno stališče tožene stranke, da je prošnjo vložil prezgodaj. Prvostopenjsko odločbo je prvotni tožnik izpodbijal podrejeno, če bi sodišče presojalo tudi njeno zakonitost, in sicer je navajal, da ne zdravstveno ne finančno ni sposoben potovanja v Črno Goro, Frankfurt ali New York, kjer bi si edino lahko uredil novo potno listino. Poleg tega je navedel, tudi če sodišče ne šteje, da je njegova prisotnost na ozemlju Slovenije nujno potrebna v upravnem sporu zoper zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, je to nujno potrebno zaradi spoštovanja pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) (prvotnega tožnika) v času čakanja na odločitev o dovoljenju za prebivanje. Pri tem se je skliceval na odločitev Upravnega sodišča v zadevah II U 503/2016 ter I U 531/2017. Uveljavljal je, da bi sodno priznanje pravice do nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji po tem, ko bi bil tujec že deportiran, pomenilo hudo in nepopravljivo kršitev pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki bi zelo verjetno zaradi med tem nastalih posledic postala neuresničljiva tudi za čas od takrat naprej. Prvotni tožnik je predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka ponovila stališče iz izpodbijane odločbe in zavrnila ugovor prvotnega tožnika, da bi lahko posegla kvečjemu v prvotno odločbo z dne 20. 3. 2020, saj je njena veljavnost potekla, njena pravnomočnost pa ne vpliva na kasnejše odločanje o podaljšanju dovolitve zadrževanja. Direktiva o vračanju 2008/115 v 6. členu določa, da v primeru, da je državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, vključen v še nedokončan postopek za izdajo njegovega dovoljenja za prebivanje, država preuči možnost, da odločbe o vrnitvi ne izda, dokler se postopek ne zaključi. Poleg tega je navajala, da tožnik ne trdi niti ne dokaže, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2. Tožena stranka je navajala argument, da je dovolitev zadrževanja institut, namenjen tujcem, ki jih je potrebno odstraniti iz Slovenije, tožnik pa po eni strani vlaga prošnje za dovolitev zadrževanja, po drugi strani pa nasprotuje svoji odstranitvi iz države. Če tožnik res ne sme biti odstranjen iz Slovenije, je njegova prošnja za dovolitev zadrževanja v nasprotju z njegovim ravnanjem in z navedbami, da se ga iz Slovenije ne sme odstraniti. Tožena stranka je nasprotovala odločanju v sporu polne jurisdikcije, ker pogoji za to niso izpolnjeni in je predlagala zavrnitev tožbe.

Na poziv sodišča, da naj se prvotni tožnik opredeli do sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 69/2021 z dne 26. 1. 2022 in da naj glede na tožbeno zahtevo za odločanje v sporu polne jurisdikcije postavi tožbeni zahtevek, je prvotni tožnik nasprotoval stališčem Vrhovnega sodišča iz omenjene sodbe, češ da ureditev ni smiselna niti skladna z načeli pravne države. Menil je, da bi bilo treba ugotoviti, ali je tujca sploh dovoljeno in/ali možno odstraniti iz države, ne pa mu najprej odrediti prisilno odstranitev, šele kasneje pa ugotavljati, ali je ta sploh možna. To tudi krši pravico do človeškega dostojanstva. Pri presoji procesnih predpostavk za podaljšanje dovolitve zadrževanja bi bilo treba upoštevati tudi razlog, zaradi katerega je bilo tujcu dovoljenje izdano. Prvotni tožnik je v tej vlogi "odstopil" od svoje tožbene trditve, da pritožbeni organ sploh ni odločil o tem, ali je njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo utemeljena ali ne, in da o vloženi pritožbi sploh ni odločil, odločil pa je o nečem, kar sploh ni bilo predmet tega postopka. Prvotni tožnik je zahteval, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odpravi obe izpodbijani odločbi in ugodi njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja, in sicer od poteka prejšnje dovolitve, tj. od vključno 13. 6. 2020 dalje, do odločitve Upravnega sodišča o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje v upravnem sporu I U 868/2020. Opozoril je, da je na enak način Upravno sodišče odločilo tudi v zadevi I U 531/2017, kar je sodišču tudi olajšalo reševanje upravnega spora v zvezi z dovoljenjem za začasno prebivanje, saj bi (prvotni) tožnik po pridobitvi dovoljenja za zadrževanje za dve leti namreč izpolnil že zakonske pogoje za dovoljenje po drugem in ne le prvem odstavku 51. člena ZTuj-2.

V pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2022 se je tožena stranka strinjala, da sodišče odloči v sporu na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave. Sodišču je ponovno predlagala zavrnitev tožbe, ker (prvotni) tožnik odločbe o vrnitvi v prostovoljnem roku ni izpolnil. Pred vsako odstranitvijo oziroma dovolitvijo zadrževanja sta tujcu izdani dve odločbi (odločba o vrnitvi in odločba o odstranitvi), tako da ima tujec dovolj možnosti, da v postopku uveljavi morebitno prepoved odstranitve oziroma načelo nevračanja in druge pravno relevantne okoliščine glede vrnitve oziroma odstranitve. Po oceni tožene stranke niso izpolnjeni pogoji za sojenje v sporu polne jurisdikcije. V nadaljevanju se je tožena stranka opredelila še do nastanitve v socialnovarstvenem zavodu na podlagi 76. člena ZTuj-2 in ponovno potrdila, da (prvotnemu) tožniku ni bila izdana odstranitvena odločba in da ni v postopku odstranitve. Glede upravnega spora v zvezi z izdajo dovoljenja za prebivanje, tožena stranka meni, da bi moralo sodišče odločiti v obeh upravnih sporih hkrati oziroma, ker (prvotni) tožnik trdi, da se ga iz Slovenije ne sme odstraniti, najprej o dovoljenju za prebivanje, ker je institut dovolitve zadrževanja namenjen tujcem, ki jih je treba iz Slovenije odstraniti, ne pa tujcem, ki zatrjujejo, da se jih iz Slovenije ne sme odstraniti in da se jim mora dovoliti prebivanje v Sloveniji. Zakonito prebivanje urejajo drugi instituti tujskega prava in ne institut dovolitve zadrževanja.

Za dne 16. 12. 2022 je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo.

Na naroku dne 16. 12. 2022, na katerem na strani tožeče stranke ni bilo nikogar, je sodišče ugotovilo, da je pooblaščenec tožnika iz upravnega postopka C. C. dne 15. 12. 2022 po e-pošti sodišče obvestil, da je (prvotni) tožnik preminil pred nekaj dnevi. Hkrati je navedel, da bo tožnikova zunajzakonska partnerka B. B. (v nadaljevanju tožnica) predložila izjavo o svojem pravnem interesu za nadaljevanje postopka. Pooblaščenec tožene stranke je po seznanitvi z dejstvom, da je (prvotni) tožnik umrl, predlagal zavrženje tožbe. Sodišče je dne 16. 12. 2022 sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1.

Sodišče je glede na to, da je tožnica najavila svojo izjavo o pravnem interesu za nadaljevanje sodnega postopka, pooblaščenko prvotnega tožnika pozvalo, da glede na postavljeni tožbeni zahtevek utemelji morebitni pravni interes za nadaljevanje postopka, upoštevajoč sodno prakso in dejstvo, da je v predmetni zadevi relevantna pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115. Sodišče je v naslednjem pozivu z dne 16. 1. 2023 tožečo stranko seznanilo tudi z nekaterimi pogoji za morebitno nadaljevanje sodnega postopka v kontekstu EKČP in relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

Na navedeno je partnerica umrlega tožnika B. B. (v nadaljevanju: tožnica) odgovorila z vlogo z dne 17. 2. 2023, da želi nadaljevati s postopkom in da je njen primarni pravni interes moralne pa tudi premoženjske narave. Pravi, da je njen moralni interes predvsem v tem, da bi bilo pokojnemu tožniku vsaj po smrti priznano to, kar mu je bilo zanikano za časa življenja. Tožnica pravi, da je tožnik zahteval odločitev v sporu polne jurisdikcije zaradi pravne, socialne, psihične in tudi finančne negotovosti, v katero je invalidnega tožnika spravljal način odločanja upravnih organov o njegovih temeljnih človekovih pravicah. Tožnica dodaja, da je prvotni tožnik med drugim v upravnem sporu uveljavljal nedopusten poseg v njegovo osebnost in dostojanstvo. Meni, da je v konkretnem primeru glede na sodno prakso ESČP podan tako moralni in splošni interes in da je podan tudi njen materialni interes, saj je prvotni tožnik v povezavi s priznanjem dovolitve zadrževanja zahteval tudi priznanje pravice do denarne pomoči po 75. členu ZTuj-2. Ta znaša 421,89 EUR mesečno, razlika med pokojnino prvotnega tožnika in zneskom denarne pomoči znaša 142,27 mesečno. Ker je do smrti prvotnega tožnika preteklo dve leti in pol, bi to skupaj zneslo 4.268,10 EUR. To prikrajšanje ni prizadelo samo prvotnega tožnika samega, pač pa tudi njegovo partnerico (tožnico), s katero sta živela v skupnem gospodinjstvu, saj je k preživljanju prispevala s svojo pokojnino 840,53 EUR in v celoti s svojim delom in skrbjo za nepokretnega partnerja. Ti napori so jo tako izčrpali, da je tudi sama ob partnerjevi smrti že psihično in fizično onemogla (tehtala je le še 39 kg), da ni bila sposobna organizirati niti pogreba prvotnega tožnika. Poudarja, da je treba razlikovati med primerom, ko prizadeti vse do svoje smrti določene pravice sploh ni uveljavljal, in primerom, ko je to storil, vendar umrl pred zaključkom postopka. Meni, da je treba upoštevati tudi položaj dediča, ali bi priznanje sporne pravice koristilo le prvotnemu tožniku ali pa ima tudi dedič utemeljen interes, kot v konkretnem primeru, kjer gre za izplačilo nujnih sredstev za preživljanje. Gre tudi za človeško dostojanstvo (da država vsaj po smrti prizna to, kar je za časa življenja nezakonito odrekla), ki najbrž tudi po smrti ne ugasne kar v celoti.

Tožena stranka je na navedeno odgovorila, da gre v konkretnem primeru za vprašanje zakonitosti odločitve o preuranjenem predlogu za odložitev izvršitve naložene obveznosti, v zvezi s katero še ni bil izdan ustrezen sklep. Pravi, da (prvotnemu) tožniku še ni bila izdana odločba o odstranitvi in posledično niti ne gre za vprašanje pravilnosti uporabe instituta dovolitve zadrževanja. ESČP v okviru 8. člena EKČP status tujcev obravnava zlasti z vidika dopustnosti njihove odstranitve, ne pa tudi z vidika morebitnih drugih pravic, ki bi jim pripadale, in se sklicuje na zadevo Khan proti Nemčiji. Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravico iz 8. člena EKČP, kar bi eventualno opravičevalo varstvo moralnega interesa. Tožena stranka se je ponovno sklicevala na to, da prvotnemu tožniku odstranitev ni grozila in da se mu zato ni neposredno posegalo v "status, v smislu navedenega". Ne obstaja niti splošni interes, saj obstoječa zakonodaja ustrezno ureja vprašanja povezana s prostovoljnim vračanjem in odstranjevanjem tujcev in upošteva varstvo človekovih pravic. Morebitni materialni interes pa sam po sebi tudi ne more predstavljati zadostnega interesa za nadaljevanje postopka. Tudi sicer so navedbe tožnikove partnerice za nadaljevanje postopka preveč pavšalne in ne dovolj argumentirane. Po mnenju tožene stranke je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Dodaja, da prvotni tožnik ni navajal, da je upoštevaje t.i. dolgotrajno tolerirano nezakonito bivanje v Sloveniji obstajala realna nevarnost, da bi prišlo do njegove odstranitve, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na sodbo Khan proti Nemčiji, oziroma je celo sam zaprosil za izdajo odločbe o vrnitvi, ker naj bi bil to pogoj za izdajo dovolitve zadrževanja. Zahteve prvotnega tožnika po izdaji tovrstne odločbe in zahteve, da se mu dovoli zadrževanje v Sloveniji po 73. členu ZTuj-2, so po mnenju tožene stranke, kot pravi, "v osnovi nerazumljive, res pa je, da je tožnik večkrat izpostavil motiv za tovrstno postopanje". Po mnenju tožene stranke bi glede na položaj prvotnega tožnika v konkretnem primeru "prej prišle v poštev" zakonske določbe o pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje, zaradi česar bi moralo sodišče najprej odločiti v upravnem sporu I U 868/2020. Poudarja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela zakonske podlage, da odloči drugače, kot da je prošnjo prvotnega tožnika zavrgla, in da se status tujca ne more reševati s pomočjo instituta, ki ni primeren za urejanje tega statusa.

Iz pripravljalne vloge z dne 17. 2. 2023, ki jo je tožnica podala po pozivih sodišča z dne 16. 12. 2022 in z dne 16. 1. 2023, izhaja, da tožnica uveljavlja pravni interes za tožbo na ugotovitev, da sta izpodbijana akta nezakonita in da njuna nezakonitost pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom in da mora tožena stranka tožnici povrniti denarni znesek v višini 4.268,10 EUR, ki bi pripadal prvotnemu tožniku, za katerega je tožnica v celoti skrbela v relevantnem časovnem obdobju do njegove smrti, na podlagi denarne socialne pomoči, do katere naj bi bil prvotni tožnik upravičen, če bi bilo ugodeno njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja.

Upoštevajoč drugi odstavek 30. člena ZUS-1 in prvi odstavek 45. člena ZUS-1 je sodišče dne 1. 4. 2025 pozvalo pooblaščenko tožeče stranke, da pojasni, na kakšen način je prišla do izračuna zneska 4.268,10 EUR, ki naj bi bil povrnjen tožnici, do kdaj je bil prvotni tožnik hospitaliziran po tem, ko je bil sprejet v bolnico 14. 7. 2025, in če je tožnica državljanka Slovenije. V pozivu je sodišče med drugim omenilo tudi prvi odstavek 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je ta poziv poslalo v vednost tudi toženi stranki.

Dne 22. 4. 2025 je sodišče prejelo odgovor tožnice, da je iz vloge z dne 17. 2. 2023 razvidno, da je tožnica do zahtevanega zneska 4.268,10 EUR prišla tako, da je zahtevani mesečni znesek 142,27 EUR pomnožila s 30 meseci, pri tem pa pomotoma ni upoštevala, da prvotni tožnik od dne 14. 7. 2022, ko je bil hospitaliziran, pa do svoje smrti pet mesecev kasneje (nekaj dni pred 15. 12. 2022) ni bil več upravičen do denarne pomoči. Zato zahtevek s predmetno vlogo zmanjšuje na znesek 3.556, 75 EUR (142,27 x 25 = 3.556,75 EUR). Tožnica je še pojasnila, da je in je bila ves čas državljanka Slovenije.

V pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2025 je tožena stranka navedla, da domnevna tožnikova zunajzakonska partnerka B. B. nima pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega upravnega spora, ker se ni izkazala kot dedinja prvotnega tožnika. Ob omembi (v oklepaju) vprašanja o dovoljenosti naknadnega spreminjanja tožbenega zahtevka tožena stranka pravi, da ne v tožbi prvotnega tožnika niti v vlogi nove tožnice tožena stranka ni zasledila zahtevka za plačilo denarnega zneska, na katerega je sicer sodišče vezano. Iz vloge nove tožnice z dne 17. 2. 2023 sicer izhaja, da naj bi bil prvotni tožnik prikrajšan za denarno pomoč v višini 4.268,10 EUR, pri čemer pa so bile te navedbe podane v smislu utemeljevanja pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Šele v zadnji vlogi nova tožnica govori o denarnem zahtevku. Tovrstni spremembi tožbenega zahtevka tožena stranka zato nasprotuje.

Ne glede na navedeno pa tožena stranka iz previdnosti dodaja, kaj določa tretji odstavek 75. člena ZTuj-2 in da iz tega izhaja, da je za uveljavitev pravice do denarne socialne pomoči potrebno, da so izpolnjeni ustrezni pogoji, zahteva se predložitev ustreznih dokazil o socialnem in premoženjskem stanju, ki so podlaga za priznanje te pravice in tudi za določitev višine te pomoči. Navedbe tožeče stranke glede denarnega zahtevka so pretežno še vedno pavšalne; tožnica ni predložila vseh dokazil, ki bi omogočala ugotavljati upravičenje tožnika do denarne pomoči in njeno višino. Ne gre za vprašanje, ki bi ga bilo mogoče rešiti le z nesorazmernimi težavami, zato ni podlage za odločanje po prostem preudarku v smislu določbe prvega odstavka 216. člena ZPP niti za to ni podlage v ZUS-1, saj dejstva niso ustrezno ugotovljena in dovolj zanesljiva.

Sodišče je s to pripravljalno vlogo tožene stranke seznanilo tožečo stranko, ki je sodišču sporočila z vlogo z dne 26. 5. 2025, da je že prvotni tožnik sam v tožbi zahteval od sodišča sojenje v sporu polne jurisdikcije, da bi mu bila zavarovana ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pravi, da upravičencem denarna pomoč pripada avtomatično že po odločbi o dovolitvi zadrževanja na podlagi tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki je določena s to isto odločbo in ne šele s posebno odločbo CSD, kot to velja na podlagi 51. člena ZTuj-2. V sporu polne jurisdikcije mora sodišče odločiti o vsebini odločbe o dovolitvi zadrževanja, o čemer v upravnem postopku ni bilo odločeno, torej tudi o višini pripadajoče denarne pomoči.

Sodišče je v zadevi I U 443/2021 s sklepom z dne 2. 9. 2025 odločilo, da se v upravnem sporu, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS pod opravilno številko I U 443/2021, vložena zahtevka obravnavata in se o njima odloči v ločenih postopkih, in sicer se tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na prvotnega tožnika še naprej vodi pod opravilno številko I U 443/2021, tožba v delu zahtevka, ki se nanaša na tožnico, pa se vodi pod opravilno številko I U 1523/2025. V drugi točki izreka je sodišče tožbo v delu, ki se je nanašala na prvotnega tožnika, zavrglo z utemeljitvijo, da je pravdna stranka lahko le fizična ali pravna oseba, tožnik, ki je med sodnim postopkom umrl, zato ne more biti pravdna stranka oziroma ne more biti (več) tožnik v upravnem sporu (prvi odstavek 76. člen, 80. člen, prvi odstavek 81. člena ZPP v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sklep je v obeh točkah izreka postal pravnomočen.

Stranki tega upravnega spora sta dne 3. 9. 2025 prejeli vabilo na glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 24. septembra 2025. Dan pred glavno obravnavo je sodišče preverjalo povratnice v zvezi s poslanimi vabili in ugotovilo, da je bilo vabilo za glavno obravnavo poslano Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ), ki sicer po petem odstavku 17. člen ZUS-1 zastopa Republiko Slovenijo, razen če v primeru tožbe zoper državo Vlada po vložitvi tožbe za zastopnika določi Državno odvetništvo. Vlada je dne 29. 11. 2022, torej pred smrtjo prvotnega tožnika, s sklepom pooblastila Državno odvetništvo, da jo zastopa v upravnem sporu št. I U 443/2021 "tožeče stranke A. A.". Sodišče je dalo Državnemu odvetništvu dne 23. 9. 2025, torej dan pred glavno obravnavo, možnost, če morebiti potrebuje preložitev naroka za glavno obravnavo, in da to utemelji glede na to, da MNZ morda ni obvestilo Državnega odvetništva o vabilu in datumu razpisa glavne obravnave, čeprav je tudi Državno odvetništvo prejelo sklep sodišča v zadevi I U 443/2021 z dne 2. 9. 2025.

Dne 24. 9. 2025 je Državno odvetništvo sodišču odgovorilo in med drugim navedlo, da je sklep v zadevi I U 443/2021 prejelo dne 3. 9. 2025 in da je o tem nemudoma obvestilo MNZ in da iz omenjenega sklepa izhaja, da bo sodišče v nadaljevanju obravnavalo zahtevek tožnice kot zahtevek iz naslova varstva ustavnih pravic, četudi se je dotlej upravni spor vodil kot upravni spor, ki se je nanašal na zakonitost aktov, povezanih s podaljšanjem dovolitve zadrževanja, pri čemer je tožnica zatrjevala obstoj pravnega interesa za takšno tožbo. V tem odgovoru Državno odvetništvo še pravi, da ni bilo pozvano v skladu z določbo 38. člena ZUS-1, da odgovori v določenem roku na tožbo in da se zato do tožbe še ni uspelo opredeliti in da še ni uspelo pridobiti ustreznega stališča MNZ v tej zadevi. Zato je Državno odvetništvo sodišču predlagalo preložitev naroka, če pa bo sodišče presodilo, da preložitev ni potrebna, bo Državno odvetništvo zagotovilo svojo udeležbo na naroku in si pridržuje pravico, da na naroku predloži vlogo, v kateri se bo tožena stranka pisno opredelila do predmetne tožbe.

Sodišče je zaradi ekonomičnega vodenja glavne obravnave le-to za prvotno predvideni termin dne 24. 9. 2025 preklicalo in pozvalo Državno pravobranilstvo, da do 29. 9. 2025 predloži vlogo, ki jo omenja, zato da bi jo sodišče lahko vročalo pooblaščenki tožnice še pred izvedbo glavne obravnave.

V pripravljalni vlogi z dne 29. 9. 2025 Državno odvetništvo med drugim pravi, da skladno z določbo 38. člena ZUS-1 sodišče, če tožbe ne zavrže, tožbo pošlje v odgovor toženi stranki in drugim strankam, pri čemer določi tudi rok za odgovor na tožbo. Če je sodišče v konkretnem primeru štelo, da je tožnica uveljavljala nov samostojen tožbeni zahtevek, bi moralo po prepričanju tožene stranke slednjo pozvati k odgovoru na tožbo. Tožena stranka kakršnegakoli poziva na odgovor na tožbo tožnice ni prejela. Ne glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da se je doslej, tekom postopka, ki se je vodil pod opr. št. I U 443/2021, sicer že večkrat opredelila do posameznih navedb tožnice, pri čemer se v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe ter dodatno navaja sledeče.

Tožena stranka pravi, da skladno z določbo drugega odstavka 19. člena ZUS-1 sodišče, dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Kot je tekom postopka že zatrjevala tožena stranka, pa v upravnem sporu opr. št. I U 443/2021 po mnenju tožene stranke ni šlo za tak pravni položaj. V primeru pravic povezanih z eventualno dovolitvijo zadrževanja gre namreč po prepričanju tožene stranke za neodtujljive osebne pravice. Gre torej za pravice, ki so vezane na določeno osebo, in se z njimi izraža izključno pravno razmerje te osebe, ki pa ga ni mogoče prenašati na druge osebe, prav tako pa jih ni mogoče podedovati. Takšne pravice s smrtjo nosilca le teh ugasnejo. Posledično, po prepričanju tožene stranke, tudi ne pride v poštev procesno nasledstvo, to je nadaljevanje postopka, v katerem upravičenec do pravice le-to šele uveljavlja. Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek lahko sicer nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike, kar pa, kot izhaja iz navedenega, ne velja za osebne pravice.

Kot izhaja iz navedenega spornega razmerja, ki se je torej nanašalo izključno na osebo prvotnega tožnika, zaradi njegove smrti, pravno formalno ni bilo mogoče več urejati. To pa posledično pomeni, da tudi ni oziroma ne bi moglo priti do kakršnegakoli posega v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretjih oseb. Navsezadnje, četudi bi še za časa življenja tožnika prišlo do (drugačne) ureditve spornega razmerja, ni jasno na kakšen način bi lahko bilo z ureditvijo spornega razmerja kakorkoli poseženo v pravice ali na zakon oprte osebne koristi tožnice. Tožnica v upravnem sporu opr. št. I U 443/2021 ni imela oziroma ni mogla imeti položaja tretje osebe, v pravice ali pravne koristi, v katere bi lahko bilo poseženo z ureditvijo spornega razmerja. Ker glede na ugotovljeno tožnica ne bi mogla biti procesno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu oziroma ne bi mogla imeti niti položaja (stranskega) udeleženca v (sodnem) postopku, posledično tudi v nobenem primeru ni mogla biti legitimirana za nadaljevanje postopka po umrlem tožniku. Glede na navedeno je tožena stranka že na naroku dne 16. 12. 2022 tudi predlagala, da sodišče tožbo, ki je bila obravnavana v upravnem sporu opr. št. I U 443/2021 zavrže.

Sodišče tožbe ni nemudoma zavrglo, pač pa je v nadaljevanju postopka, tudi na poziv sodišča, tožnica sodišče obvestila, da želi nadaljevati s postopkom, pri tem pa je zgolj pavšalno zatrjevala, da je njen primarni pravni interes moralne pa tudi premoženjske narave, kar pa za izkaz ustreznega pravnega interesa in pridobitev položaja stranke v upravnem sporu samo po sebi ne zadošča.

Tožnica pri tem v predmetnem upravnem sporu, ki se je vodil na podlagi tožbe prvotnega tožnika, po prepričanju tožene stranke, ni uveljavljala svojega samostojnega tožbenega zahtevka, temveč se je le, kot zatrjevana dedinja po pokojnem prvotnem tožniku, zgolj opredelila glede pravnega interesa za nadaljevanje postopka in sicer, kot je bila poučena s strani naslovnega sodišča, v kontekstu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravic.

Ne glede na vse navedeno je naslovno sodišče navsezadnje štelo, da se v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 443/2021, obravnavata dva deloma drugačna zahtevka dveh različnih tožnikov, ki se sicer navezujeta na ista upravna akta, pri čemer je odločilo, da bo zahtevka obravnavalo v dveh ločenih postopkih. Kot navedeno, je tožbo "v delu zahtevka, ki se nanaša na (prvotnega) tožnika" zavrglo, "v delu zahtevka, ki se nanaša na tožnico" pa naj bi se obravnavala v tem postopku.

Po prepričanju tožene stranke je naslovno sodišče s tem, ko je vzelo v obravnavo "zahtevek tožnice", četudi tožnica samostojnega tožbenega zahtevka dejansko nikdar ni postavila, pač pa je zgolj izjavila voljo za nadaljevanje upravnega spora po pokojnem prvotnem tožniku, tožnici s tem dejansko dopustilo tudi udeležbo v upravnem sporu, ki se je vodil pod št. I U 443/2021, in je postopalo nepravilno, pri čemer tožena stranka meni, da je pri tem tudi bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Upravni spor, ki se je vodil pod št. I U 443/2021, v katerem je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku prvotnega tožnika, se je vseskozi obravnaval kot upravni spor, ki se nanaša na vprašanje zakonitosti aktov povezanih s podaljšanjem dovolitve zadrževanja in to tudi po tem, ko je prejelo izjavo tožnice o pravnem interesu za nadaljevanje postopka.

Kljub tem pa je naslovno sodišče, kot navedeno, v nadaljevanju presodilo, da bo, sicer brez ustrezne trditvene podlage in brez ustreznega zahtevka, navedbe tožnice v omenjenem upravnem sporu (s katerimi je sicer utemeljevala svoj pravni interes za nadaljevanje postopka), obravnavalo kot nov samostojen zahtevek iz naslova varstva ustavnih pravic, in sicer, skladno s sklepom opr. št. I U 443/2021 z 2. 9. 2025, v ločenem postopku.

Iz obrazložitve sklepa naslovnega sodišča št. I U 443/2021 z dne 2. 9. 2025 med drugim izhaja, da naj bi tožnica, po večkratnih pozivih sodišč (dne 16. 12. 2022 in 16. 1. 2023), v pripravljalni vlogi z dne 17. 2.2023 uveljavljala pravni interes za tožbo na ugotovitev, da sta izpodbijana akta nezakonita in da njuna nezakonitost pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebnosti in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom in da mora tožena stranka tožnici povrniti denarni znesek, ki bi pripadal prvotnemu tožniku, za katerega je tožnica v celoti skrbela v relevantnem časovnem obdobju do njegove smrti, na podlagi denarne socialne pomoči, do katere naj bi bil prvotni tožnik upravičen, če bi bilo ugodeno njegovi prošnji za podaljšanje dovolitve zadrževanja.

Po prepričanju tožene stranke sicer že upoštevaje vsebino in tudi sam kontekst vlog tožnice ni mogoče zaključiti, da je izkazala interes za uveljavljanje samostojnega tožbenega zahtevka. Navsezadnje v svojih vlogah niti ni podrobneje pojasnila, na kakšen način naj bi bilo z aktoma, ki sta bila izpodbijana v upravnem sporu, ki se je vodil na podlagi tožbe prvotnega tožnika poseženo v njeno pravico do zasebnosti in družinskega življenja (kot je že večkrat pojasnila tožena stranka, glede na to, da mu še ni bila izdana t. i. odstranitvena odločba, sicer ni bilo podlage za odstranitev pokojnega prvotnega tožnika iz Republike Slovenije - še zlasti te podlage nista predstavljala izpodbijana akta); prav tako pa ni podala ustreznega zahtevka, ki bi lahko bil predmet obravnave.

Če pa je sodišče že štelo, da gre za samostojen tožbeni zahtevek na podlagi 4. člena ZUS-1, tožena stranka nadalje opozarja, da skladno z določbo prvega odstavka 23. člena ZUS-1 rok za vložitev tožbe prične teči od vročitve upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 ta rok znaša 30 dni. Takšen zahtevek je podala v svoji vlogi šele dne 17. 2. 2022, torej nedvomno po izteku prekluzivnega roka. Skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se tožba zavrže, če je bila vložena prepozno, zato bi moralo naslovno sodišče, če je štelo, da gre za samostojen tožbeni zahtevek, tožbo tožnice zavreči.

Navsezadnje pa tožena stranka tudi izpostavlja, da tožnica sama v nobenem primeru ne bi mogla biti upravičena do denarnega nadomestila na podlagi 75. člena ZTuj-2. Eventualno bi lahko, če bi tožniku dejansko bila priznana pravica do zadrževanja v Sloveniji, pa mu nadomestilo pred smrtjo še ne bi bilo izplačano, seveda ob obstoju drugih predpostavk za tak zahtevek uveljavljala, da je zaradi tega, ker nadomestilo ni bilo izplačano, prišlo do zmanjšanja njenega premoženja oziroma njunega skupnega premoženja. Vendar pa bi bil takšen zahtevek dejansko po svoji naravi zahtevek za povračilo škode, ki bi lahko tožnica uveljavljala v rednem pravdnem postopku (na podlagi 131. in 134. člena OZ). Glede na to, da naj bi tožnica svoj tožbeni zahtevek uveljavljala na podlagi 4. člena ZUS-1, pri čemer, skladno z navedeno določbo odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, že upoštevaje navedeno tovrstnega zahtevka v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati. Upoštevaje vse navedeno tožena stranka meni, da bi moralo naslovno sodišče tožbo tožnice primarno zavreči, podrejeno pa, iz razlogov, ki so bili navedeni, zavrniti.

Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v upravni spis v predmetni zadevi in v spis v zadevi I U 443/2021 in je podalo poročilo, v katerem je povzelo tožbeni zahtevek ter ugovore tožene stranke in je v luči materialnega procesnega vodstva opozorilo stranki na specifičnost predmetnega spora, v katerem je treba poleg zakonskih določb in domače sodne prakse upoštevati tudi obveznosti Slovenije z vidika prava EU in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Zastopnik tožene stranke je na poročilo sodišča podal izjavo oziroma je ponovil enega od ključnih ugovorov, in sicer, da tožnica tekom postopka ni konkretizirala svojih navedb tako, da bi bilo tehtanje z vidika kriterijev iz 8. člena EKČP sploh možno.

Tožba je utemeljena.

Predmet tega netipičnega upravnega spora je vprašanje, ali je bilo z odločbama Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 2. 2021 in Policijske uprave Ljubljane z dne 30. 11. 2020 nezakonito poseženo v pravici tožnice, ki je državljanka Republike Slovenije, do zasebnosti in družinskega življenja, če ji v zvezi s tem gre določeno moralno oziroma nepremoženjsko zadoščenje in seveda, če v zvezi s tem izkazuje pravno relevanten pravni interes, da s samostojnim tožbenim zahtevkom nadaljuje sodni postopek, ki ga je sicer začel prvotni tožnik, ki je med upravnim sporom v zadevi I U 443/2020 umrl.

Konkretneje to pomeni, da tožnica od sodišča uveljavlja, da ugotovi, da je bila neobravnava oziroma zavrnitev prošnje prvotnega tožnika za podaljšanje dovolitve zadrževanja nezakonita, in da so bile okoliščine konkretnega primera, ker je kot partnerka prvotnega tožnika ne samo z njim živela v življenjski (zunajzakonski) skupnosti, ampak je zaradi njegove starosti, invalidnosti in zdravstvenega stanja skrbela za njegove bistvene življenjske potrebe, takšne, da je tožnica po smrti prvotnega tožnika upravičena do sodnega varstva njenih pravic do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP v tem upravnem sporu v navezavi na omenjena upravna akta policije in ministrstva. Tožnica namreč uveljavlja moralno zadoščenje, da sodišče ugotovi nezakonitost posega v njene pravice zaradi v uvodu navedenih dveh upravnih aktov, ter da ji dodeli določeno materialno zadoščenje v višini izplačila socialne pomoči, ki bi jo prejemal prvotni tožnik, ker bi moralo biti po njenem mnenju namesto spornih dveh odločb ugodeno prošnji za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje. V primeru zakonitih odločb bi po zatrjevanju tožnice prvotnemu tožniku za določeno obdobje šla denarna socialna pomoč v skupni višini 4.268,10 EUR oziroma - glede na popravljeno višino - znesek v višini 3.556,75 EUR; poleg tega pa prvotni tožnik skupaj s tožnico ne bi bil več v stanju pravne negotovosti glede statusa bivanja v Sloveniji, če bi bili omenjeni odločbi zakoniti, kar vse naj bi imelo vpliv na njeno zasebno in družinsko življenje s pokojnim prvotnim tožnikom.

Vprašanje, ali je prišlo do posega v tožničine pravice in če je bil poseg nezakonit, bo sodišče presojalo po pravilih v času izdaje spornih aktov veljavnega ZTuj-2 (Uradni list RS, št. 1/18 - uradno prečiščeno besedilo, 9/18 - popr. in 62/19 - odl. US). Določilo 102. člena novele ZTuj-2F (Ur. l. 57/2021 z dne 12. 4. 2021), ki se uporablja od 27. 5. 2021 dalje, določa, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona, in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, nadaljujejo in zaključijo po določbah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 - uradno prečiščeno besedilo, 9/18 - popr. in 62/19 - odl. US), razen če so določbe tega zakona za stranko ugodnejše. Vprašanje aktivne legitimacije tožnice za vstop v ta upravni spor bo sodišče presojalo po pravu, ki velja v času odločanja sodišča in izraženega interesa tožnice, da želi nadaljevati postopek.

Sodišče je moralo v tej zadevi obrazložitev sodbe strukturirati v več razdelkih in sicer bo najprej pod točko a.) zgolj načeloma obravnavalo jedro ugovorov tožene stranke o tem, da niso izpolnjene nekatere procesne predpostavke za tožbo oziroma za nadaljevanje sodnega postopka s strani tožnice, da bi se lahko nato v nadaljevanju konkretneje opredelilo do pravnega interesa tožnice za nadaljevanje postopka in za sprejem njenega zahtevka v vsebinsko obravnavo. Tožena stranka je tekom sodnega postopka uveljavljala pet ugovorov, ki se nanašajo na procesne predpostavke za nadaljevanje tega upravnega spora.

a.) Izhodiščna opredelitev in presoja sodišča glede bistva ugovorov tožene stranke procesne narave:

Tožena stranka je v postopku pred zadnjo vlogo z dne 29. 9. 2025 uveljavljala, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo, ker se ni izkazala kot dedinja prvotnega tožnika, da se niti prvotni tožnik ne bi mogel sklicevati na 8. člen EKČP, ker mu ni grozila odstranitev; nadalje je tožena stranka tudi nasprotovala spremembi tožbe v delu, v katerem tožnica uveljavlja denarni zahtevek, češ da ga tudi prvotni tožnik ni uveljavljal in da so navedbe tožnice glede višine zahtevanega denarnega zneska pavšalne.

Iz zadnje vloge z dne 29. 9. 2025 pa izhaja, da tožena stranka nasprotuje temu, da sodišče tožbeni zahtevek tožnice obravnava kot zahtevek iz naslova varstva ustavnih pravic glede na to, da se je do razpisa naroka za glavno obravnavo dne 24. 9. 2025 upravni spor vodil kot spor zaradi zakonitosti dveh upravnih aktov in da se do "tožbe" za varstvo ustavnih pravic tožnice tožena stranka še ni mogla izreči, ker ji sodišče še ni poslalo te "tožbe" niti poziva, da se o njej opredeli v roku 30 dni, a ob tem priznava, da se je tekom postopka že večkrat opredelila do posameznih navedb tožnice in se zato v celoti sklicuje na svoje navedbe pred vlogo z dne 29. 9. 2025. Ob tem v vlogi z dne 29. 9. 2025 dodaja oziroma bolj natančno navede (prvi argument), da določilo drugega odstavka 19. člena ZUS-1, ki ga je uporabilo sodišče, v tem primeru ne pride v poštev, ker gre pri morebitni dovolitvi zadrževanja za neodtuljivo pravico (prvotnega tožnika) in zato posledično tudi ne pride v poštev procesno nasledstvo tožnice. Podredno pravi (drugi argument), da tudi v primeru, če bi šlo za časa prvotnega tožnika za drugačno ureditev spornega razmerja, ni jasno, na kakšen način bi lahko bilo z ureditvijo poseženo v pravice tožnice, saj prvotnemu tožniku ni bila izdana odstranitvena odločba. Ker tožnica ne bi mogla biti legitimirana za tožbo v upravnem sporu niti ne bi mogla imeti položaja stranske intervenientke, posledično tudi v nobenem primeru ne bi mogla biti legitimirana za nadaljevanje postopka po umrlem (prvotnem) tožniku. S tretjim argumentom tožena stranka uveljavlja, da je tudi na poziv sodišča oziroma na podlagi "poučevanja" sodišča tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, da je njen primarni pravni interes moralne in tudi premoženjske narave, kar je premalo oziroma da zahtevka sploh ni postavila, pač pa je brez trditvene podlage zgolj izjavila voljo za nadaljevanje sodnega postopka in da je s tem, ko je sodišče dopustilo udeležbo v postopku (tudi v zadevi I U 433/2021) bistveno kršilo določbe postopka. S četrtim argumentom tožena stranka uveljavlja, da je tožba vložena tudi prepozno, saj pravi, da je tožnica zahtevek podala dne 17. 2. 2022 in da je zato rok 30 dni takrat že potekel. Kot peti argument pa tožena stranka pravi, da je tožničin zahtevek dejansko, po svoji naravi, zahtevek za povračilo škode, ki bi ga morala v skladu z načelom subsidiarnosti uveljavljati v rednem pravdnem postopku na podlagi 131. in 134. člena OZ. Podrejeno temu predlogu, da sodišče tožbo zavrže, pa tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Iz navedenega sledi, da je tožena stranka svoje ugovore skoncentrirala okrog argumentov nedostopa tožnice do sodnega varstva, med tem ko se z argumenti glede zavrnitve tožbenega zahtevka po vsebini ni ukvarjala. To je stvar svobodne izbire tožene stranke še posebej, ker MNZ v tej zadevi zastopa Državno odvetništvo, ki je "avtonomen" in "samostojen" organ, ki opravlja "strokovne naloge na področju varstva premoženjskih in drugih pravic in interesov države prek pravnega zastopanja pred sodišči in upravnimi organi v Republiki Sloveniji, pred tujimi sodišči" /.../.

Izbrani koncept obrambe tožene stranke v določenem delu njenih ugovorov glede procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo med drugim odpira tudi vprašanje primernih mej materialnega procesnega vodstva, ki ga izvaja sodišče v navezavi na že citirani 45. člen ZUS-1 v navezavi na 285. člen ZPP. To določilo, ki se sicer nanaša na spore med zasebnimi subjekti, in določilo 45. člena ZUS-1 je treba razlagati in uporabljati na način, da ni okrnjena določba prvega odstavka 157. člena Ustave glede specifične pravne narave upravnega spora ter ustavnega načela delitve oblasti in medsebojnega ravnotežja ter nadzora med tremi vejami oblasti v navezavi na določbe prvega in drugega odstavka 20. člena ZUS-1, prvega in drugega odstavka 40. člena ZUS-1 in drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Če je morebiti za toženo stranko presenetljivo to, kako je sodišče pozivalo tožečo stranko na dopolnitev tožbe v luči materialnega procesnega vodstva in zgoraj navedenih ustavnih in zakonskih določb, pa brez dvoma med tožečo stranko in Državnim odvetništvom, ki zastopa MNZ, ne more biti nobenega spora o tem, da Slovenija na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine tudi na področju upravnega spora, pri čemer se temeljne človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi Ustave in mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo. V zvezi s tem sta lahko bistveni Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in pravo EU. Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic ter pravica do odprave posledic njihove kršitve in sicer pred neodvisnimi in nepristranskimi sodišči v smislu 23. člena Ustave, med katere spada tudi Upravno sodišče RS.

Specifičnost predmetnega upravnega spora je v tem, da gre v prvi vrsti oziroma najprej za pravno vprašanje možnosti za "nadaljevanje" upravnega spora zaradi smrti prvotnega tožnika med sodnim postopkom po izraženi volji njegove zunajzakonske partnerice, ker naj bi ta za prvotnega tožnika skrbela zaradi njegovega zdravstvenega stanja in invalidnosti tudi v obdobju ob in po izdaji dveh upravnih aktov, ki jih je izpodbijal tožnik; ta dva upravna akta naj bi po navedbah tožnice zaradi omenjenih okoliščin odvisnosti prvotnega tožnika od tožnice in nezakonitosti obeh aktov posegla tudi v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom, saj naj bi mu nezakonito odtegovala določene pravice, ki bi prvotnemu tožniku morale pripadati, če bi bila izpodbijana akta zakonita, to pa je po mnenju tožnice imelo vpliv tudi na omenjeni pravici tožnice. Ker gre v tej zadevi za vprašanje možnosti "nadaljevanja" sodnega postopka, ki ga je začel prvotni tožnik, je treba zakonske določbe ZUS-1 in ZPP za primer, ko stranka med sodnim postopkom umre, razlagati in uporabiti v skladu s sodno prakso ESČP, kolikor je vpletena pravica civilne narave v smislu 6. člena EKČP oziroma 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, če gre za izvajanje prava EU. Tožena stranka svojih argumentov v zvezi z nedostopom tožeče stranke do upravnega spora ni v nobenem primeru črpala iz sodne prakse ESČP oziroma Sodišča EU glede možnosti "nadaljevanja" sodnega postopka po smrti prvotnega tožnika s strani njegove zunajzakonske partnerice, ampak se je omejila na določbe ZUS-1, kar pa načeloma ne zadošča. Zato se bo sodišče do relevantnih vidikov spora na konkreten način opredelilo v posebnih razdelkih te sodbe v nadaljevanju.

V luči materialnega procesnega vodstva je sodišče na naroku za glavno obravnavo dne 16. 12 2022, ki je sodišče zaradi smrti prvotnega tožnik ni opravilo, najprej seznanilo Državno odvetništvo s sporočilom C. C., da je (prvotni) tožnik umrl in da je z isto vlogo z dne 15. 12. 2022 pooblaščenec napovedal, da bo predložil izjavo zunajzakonske partnerke prvotnega tožnika, da ima pravni interes za "nadaljevanje" in dokončanje upravnega spora. Naslednjega dne, to je 16. 12. 2022, je sodišče poslalo poziv pooblaščeni odvetnici prvotnega tožnika, da mora spričo specifičnega zahtevka, ki ga je uveljavljal prvotni tožnik, ki pa je med sodnim postopkom umrl, v luči 100. člena ZPP utemeljiti obstoj pravnega interesa za zahtevek oziroma za nadaljevanje postopka in če bo ta namera izražena, mora tožeča stranka upoštevati sodno prakso Ustavnega sodišča (U-I-201/19, 12. 5. 2022) ter sodno prakso Vrhovnega sodišča (VIII Ips 58/2019, 13. 9. 2022; VIII Ips 209/2018, 28. 6. 2022, VIII Ips 56/2021, 10. 6. 2022) ter dejstvo, da je v predmetni zadevi relevantna pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115. Ta poziv tožeči stranki je v vednost dobilo tudi Državno odvetništvo.

Dne 16. 1. 2023 je sodišče z dopisom, kot je samo navedlo v tem dopisu, "zaradi bolj točnega, popolnejšega in uravnoteženega izvajanja materialno-procesnega vodstva" obe stranki seznanilo tudi s sodno prakso, kolikor je bila takrat sodišču poznana, o možnostih "nadaljevanja" sodnega postopka z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in s konceptom "žrtve" posega v človekove pravice, ki je avtonomen pojem na podlagi EKČP. V tej zvezi je na splošno opisalo nekatere kriterije in standarde s pomočjo konkretnih referenc iz približno 24 različnih sodb ESČP. Tožečo strank je pozvalo, da tudi upoštevajoč navedeno sodno prakso utemelji pravni interes za nadaljevanje postopka. Vse pripravljalne vloge tožeče stranke, ki so temu sledile, je sodišče vročalo Državnemu odvetništvu, ki je nanje tudi odgovarjalo in sledil je še zadnji poziv sodišča z dne 1. 4. 2025, naj tožeča stranka razloži, kako je prišla do konkretne višine denarnega zneska, in tudi na to vlogo tožeče stranke je Državno odvetništvo odgovorilo. V tem pozivu je sodišče strankama v vednost dalo možnost uporabe določbe prvega odstavek 216. člena ZPP, po katerem, "če se ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska", pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

Sodišče je torej od smrti prvotnega tožnika naprej do izdaje sklepa v zadevi I U 443/2021 štelo, da gre za en upravni spor in ne za dve tožbi, in da je bil najprej podan zahtevek prvotnega tožnika na odpravo izpodbijanih aktov, potem pa zaradi smrti prvotnega tožnika med sodnim postopkom še zahtevek tožnice za nadaljevanje postopka zaradi moralnega zadoščenja in posega v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja, ki pa ju je zaradi lažjega obravnavanja razdružilo v zadevi I U 443/2021 in jih je obravnavalo v dveh ločenih upravnih sporih. Državno odvetništvo je torej bilo ves čas sodnega postopka obveščeno o vseh pripravljalnih vlogah tožnice in je nanje tudi odgovarjalo, zato sodišče ni poleg vseh seznanitev Državnemu odvetništvu posebej pošiljalo poziva, da lahko v roku 30 dni odgovori na "tožbo" tožnice, ker to ne bi imelo nobenega pravnega smisla in ker ni šlo za novo tožbo. Zato je ugovor tožene stranke, da je "tožba" vložena prepozno, ker je tožeča stranka svoj pravni interes utemeljila šele dne 17. 2. 2022, neutemeljen, saj ni šlo za vložitev nove tožbe, ampak za izjavo o nadaljevanju sodnega postopka z novim oziroma predrugačenim zahtevkom v postopku, ki ga je sicer pravočasno začel prvotni tožnik, ta nov zahtevek pa je bilo treba presojati z vidika standardov in kriterijev za dostop do sodnega varstva temeljnih človekovih pravic v upravnem sporu.

Z navedenimi procesnimi ravnanji je sodišče pazilo tudi na zagotavljanje kontradiktornosti v postopku, pri čemer je sodišče upoštevalo načelo kontradiktornosti v smislu minimalnih kriterijev in standardov oziroma garancij, ki so v okviru poštenega postopka uveljavljeni v sodni praksi ESČP. Varstvo načela kontradiktornosti oziroma t.i. vidik "sodbe presenečenja" v sodni praksi ESČP sicer pride v poštev največkrat v razmerju do pritožnika in le izjemoma v razmerju do države podpisnice EKČP, torej največkrat takrat, ko sodišče višje stopnje v državi podpisnici EKČP uporabi drugo pravno podlago za odločitev v zadevi, kot jo je uporabilo sodišče nižje stopnje, stranka pa se ni mogla o tej novi pravni podlagi izreči. V taki situaciji je za ESČP ključno, ali (pri)tožnik tudi s potrebno pazljivostjo ni mogel predvideti, da bo sodišče uporabilo določeno (drugo) pravno podlago za presojo, še posebej, če gre za vprašanje, ki je prepuščeno diskreciji sodišča; vendar pa ESČP upošteva, da gre za pravico tožnika, ki jo je dopustno omejiti v skladu z načelom sorazmernosti, saj je legitimen cilj tudi ekonomičnost vodenja sodnega postopka.

Kar pa zadeva ugovor tožene stranke, da zahtevek tožnice nima nobene "trditvene podlage" oziroma da njena izjava o "pravnem interesu moralne in premoženje narave" ne more zadoščati, sodišče pripominja, da je pri obravnavi tega ugovora treba izhajati iz sodne prakse ESČP v zvezi z varstvom pravic iz EKČP (v zvezi s členom 35(3) in (4) EKČP ter Pravili Sodišča, člen 47(1)(f) in (3)(1)) glede na to, da tožnica uveljavlja varstvo pravic do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. V povezavi s tem je treba razlagati in uporabljati določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Kajti omenjeni obvezujoči mednarodni pravni vir vzpostavlja zgolj minimalno raven varstva pravic glede sprejema v obravnavo pritožb zaradi kršitev pravic iz EKČP s strani ESČP. Zaradi načela subsidiarnosti to pomeni, da mora Upravno sodišče standarde za presojo, ali je zahtevek sposoben za obravnavo, ki jih uporablja ESČP, upoštevati kot obvezujoči minimum na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, ki mora biti zavarovan na prvi stopnji sojenja v upravnem sporu v Sloveniji. Po vodniku h kriterijem za dopustnost sprejema pritožbe v obravnavo, ki ga je pripravilo Tajništvo ESČP, ESČP šteje, da pritožba ni zrela za obravnavo, kadar prosilec zgolj navaja eno ali več določb EKČP, ne da bi pojasnil, kako so bile te določbe kršene, razen če je to očitno iz dejstev primera. Pri tem se Tajništvo ESČP opira na dva primera, in sicer na odločitvi ESČP o nesprejemu pritožb v zadevah Baillard proti Franciji in Trofimichul proti Ukrajini.

Temu Upravno sodišče dodaja, da iz precej novejše sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Grosam izhaja, da mora za sprejem pritožbe v obravnavo le-ta kot minimum vsebovati dva elementa: dejanske "obtožbe" v smislu utemeljitve, da je pritožnik (neposredna) žrtev določenega akta, dejanja ali opustitve, ter pravne argumente, ki to podpirajo, med te pa spada konkretizirano dejanje ali akt, ki posega v človekovo pravico, ter imenovanje človekove pravice iz EKČP, v katero je poseženo. Če gre za poseg v neko splošno procesno pravico, kot je 6. člen EKČP, mora stranka navesti, v kateri vidik te pravice naj bi bilo poseženo. Veliki senat ESČP je v tej zadevi v pritožbenem postopku zoper sodbo ESČP na prvi stopnji nadalje izpeljal interpretacijo, da mali (sedemčlanski) senat ne more iz dejstev v spisu sam izpeljati, da je prišlo do kršitve določene človekove pravice, ki je stranka ni uveljavljala. ESČP sicer te interpretacije ni utemeljilo z varstvom pravice tožene stranke glede na to, da državi človekove pravice ne pripadajo, ampak z argumentom sklicevanja na prestop mej pristojnosti sodišča iz 32. in 34. člena EKČP.

Iz navedb tožnice v njenih pripravljalnih vlogah in iz neprerekanih dejstev med strankama, ki so v spisu, je za sodišče dovolj očitno, da tožnica uveljavlja moralno zadoščenje in povračilo za nepremoženjsko škodo zaradi posega njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP s pokojnim prvotnim tožnikom v zvezi s prvostopenjskim aktom policije z dne 30 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021 v smislu nadaljevanja sodnega postopka po umrlem prvotnem tožniku. Sodišče je tudi v poročilu na začetku glavne obravnave opozorilo stranki na specifičnosti predmetnega upravnega spora glede na mednarodne obveznosti Republike Slovenije. Zato je sodišče v tem primeru lahko uporabilo načelo da mihi factum dabo tibi ius ter tudi načelo iura novit curia, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 30. člena ZUS-1. Zato sodišče v naslednjem razdelku te sodbe pod točko b) povzema bistvena neprerekana dejstva, ki so relevantna tako za sporno vprašanje tožničine aktivne legitimacije kot tudi za presojo (ne)zakonitosti posega odločbe z dne 4. 2. 2021 drugostopenjskega organa, s katero je ministrstvo zavrnilo pritožbo prvotnega tožnika zoper odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 30. 11. 2020 in hkrati zavrglo njegovo prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja kot preuranjeno, ter za presojo (ne)zakonitosti posega prvostopenjskega akta z dne 30. 11. 2020, s katerim je policija prošnjo prvotnega tožnika za podaljšanje dovolitve zadrževanja po vsebini zavrnila, v omenjeni tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom (8. člen EKČP).

b.)Povzetek neprerekanih dejstev, ki so relevantna z vidika presoje tožničinega zahtevka

V zadevah, v katerih se temeljni zahtevek tožeče stranke navezuje na tujca, ki dolgotrajno biva na ozemlju države podpisnice EKČP brez dovoljenja za bivanje, in je v tem toleriran s strani državnih organov, in se zahtevek nanaša na kršitev pravic iz 8. člena EKČP zaradi posledic neureditve statusa tujca, ki iz tega izvirajo, je po praksi ESČP treba upoštevati celoto vseh osebnih okoliščin prizadetih oseb (žrtev). V takih primerih torej ni dovolj, če se upravni organ ali sodišče opre(ta) izključno na določbe iz zakona, ki urejajo procesne možnosti dostopa do določenega upravnega dovoljenja in s tem do minimalne zaščite socialnih pravic tujca, ki iz tega dovoljenja izhajajo, brez da bi pristojni organ ali sodišče poskušala zagotoviti Ustavi in EKČP skladno razlago zakonskih določb v razmerju do morebitnih žrtev zatrjevanih posegov. To velja tudi, ko gre v zadevi za izvajanje prava EU, to pa pomeni, ko velja načelo primarnosti prava EU in/ali ko ima država članica EU določeno procesno avtonomijo, ali ko ureditev posebnih dovoljenj za bivanje (lahko iz humanitarnih razlogov) spada v pristojnost držav članic EU. Tak je tudi obravnavi primer.

Prvotni tožnik se je rodil leta 1948 v Črni gori. V času izdaje izpodbijanih aktov je že več kot 40 let prebival v Republiki Sloveniji. Po neprerekanih podatkih v spisu ga je leta 1992 Republika Slovenija nezakonito izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Leta 1999 mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. To dovoljenje je prenehalo veljati na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana št. 214-101/2014-7 z dne 25. 9. 2014, ker je bil pokojni tožnik pred tem še drugič izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Vse od leta 2001 je stanoval na ... v Ljubljani s svojo zunajzakonsko partnerico, sedaj tožnico v tem upravnem sporu. Pokojni tožnik je navajal, da je v obrazložitvi odločbe o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje z dne 25. 9. 2014 navedeno, da je upravna enota na podlagi vpogleda v register stalnega prebivalstva ugotovila, da od dne 4. 11. 2002 nima prijavljenega prebivališča v Sloveniji in da je bil zato izbrisan iz registra. V slednji odločbi o izbrisu iz registra je navedeno, da je upravni enoti nekdanja žena pokojnega tožnika povedala, da on živi na ... v stanovanju D. D. (ki je bil tožničin oče). Upravna enota je nato na tem naslovu povprašala hišnika in dva soseda, ali poznajo A. A., in ker so dejali, da ga ne poznajo, je bilo na podlagi izjav prič ugotovljeno, da pokojni tožnik na navedenem naslovu ne prebiva. Iz odločbe z dne 25. 9. 2014 nadalje izhaja, tako je trdil prvotni tožnik, da je upravna enota tedaj štirikrat vpogledala v uradno evidenco in ugotovila, da se je celo izselil iz Slovenije. Prvotni tožnik se zoper to odločbo ni mogel pritožiti, ker mu je bila vročena po začasni zastopnici, zaposleni na upravni enoti. Od tedaj je imel v Sloveniji neurejen status. Dne 18. 8. 2017 je pridobil slovensko pokojnino v višini 259,60 EUR, vendar je sam zaradi neurejenega statusa ni mogel prejemati, zato je bila njegova pokojnina izplačevana na račun tožnice. Od tedaj si je prizadeval za ureditev statusa. Prvotnemu tožniku je bila najprej izdana odločba o vrnitvi št. 2253-75/2019/3 z dne 29. 11. 2019 s 7 dnevnim rokom za prostovoljno vrnitev. Ta odločba je bila izdana na prošnjo prvotnega tožnika, v kateri je navedel, da jo vlaga zato, da bo kasneje lahko vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja. Izrecno je navedel, da se v Črno Goro ne more in ne želi vrniti in da bi bilo v nasprotju z njegovo pravico iz 8. člena EKČP, če bi ga Republika Slovenija tja prisilno odstranila. Dne 12. 12. 2019 je prvotni tožnik vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2. Z odločbo Policijske uprave Ljubljana z dne 20. 3. 2020 mu je bilo dovoljeno zadrževanje na ozemlju Republike Slovenije od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020. V odločbi je Policija navedla, da izdaja odločbe o vrnitvi s prepovedjo vstopa "ni smiselna, ker se tujec v svojo izvorno državo nima kam vrniti, saj v Republiki Sloveniji že vseskozi neprekinjeno živi in si je tukaj tudi uredil svoje zasebno življenje". Prvotni tožnik je dne 2. 6. 2020 vložil prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja, ki je pripeljala tudi do izdaje dveh upravnih aktov in sicer policije z dne 30. 11. 2020 in ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 2. 2021, ki naj bi po navedbah tožnice nezakonito posegla tudi v njuni pravici do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom. Prvotni tožnik je vložil tudi prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2, ki je bila z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-22094/20198 z dne 1. 6. 2020 zavrnjena. V času izdaje obeh spornih upravnih aktov je bil prvotni tožnik star 71 oziroma 72 let, prejemal je pokojnino v višini približno 280,00 EUR, drugih dohodkov in premoženja ni imel. Pojasnil je, da ni mogel samostojno hoditi, uporabljal je invalidski voziček, zanj je v celoti skrbela tožnica. Prvotni tožnik je ves čas zatrjeval, da s svojo izvorno državo Črno Goro nima več nobenih vezi. Tekom upravnega spora opr. št. I U 443/2020 se je njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. V bolnišnico je bil sprejet dne 14. 7. 2022, od tam pa se ni mogel več vrniti v domačo oskrbo, ker je zaradi nepokretnosti in nezmožnosti skrbeti zase potreboval oskrbo v socialnovarstveni ustanovi. Te ni mogel dobiti zaradi neurejenega statusa. Umrl je v Hiši Ljubhospica dne 8. 12. 2022, 8 dni pred razpisanim narokom v zadevi I U 443/2020.

Navedene okoliščine sta prvotni tožnik in tožnica izrecno uveljavljala v postopkih in tudi dokazovala z listinskimi dokazi. Iz omenjenih dveh upravnih aktov ministrstva in policije in vlog tožene stranke pa ne izhaja, da bi bila zanju katerakoli od navedenih dejanskih okoliščin sporna. Tožena stranka je sicer v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2025 prvič uporabila izraz "domnevna izvenzakonska partnerica" prvotnega tožnika, vendar sodišče to poimenovanje ni štelo, kot da tožena stranka oporeka do tedaj neprerekanim dejstvom, da je tožnica živela s prvotnim tožnikom v zunajzakonski skupnosti od leta 2001 do njegove smrti leta 2022, to je 21 let. Na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zato sodišče navedena dejstva šteje za nesporna.

c.)Presoja relevantnih okoliščin glede aktivne legitimacije tožnice za tožbo v tem upravnem sporu

Zaradi smrti prvotnega tožnika med upravnim sporom se mora sodišče opredeliti do vprašanja, ali je lahko tožnikova zunajzakonska partnerica, ki je že ob seznanitvi sodišča o smrti prvotnega tožnika sodišču najavila, da želi nadaljevati z upravnim sporom, in se je v nadaljevanju postopka sklicevala na splošni, moralni in materialni interes, aktivno legitimirana v tem upravnem sporu.

Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po določbi drugega odstavka 19. člena ZUS-1 dokler v upravnem sporu postopek na prvi stopnji ni končan, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog strank obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi. Če tožnik, ki je sprožil upravni spor in je bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta, umre tekom upravnega spora, je relevantna tudi določba prvega odstavka 100. člena ZPP, po kateri, če stranka med sodnim postopkom umre, ima pooblaščenec še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, vendar pa lahko dedič prekliče pooblastilo. V konkretnem primeru po smrti prvotnega tožnika pooblastilo odvetnici ni bilo preklicano. Pravni interes tožnice za nadaljevanje postopka je bil najavljen dne 15. 12. 2022 in po pojasnilu sodišča z dne 16. 2. 2023, v kakšnem pravnem okviru mora tožeča stranka izkazati pravni interes za nadaljevanje postopka, je bil pravni interes obrazložen z vlogo tožnice z dne 17. 2. 2023.

Sodišče pri reševanju vprašanja aktivne legitimacije tožnice upoštevati tudi, ali tožena stranka pri izdaji spornih dveh aktov in sodišče pri presoji zakonitosti teh aktov izvaja(ta) pravo EU v smislu člena 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). To bo predmet obravnave v razdelku c/1 te sodbe. Kajti, če gre v tej zadevi za izvajanje prava EU, potem morata biti razlaga in uporaba prava glede aktivne legitimacije v skladu z določbo člena 47(1) in (2) Listine, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ob tem je drugo izhodišče za presojo obstoja aktivne legitimacije tožnice tudi odgovor na vprašanje, katere pravice načelom pripadajo tujcu, ki ga ni mogoče odstraniti iz države na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 oziroma na podlagi Zakona o tujcih, da bi sodišče lahko tudi na tej podlagi presojalo vprašanje aktivne legitimacije tožnice za nadaljevanje postopka za varstvo njene pravice do zasebnosti in družinskega življenja. To bo predmet obravnave v razdelku c/2 te sodbe.

c/1)Ali gre oziroma v katerem obsegu gre v konkretnem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine?

Ustavno sodišče je v odločbi opr. št. Up-1424/23-21 z dne 23. 2. 2024 ugotovilo, da položaj pritožnikov, katerima je bila zavrnjeno podaljšanje dovolitve zadrževanja, "ne sega na področje uporabe prava EU" in se pri tem sklicevalo na sodbo Sodišča EU v zadevi X v odstavkih 84-87.

V tej sodbi Sodišče EU med drugim pravi, da "se skupni standardi in postopki, uvedeni z Direktivo o vračanju 2008/115, nanašajo le na sprejetje odločb o vrnitvi in izvršitev teh odločb, namen te direktive pa ni v celoti uskladiti pravila držav članic o prebivanju tujih državljanov, glede katerih ni mogoče sprejeti nobene odločbe o vrnitvi v tretjo državo."

Ustavno sodišče povzema tudi stališče Sodišča EU, da "v skladu z drugim odstavkom 51. člena Listine njene določbe ne razširjajo področja uporabe prava EU".

. Ustavno sodišče zaključi, "ker Direktiva o vračanju 2008/115 neposredno ne ureja položaja pritožnikov v obravnavnem postopku, njun položaj v obravnavani zadevi ne sega na področje uporabe prava EU."

To drži, da Direktiva o vračanju 2008/115 ne zahteva, da država članica državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, izda dovoljenje za prebivanje, četudi zoper tega državljana ne more biti izdana niti odločba o vrnitvi niti ukrep odstranitve.

Vendar pa to ne pomeni, da pri izdajanju odločb po Direktivi o vračanju 2008/115, vključno z njihovimi posledicami, pristojni organ ne izvaja prava EU. Sodišče EU ni zavzelo takega stališča, ampak v zadevi X med drugim pravi: "V skladu s členom 51(2) Listine pa njene določbe ne razširjajo področja uporabe prava Unije. Zato ni mogoče šteti, da je lahko država članica na podlagi člena 7 Listine zavezana podeliti pravico do prebivanja državljanu tretje države, za katerega se uporablja ta direktiva."

V tem delu obrazložitve sodbe Sodišča EU gre zgolj za to, da po stališču Sodišča EU ni mogoče neposredno iz 7. člena Listine (varstvo pravice do zasebnega in družinskega življenja) izpeljati obveznosti države članice EU, da tujcu izda ravno dovoljenje za bivanje, ker Listina ne razširja področja uporabe prava EU. Sodišče EU torej ni odločilo, da zadeva, v kateri je predhodno vprašanje postavilo nizozemsko sodišče, sploh ne sega na področje uporabe prava EU. Kajti, če bi slednje držalo, Sodišče EU ne bi podalo vsebinske razlage in ne bi odgovarjalo na predhodna vprašanja sodišča iz Nizozemske.

Gre namreč za dve ločeni in različni stvari, in sicer, da na podlagi Listine države članice EU nimajo obveznosti izdati točno določenega dovoljenja za bivanje, in da pravna vprašanja, ki jih je postavilo nizozemsko sodišče v zvezi z nezakonito bivajočim državljanom tretje države, segajo na področje prava EU oziroma da se za konkretnega tujca pravo EU uporablja. V istem stavku sodne odločbe namreč Sodišče EU izrecno pravi, da gre za državljana tretje države, "za katerega se uporablja ta direktiva." Ustavno sodišče tega stavka Sodišča EU ni spregledalo, a je z svojo razlago sodne prakse Sodišča EU prišlo med drugim tudi v nasprotje, saj v odstavku 9 Ustavno sodišče pravi, da "položaj pritožnikov sodi na področje urejanja Direktive o vračanju 2008/115", v naslednjem odstavku pa Ustavno sodišče pravi (nasprotno), da "položaj pritožnikov v obravnavani zadevi ne sega na področje uporabe prava EU."

Sicer je Sodišče EU že pred zadevo X v sodbi v zadevi Abdida iz leta 2014 sprejelo interpretacijo, da morajo v skladu z uvodno izjavo št. 12 Direktive o vračanju 2008/115 države članice v nacionalni zakonodaji določiti osnovne pogoje za bivanje državljanov tretjih držav, ki nezakonito bivanju, a njihova odstranitev ni možna, in da mora biti ta "zakonodaja v skladu z obveznostmi iz Direktive o vračanju 2008/115".

To pomeni, da gre v konkretnem primeru, v katerem tožnica kot zunajzakonska partnerica utemeljuje pravni interes za nadaljevanje postopka v zvezi z dvema upravnim aktoma, izdanima na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 oziroma Zakona o tujcih, ki naj bi posegla v tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom, za spor, ki sega na področje prava EU. Direktiva o vračanju 2008/115 pride v poštev in s tem tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva oziroma pravnega sredstva iz 47(1) in (2) Listine v zvezi s členom 52(1) Listine.

Nadalje tudi iz same primerjave razlogov in okoliščin iz prvega in drugega odstavka 9. člena Direktive o vračanju 2008/115 na eni strani in prvega odstavka 73. člena ZTuj-2 na drugi strani izhaja, da pomeni dovolitev zadrževanja implementacijo instituta odloga odstranitve iz 9. člena Direktive o vračanju 2008/115. Po stališču Sodišča EU se namreč Direktiva o vračanju 2008/115 uporablja tudi za tujce, katerih prebivanje je sicer nezakonito, vendar imajo dovoljenje "zakonito ostati na ozemlju države članice", ker njihova odstranitev še ni mogoča, med drugim tudi na podlagi odloga odstranitve v skladu z 9. členom Direktive o vračanju 2008/115. Tudi to prispeva k ugotovitvi, da gre pri odločanju o nedovolitvi zadrževanja in na to vezanih posledicah za izvajanje prava EU.

Sodišče torej izvaja določbo prvega odstavka 13. člena Direktive o vračanju 2008/115, ki ureja pravna sredstva zoper "odločbo v zvezi z vrnitvijo", določbo 9. člena, ki ureja odlog odstranitve, in določbo 14. člena, ki ureja varovalne ukrepe pred vrnitvijo, v povezavi z uvodno izjavo št. 12, ki pravi, da je treba obravnavati položaj državljanov tretjih držav, ki prebivajo nezakonito, a njihova odstranitev še ni mogoča in da je osnovne pogoje za njihovo bivanje treba določiti v nacionalni zakonodaji.

V povezavi z navedenimi določbami Direktive o vračanju 2008/115 gre v predmetni zadevi tudi za izvajanje določbe 7. člena Listine o varstvu zasebnosti - sicer ne v tem smislu, da bi obstajala obveznost tožene stranke prvotnemu tožniku izdati določeno dovoljenje za bivanje, ker na to področje Direktiva o vračanju 2008/115 ne posega, ampak najmanj v tem smislu, kot pravi Sodišče EU, da odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ni mogoče sprejeti, če se z njima krši pravica državljana tretje države do spoštovanja zasebnega življenja.

Glede na to, da v tem upravnem sporu tožnica uveljavlja pravni interes za nadaljevanje upravnega spora, mora sodišče izpostaviti še en vidik tega spora, ki neodvisno od do sedaj navedenih argumentov potrjuje, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU.

Tožnica je namreč državljanka EU in med strankama ni sporno, da je v času izdaje dveh upravnih aktov s prvotnim tožnikom živela v življenjski skupnosti in je zanj v celoti skrbela. Prošnja za podaljšanje dovolitve zadrževanja, ki je bilo tožniku pred to prošnjo dovoljeno za obdobje od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020, je bila zavrnjena oziroma zavržena, prvotnemu tožniku pa je bila pred tem izdana odločba o vrnitvi z sedemdnevnim rokom za prostovoljno izvršitev, ki je prvotni tožnik ni izpolnil. V takšnih okoliščinah tudi v primeru, da državljanka EU ni uresničevala pravice do svobode gibanja znotraj držav EU, zanjo velja določba člena 20(1) in (2)(a) člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU). To pomeni, da upravni ukrep o vrnitvi s sedemdnevnim rokom za prostovoljno izvršitev, izdan družinskemu članu slovenske državljanke, ki je v celoti odvisen od njene pomoči in podpore, ne sme poseči v bistveno vsebino njenega statusa kot državljanke EU. Če bi na primer zavrnitev dovoljenja za prebivanja družinskemu članu, ki je državljan tretje države, in v celoti odvisen od pomoči in preživljanja državljanke EU, povzročila, da bi slednja bila prisiljena zapustiti ozemlje oziroma da ne bi mogla izvrševati bistva pravic, ki so podeljene s statusom državljana Unije, bi takšna zavrnitev bivanja bila v nasprotju z določbo člena 20(1) in (2)(a) PDEU.

Tudi s tega vidika je treba upoštevati, da tožena stranka in sodišče v tem primeru izvajata pravo EU. To je pomembno tudi z vidika aktivne legitimacije tožnice oziroma njene pravice do dostopa do sodišča iz člena 47(1) in (2) Listine, čeprav upravna akta, v zvezi s katerima tožnica uveljavlja ugotovitveno sodbo o kršitvi njenih pravic, v času odločanja sodišča ne ogrožata več uresničevanja njenih pravic na podlagi državljanstva EU.

Po interpretaciji Sodišča EU na zelo različnih pravnih področjih pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47(1) in (2) Listine po obsegu in vsebini ustreza pravici iz 6. člena in 13. člena EKČP in to velja tudi za področje, ki ga ureja Direktiva o vračanju 2008/115, in za katero velja, da določba člena 47(1) Listine ustreza določbi 13. člena EKČP.

Določilo 13. člena EKČP pravi, da ima vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava EKČP, so kršene, pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred "domačimi oblastmi", in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.

Vendar za to, da bi Upravno sodišče lahko presodilo, ali je tožnica lahko aktivno legitimirana za dostop do sodnega varstva pravic v upravnem sporu na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 13. členom EKČP, da bi nato iste standarde sodišče apliciralo na člen 47(1) in (2) Listine, je treba najprej ugotoviti, katere pravice po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma po Zakonu o tujcih načeloma pripadajo tujcu, ki je v postopku odstranitve, a ga ni mogoče odstraniti iz države, četudi nima dovoljenja za bivanje. Šele preko odgovora na to vprašanje sodišče lahko ugotovi, glede katerih vidikov pravic tujca v omenjenem položaju po Zakonu o tujcih oziroma Direktivi o vračanju 2008/115 bi njegova zunajzakonska partnerica, ki je skrbela za njegove življenjske potrebe zaradi njegovega težkega zdravstvenega stanja in invalidnosti, lahko imela pravni interes za nadaljevanje postopka za varstvo njene pravice do zasebnosti in družinskega življenja s prvotnim tožnikom.

c/2)Sistematizacija materialnih pravic, ki načelom pripadajo tujcu, ki ne more biti odstranjen, po Direktivi o vračanju 2008/115 glede na dosedanjo sodno prakso Sodišča EU (in ESČP)

Za potrditev, da gre v konkretnem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine, in za obravnavo vprašanja aktivne legitimacije tožnice, je bistveno (tudi) vprašanje, v zvezi s katerimi pravicami, ki bi načeloma šle prvotnemu tožniku ob predpostavki zakonitega odločanja tožene stranke o podaljšanju dovolitve zadrževanja, bi tožnica sploh lahko uveljavljala aktivno legitimacijo oziroma pravni interes za tožbo v upravnem sporu.

Prvotni tožnik je spadal v kategorijo oseb, ki niso imele dovoljenja za bivanje v Sloveniji v času izdaje odločbe o vrnitvi, pri čemer pristojni organ (morda) ni imel ali pa je imel namen tožnika (dejansko) odstraniti iz države, ker je prvotni tožnik dolgo časa živel v Sloveniji in si je tu ustvaril zasebno (in družinsko) življenje, med tem ko se v izvorni državi ni imel kje nastaniti. Iz Direktive o vračanju 2008/115 in iz sodne prakse Sodišča EU je mogoče povzeti, da bi lahko na podlagi prava EU prvotnemu tožniku pripadale naslednje materialne pravice.

Pravica, da organ odločbe o vrnitvi ne izda, če bi bila z vrnitvijo v državo izvora tujcu ogrožena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine

Člen 5 Direktive o vračanju 2008/115 v povezavi s členoma 1 in 4 ter 19(2) Listine nasprotuje temu, da država članica "sprejme odločbo o vrnitvi ali zagotovi odstranitev državljana tretje države", ki nezakonito prebiva na ozemlju te države članice in ki ima hudo bolezen, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi vrnitev tega državljana, ker v namembni državi ni na voljo ustrezne oskrbe, tega izpostavila nevarnosti znatnega skrajšanja pričakovane življenjske dobe ali hitrega, znatnega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, kar bi povzročilo hude bolečine.

V konkretnem primeru je prvotni tožnik moral zaprositi za podaljšanje dovolitve za zadrževanje, ker druge pravno pravilne možnosti ni imel, da bi si vsaj v minimalni meri uredil status po tem, ko je bila tudi njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po 51. členu ZTuj-2 zavrnjena z odločbo z dne 1. 6. 2020. Po določbi v 73. člena ZTuj-2 zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, da začasno ostane v Republiki Sloveniji, ki pa se ga še vedno "mora odstraniti." Približno 4 mesece po izdaji odločbe o vrnitvi sta bila sicer prvotni tožnik in tožnica preko odločbe o dovolitvi zadrževanja z dne 20. 3. 2020 obveščena, da odstranitev ni možna, ker tožnik ves čas živi v Sloveniji, nima se kam vrniti v Črno Goro in v Sloveniji si je ustvaril zasebno življenje. Vendar odločba o dovolitvi zadrževanja po 12. 6. 2020 ni več učinkovala, prošnja prvotnega tožnika za podaljšanje dovolitve zadrževanja pa je bila zavrnjena oziroma zavržena. Zato v zvezi s pravico, da prvotnemu tožniku ne bi smela biti izdana odločba o vrnitvi, če je bilo jasno, da odstranitev ni možna, tožnica ima pravni interes za zavarovanje njenih pravic, kot jih sama poimenuje v smislu 8. člena EKČP, v zvezi z izdanima aktoma s strani ministrstva in policije, saj sta ta dva upravna akta dodatno prispevala k negotovosti statusa prvotnega tožnika in sta imeli obe omenjeni odločbi vpliv na njuno skupno zasebno in družinsko življenje glede na to, da je tožnica zaradi zdravstvenega stanja prvotnega tožnika v celoti skrbela za osnovne življenjske potrebe prvotnega tožnika.

Pravica do izdaje pisnega potrdila, da se odločba o vrnitvi začasno ne izvrši

Na podlagi člena 14(2) Direktive o vračanju 2008/115 ima tujec pravico, da mu pristojni organ Republike Slovenije v skladu z nacionalno zakonodajo izroči pisno potrdilo, da se odločba o vrnitvi, ki mu je bila izdana, začasno ne izvrši.⁵⁹ To bi brez dvoma prispevalo k zmanjšanju negotovosti glede morebitne odstranitve prvotnega tožnika in pravice tožnice do uresničevanja pravic, ki izvirajo iz njenega državljanstva EU in tudi glede pripadajoče minimalne socialne zaščite prvotnega tožnika tožnice, ki sta živela v zunajzakonski skupnosti. Da bi pristojni organ tovrstno potrdilo prvotnemu tožniku izdal, kar bi morebiti zmanjšalo vsaj statusno negotovost prvotnega tožnika in s tem položaj obeh, torej tudi tožnice, glede na to, da sta živela v zunajzakonski skupnosti in da je tožnica zanj morala skrbeti, iz podatkov v spisu ni razvidno. Zato tudi ta pravni vidik iz Direktive o vračanju 2008/115 podpira pravni interes tožnice za nadaljevanje postopka.

Pravica do varovalnih ukrepov v postopku pred izvršitvijo vrnitve tujca v izvorno državo

Na podlagi "varovalnih ukrepov" iz določil členov 14(1)(a), (b) in (d) Direktive o vračanju 2008/115 in sodne prakse Sodišča EU morajo države članice zagotoviti, da se državljanom tretjih držav, ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115, "kolikor je mogoče, ohrani enotnost družine z družinskimi člani, prisotnimi na njihovem ozemlju, zagotovi nujna zdravstvena oskrba in osnovno zdravljenje ter se upoštevajo posebne potrebe ranljivih oseb."⁶⁰ Spoštovanje teh načel zahteva, da se krijejo osnovne potrebe državljana tretje države, zlasti, če je v zadevi (v kontekstu družinskega življenja) vpletena posebej ranljiva oseba. Vendar ta obveznost velja le, če ta državljan tretje države nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe.⁶¹ Poleg tega je naloga držav članic, da same določijo obliko kritja osnovnih potreb zadevnega državljana tretje države. Zato po stališču Sodišča EU ni mogoče izključiti, da bi to kritje lahko bilo v obliki socialne pomoči, če je ta primerna in zadostna.⁶²

Ob tem Upravno sodišče opozarja, da zgoraj omenjeni izraz, /.../"ki spadajo pod režim Direktive o vračanju 2008/115" /.../, in ki bi lahko pomenil široko uporabo varovalnih ukrepov, ni izraz, ki bi ga v zvezi z varovalnimi ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115 Sodišče EU zelo jasno uporabljalo v praksi. Sodišče je do časa izdaje sodbe Upravnega sodišča v tem upravnem sporu izpeljalo zgolj, da člen 14 Direktive o vračanju 2008/115 določa nekatere varovalne ukrepe pred vrnitvijo, "predvsem v obdobjih, za katera je bila odstranitev odložena v skladu s členom 9 te direktive /.../;"⁶³ oziroma ta obveznost velja za položaje, v katerih mora zadevna država članica državljanu tretje države "zagotoviti pravno sredstvo s suspenzivnim učinkom po samem zakonu zoper odločbo o vrnitvi, sprejeto v zvezi z njim /.../;"⁶⁴ oziroma, da je namen določbe 14(1) Direktive o vračanju 2008/115 zlasti zagotoviti minimalne varovalne ukrepe državljanom tretjih držav "v katerem koli obdobju, v katerem je treba obvezno odložiti izvršitev obveznosti vrnitve, ki je bila izrečena zanje /.../;"⁶⁵ oziroma tujcu pripadajo te pravice "med tem, ko čaka na izvršitev odstranitve /.../"⁶⁶ oziroma mu te pravice pripadajo "med odlogom odstranitve".⁶⁷

Na širitev kroga upravičencev do varovalnih ukrepov po Direktivi o vračanju 2008/115 tudi na tiste, ki nezakonito bivajo, a jim odločba o vrnitvi sploh ne sme biti izdana zaradi tveganja v zvezi s pravico iz člena 4 oziroma 19(2) Listine, bi bilo sicer mogoče sklepati na podlagi zadeve LF (Changu). V zadevi LF (Changu) je šlo za polnoletnega državljana tretje države, ki je v Bolgariji prebival od leta 1996. V tej zadevi je namreč tujec LF neuspešno vložil več prošenj za mednarodno zaščito, zoper njega pa je bilo izdanih več odločb o vrnitvi, ki pa niso bile nikoli izvršene. Predložitveno bolgarsko sodišče je ob upoštevanju znatnega trajanja bivanja LF v Bolgariji, ko tujec ni imel nobenega osebnega dokumenta in je bil pogosto prikrajšan za jamstva, potrebna za zagotovitev dostojnega življenjskega standarda, menilo, da je to v nasprotju s členom 14 Direktive 2008/115 in da je njegov položaj primerljiv s položajem, opisanim v sodbah Sodišča EU v zadevah Jawo in Ibrahim.⁶⁸ Bolgarsko sodišče je torej predhodno vprašanje Sodišču EU postavilo ne v zvezi s postopkom preizkusa zakonitosti odločbe o vrnitvi, ampak tekom postopka odločanja o zakonitosti odločbe, s katero je bilo stranki LF zavrnjeno priznanje statusa begunca in humanitarnega statusa na podlagi nacionalnega prava.⁶⁹ V teh okoliščinah je Sodišče EU zavzelo stališče, da "dokler odstranitev ni izvedena, pa se lahko ta državljan sklicuje na pravice, ki so mu zagotovljene tako z Listino kot s členom 14(1) Direktive o vračanju 2008/115".⁷⁰

Iz razloga, ker po stališču Sodišča EU odločba o vrnitvi tujcu ne sme biti niti izdana (in razumljivo tudi ne izvršena), če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi mu v primeru vrnitve bila kršena pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja, ostaja nekoliko manj jasno, ali Direktiva o vračanju 2008/115 v navezavi na Listino zagotavlja oziroma nalaga državam članicam EU, da zagotovijo minimalno socialno zaščito preko t.i. varovalnih ukrepov tudi tistim tujcem, ki jim odločba o vrnitvi ne more biti izdana zaradi načela non-refoulement iz člena 19(2) Listine.⁷¹

Za take tujce zaenkrat po praksi Sodišča EU brez dvoma obstaja možnost, da država članica "lahko zgolj na podlagi nacionalnega prava državljanom tretjih držav, ki so v stanju hudega materialnega pomanjkanja na njenem ozemlju, prizna pravico do prebivanja iz humanitarnih razlogov,"⁷² vendar se mora ta zaščita " jasno razlikovati od varstva", ki se priznava na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95 glede statusa begunca ali subsidiarne zaščite;⁷³ lahko pa država takemu tujcu izda dovoljenje za bivanje iz sočutja ali humanitarnih razlogov na podlagi člena 6(4) Direktive o vračanju 2008/115, vendar v takem primeru na podlagi nacionalnega prava in zato ne gre za obveznost z vidika prava EU.⁷⁴

Vendar je v konkretnem primeru prvotnemu tožniku bila izdana odločba o vrnitvi. Zato bi brez dvoma v njegovem primeru z izdajo odločbe o vrnitvi in nezmožnostjo odstranitve prišli v poštev varovalni ukrepi iz 14. člena Direktive o vračanju 2008/115. V zvezi s tem Upravno sodišče ugotavlja, da sta po neprerekanih navedbah tožnice s prvotnim tožnikom živela kot zunajzakonska partnerja v skupnem gospodinjstvu od leta 2001 naprej, torej tudi od tedaj, ko je bila izdana prvostopenjska odločba z dne 30. 11. 2020 do njegove smrti. Tožnica je v celoti skrbela za življenjske potrebe nepokretnega prvotnega tožnika vse do njegovega odhoda v bolnišnico dne 14. 7. 2022. Pravica prvotnega tožnika do osnovnega zdravljenja ob upoštevanju posebnih potreb prvotnega tožnika, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, in kot posebej ranljive osebe po pravu EU, je bila zaradi neurejenega statusa bivanja, kot posledice izdaje dveh upravnih aktov ministrstva in policije, ignorirana. Zato tudi ta vidik spada v sklop pravic do zasebnosti in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom. Za varstvo te pravica ima zato tožnica upravičen pravni interes v tem upravnem sporu glede na to, da je v celoti skrbela za življenjske potrebe prvotnega tožnika tudi v času po izdaji prvostopenjske odločbe policije in drugostopenjske odločbe ministrstva.

Pravica do osnovnih pogojev za bivanje

Po prvem in drugem stavku uvodne izjave 12 Direktive o vračanju 2008/115 je tožena stranka imela obveznost obravnavati položaj prvotnega tožnika, ki je bil državljan tretje države, in ki je prebival nezakonito, a njegova odstranitev (še) ni bila mogoča. "Osnovni pogoji za njihovo bivanje" bi morali biti določeni v skladu z nacionalno zakonodajo.⁷⁵ Ti "osnovni pogoji za bivanje", kolikor so neposredno zadevali tudi tožnico, kot sama pravi v premoženjskem in moralnem smislu, glede na to, da je neprerekano s prvotnim tožnikom uresničevala družinsko življenje in zanj skrbela, so tudi podlaga za pravni interes tožnice za njen tožbeni zahtevek oziroma za nadaljevanje sodnega postopka. V določbi prvega in tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2 je slovenski zakonodajalec izvršil omenjeno obveznost iz Direktive o vračanju 2008/115 in je določil, da je "pravica do osnovne oskrbe" pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Prvotni tožnik je to denarno socialno pomoč tudi prejemal v času, ko mu je bila izdana odločba o dovolitvi zadrževanja s strani policije št. 021-12/2019/13 (3E23-02) z dne 20. 3. 202o, in sicer v višini 402,18 EUR za obdobje od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020.

Ker je tožnica po neprerekanih dejstvih tudi finančno pomagala prvotnemu tožniku in v bistvenem delu skrbela za vse njegove potrebe tudi v obdobju po 30. 11. 2020, ko je bil izdan prvostopenjski akt, in do smrti prvotnega tožnika, bi tudi glede pravice do denarne socialne pomoči tožnica lahko imela upravičen pravni interes za tožbo v upravnem sporu. Prvotni tožnik je po izdaji prvostopenjske in drugostopenjske odločbe do njegove smrti mesečno prejemal edino dohodek v višini 259,60 EUR (oziroma 280,00 EUR) iz naslova pokojnine in po neprerekanih dejstvih ni imel nobenega drugega premoženja.

Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja s tujcem v državi članici EU

Na pravico tujca do osnovnih pogojev za bivanje iz Direktive o vračanju 2008/115 se navezuje pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja na podlagi 4. člena Listine. Zaradi absolutno zavarovane pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) je pomembno, da je Sodišče EU že izpeljalo interpretacijo, da morajo države članice pri izvajanju Direktive o vračanju 2008/115 spoštovati prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kot izhaja iz člena 4 Listine. Iz tega sledi, da morajo te države zagotoviti tudi, da državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na njihovem ozemlju, tako dolgo, dokler ni odstranjen s tega ozemlja, ni v položaju, ki je prepovedan s členom 4 Listine.

Sodišče je že presodilo, da člen 4 Listine ne bi bil upoštevan, "če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom."⁷⁶ Tudi ta pravica prvotnega tožnika do varstva njegovega dostojanstva oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja v času izdaje izpodbijanih odločb, ki jo je Sodišče EU v zadevi LF vendarle izpeljalo neposredno iz 4. člena Listine, in je ni pogojevalo z obstojem konkretne določbe iz Direktive 2008/115, je relevantna z vidika obravnave aktivne legitimaciji tožnice. Vendar tako kot prvotni tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je bil zaradi nezakonitih odločb glede nepodaljševanja dovolitve zadrževanja proti svoji volji podvržen takim okoliščinam, ki pomenijo nečloveško ravnanje, tudi tožnica ni tega uveljavljala, ampak se v kontekstu razmer, katerim sta bila podvržena zaradi neurejenega statusa, sklicuje samo na varstvo zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zato pravni interes tožnice za nadaljevanje upravnega spora oziroma za varstvo njenih pravic v zvezi s prvostopenjsko odločbo policije z dne 30. 11. 2020 in drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021, ki se vežejo na določbo 4. člena Listine, ne pride v poštev.

Pravica do varstva zasebnosti in družinskega življenja

Glede na tožbene navedbe je z vidika vprašanja aktivne legitimacije tožnice za obravnavani primer relevantno, kakšno interpretacijo je Sodišče EU že razvilo glede pravice do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115. V zvezi s tem Upravno sodišče opozarja, kot že rečeno, na možno zmotno razlago dela sodne odločbe Sodišča EU, kjer to sodišče pravi, da "nobene določbe Direktive o vračanju 2008/115 ni mogoče razlagati tako, da zahteva, da država članica državljanu tretje države, ki nezakonito prebiva na njenem ozemlju, izda dovoljenje za prebivanje. Natančneje, v zvezi s členom 6(4) te direktive, je ta določba omejena na to, da državam članicam omogoča, da iz sočutja ali humanitarnih razlogov državljanom tretjih držav, ki nezakonito prebivajo na njihovem ozemlju, na podlagi svojega nacionalnega prava, ne pa prava Unije, priznajo pravico do prebivanja /.../ V skladu s členom 51(2) Listine pa njene določbe ne razširjajo področja uporabe prava Unije. Zato ni mogoče šteti, da je lahko država članica na podlagi členov 1, 4 ali 7 Listine zavezana podeliti pravico do prebivanja državljanu tretje države, za katerega se uporablja Direktiva o vračanju 2008/115 /.../ Daljše ali krajše trajanje prebivanja tega državljana na ozemlju zadevne države članice v zvezi s tem ni upoštevno."

To je treba razlagati v tistih mejah, v katerih je to stališče zapisano. Navedeno pomeni, da pravica iz 7. člena Listine ne zahteva izdaje dovoljenja za bivanje za to, da bi bilo zavarovano zasebno življenje. To pa hkrati ne pomeni, da pravica do varstva zasebnosti sploh ne pride v poštev. Sodišče EU namreč v tej isti sodbi v kontekstu okoliščin, v katere naj bi bil tožnik vrnjen v izvorno državo, pravi, da "čeprav v členu 5 Direktive o vračanju 2008/115 med elementi, ki jih morajo države članice upoštevati pri prenosu Direktive o vračanju 2008/115, ni navedeno zasebno življenje nezakonito prebivajočega državljana tretje države, pa iz točk od 88 do 90 te sodbe izhaja, da odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve ni mogoče sprejeti, če se z njima krši pravica zadevnega državljana tretje države do spoštovanja zasebnega življenja /.../. Pri taki preučitvi je treba upoštevati vse socialne vezi, ki jih je ta državljan ustvaril v državi članici, v kateri prebiva nezakonito, pri čemer je treba ustrezno upoštevati krhkost in posebno odvisnost, ki jo povzroča njegovo zdravstveno stanje. Vendar /.../ če je ta državljan zasebno življenje v tej državi članici izoblikoval, ne da bi imel dovoljenje za prebivanje, lahko le izjemne okoliščine nasprotujejo temu, da bi bil v postopku vračanja. Poleg tega okoliščina, da ta državljan v primeru vrnitve ne bi imel več na voljo enakega zdravljenja kot v državi članici, na ozemlju katere nezakonito prebiva, in bi to lahko zlasti vplivalo na razvoj njegovih socialnih odnosov v namembni državi, sama po sebi na podlagi člena 7 Listine ne more ovirati sprejetja odločbe o vrnitvi ali ukrepa odstranitve v zvezi z njim." Ob tem je treba upoštevati tudi, da ima določilo 5. člena Direktive o vračanju 2008/115 neposredni učinek.

Tudi v primeru, če vrnitev oziroma odstranitev ni možna, iz odstavka 79 sodbe v zadevi LF (Changu) izhaja, da je treba člene 1, 4 in 7 Listine, "v povezavi z Direktivo 2008/115", razlagati tako, da državi članici iz nujnih humanitarnih razlogov sicer ni treba priznati pravice do prebivanja državljanu tretje države, ki trenutno nezakonito prebiva na njenem ozemlju, ne glede na trajanje prebivanja tega držjana na tem ozemlju. "Dokler njegova odstranitev ni izvedena, pa se lahko ta državljan sklicuje na pravice, ki so mu zagotovljene tako z Listino kot s členom 14(1) te direktive."

Na tej točki je treba upoštevati interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) glede obsega in vsebine pravice do varstva zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Kajti po stališču Sodišča EU pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 7. člena Listine ustreza pravici, zagotovljeni s členom 8 EKČP, zato ji je treba tudi v kontekstu Direktive o vračanju 2008/115 priznati enak pomen in obseg varstva. Celo v situaciji, ko predmetni položaj ne spada na področje uporabe prava Unije, Sodišče EU pravi, da mora nacionalno sodišče upoštevati zahteve iz člena 8 EKČP, ker so vse države članice EU pogodbenice EKČP, ki v členu 8 opredeljuje pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

Po interpretaciji ESČP je v postopkih odstranitve tujca v izvorno državo ali v primeru predaje državljana tretje države drugi državi članici EU lahko ovira za izdajo akta o odstranitvi ali o predaji pravica do zasebnega ali/in družinskega življenja iz določila 8. člena EKČP. V primeru, da poseg v pravico iz 3. člena EKČP ne dosega potrebnega (minimalnega) praga za ravnanje, ki ga je mogoče šteti za nečloveško v smislu 3. člena EKČP, gre namreč lahko za poseg v pravico do človekovega dostojanstva v smislu telesne in moralne integritete posameznika, in gre zato lahko "izjemoma" za poseg v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP. To pomeni, da z vidika sodne prakse ESČP tako glede predaje prosilca za mednarodno zaščito drugi državi članici v zvezi z uporabo Dublinske uredbe, kot tudi, če gre za odstranitev tujca, ki nima dovoljenja za bivanje, ali za tujca, ki je zakonito bival v državi podpisnici EKČP, ni relevantno samo varstvo pravice iz 3. člena EKČP, ampak izjemoma lahko tudi varstvo pravice iz 8. člena EKČP. Z razliko od posega v pravico iz 4. člena Listine, ki je absolutna pravica, je morebiten poseg v pravico iz 8. člena EKČP treba presojati z vidika načela sorazmernosti.

Prvotni tožnik bi kot tujec, ki mu je sicer policija izdala dovoljenje za zadrževanje za obdobje od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020, ker ga ni bilo mogoče vrniti v Črno Goro, za časa življenja moral imeti (zavarovano) pravico do zasebnega in družinskega življenja. Ta je bila glede na njegove specifične okoliščine v veliki meri odvisna od ureditve njegovega statusa glede dovolitve zadrževanja in na to vezane pravice do določenega zdravstvenega varstva in denarne (socialne) pomoči. V konkretnem primeru se pravici do zasebnega in družinskega življenja tožnice s prvotnim tožnikom povsem prepletata, saj je tožnica ves čas in v bistvenem delu skrbela za vse potrebe prvotnega tožnika v času izdaje izpodbijanih aktov in tudi v nadaljevanju, zato je tudi to pomembno z vidika upoštevanja pravnega interesa tožnice za tožbo v tem sporu. Po stališču ESČP namreč pravno zavarovani vidiki pravice do družinskega življenja zajemajo tako socialne, moralne kot tudi kulturne odnose med člani družine, vključno s materialnimi interesi. Tožnica se zato lahko sklicuje na pravico do zasebnega in družinskega življenja (v navezavi na pravico do svobode gibanja kot državljanka Republike Slovenije). Iz uvodnih izjav št. 22 in 24 Direktive 2008/115 izhaja, da je to direktivo treba razlagati tako, da se spoštujejo temeljne pravice in zlasti načela Listine, in da mora biti v skladu z EKČP spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. To se odraža v 5. členu Direktive, ki se nahaja v prvem poglavju z naslovom "Splošne določbe", ki določa, da države pri izvajanju te direktive upoštevajo, med drugim, tudi družinsko življenje (člen 5(b) Direktive o vračanju 2008/115), in ki ima, kot že rečeno, neposredni učinek.

Razvoj interpretacije določbe 7. člena Listine s strani Sodišča EU je pripeljal do tega, da Veliki senat Sodišča EU v sodbi v zadevi OB, ki se nanaša na situacijo tujca, ki vstopi na ozemlje EU brez dovoljenja za bivanje, postavlja, da ima določba 7. člena Listine direkten učinek. Sodišče EU navaja, da določba 7. člena Listine sama po sebi zadostuje in je ni treba natančneje opredeliti z določbami prava Unije ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelile pravice, na katere se lahko sklicujejo.

Pravica do prebivanja (prvotnega tožnika) - izvedena iz pravice tožnice iz člena 20(1) in (2)(a) Pogodbe o delovanju EU

Za prvotnega tožnika je bila v tem specifičnem primeru do trenutka njegove smrti relevantna tudi "pravica do prebivanja," to je pravica, ki ni bila njemu "lastna pravica", ampak je "izvedena pravica" iz državljanskega statusa tožnice. Izvira namreč iz pravice oziroma statusa tožnice kot državljanke EU in sicer na podlagi določila člena 20(1) in (2)(a) PDEU. Vendar to velja zgolj v primeru, da bi prvostopenjski akt policije in drugostopenjski akt ministrstva povzročila, da tožnica kot državljanka EU ne bi mogla uresničevati bistvene vsebine pravice iz omenjenega določila PDEU, če bi morala spremljati prvotnega tožnika v njegovo državo izvora. Gre torej za pravico, ki jo lahko uveljavlja državljanka EU ne samo za svojega družinskega člana, ki je državljan tretje države, ampak razumljivo tudi za sebe. To je pomembno z vidika vprašanja aktivne legitimacije tožnice v meri, kolikor je negotovost v obdobju od izdaje prvostopenjskega akta naprej vplivala na tožničino pravico nemotenega uživanja pravic do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom.

c/3) Obravnava ugovora tožene stranke o tem, da tožnica ne more biti aktivno legitimirana za tožbo v tem upravnem sporu, ker pravica iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) že za prvotnega tožnika ne bi mogla priti v poštev

Čeprav že iz razdelka c/2) te sodbe, ki sistematizira pravice tujcev po pravu EU in sodni praksi Sodišča EU v navezavi na sodno prakso ESČP, izhaja, da je za tujca, ki spada pod režim Direktive o vračanju 2008/115, lahko relevantna tudi pravica do zasebnosti iz 5. člena Direktive o vračanju 2008/115 in 7. člena Listine, bo sodišče v tem razdelku vseeno natančneje obravnavalo temeljni ugovor tožene stranke zoper pravni interes tožnice za nadaljevanje postopka. Tožena stranka je namreč v bistvu izpostavila vprašanje oziroma ugovor, če primeri iz sodne prakse Sodišča EU in ESČP dokazujejo, da je pravica iz 7. člena Listine oziroma iz 8. člena EKČP relevantna v kontekstu odstranitve tujca v tretjo državo ali predaje tujca drugi državi članici EU, ali to pomeni, da je lahko relevantna tudi v kontekstu dolgotrajne negotovosti tujca, ki se znajde v t.i. "limbu" v državi članici EU zaradi neurejenega statusa kljub njegovemu dolgotrajnemu bivanju, ki ga državne oblasti tolerirajo. Tožena stranka namreč zagovarja stališče, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pravico iz 8. člena EKČP, kar bi sicer po mnenju tožene stranke morebiti opravičevalo varstvo moralnega interesa tožnice. Tožena stranka je tožničin moralni interes prerekala z navedbo, da sodna praksa ESČP v zvezi z 8. členom EKČP status tujcev obravnava zlasti z vidika dopustnosti njihove odstranitve, ne pa tudi z vidika morebitnih drugih pravic, ki bi jim pripadale, na primer pravice do dovoljenja za prebivanje ali socialne pravice. Pri tem se sklicuje na zadevo Khan proti Nemčiji. To pomeni, da tožena stranka oporeka aktivno legitimacijo tožnici iz razloga, ker že prvotnemu tožniku ni moglo biti poseženo v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP zaradi zavrnitve ali zavrženja prošnje za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, ker naj bi po mnenju tožene stranke 8. člen EKČP prišel v poštev samo v primerih odstranitve iz države (ali predaje drugi državi članici).

Upravno sodišče v zvezi s tem ugovorom tožene stranke ugotavlja, da relevantna sodna praksa ESČP potrjuje, da so posledice zavrnitve oziroma zavrženja prošnje prvotnega tožnika za dovolitev zadrževanja v konkretnem primeru lahko posegle v pravico prvotnega tožnika do spoštovanja njegove zasebnosti in družinskega življenja dokler je bil še živ in tudi v to pravici do zasebnosti in družinskega življenja tožnice, ki je za tožnika v bistvenem skrbela za njegove življenjske potrebe v relevantnem časovnem obdobju.

V zvezi z omenjenim ugovorom tožene stranke ima tožena stranka prav v tem smislu, da je Vrhovno sodišče zaenkrat razvilo le interpretacijo, po kateri pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca na podlagi Direktive o vračanju 2008/115 oziroma da zakon te pravice ne more izključiti in da je treba tudi v primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. V zadevi X Ips 487/2012 je Vrhovno sodišče tudi izrecno navedlo, da mora tožena stranka pri izdaji odločbe o vrnitvi, čeprav določbe ZTuj-2 "izrecno ne zagotavljajo varovanja te pravice v teh postopkih", opraviti presojo pravice do družinskega življenja glede na osebne okoliščine, na katere se tujec sklicuje.

Drži, da je več sodne prakse ESČP in da je bolj razdelana na podlagi 8. člena EKČP v zvezi s tujci, ko gre za problem dopustnosti njihove odstranitve iz razloga, ker so tujci storili več kaznivih dejanj in je njihova odstranitev v splošnem interesu za zagotovitev večje varnosti v državi. Vendar pa to ne pomeni, da ni nobene relevantne sodne prakse ESČP v zvezi z morebitnimi minimalnimi socialnimi pravicami, ki bi tujcem pripadale, kot pravi tožena stranka, na primer pravice do dovoljenja za prebivanje ali socialne pravice v situacijah, ko obstajajo ovire za odstranitev tujcev, ki nimajo dovoljenja za bivanje.

V zvezi s tem argumentom tožene stranke, ki se navezuje na pravne implikacije načela subsidiarnosti in minimalnega sodnega varstva pravic v praksi ESČP, so potrebna naslednja pojasnila glede načela subsidiarnosti varstva človekovih pravic tožnice po EKČP.

Načelo subsidiarnosti v navezavi na 8. člen EKČP, ko gre za odločitev, ki ima za posledico, da mora pritožnik zapustiti ozemlje države podpisnice EKČP, se po praksi ESČP uporablja tako, da če sodišče države podpisnice EKČP podrobno pretehta dejstva in na konsistenten način upošteva standarde varstva človekovih pravic na podlagi EKČP in prakse ESČP, in če domače sodišče ustrezno uravnoteži na eni strani interese pritožnika in na drugi strani splošne interese, potem v primeru pritožbe stranke zoper odločitev organa države podpisnice EKČP v postopku pred ESČP ni na ESČP, da nadomesti presojo domačih organov in sodišč s svojo presojo, zlasti ne v delu, ki se nanaša na uporabo načela sorazmernosti, razen če za to v konkretnem primeru ne obstajajo močni razlogi.

Če pa organi in sodišča v državi podpisnici EKČP dejansko ne opravijo omenjenega tehtanja in ustreznega uravnoteženja nasprotnih interesov oziroma pravic v skladu z načelom sorazmernosti, ob upoštevanju sodne prakse ESČP, ampak to naredijo zgolj pavšalno (formalistično), potem lahko ESČP ugotovi kršitev procesne dimenzije določila 8. člena EKČP, ne da bi se samo spustilo v konkretno tehtanje nasprotujočih si interesov oziroma pravic in v takem primeru niti ne pride v poštev uporaba doktrine določenega polja proste presoje (ang.: "margin of appreciation"). To polje proste presoje, ki ga ESČP daje državam podpisnicam EKČP, pa je v posamezni vrsti zadeve odvisno tudi od tega, v kolikšni meri obstajajo skupna pravila oziroma primerljiva raven zaščite konkretne kategorije oseb med državami podpisnicami EKČP, lahko tudi na podlagi prava EU, in seveda od tega, v kolikšni meri gre za povsem legitimno različne strategije, če gre pretežno za ukrepe ekonomsko-socialne narave. To pomeni, da je polje proste presoje odvisno od vrste legitimnih ciljev in od narave ukrepov. V zvezi z zahtevki na podlagi 8. člena EKČP še posebej, če zadevajo področje socialno-ekonomske ali zdravstvene politike, ESČP pravi, da imajo države članice široko polje proste presoje. Vendar pa v primerih, ko gre za poseg v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP osebe, ki spada med posebej ranljive (pri)tožnike, in ki so morebiti bili podvrženi določeni diskriminaciji v preteklosti, med katere ESČP uvršča tudi invalide, je polje proste presoje države bistveno ožje. Vsi ti dejavniki govorijo za to, da ima Slovenija z vidika sodne prakse ESČP ozko polje proste presoje glede varstva pravice do zasebnosti in družinskega življenja tožnice v konkretnem primeru.

Na primer v zadevi Pormes proti Nizozemski je šlo za poseg v pravico do (družinskega življenja oziroma) zasebnosti zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja za bivanje tujcu, ki je od 4. do 26. leta starosti bival na Nizozemskem; imel je zelo močne vezi z Nizozemsko in je bil brez vezi z državo njegovega državljanstva (Indonezijo). ESČP je nadalje upoštevalo, da pritožnik sicer nikoli ni imel dovoljenja za bivanje na Nizozemskem, vendar za to kot otrok niti ni bil odgovoren in se določeno obdobje ni mogel zavedati posledic neurejenega bivanja, zato zanj ne velja standard, da samo v izjemnih okoliščinah neizdaja dovoljenja za bivanje pomeni nesorazmeren poseg v pravico iz 8. člena EKČP. Vendar pa ESČP zaradi odločitve o zavrnitvi izdaje dovoljenja za bivanje ni ugotovilo kršitve 8. člena EKČP, ker je pritožnik v obdobju od leta 2006 do 2008 storil 5 hudih kaznivih dejanj in je ESČP ob priznanju določenega polja proste presoje odločilo, da tehtanje pravice pritožnika, da bi mu bilo izdano dovoljenje za bivanje in varstva splošnega interesa do varnosti ni bilo v nasprotju z EKČP.

Primer Pormes torej nakazuje, da pravica iz 8. člena EKČP lahko vključuje tudi vidik izdaje dovoljenja za bivanje kot pozitivne obveznosti države podpisnice EKČP iz 8. člena, četudi je bila v tej zadevi vpletena okoliščina o odstranitvi tujca iz države. V konkretnem primeru je namreč treba upoštevati, da prvotnemu tožniku morda niti ni grozila neposredna odstranitev iz države, sploh pa ne iz razloga, ker bi bil nevaren za varnost v Sloveniji zaradi storitve določenih kaznivih dejanj. To je pomembno z vidika vprašanja, ali bi lahko šlo za poseg v pravico tožnice, ki je skrbela za vse bistvene življenjske potrebe prvotnega tožnika in bilo bi relevantno tudi, če bi sodišče moralo tehtati oziroma najti "pravično uravnoteženje" med pravico tožnice (in prvotnega tožnika dokler je bil živ), da ima učinkovit dostop do postopka oziroma kombinacije postopkov, ki bi omogočile ureditev statusa bivanja v Sloveniji tako, da ne bi bila ogrožena bistvena vsebina pravice do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, in na drugi strani interes države, da v skladu z mednarodnim pravom (vključno z obveznostmi iz EKČP) izvaja nadzor nad vstopom, prebivanjem in odstranitvijo tujcev iz države. Po praksi ESČP v zvezi z 8. členom EKČP, ki se je v pomembni meri vzpostavljala ravno v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, lahko ukrepi, ki omejujejo pravico do prebivanja v državi, v nekaterih primerih kršijo 8. člen EKČP, če ustvarjajo nesorazmerne posledice za zasebno ali družinsko življenje ali pa za oboje pri prizadetih posameznikih. Kadar gre za t.i. "dolgotrajne priseljence" je namreč potrebno "pravično uravnoteženje" nasprotnih interesov države in pritožnika in poseg v pravico do zasebnosti mora biti "nujen" v demokratični družbi, da ne pride do kršitve pravice iz 8. člena EKČP. Tudi v takih situacijah so obveznosti države podpisnice EKČP negativne in pozitivne. Negativne obveznosti se kažejo v tem, da so prepovedana samovoljna ravnanja javnih oblasti, ki pomenijo poseg v pravico do zasebnosti. Pozitivne obveznosti pa se nanašajo na potrebo po "učinkovitem" spoštovanju zasebnega (ali družinskega življenja ali pa obojega), predvsem pri dolgotrajnih priseljencih v smislu, da imajo taki tujci možnost, da regularizirajo bivanje v državi. Za konkretno zadevo je posebej pomemben poudarek iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji v navezavi na 8. člen EKČP, ki ga izpostavlja tudi Ustavno sodišče v sodni praksi v zvezi z državljani republik bivše SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, in sicer, da je treba v teh primerih upoštevati "raznovrstnost položajev", v katerih so se znašle izbrisane osebe zaradi izgube stalnega prebivališča oziroma da je treba upoštevati poseben položaj teh oseb. Ustavno sodišče je povzelo razsodbo Velikega senata ESČP v zadevi Kurić na način, da je ugotovilo, da je "kršitev 8. člena EKČP podana zaradi dolgotrajne odsotnosti ureditve, ki bi državljanom drugih držav nekdanje SFRJ omogočala ureditev statusa prebivanja v Republiki Sloveniji. ESČP je tudi sprejelo stališče, da priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje v primeru pritožnikov nista zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. Pri tem je upoštevalo dolgo obdobje, v katerem so pritožniki trpeli zaradi ogroženosti in pravne negotovosti, ter resnost posledic, ki jih je imel zanje izbris. ESČP je ugotovilo, da pritožnikom ni bilo priznano ustrezno denarno povračilo za leta, ko so bili ranljivi in izpostavljeni pravni negotovosti."

Poleg navedenega je v obravnavanem primeru z vidika vprašanja, ali bi lahko šlo za poseg v pravico prvotnega tožnika, dokler je bil živ, nasprotje interesov oziroma pravic bistveno manjše, kot v zadevi Pormes in tej podobnih zadevah iz sodne prakse ESČP, kjer je šlo za deportacije pritožnikov zaradi njihovega večkratnega prestopništva. Te pozitivne obveznosti so relevantne tudi v situaciji, ko ne gre za tujca, ki je kadar koli imel izdano dovoljenje za bivanje v državi podpisnici EKČP (ang.: "settled migrant").

Da je zmotno stališče tožene stranke, da se ESČP z vidika varstva pravice do zasebnega ali družinskega življenja iz 8. člena EKČP ne ukvarja z vprašanji izdajanja določenih osebnih dokumentov in dovoljenj za bivanje ter drugih t.i. pozitivnih obveznosti držav podpisnic EKČP v situacijah, ko (še) ne gre za odstranitev tujca, pa poleg primera Kurić in drugi proti Sloveniji dokazujejo tudi primeri Hoti proti Hrvaški, v kateri se ESČP obširno sklicuje na sodbo Velikega senata v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, in primer Sudita Keita proti Madžarski, v kateri se ESČP obširno sklicuje na zadevo Hoti proti Hrvaški.

Tudi v zadevi Hoti je šlo za situacijo, ko je bil pritožnik - enako kot prvotni tožnik v tem upravnem sporu - izbrisan iz registra stalnega prebivalstva po razpadu SFRJ in je dolga leta živel na Hrvaškem brez učinkovite možnosti, da bi si regulariziral bivanje, z izjemo nekaterih kratkih obdobij, in zato njegov po stališču ESČP položaj ni bil enak drugim skupinam tujcem, ki želijo dovoljenje za bivanje (na Hrvaškem). V tej zadevi je ESČP ponovno potrdilo stališče iz nekaterih drugih primerov, da 8. člen EKČP varuje med drugim tudi pravico tujca do vzpostavljanja in razvijanja odnosov z drugimi ljudmi in da to v določenih okoliščinah lahko zajema tudi posameznikovo družbeno oziroma socialno identiteto. Zato celota socialnih vezi migranta in skupnosti, v kateri ta živi, lahko predstavlja koncept zasebnosti v smislu 8. člena EKČP. V zvezi z regularizacijo bivanja ESČP pravi, da niti 8. člen niti katero drugo določilo EKČP ne zagotavlja, da je tujec v podobnem položaju, kot je bil pritožnik Hoti, upravičen do točno določenega tipa dovoljenja za bivanje, ampak ESČP preverja zgolj, ali je pritožnik v konkretnih okoliščinah lahko uresničeval svojo pravico do zasebnosti. Katero dovoljenje bi k temu odločilno prispevalo, je stvar zakonodajalca in odločitve domačih organov oziroma sodišč.

Točno na tej točki obstaja torej možna razlika med interpretacijo Sodišča EU in ESČP. Sodišče EU je namreč izpeljalo, kot je obrazložilo Upravno sodišče v razdelku c/2 te sodbe, da 7. člen Listine ne zavezuje države članice, da izda dovoljenje za bivanje tujci zaradi njegovega dolgotrajnega bivanja v državi članici EU ne glede na dolžino bivanja tujca v državi članici, ampak to lahko uredi država članica na podlagi nacionalne zakonodaje (če želi), vendar pa mora biti ta nacionalna zakonodaja v skladu s sodno prakso ESČP zaradi 8. člena EKČP. Po praksi ESČP v določenih okoliščinah država članica krši 8. člen EKČP, če velikih negotovosti tujca, s katerimi se ta sooča zaradi neurejenega statusa, in ki dolgotrajno biva v državi, ne razreši z izdajo določenega dovoljenja za bivanje.

V zadevi Hoti je bil formalni pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivališče (triletna neprekinjena zaposlitev na Hrvaškem) takšen, da ga pritožnik realno ni mogel izpolniti, poseben položaj in celota vseh osebnih okoliščin pri pritožniku pa niso bile upoštevane. Pritožnik je poskušal z vsakoletnim podaljševanjem dovoljenja za bivanje iz humanitarnih razlogov priti do petletnega neprekinjenega bivanja, kar bi mu omogočilo regularizacijo bivanja, za kar bi moral dobiti veljaven potovalni dokument iz Kosova, kar je bila za osebo brez državljanstva povsem neučinkovita in nerealna možnost. Hrvaški organi mu pri vzpostavljanju stikov s pristojnimi organi na Kosovu niso pomagali.

V tej zadevi je ESČP v zvezi z obsegom pravice do učinkovitega sodnega varstva navedlo, da mora pristojni organ oziroma sodišče obravnavati pravno sredstvo prizadete stranke tako, da presoja ugovor z vidika 8. člena EKČP po vsebini in da zagotovi ustrezno odpravo posledic morebitne kršitve te pravice, kar vključuje tudi zadostnost odprave posledic, država pa se lahko ubrani, če dokaže ustreznost in učinkovitost razpoložljivih pravnih sredstev za preprečitev zatrjevane kršitve 8. člena EKČP v spornem času. Za neustrezno in nezadostno odpravo posledic kršitve pravice iz 8. člena EKČP je ESČP štelo situacijo, ko je zaradi dolgoletne nezmožnosti regularizirati bivanje status pritožnika bil v tolikšni meri neurejen in podvržen pravnim tveganjem, da gola ugotovitev nezakonitosti aktov in dejanj državnih organov in izdaja dovoljenja za bivanje ne predstavlja zadostnega (sodnega) varstva po storjeni kršitvi pravice.

Podoben tip spora, ki je prišel pred ESČP, in je relevanten za obravnavano pravno vprašanje, je tudi zadeva Sudita Keita proti Madžarski, kjer je ESČP je ugotovilo, da je tožnik od leta 2002 živel na Madžarskem: Od leta 2009 je bil v partnerskem razmerju in se je tudi strokovno usposabljal, torej je brez dvoma užival zasebno življenje v smislu 8. člena EKČP. ESČP je ugotovilo, da je bil njegov pravni status na Madžarskem po zavrnitvi prošnje za azil 15 let neurejen, z izjemo v trajanju 2 let, ko je uspel dobiti začasno humanitarno dovoljenje za bivanje. Posledično ni imel zdravstvene zaščite in dostopa do trga dela. Ta neurejen status ter posledice le-tega so pomenile poseg v njegovo pravico do zasebnosti, pri čemer je ESČP upoštevalo tudi okoliščino, da je bil de-facto brez nigerijskega državljanstva. Vendar se ESČP ni ukvarjalo (zgolj) z vprašanjem, ali bi Madžarska morala rešiti njegov problem apatridnosti, ampak se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je pritožnik imel učinkovito možnost, da bi regulariziral svoj status, da bi lahko uresničeval svojo pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP in je pri tem upoštevalo vse relevantne okoliščine skupaj, med drugim tudi, da pritožnika pristojni organ ni informiral, da si lahko uredi status osebe brez državljanstva, pri čemer dokler Ustavno sodišče Madžarske ni razveljavilo dela zakonske določbe, pritožnik niti ni imel realne možnosti, da bi pridobil tak status, saj ni zakonito bival na Madžarskem.

Iz povzetka navedenih primerov izhaja, da sklicevanje tožene stranke na zadevo Khan proti Nemčiji v oporo argumentu, da določilo 8. člena EKČP ne bi moglo priti v poštev za prvotnega tožnika in posledično tudi ne za tožnico, očitno ni utemeljeno. Poleg tega se je sodni postopek v zadevi Khan končal z odločitvijo Velikega senata ESČP o črtanju zadeve iz seznama odprtih zadev, ker je ESČP sprejelo zagotovilo nemške vlade, da pritožnica ne bo odstranjena iz države iz razlogov varnosti (ker je storila hudo kaznivo dejanje), da bodo okoliščine o njenem zdravstvenem stanju in (z)možnosti zdravljenja v Pakistanu, njena socialna integracija in družinsko življenje s polnoletnim sinom v Nemčiji natančno pretehtane v primeru nove odločbe o odstranitvi, pri čemer bo pritožnica imela novo možnost za sodno varstvo zoper morebitno novo odločbo o odstranitvi.

Na podlagi navedene sodne prakse Upravno sodišče ugotavlja, da so z vidika vprašanja, ali sta sporna upravna akta posegla v pravico tožnice do zasebnosti in družinskega življenja s prvotnim tožnikom bistvene naslednje okoliščine.

Prvotni tožnik je spadal v kategorijo tujcev, katerih položaj v zvezi z varstvom pravice iz 8. člena EKČP je bil šibkejši od t.i. tujcev z zakonitim dovoljenjem za bivanje, saj v času izdaje izpodbijanih aktov ni imel dovoljenja za zakonito (stalno ali začasno) bivanje. Vendar je bil njegov položaj z vidika varstva pravice iz 8. člena EKČP močnejši od t.i. dolgotrajnih tujcev,

kajti že v obdobju pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva leta 1992, in od leta 1999 do 25. 9. 2014 je imel dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Močnejši status prvotnega tožnika in s tem tudi bolje zavarovan položaj tožnice, ki je zanj skrbela, z vidika varstva 8. člena EKČP, se kaže tudi v tem, da bi moral biti poseg v njeno pravico do zasebnosti in družinskega življenja ne samo predpisan z zakonom in da bi moral imeti prepis tudi ustrezno kakovost glede predvidljivosti, dostopnosti in garancij zoper arbitrarnost, ampak bi moral poseg zasledovati legitimen cilj, dejanje posega v pravico iz 8. člena EKČP pa bi moralo biti nujno v demokratični družbi.

To pomeni, da mora po sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji obstajati pravično ravnotežje med konkretno pravico prizadetega posameznika in splošnim interesom.

Vendar Upravno sodišče v tem razdelku zaradi ugovora tožene stranke ugotavlja le to, ali bi lahko bila pravica do zasebnosti in družinskega življenja prvotnega tožnika v zvezi z izdanima upravnima aktoma relevantna v tem smislu, da bi bilo mogoče govoriti o posegu v to pravico; ne opravlja pa Upravno sodišče v tem razdelku tudi konkretne presoje, ali je bil ta poseg v pravico prvotnega tožnika v skladu z načelom sorazmernosti tudi dejansko storjen, saj je sodišče tožbo tožnika v zadevi I U 443/2020 zavrglo, ker je tožnik med upravnim sporom umrl. To je po smrti prvotnega tožnika relevantno zgolj z vidika pravice tožnice, kar sodišče obravnava v zadnjem razdelku obrazložitve te sodbe.

Negotovost glede statusa bivanja prvotnega tožnika in iz tega izvirajoče posledice negotovosti za tožnico tudi zaradi odtegnitve določenih minimalnih socialnih pravic prvotnemu tožniku, kar ima lahko vpliv na zasebno in družinsko življenje, so sicer nastajale v daljšem časovnem obdobju. Zato mora sodišče za ugotovitev pravnega interesa tožnice glede zatrjevanega posega v njeno pravico iz 8. člena EKČP (oziroma iz 7. člena Listine), upoštevati, ali sta upravna akta ministrstva in policije povzročila več kot zgolj neznatno dodatno negotovost, torej položaj, ki bi ga bilo mogoče šteti za poseg v omenjeno pravico tožnice.

V tem okviru sodišče ugotavlja, da je bil prvotni tožnik od dne 25. 9. 2014 brez dovoljenja za bivanje v Sloveniji; pomagal si je s prošnjo za dovolitev zadrževanja, ki ji je bilo ugodeno za obdobje od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020. Naslednja prošnja z dne 2. 6. 2020 za podaljšanje dovolitve zadrževanja je bila zavrnjena prvostopenjskim aktom policije z dne 30. 11. 2020 in nato zavržena z drugostopenjsko odločbo ministrstva z dne 4. 2. 2021; prošnja za dovoljenje za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov je bila zavrnjena z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 1. 6. 2020. To pomeni, da je bil prvotni tožnik od dne 12. 6. 2020 in zaradi izpodbijanih odločb z dne 30. 11. 2020 in z dne 4. 2. 2021 do smrti dne 8. 12. 2022 brez kakršnega koli statusa glede njegovega bivanja ali zadrževanja v Sloveniji, to je v trajanju 2 let in pol (tudi) v obdobju po izpodbijanih dveh odločbah. V tem času je bil prvotni tožnik star 71 oziroma 72 let. Sicer je bil gledano v daljšem časovnem obdobju, z določenimi kratkimi presledki, od dne 25. 9. 2014 večino časa v t.i. socialno-identitetnem limbu, to je brez urejenega statusa in minimalnih pravic, ki iz določenega statusa bivanja oziroma zadrževanja izvirajo. Zaradi tega je bil po sodni praksi ESČP posebej ranljiva oseba.

Ta njegova posebna ranljivost, ki ima vpliv na presojo posega v tožničini pravici iz 8. člena EKČP (oziroma iz 7. člena Listine) z omenjenima upravnima aktoma, je bila dodatno povečana zaradi njegovega zdravstvenega stanja, saj po sodni praksi ESČP velja, da je treba upoštevati tudi elemente dodatne odvisnosti pritožnika od njegovega družinskega člana, ki presegajo običajne čustvene vezi.

Prvotni tožnik je sicer kljub temu, da je bil brez statusa bivanja od dne 1. 1. 2017 dalje prejemal mesečno pokojnino v višini 259,60 EUR, vendar jo je, ker ni imel urejenega statusa, lahko na svoj račun prejemala le tožnica. Tudi sicer je bil to njegov edini prejemek in ni imel drugega premoženja od izdaje prvostopenjskega akta naprej; bil pa je bolan in nepokreten oziroma se je kot invalid lahko premikal le z vozičkom, za vse njegove življenjske potrebe pa je skrbela tožnica kot njegova zunajzakonska partnerica, s svojim delom in tudi s prispevanjem svoje mesečne pokojnine v višini 840,53 EUR. Zato je po presoji sodišča dodatna negotovost glede njegovega statusa, ki je nastala z zavrnitvijo oziroma zavrženjem prošnje za podaljšanje dovolitve zadrževanja, in posledično odtegnitev pravice do določenega zdravstvenega zavarovanja (v smislu prvega odstavka 75. člena ZTuj-2), ter denarne socialne pomoči, ki bi prvotnemu tožniku in tožnici po neprerekanih dejstvih prinesla mesečno približno dodatnih 142,27 EUR, kolikor je mesečno znašala razlika med denarno socialno pomočjo po 75. členu ZTuj-2 (421,89 EUR), relevantna z vidika pravnega interesa tožnice za zavarovanje njenih pravic do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), ki ju je tožnica uresničevala s prvotnim tožnikom, oziroma za nadaljevanje sodnega postopka po smrti prvotnega tožnika.

V zvezi s pravico do zasebnosti in družinskega življenja tožnice je potrebno izpostaviti tudi, upoštevajoč kriterije iz sodne prakse ESČP, da sta po podatkih v spisu prvotni tožnik in tožnica družinsko življenje vzpostavila v letu 2001, torej v času ko je prvotni tožnik imel dovoljenje za zakonito bivanje v Sloveniji in torej ne v času, ko je vedel za svoj neurejeni status;

po podatkih v spisu prvotni tožnik tudi nikoli ni kršil določenih izrečenih ukrepov v zvezi z postopkom vračanja in je bilo njegovo bivanje v celotnem obdobju tolerirano s strani upravnih organov, pri čemer je prvotni tožnik ravnal v skladu z možnostmi oziroma prošnjami za ureditev zadrževanja in bivanja, ki mu jih je omogočal ZTuj-2.

Navedeno dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da ima tožnica pravni interes za nadaljevanje postopka.

c/4) O "(ne)prenosljivosti" pravic s področja upravnega prava z vidika domače upravno-sodne prakse

Ker tožnica v tožbenem zahtevku uveljavlja ne samo, da je tožena stranka z omenjenima dvema upravnim aktoma nezakonito posegla v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja s prvotnim tožnikom, ampak uveljavlja, tudi denarno ovrednoten zahtevek za nepremoženjsko škodo in sicer približno v višini denarne socialne pomoči (pravica do osnovne oskrbe), ki bi šla prvotnemu tožniku, če do nezakonitega posega prek omenjenih dveh odločb ne bi prišlo in bi prošnji prvotnega tožnika za podaljšanje dovolitve zadrževanja bilo ugodeno, se vprašanje njene aktivne legitimacije za tako opredeljen tožbeni zahtevek zadeva tudi pravno vprašanje (ne)prenosljivosti pravice do denarne socialne pomoči v smislu osnovne oskrbe po Direktivi o vračanju 2008/115 oziroma Zakonu o tujcih. V zvezi s tem vidikom pravnega interesa tožnice bo Upravno sodišče v nadaljevanju najprej upoštevalo slovensko upravno sodno prakso.

ZTuj-2 ne vsebuje nobene določbe o osebni naravi instituta dovolitve zadrževanja in prenosljivosti ali neprenosljivosti (materialnih) pravic, ki pripadajo tujcu v postopku vračanja. Iz sodne prakse v posamičnih primerih iz različnih pravnih področij so Upravnemu sodišču znani primeri stališč, da v primeru, če stranka med postopkom umre, se postopek glede določenega zahtevka lahko nadaljuje le, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Tako je Vrhovno sodišče glede pravice do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja in pravice iz tega statusa - do doživljenjske mesečne rente, do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitve in pravice do priznanja prisilnega ukrepa v pokojninsko dobo, presodilo, da so to pravice, ki so vezane na osebo in niso podedljive, zato če tožnik, ki je status uveljavljal, med pritožbenim postopkom upravnega spora umre, njegov pravni naslednik ne more nadaljevati pritožbenega postopka.

Glede obveznosti umrlega tožnika, da kot voznik motornih vozil opravi kontrolni zdravstveni pregled, je Upravno sodišče odločilo, da je to strogo osebna pravica oziroma obveznost, ki ni podedljiva.

Glede invalidnine po Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) je Vrhovno sodišče, sklicujoč se na določbo 87. člena ZVojI, navedlo, da je ta pravica prav tako nepodedljiva in torej dediči nimajo procesnega upravičenja do sodelovanja v postopku. Vrhovno sodišče je v slednjih dveh odločitvah dodalo, da tožnikova smrt pomeni oviro, ki onemogoča nadaljevanje upravnega spora, saj zaradi nepodedljivosti terjatve do invalidnine pritožnika kot dediča ne moreta pridobiti niti upravičenja do sodelovanja v sodnem postopku in morebiti ponovljenem upravnem postopku, v katerem bi se odločalo o zahtevku umrlega vlagatelja glede na to, da je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijane zavrnilne odločbe in vrnitev zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje.

Podobno kakor omenjeni 87. člen ZVojI, tudi Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) v prvem odstavku 4. člena (z naslovom "značilnosti pravic") določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče "prenesti" na drugega in ne "podedovati", z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. Na podlagi te določbe se je izoblikovalo stališče v ustavnosodni praksi, da pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče podedovati in terjatev ne more preiti na dediče (z izjemo zapadlih denarnih zneskov). Vrhovno sodišče je navedeno odločitev sprejelo po odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-201/19 z dne 12. 5. 2022, da omenjena določba ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo.

V tej zadevi je namreč Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 4. člena ZPIZ-2 po tem, ko sta prvostopenjsko sodišče in Višje delovno in socialno sodišče presodili, da mora Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zavod) dediču (tožniku) upravičenca do dodatka za pomoč in postrežbo za obdobje približno 1 leto izplačati zapadle neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. V postopku revizije, ki ga je sprožil Zavod, Vrhovno sodišče menilo, da je določba 4. člena ZPIZ-2, po kateri so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati, z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti upravičenca, v nasprotju s 14., 33. in 50. členom Ustave. Problem, ki ga je zaznalo Vrhovno sodišče, je bil v tem, da dediči niso mogli nadaljevati postopka ter ga uspešno zaključiti vsaj s priznanjem premoženjskopravne komponente pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Vrhovno sodišče je argumentacijo v tej zahtevi gradilo na primerjavi z odločitvijo Ustavnega sodišča v zadevah U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015, kjer je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vrhovno sodišče je med drugim v utemeljitvi zahteve za presojo zakonske določbe navedlo naslednje, kar je zaradi kratke omembe prakse ESČP pomembno za obravnavani upravni spor,: "Če je priznanje pravice iz 50. člena Ustave odvisno od negotovega dejstva trajanja postopka in (nenadne) smrti zavarovanca, naj bi bilo varstvo pravice dejansko nezanesljivo in neučinkovito tudi z vidika doktrine ESČP."

Ustavno sodišče zgolj na podlagi te splošne reference na "doktrino ESČP" razumljivo ni zakonske določbe presojalo tudi z vidika EKČP, ampak je štelo, da Vrhovno sodišče za zatrjevano protiustavnost navaja izključno razloge, ki jih je za ugotovitev protiustavnosti 204. člena ZOR navedlo Ustavno sodišče v zadevi I U-88/15. Ustavno sodišče je tako prišlo do interpretacijskega zaključka, da ni mogoče primerjati pravice do povračila nepremoženjske škode (iz zadeve U-I-88/15) s pravicami iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (pravica do dodatka za pomoč in postrežbo), ki je bila predmet obravnave v zadevi U-I-201/19. V obeh primerih gre sicer za strogo osebni pravici, vendar so v drugem primeru relevantne tudi druge (razlikovalne) okoliščine med dediči, ko gre za pravico do nepremoženjske škode, in dediči, ko gre za pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot na primer: javnopravna narava pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, način njenega nastanka; namen pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in način financiranja teh pravic. Na tej podlagi Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Vendar pa upoštevajoč zgoraj opisano sodno prakso Upravno sodišče ugotavlja, da v situaciji, ko se zahtevek svojca po umrlem tožniku nanaša na varstvo pravice do zasebnosti oziroma družinskega življenja v navezavi na odločbi ministrstva in policije, ki sta bili sicer izdani na ime prvotnega tožnika, odgovor na vprašanje, ali tožnica lahko nadaljuje postopek za varstvo človekovih pravic za pokojnikom ali ne, po pravu EKČP (in pravu EU) ni odvisno samo od zakonskih pravil o dedovanju oziroma o podedljivosti terjatev, kot bo pojasnjeno v naslednjem razdelku. Za natančnejšo razmejitev pravnih situacij, ko gre zgolj za vprašanje podedljivosti nekega zahtevka, od predmetne situacije, ko tožnica uveljavlja pravni interes za nadaljevanje postopka zaradi njene pravice do zasebnosti in družinskega življenja, ki jo je uresničevala skupaj s pokojnim prvotnim tožnikom v okoliščinah, ko naj bi dva upravna akta (negativno) vplivala tudi na njeno zasebno sfero, je potrebno v tem razdelku sodbe na kratko izpostaviti še dve drugi odločbi Ustavnega sodišča.

Z vidikom pravnega interesa za nadaljevanje sodnih postopkov upravičencev po smrti prvotnega tožnika v kontekstu varstva človekovih pravic se je Ustavno sodišče namreč vsebinsko ukvarjalo tudi v zadevah U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 in U-I-21/24 z dne 22. 5. 2025. V prvem primeru je šlo za pravdni postopek zaradi odškodninske odgovornosti države za nepremoženjsko škodo zaradi žaljivih izjav na novinarski konferenci o dogodku v fazi pred-kazenskem postopka zoper osebo, ki je tekom pritožbenega sodnega postopka umrla, v drugem primeru pa je šlo za upravni spor v zvezi z odškodninsko odgovornostjo za nepremoženjsko škodo v zvezi z zakonom o odpravljanju posledic dela z azbestom.

Tudi ti dve zadevi sicer nista neposredno uporabljivi za obravnavani primer v tem smislu, da bi Upravno sodišče stališča Ustavnega sodišča lahko avtomatično uporabilo, ampak sta pomembni za razmejevanje med situacijo, ko gre v sporu za vprašanje podedljivosti določene terjatve, od situacije, ko gre v sporu za vprašanje možnosti nadaljevanja sodnega postopka, ki ga je sicer začel prvotni tožnik, a bi ga zaradi njegove smrti tekom upravnega spora želela nadaljevati njegova zunajzakonska partnerica zaradi moralnega zadoščanja in posega dveh upravnih aktov v njeno pravico do zasebnosti in družinskega življenja.

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15 z dne 15. 10. 2015, kjer je bila vložena ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ugotovilo, da je 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) neustaven. Ta je med drugim določal, da "terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom." Ustavno sodišče je izhajalo iz stališča, da je ustavno sprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča, da je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, glede na svoj namen, strogo osebne narave¹⁴⁸ in da tudi ni v nasprotju z Ustavo stališče Vrhovnega sodišča, da "je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj osebna pravica, kot je to pravica zahtevati povračilo nepremoženjske škode, izgubi osebno naravo. To ne more biti vprašanje ustavnosti z vidika pravice do zasebne lastnine ali pravice do dedovanja po 33. členu Ustave. To pa posledično pomeni, da je zakonodajalčevi presoji praviloma prepuščena tudi odločitev, pod katerimi pogoji je ta terjatev podedljiva. To je v skladu s 67. členom Ustave, po katerem način in pogoje dedovanja določa zakon. Ne gre za vprašanje, ki bi spadalo v ustavno varovano jedro pravice do dedovanja po 33. členu Ustave."¹⁴⁹ Na tej podlagi Ustavno sodišče spornega 204. člena ZOR torej ni presojalo z vidika pravice iz 33. člena Ustave, ampak z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in sicer je presojalo, ali je v skladu z Ustavo, da sodišče razlikuje med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja sodnega postopka, za kar pa ni našlo razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga.¹⁵⁰

Ustavno sodišče v tej zadevi tudi pravi, da "škode, ki se izraža v trpljenju oškodovanca (duševne ali telesne bolečine zaradi posega v določene pravno zavarovane dobrine, strah ali, skladno s posebnimi zakoni, druge neugodnosti), ni mogoče neposredno odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje. Za nepremoženjsko škodo sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. Namen odškodnine je v tem primeru zadoščenje. Nepremoženjska škoda je strogo osebne narave, saj neposredno prizadene strogo osebne dobrine oškodovanca. Vendar pa se odškodnina, do katere ima oškodovanec pravico, izraža v premoženjski vrednosti. Vprašanje torej je, kdaj se odškodninska terjatev pri omenjenih strogo osebnih škodah v zadostni meri materializira, tako da jo je mogoče šteti za premoženjsko - s tem pa po naravi stvari tudi podedljivo - vrednost."¹⁵¹ Z vidika načela enakosti pred zakonom je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so v kontekstu podedljivosti bistvene okoliščine, kdaj je zapustnik utrpel nepremoženjsko škodo in kdaj je na ustrezen način izrazil voljo, da zadoščenje dobi v obliki denarne odškodnine, in je s tem odškodninska terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo.¹⁵² Ustavno sodišče še pojasnjuje, da je nepremoženjska škoda osebne narave, sankcija za to škodo - denarna odškodnina - pa pomeni premoženjsko vrednost.¹⁵³

Tudi v zadevi U-I-21/24 z dne 22. 5. 2025 je Ustavno sodišče presojalo zakonska pravila o podedljivosti terjatve iz naslova pavšalne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave, torej z vidika ustavne (ne)sprejemljivosti, ali lahko dediči upravičencev uveljavljajo omenjeno terjatev samo, če je upravičenec umrl po tem, ko je vložil vlogo pri pristojni komisiji, ne pa tudi, če je umrl med (predhodnim) postopkom, ki je namenjen pridobitvi mnenja o verifikaciji bolezni. To pomeni, da tudi v tej zadevi, kjer je sicer specialni zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom določil možnost pavšalne odškodnine, Ustavno sodišče obravnavanega zahtevka ni postavilo v okvir pravice iz 33. člena Ustave, pri čemer pa je za razliko od zadeve U-I-88/15 v tem primeru vendarle izpostavilo, da predlagatelj, to pa je bilo Vrhovno sodišče, svoje zahteve ni oprl na 33. člen Ustave, ampak na drugi odstavek 14. člena Ustave.¹⁵⁴

Za obravnavani upravni spor je zelo pomemben vidik, ki ga je izpostavil sodnik dr. Rajko Knez v pritrdilnem ločenem mnenju, kjer je nakazal smer razlike med zadevo U-I-88/15, na katero se Ustavno sodišče sicer v zadevi U-I-21/24 v bistvenem sklicuje, in zadevo I-U-21/24. Sodnik dr. R. Knez namreč pravi, da "zakon, ki lajša pogoje za pridobitev odškodnine, je torej še kako potreben. Ne le za oškodovance - obolele. Menim, da so dediči tesno povezani s težkimi družinskimi trenutki obolelega v posledici azbesta /.../ Vez med njimi, obolelim in pokojnikom je tesna. Trpljenje in oskrba obolelih, izguba dohodka ter nato še smrt bližnjega - vse to oblikuje posebno vez med boleznijo in dediči. Zato problematike ne dojemam zgolj kot vprašanje pravnega nasledstva, temveč tudi vprašanje ustavne in človeške pravičnosti /.../ Na drugi strani pa so te bolezni neposredno zarezale v člane družine, kasneje dediče. Ta vez je notorna in bi morala imeti težo tudi v presoji glede aktivne legitimacije in obsega prizadetosti."¹⁵⁵

S tem stališčem se je ustavni sodnik dr. Rajko Knez sicer za primer odškodnin po zakonu o odpravljanju posledic dela z azbestom problematiko nadaljevanja določenih sodnih postopkov po umrlem (pri)tožniku s strani njegovih družinskih članov zelo približal sodni praksi ESČP, ki jo mora Upravno sodišče upoštevati v tem upravnem sporu, in jo obravnava v naslednjem razdelku sodbe.

c/5) O pravici "nadaljevati" sodni postopek in o "(ne)prenosljivosti" pravic(e) z vidika sodne prakse ESČP v povezavi s pravico iz 47. člena Listine

V razdelku c/4 predstavljena domača sodna praksa ne predstavlja dovolj zanesljivega ali popolnega pravnega okvira za presojo, ali ima tožnica pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu. To velja ne toliko zaradi tega, ker domača sodna praksa (še) ni utrdila jasnih in predvidljivih kriterijev za situacijo, kot je obravnavana, in po katerih bi lahko organ ali sodišče na bolj enostaven način presoja(la), kdaj gre za pravico, ki je prenosljiva oziroma podedljiva, in kdaj ne, ali zaradi tega, ker tudi iz sodne prakse v Sloveniji izhaja, da to vprašanje v nekaterih primerih zakonodajalec lahko uredi tako, da to ni skladno z varstvom človekovih pravic. Navedeno tudi ne velja iz razloga, ker takšnih zahtevkov očitno ni bilo veliko v upravnem sporu v Sloveniji.

Gre bolj za to, da Upravno sodišče v tej zadevi izvaja pravo EU v smislu člena 51(1) Listine. Posledično to pomeni, da mora država zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine,¹⁵⁶ in sicer tudi v primerih, ko gre za pravno-zavarovane interese oziroma pravice v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115.¹⁵⁷ Po interpretaciji Sodišča EU na zelo različnih pravnih področjih pravica iz 47(1) člena Listine namreč po obsegu in vsebini ustreza pravici iz 6. člena in 13. člena EKČP¹⁵⁸ in to velja tudi za področje, ki ga ureja Direktiva o vračanju 2008/115, in za katero velja, da določba člena 47(1) Listine ustreza določbi 13 člena Listine.¹⁵⁹ Določilo 13. člena EKČP pravi, da vsakdo, čigar pravice in svoboščine, ki jih priznava EKČP, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred "domačimi oblastmi", in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. Ključno je torej vprašanje, ali je tožnici v konkretnem primeru mogoče priznati status žrtve z vidika EKČP po praksi ESČP oziroma z vidika 47. člena Listine, ne pa, ali je tožnica izkazala, da je dedinja tožnika ali ne, kar je tožena stranka pavšalno omenila v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2025 (v drugem odstavku na strani 2).

V konkretni zadevi je ta organ "domače oblasti" iz 13. člena EKČP Upravno sodišče, ker tožeča stranka ne uveljavlja odškodninskega zahtevka po Obligacijskem zakoniku, ampak v upravnem sporu uveljavlja ugotovitveno tožbo ter v tej zvezi učinkovito sodno varstvo pravic po načelu restitutio in integrum iz mednarodnega prava oziroma iz četrtega odstavka 15. člena Ustave¹⁶⁰ in 26. člena Ustave.¹⁶¹ Gre za načelo, ki se v mednarodnem pravu postopoma uveljavlja od leta 1928¹⁶² in ga je prevzelo tudi ESČP,¹⁶³ v ustavno-pravni praksi varstva človekovih pravic pa to načelo utrjuje Ustavno sodišče RS.¹⁶⁴

Ker razumljivo Direktiva o vračanju 2008/115 - razen na splošno v omenjenem 5. členu¹⁶⁵ - ne ureja konkretno, kdo je lahko žrtev kršitve pravice, to področje z vidika prava EU spada v okvir procesne avtonomije držav članic EU. Ta procesna avtonomija pa je omejena s splošnima načeloma pravu EU, da se vsa pravila o tem, koga je mogoče šteti za žrtev kršitve človekovih pravic in bi lahko nadaljeval upravni spor po smrti prvotnega tožnika, brez razlikovanja uporabljajo za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava (načelo enakovrednosti). V okviru nacionalnega prava je treba upoštevati tudi minimalne standarde iz sodne prakse ESČP. Druga zahteva z vidika prava EU in procesne avtonomije držav članic EU pa je, da nacionalno pravilo oziroma standardi glede tega, kdo lahko za prvotnim tožnikom nadaljuje upravni spor, ne sme v praksi dejansko onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).¹⁶⁶ Tudi s tega vidika so relevantni minimalni standardi iz sodne prakse ESČP. Po določbi člena 52(3) Listine, kot že rečeno, prvi stavek tega določila "ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije". To pomeni, da tudi z vidika prava EU standardi iz sodne prakse ESČP predstavljajo minimalne standarde, pod katere pravo EU ne sme iti. Tudi Ustavno sodišče RS izhaja iz tega, da predstavlja praksa ESČP minimalne standarde varstva človekovih pravic.¹⁶⁷

Zato mora tudi Upravno sodišče v skladu z načelom subsidiarnosti iz 1. člena Protokola št. 15 k EKČP, (in 1. člena, 19. člena in 53. člena EKČP) in načelom učinkovitosti iz člena 47(1) in (2) Listine upoštevati, da sodna praksa ESČP v zvezi s priznavanjem statusa neposredne ali posredne žrtve zaradi posega v določeno pravico iz EKČP predstavlja minimalno raven varstva pravice iz 13. člena EKČP oziroma temu odgovarjajočega člena 47(1) Listine.

Koncept "žrtve" je po sodni praksi ESČP avtonomen pravni pojem in ni odvisen od pravil in sodne prakse o priznavanju pravnega interesa za sodno varstvo pravic pred pristojnim sodiščem države podpisnice EKČP v zvezi z varstvom pravic iz EKČP,¹⁶⁸ kar pomeni, da tudi ni odvisen od pravil o dedovanju.

ESČP pri vprašanju, ali lahko za umrlim pritožnikom nekdo drug nadaljuje z uveljavljanjem zahtevka za varstvo pravic po EKČP pred ESČP, razlikuje med več situacijami, pri čemer je za obravnavani primer relevantna primerjava med dvema situacijama. Obe sta relevantni zaradi sklicevanja na moralni vidik spora v povezavi z (ne)premoženjskim interesom tožnice, ki je s prvotnim tožnikom uresničevala pravico do družinskega in zasebnega življenja in je zanj v relevantnem obdobju pred, med in po izdaji odločb policije in ministrstva skrbela v bistvenem delu za vse njegove življenjske potrebe do njegovega odhoda v bolnišnico 14. 7. 2022 in je z njim ostala v družinskem razmerju do njegove smrti.

Prva situacija je ta, ko pritožnik umre med postopkom, ki ga je sprožil pred ESČP. Sodišče tedaj upošteva, da imajo postopki za varstvo človekovih pravic pred nadzornimi mehanizmi EKČP tudi moralni pomen, še posebej kadar gre za pravna vprašanja širšega pomena za evropski pravni prostor, ki ga pokriva EKČP.¹⁶⁹ V takih primerih ni bistveno, kakšna je narava pravice iz EKČP, za katero bi morda naslednik ali bližnji umrlega uveljavljal "nadaljevanje" sodnega postopka, ampak je bistveno, da ta oseba poda izjavo, da želi "nadaljevati" postopek, pa tudi, da je tej osebi mogoče priznati legitimen pravni interes za nadaljevanje postopka. ESČP je priznalo legitimen pravni interes za "nadaljevanje" postopka v zelo različnih zadevah in ne glede na "prenosljivost" pravice. To se je zgodilo na primer: ko je šlo za zatrjevano kršitev pravice (kasneje umrlega) do javnega zaslišanja v postopku vrnitve odvzetega premoženja,¹⁷⁰ za pravico umrlega do sklenitve zakonske zveze iz 12. člena EKČP,¹⁷¹ za pravico umrlega do prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti,¹⁷² za pravico delavca do zasebnosti na delovnem mestu (8. člen EKČP),¹⁷³ za pravico umrlega do ugotovitve kršitve 8. člena EKČP zaradi odpovedi delovnega razmerja.¹⁷⁴

V zvezi z zadnjima dvema primeroma je potrebno poudariti, da je ESČP v zadevi Novaković priznalo pravni interes ženi in otrokom pritožnika (učitelja v šoli), ki je umrl med postopkom, ki ga je pritožnik sprožil pred ESČP, zaradi posega v pravico iz 8. člena EKČP zaradi odpovedi delovnega razmerja v šoli iz razloga, ker je pritožnik uporabljal srbski jezik namesto hrvaškega. Ob tem ESČP ni ugotavljalo, ali je omenjena pravica iz 8. člena EKČP "prenosljiva", ampak je priznalo ženi in otrokom pritožnika, da po njegovi smrti "nadaljujejo" postopek po stanju, ki je veljalo v času smrti pritožnika.¹⁷⁵ Tudi v zadevi López Ribalda in drugi proti Španiji je ESČP priznalo pravni interes za tožbo na ugotovitev kršitve 8. člena EKČP zaradi skritega snemanja na delovnem mestu možu pokojne prodajalke v trgovini, pri čemer je to skrito snemanje trajalo 10 dni.¹⁷⁶

Druga situacija po praksi ESČP pa se nanaša na položaje, ko domnevna žrtev kršitve pravice umre preden je sprožila postopek pred ESČP. Šele v tem primeru ESČP ugotavlja, ali gre za pravico, ki je "prenosljiva".¹⁷⁷ ESČP vzame v presojo pritožbo, četudi je bila vložena na ESČP po dnevu, ko je umrla neposredna žrtev zatrjevane kršitve EKČP, če se pritožba nanaša na pravico do varstva življenja (2. člen EKČP) oziroma če gre za uveljavljanje zahtevka za neučinkovito preiskavo v primeru izginotja osebe, za kar je odgovornost mogoče pripisati državi.¹⁷⁸

V takem primeru je bistveno, ali je osebi, največkrat gre za bližnje sorodnike ali partnerja umrlega, mogoče priznati status posredne žrtve in pri tem ni bistveno, ali gre za zakonitega dediča.¹⁷⁹ ESČP lahko vzame v obravnavo tudi pritožbo v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena (prepoved nečloveškega ravnanja) ali 5. člena EKČP (varstvo osebne svobode).¹⁸⁰ V zvezi z zahtevkom, vezanim na 3. člen EKČP, je pomembno, da je ESČP priznalo legitimen interes posredni žrtvi, da sproži postopek pred ESČP po dnevu smrti neposredne žrtve, ki ni začela postopka pred ESČP, kadar oseba izkaže močan moralni interes, relevanten pa je tudi premoženjski interes za izid postopka pred ESČP, ali pa, če stranka navede druge nujne razloge, kot je na primer zelo pomemben splošni interes, ki zahteva, da se zadeva sprejme v obravnavo, kar se je zgodilo v primeru nečloveškega ravnanja s strani policije na policijski postaji¹⁸¹ ali tekom izvajanja zaporne kazni¹⁸² ali v psihiatrični bolnici.¹⁸³ Za zadeve, ki imajo splošen pomen, in jih zato ESČP sprejme v presojo, veljajo situacije, ko se pritožba nanaša na problem v zakonodaji, v sistemu varstva človekovih pravic oziroma v sodni praksi.¹⁸⁴ Poleg situacij, ko bližnji oziroma družinski član umrlega lahko izkaže, da ima status posredne žrtve zaradi posega oziroma kršitve človekove pravice iz EKČP, ima taka oseba lahko celo status neposredne žrtve, če gre za resne kršitve pravic, ki imajo psihološki vpliv na družinske člane, za katere je odgovorna država.¹⁸⁵

V primerih uveljavljanja drugih pravic, kot so zgoraj omenjene, ko oseba umre pred vložitvijo pritožbe na ESČP, sicer ESČP "izjemoma" prizna pravni interes za pritožbo, če stranka uspe izkazati, da ima legitimen pravni interes.¹⁸⁶ Stranka lahko svoj status žrtve posega (kršitve) v pravico iz EKČP izkaže, če utemelji svoj materialni, neposredni premoženjski interes, na primer v povezavi s pravico do domneve nedolžnosti umrlega družinskega člana in na to vezano finančno kompenzacijo za nezakonit odvzem prostosti;¹⁸⁷ ali pa varstvo pravice iz 6. člen EKČP zaradi nezmožnosti uveljavljanja pristranosti sodnika v postopku pred domačimi sodišči, če so bližnji umrlega dolžni nositi stroške postopka pred domačimi sodišči;¹⁸⁸ ali pa varstvo pravice do poštenega postopka v kazenski zadevi zoper umrlega v povezavi s finančnimi posledicami za družinskega člana.¹⁸⁹

Kar pa zadeva konkretno pravico iz 8. člena EKČP, ESČP na splošno šteje, da so različni vidiki pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP neprenosljivi, kadar gre za osebne pravice, kot je na primer pravica umreti na dostojanstven način.¹⁹⁰ V zadevi Rõigas proti Estoniji ESČP ni priznalo statusa žrtve materi, da bi po smrti polnoletnega sina za njega uveljavljala pravico do varstva zasebnosti iz 8. člena EKČP, ker je bil podvržen zdravniškim posegom brez njegove privolitve, češ da gre za neprenosljivo pravico; in tudi ji ni priznalo statusa žrtve, da bi uveljavljala svojo pravico do zasebnosti, ker ni dala privolitve za zdravljenje sina glede na to, da v času zdravljenja ni bila njegova zakonita zastopnica.¹⁹¹ To pomeni, da kakršna koli socialna ali sorodstvena vez med pokojnikom in tožnikom ni dovolj za priznanje žrtve posega v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP tožniku, ki bi po smrti prvo omenjenega hotel zavarovati pravico iz 8. člena EKČP.

ESČP pa je na primer vzelo v obravnavo zahtevek očeta, ki ga je vložil po smrti svojega sina, za varstvo svojega ugleda iz 8. člena EKČP zaradi razkritja določenih informacij o umrlem sinu in mu je priznalo locus standi, ni pa priznalo pravnega interesa očetu, da uveljavlja sodno varstvo pravice iz 8. člena EKČP za sina, ker gre za neprenosljivo pravico.¹⁹² Pravica do zasebnosti, ki temelji na odprtem konceptu opredelitve zasebnega življenja, lahko zajema med drugim tudi komponento osebne avtonomije in določen premoženjski oziroma materialni interes.¹⁹³

Tako je na primer ESČP priznalo pravni interes tudi materi, da je bila žrtev posega v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP in v pravico do prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP, ki je živela z možem in invalidno hčerko (v Braziliji) in je imela skrbništvo nad invalidno hčerko celo njeno življenje, a je njeni hčerki bila odtegnjena posebna vrsta invalidnine in (pokojninskega) zavarovanja zaradi kraja bivališča, ker hči in mati nista bivali v Švici.¹⁹⁴ V tej zadevi sta bili obe (mati in hči) sprejeti kot pritožnici v postopku pred ESČP, ESČP pa je upoštevalo pravici do zasebnosti in družinskega življenja v določenem smislu medsebojno.¹⁹⁵

Ker mora Upravno sodišče zgornjo sodno prakso na določen način aplicirati tudi na upravni spor, Upravno sodišče tako pride do zaključka, da je treba v konkretnem primeru upoštevati primerljive standarde, ki jih uporablja ESČP, glede "nadaljevanja" sodnega postopka za varstvo zatrjevanih pravic tožnice in obravnavo njenega tožbenega zahtevka in ne standarde glede "(ne)prenosljivosti" določenih pravic, kajti prvotni tožnik je sprožil upravni spor in je umrl med potekom upravnega spora.

Poleg obravnavanih vidikov sodne prakse ESČP pa Upravno sodišče tudi ne more spregledati sodne prakse Sodišča EU v zadevah Bollacke iz leta 2014¹⁹⁶ in Bauer iz leta 2018. Ta sodna praksa se sicer nanaša na drugo pravno področje, ki ga ureja Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa pravico do plačanega letnega dopusta, v 7 členu te direktive¹⁹⁷ in v členu 31(2) Listine.¹⁹⁸ Iz te sodne prakse izhaja, da je po nacionalnem pravu ZRN pravica do plačanega letnega dopusta, ki ga delavec pred svojo smrtjo ni izrabil, ugasnila, če je delovno razmerje prenehalo zaradi smrti delavca, ne da bi iz nje nastala pravica do denarnega nadomestila za navedeni dopust, ki bi se z dedovanjem lahko prenesla na pravne naslednike delavca.¹⁹⁹ Veliki Senat je v zadevi Bauer potrdil interpretacijo v starejši zadevi Bollacke, da gre za pomembno načelo socialnega prava Unije, da ni podlage za ozko razlago omenjene pravice,²⁰⁰ da je ta pravica urejena tudi v Listini, ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi,²⁰¹ da ima pravica do plačanega letnega dopusta tudi premoženjsko naravo, to je pravico do plačila,²⁰² če je dopust neizrabljen; da sicer to ni absolutna pravica,²⁰³ in da zanjo ni predpisan noben drug pogoj v Direktivi 2003/88.²⁰⁴ Zato je Sodišče EU odločilo, da se pravica do denarnega nadomestila za dopust lahko prenese na pravne naslednike delavca.²⁰⁵

Pravica do denarne socialne pomoči po Direktivi 2008/115 za tujca, ki je v postopku odstranitve, pa ne more biti odstranjen iz države zaradi določila 4. ali 7. člena Listine, je zgolj en vidik varnosti in socialne zaščite takšnega tujca po pravu EU, Sodišče EU jo v sodni praksi povezuje s pravico do človekovega dostojanstva (in prepovedi nečloveškega ravnanja), ki je brez dvoma pomembna pravica iz 1. člena Listine (oziroma iz 4. člena Listine);²⁰⁶ za to pravico velja samo pogoj, da tujec nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe;²⁰⁷ tudi ta pravica ima svojo premoženjsko naravo in je z razliko od denarnega nadomestila za neizrabljen dopust lahko absolutna pravica, če se okoliščine socialne stike tujca približajo pragu, ki ga varuje 4. člen Listine o prepoved nečloveškega ravnanja.

Kljub navedeni zelo načelni primerjavi, ki sicer govori v prid tožničinemu pravnemu interesu za tožbo v tem upravnem sporuna podlagi 47. člena Listine, bo sodišče v naslednjem razdelku prešlo še na konkretno uporabo dejstev, kriterijev in standardov za presojo pravnega interesa tožnice za nadaljevanje sodnega postopka in za varstvo njenih pravic do zasebnosti in družinskega življenja.

c/6) Upoštevanje dejstev in uporaba kriterijev ter standardov za presojo pravnega interesa tožnice nadaljevati sodni postopek zaradi varstva njenih pravic do zasebnosti in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v konkretnem primeru

V obravnavani zadevi je za uporabo konkretnih dejstev in upoštevanje standardov in kriterijev iz sodne prakse ESČP in Sodišča EU pomembno, kar sicer izhaja iz neprerekanih podatkov v spisu, da je tožnica s prvotnim tožnikom živela v zunajzakonski skupnosti od leta 2001 na naslovu Celovška cesta 179, Ljubljana do smrti prvotnega tožnika dne 8. 12. 2022, pri čemer je bil prvotni tožnik dne 14. 7. 2022 premeščen na Kliniko za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana zaradi okužbe z SARS-CoV-2, od tam je bil premeščen v Hišo Ljubhospica, kjer je bil do smrti dne 8. 12. 2022. Iz potrdila iz novembra 2018 Ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega varstva je razvidno, da je bil prvotni tožnik od takrat naprej uporabnik omenjene ambulante, ker zaradi izbrisa ni imel urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja, in da potrebuje resno zdravstveno obravnavo, ker gre najverjetneje za resne oziroma težke diagnoze. Iz potrdila izhaja, da je bil praktično nepokreten, premikal se je z vozičkom, njegova dolgoletna partnerka pa je že takrat, to je dve leti pred izdajo prvostopenjskega izpodbijanega akta, zanj skrbela po svojih najboljših močeh, saj do sistemsko urejenih pomoči zaradi nerešenega bivalnega statusa ni mogel dostopati. Iz tega potrdila izhaja, da vodja ambulante prosi Ministrstvo za zdravje za nujno ukrepanje, ker prvotni tožnik ni izpolnjeval pogojev za ureditev zdravstvenega zavarovanja.

Nadalje iz obvestila ZPIZ, ki ga je prejelo tudi MNZ dne 8. 7. 2020, to je približno štiri mesece pred izdajo prvostopenjske odločbe, izhaja, da je pokojnino za prvotnega tožnika prejemala tožnica ker, kot je zatrjeval prvotni tožnik, zaradi neurejenega statusa ne more prejemati pokojnine na svoj račun. Iz zapisnika ZPIZ št. 1 4-9394634/2018-02701-NG z dne 18. 12. 2018 tudi izhaja, da je ZPIZ ugotovil, da prvotni tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja in je bilo prvotnemu tožniku svetovano, da si čim prej uredi bivališče in jim posreduje uradno potrdilo o stalnem ali začasnem bivališču.

Da je tožnica že pred izdajo prvostopenjske izpodbijane odločbe v celoti skrbela za prvotnega tožnika, izhaja tudi iz zapisa Onkološkega inštituta z dne 17. 12. 2018, ko je bil prvotni tožnik pregledan pri onkologu in je šlo za pripravo na operacijo zaradi kožnega raka.

Iz obvestila doc. dr. Vanje Peršič iz Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja izhaja, da je bil v času 3. 8. 2022, to je približno leto in pol po izdaji drugostopenjske izpodbijane odločbe, rehabilitacijski potencial prvotnega tožnika okrnjen. Takrat so ponovno ocenjevali možnost vrnitve v domače okolje. V tem obvestilu je navedeno tudi, da je bila njegova nepokretnost ugotovljena kot trajna, vsaj 4 leta je bil pomičen samo z vozičkom, in da je potrebna nujna namestitev v socialno-varstveno institucijo. Ugotovljeno je bilo, da potrebuje pomoč pri hranjenju in umivanju, neprekinjeno pomoč in nego, česar njegova partnerka ne more zagotoviti. Konzilij s fizioterapevtkami, medicinskim negovalnim osebjem in zdravniki so prosili za takojšnjo razrešitev njegovega statusa oziroma ureditev prebivališča v Sloveniji, da lahko začnejo s postopki domske nastanitve.

Že prvotni tožnik je v upravnem postopku in v upravnem sporu navajal in dokazoval, kako sta neurejen status in nezmožnost ureditve tega statusa vplivala nanj osebno ter tudi na njegovo zunajzakonsko partnerico (tožnico), da ga je večinoma preživljala ona, da je zanj v celoti fizično skrbela in da je v zadnjih mesecih pred smrtjo nujno potreboval institucionalno varstvo, pa to ravno zaradi še vedno neurejenega statusa ni bilo mogoče. Tudi tožnica se je na to sklicevala v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2023 ter dodala, da je zaradi skrbi za tožnika psihično in fizično onemogla, da je ob njegovi smrti tehtala le 39 kg in da niti za njegov pogreb ni mogla poskrbeti. Tožnica je kot zunajzakonska partnerica bila tudi po zakonu dolžna preživljati prvotnega tožnika.²⁰⁸

Na podlagi vsega navedenega v razdelkih c/3, c/4 in c/5 te sodbe Upravno sodišče ugotavlja, da lahko tožnici prizna status žrtve v tem konkretnem primeru z vidika varstva pravice iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v navezavi na upravni odločbi policije in ministrstva oziroma na njune posledice, in zato tožnica lahko nadaljuje upravni spor. Sodišče je pri tem upoštevalo naslednje dejavnike oziroma bistvene kriterije iz sodne prakse ESČP ter konkretne okoliščine specifičnega primera.

Ker je že prvotni tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, narava pravice iz EKČP ni odločilni dejavnik za odločitev o pravici tožnice nadaljevati sodni postopek na podlagi 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v zvezi z 13. členom EKČP oziroma 47. členom Listine. Pomembno je, da je tožnica podala izjavo, v kateri je dovolj tehtno in prepričljivo opisala svoj pravni interes, da vztraja pri tožbi kot tožnica. V veliki meri se s predmetno zadevo ujema primer Belli in Arquier-Martinez proti Švici, ker je tudi v tej zadevi šlo za situacijo, da je bil materi priznan status žrtve posega v pravico do prepovedi diskriminacije zaradi kraja bivališča njene hčere in v pravico iz 8. člena EKČP nje in hčere glede na to, da je mati skrbela za invalidno hčer in je imela interes, da invalidni hčeri ni odvzeta posebna invalidnina in pokojninsko zavarovanje zaradi kraja njenega bivališča v nasprotju z načelom sorazmernosti.

Poleg tega Upravno sodišče v tej zadevi upošteva, da če je ESČP priznalo pravni interes za tožbo na podlagi 8. člena EKČP dedičem v zadevi Novaković zaradi odpovedi delovnega razmerja učitelja in v zadevi Lopez Ribalda in drugi proti Španiji zaradi desetdnevnega snemanja pokojne pritožnice na delovnem mestu, bi bilo treba v konkretnem primeru priznati pravni interes tudi tožnici, da nadaljuje upravni spor glede na to, da sta zasebno in družinsko življenje tožnica in prvotni tožnik uresničevala skupaj in sta izpodbijana akta neposredno vplivala na oba in ne samo na prvotnega tožnika, za katerega je tožnica zaradi zdravstvenega stanja in invalidnosti prvotnega tožnika v celoti skrbela.

Upravno sodišče lahko torej tožnici v tem primeru prizna legitimnost moralnega interesa za varstvo njenih pravic do zasebnega in družinskega življenja ter za delno odpravo posledic, saj je neprerekano v celoti in v daljšem časovnem obdobju, vsekakor pa od izdaje prvostopenjskega izpodbijanega akta dne 30. 11. 2020, skrbela za vse bistvene življenjske potrebe prvotnega tožnika do sprejema prvotnega tožnika v bolnišnico dne 14. 7. 2022 in ga je očitno tudi drugače podpirala in je ostala z njim ter v podporo do njegove smrti.

Tožnica je tudi dovolj prepričljivo izrazila interes glede plačila denarnega zneska, glede na to, da je po sodni praksi ESČP premoženjsko ovrednoten interes enako relevanten kot moralni interes, in ga tožnica v konkretnem primeru navezuje na denarno socialno pomoč iz 75. člena ZTuj-2. Že prvotni tožnik je v povezavi s priznanjem dovolitve zadrževanja zahteval priznanje pravice do denarne pomoči po 75. členu ZTuj-2, neizplačilo teh sredstev, kot posledica izpodbijanih aktov, pa je vplivalo tudi na tožnico, saj je ob skrbi za vse bistvene življenje potrebe prvotnega tožnika tudi prispevala v njunem skupnem gospodinjstvu v obdobju po izdaji obeh izpodbijanih aktov in sicer s svojo pokojnino v višini 840,53 EUR.

Ni pa Upravno sodišče pri tej presoji upoštevalo dejavnika oziroma kriterija, ki ga uporablja ESČP, da je podan je tudi splošni interes, kot je izpostavil že prvotni tožnik, v tem smislu, da njegov primer dolgoletne nezmožnosti urediti status ni (bil) osamljen. Splošnega interesa zakonodaja Republike Slovenije ne predvideva kot podlago za dostop do sodnega varstva v upravnem sporu. Tožnik se je skliceval na zadevo, ki jo je sodišče obravnavalo v upravnih sporih I U 531/2017 in I U 1195/2017. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnikov pooblaščenec navajal še druge podobne primere. Pravne probleme na tem področju z vidika prava EU je Upravno sodišče obravnavalo tudi v sodbah v zadevah I U 233/2024 z dne 9. 2. 2024 in I U 647/2020 z dne 25. 1. 2024. Po drugi strani pa se tudi tožena stranka moti in ne more uspeti z zmotnim navajanjem, da splošni interes ni podan, ker da obstoječa zakonodaja ustrezno ureja vprašanja povezana s prostovoljnim vračanjem in odstranjevanjem tujcev in upošteva varstvo človekovih pravic. Vendar ta zmota tožene stranke ni imela vpliva na odločitev sodišča, da tožnici prizna status žrtve oziroma pravni interes za tožbo, ker kriterija "splošnega interesa" za sprejem tožbe v obravnavo v ZUS-1 in v 157. členu Ustave, kot že rečeno, ni.

d.) Obravnava ugovora tožene stranke, da ima tožnica zagotovljeno drugo sodno varstvo pred pravdnim sodiščem na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika

Tožena stranka je z zadnjo vlogo z dne 29. 9. 2025 uveljavljala, da bi eventualno lahko, če bi tožniku dejansko bila priznana pravica do zadrževanja v Sloveniji, pa mu nadomestilo pred smrtjo še ne bi bilo izplačano, seveda ob obstoju drugih predpostavk za tak zahtevek, uveljavljala, da je zaradi tega, ker nadomestilo ni bilo izplačano, prišlo do zmanjšanja njenega premoženja oziroma njunega skupnega premoženja. Vendar pa bi bil po mnenju tožene stranka takšen zahtevek dejansko po svoji naravi zahtevek za povračilo škode, ki bi lahko tožnica uveljavljala v rednem pravdnem postopku (na podlagi 131. in 134. člena OZ).

Sodišče ugotavlja, da gre sicer za ugovor hipotetične narave, ker ga tožena stranka pogojuje s tem, da bi moralo biti prvotnemu tožniku že priznana dovolitev zadrževanja, a mu pred smrtjo "nadomestilo" oziroma socialna pomoč še ne bi bila izplačana in bi v tem primeru po mnenju tožene stranke tožnica imela drugo sodno varstvo pred pravdnim sodiščem na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Kljub temu, da je ugovor hipotetičen, pa sodišče upošteva, da se tožena stranka sklicuje tudi na naravo pravice, ki jo uveljavlja tožnica, in ki naj bi bila osebnostna oziroma osebne narave. Poleg tega mora sodišče na procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu tudi z vidika subsidiarnosti sodnega varstva človekovih pravic v upravnem sporu upoštevati po uradni dolžnosti.

Po določilu prvega odstavka 134. člena OZ ima vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši "nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice."

Po ustaljeni ustavno-sodni praksi je princip subsidiarnosti sodnega varstva ustavnih ali pravic, zavarovanih z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Slovenijo, možno uporabiti v upravnem sporu, kadar sodišče pozitivno lahko odgovori na dve oziroma tri vprašanja, in sicer: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor; če obstaja, katero sodno varstvo je to, in ali je takšno primarno sodno varstvo tudi učinkovito. Če Upravno sodišče lahko odgovori na ta vprašanja pozitivno, se izreče za stvarno nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču.²⁰⁹ Glede standarda "učinkovitosti" drugega sodnega varstva je Ustavno sodišče sprejelo tudi nadaljnje stališče, da za učinkovitost tega ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic. Zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.²¹⁰ Vrhovno sodišče se je na to razlago ustavnega standarda učinkovitosti sodnega varstva v kontekstu subsidiarnosti sodnega varstva človekovih pravic v upravnem sporu že sklicevalo v relevantni sodni praksi.²¹¹

Vendar mora Upravno sodišče ob tem upoštevati, da je bilo stališče Ustavnega sodišča, da za učinkovitost drugega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic in da zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin,²¹² sprejeto v postopku ustavne pritožbe, kjer Ustavno sodišče presoja izključno morebitno kršitev ustavnih pravic z vidika kriterijev za presojo sprejemljivosti ustavne pritožbe v smislu določil 55.a in 55.b členom Zakona o ustavnem sodišču, ki so specifični za postopek pred Ustavnim sodiščem, in v katerem Ustavno sodišče nujno ne izvaja sodnega nadzora nad zakonitostjo odločb javno-pravnega subjekta oziroma sodnega varstva človekovih pravic ne zagotavlja v enaki meri, kot Upravno sodišče na prvi stopnji sojenja.²¹³

Zato je presoja o tem, ali neidentičen obseg presoje in varstva konkretne človekove pravice v postopku pred pravdnim sodiščem v primerjavi s sodnim postopkom pred Upravnim sodiščem, zadostuje načelu učinkovitosti in zato dopušča, da se Upravno sodišče izreče za stvarno nepristojno in zadevo odstopi pravdnemu sodišču, odvisna zlasti od tega, kakor tudi ugotavlja Vrhovno sodišče, kakšna je "vsebina sodnega varstva, ki ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom", upoštevajoč določbe zakonov, ki urejajo sodno varstvo.²¹⁴ V tej zvezi Vrhovno sodišče, in temu sledi tudi Upravno sodišče, v prvi vrsti upošteva, ali naj bi šlo za poseg javno-pravnega subjekta, ali pa gre morebiti za spor med zasebniki;²¹⁵ če gre za akt javno-pravnega subjekta, potem je za presojo pristojnosti sodišča v upravnem sporu lahko pomembno tudi, ali gre za akt oblastvene narave oziroma ali (ne) gre za upravni akt,²¹⁶ četudi Vrhovno sodišče ne izključuje možnosti, da je za varstvo pravice v primeru posega javno-pravnega subjekta v (osebnostne) pravice posameznika in za povrnitev škode pristojno pravdno sodišče tudi, če gre za dejanje javno-pravnega subjekta.²¹⁷

V konkretnem primeru pa ne gre za to, da je sporno (materialno) dejanje javno-pravnega subjekta, ampak naj bi v temeljni človekovi pravici tožnice posegla dva posamična upravna akta, v navezavi na neurejen status njenega pokojnega zunajzakonskega partnerja, pri čemer bi bilo treba med drugim presoditi tudi (ne)zakonitost izdanih upravnih aktov in to s področja, ki je tipično upravno področje, in ki spada v izvirno pristojnost Upravnega sodišča in ne pravdnega sodišča. Po določilu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, ter "v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb", razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. V konkretnem primeru pa ne gre za tak spor in ne gre za obligacijsko razmerje med dvema zasebnim subjektoma. To seveda ne pomeni, da sodno varstvo pravic v sporu med zasebniki po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v nobenem primeru ni možno,²¹⁸ vendar pa vsekakor predmetni spor glede na zahtevek tožnice, da naj sodišče ugotovi, da sta dva upravna akta na nezakonit način posegla v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja s področja Zakona o tujcih, ni tak, da bi bilo primarno sodno varstvo za pravici tožnice zagotovljeno v pravdnem postopku na način, da bi šlo za primarno sodno varstvo, ki bi izključevalo upravni spor.²¹⁹ Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo tudi stališče Ustavnega sodišča, da gre pri ugotavljanju odgovornosti države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, za specifično obliko odgovornosti, za katero ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se ta pravila uporabljajo prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanja ex iure imperii.²²⁰

Sodišču tako preostane še, da presodi, ali bi lahko bil razlog, da Upravno sodišče ni pristojno za predmetno tožbo ta, da tožnica uveljavlja varstvo osebnostnih pravic, ki so zajete z določbo 134. člena OZ. Koncept "osebnostnih pravic", vsaj v sodni praksi, ni terminus technicus. V Ustavi je pojem osebnostnih pravic omenjen v 35. členu, vendar je omenjen poleg "pravic zasebnosti", in poleg pravice do "nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti", kar pomeni, da je pojem osebnostnih pravic celo v samem določilu 35. člena Ustave precej pomensko odprt pravni pojem. Tudi pravica do človekovega dostojanstva je v drugem določilu, in sicer v 34. členu Ustave, kakor tudi številne druge pravice, na primer do osebne svobode v navezavi na kazenski postopek, prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja, varstvo osebnih podatkov, svoboda vesti, prepoved prisiljenja k zdravljenju. Zato tudi definicija osebnostnih pravic, ki jo je v praksi že uporabilo Vrhovno sodišče,²²¹ določene pravice vnaprej oziroma že na prvi pogled ne izključuje iz okvira osebnostnih pravic. Tožena stranka v določenih delih pripravljalnih vlog pravi, da je pravica do dovolitve zadrževanja strogo osebna pravica in da ni podedljiva oziroma prenosljiva, vendar tožnica ne uveljavlja varstva "pravice" do dovolitve zadrževanja, ampak uveljavlja varstvo pravic iz 8. člena EKČP zaradi nezakonitih odločb o zavrnitvi prošnje za dovolitev zadrževanja njenemu pokojnemu zunajzakonskemu partnerju. Pri tožnici po prepričanju sodišča glede na neprerekana dejstva gre za pravici iz 35. člena Ustave oziroma 8. člena EKČP.

Vendar pa določbe prvega odstavka 134. člena OZ, ki uporablja pojmovno zvezo oziroma izraze "nedotakljivost človekove osebnosti osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica" ni mogoče razlagati tako, da je s tem zakonodajalec zamejil, da je varstvo osebnostnih pravic v smislu prvega odstavka 134. člena OZ mogoče uveljavljati samo pred pravdnim sodiščem, ne pa tudi pred Upravnim sodiščem. ZUS-1 v določbah, kjer se izrecno sklicuje na varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nikjer ne zamejuje, da se določene vrste človekovih pravic pred Upravnim sodiščem ne varujejo in to velja tudi za osebnostne pravice. To zožitev povrnitve škode v primeru posega v osebnostne pravice je zakonodajalec naredil samo v zakonu, ki ureja obligacijska razmerja. Tožničini pravici, ki ju uveljavlja v tem sodnem postopku, je sicer glede na pravno opredelitev teh dveh pravic v sodni praksi ESČP, ki je podana v razdelku e.) te sodbe, in glede na tožničin opis oziroma utemeljitev posega v konkretnih okoliščinah primera, možno umestiti v določilo 134. člena OZ kot osebnostni pravici, vendar pa s tem, da je zakonodajalec posebej uredil varstvo osebnostnih pravic v navezavi na obligacijska razmerja ni določil primarnega sodnega varstva pravice do zasebnosti in družinskega življenja v pravdnem postopku tako, da ta postopek izključuje sodno varstvo teh pravic v upravnem sporu - zlasti tega sodišče ni sprejelo glede na naravo predmetnega spora, kot je bilo zgoraj obrazloženo. Ko tožena stranka izpostavlja, da naj bi šlo za strogo osebno pravico, sodišče pripominja, da je bolj kot to, ali gre za osebnostno pravico, ali ne, za obravnavani spor pomembna razmejitev med pravicami, ki se uresničujejo kolektivno (volilna pravica, pravica do združevanja, pravica do stavke itd), in tistimi, ki se uresničujejo individualno. Pravico do družinskega življenja posameznik vedno uresničuje z nekom drugim, in tudi pravica tožnice do zasebnosti v konkretnem primeru je neločljivo povezana z odnosom tožnice do prvotnega tožnika, za katerega je skrbela zaradi njegovega zdravstvenega stanja in neurejenega bivanjskega statusa v smislu njegovih temeljnih življenjskih potreb, kot bo razvidno iz naslednjega razdelka pod točko e.) te sodbe.

Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da Upravno sodišče ni nepristojno za obravnavo tožničine tožbe v tem upravnem sporu.

e.) Presoja (ne)zakonitosti odločitve in posega drugostopenjskega organa z določbo z dne 4. 2. 2011 v pravici tožnice do zasebnosti in družinskega življenja

Drugostopenjski organ je odločil, da je bila prošnja prvotnega tožnika za podaljšanje dovolitve za zadrževanje preuranjena, ker mu še ni bila izdana odločba o vrnitvi brez roka. V času odločanja veljavni ZTuj-2 je v prvem odstavku 73. členu določal, da zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, "ki se ga mora odstraniti", da začasno ostane v Republiki Sloveniji.²²² V tretjem odstavku 73. člena ZTuj-2 je bilo določeno, da "policija postopek za dovolitev zadrževanja uvede na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev" /.../, dovoljenje se izda za največ šest mesecev, lahko pa se na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Po četrtem odstavku 73. člena ZTuj-2 odstranitev iz države do dokončne odločitve o prošnji za dovolitev zadrževanja ni dovoljena. Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha in se ne spremeni (šesti odstavek 73. člena ZTuj-2).

Slovenski zakonodajalec predpisal, da se postopek za dovolitev zadrževanja lahko uvede tudi na prošnjo tujca pod pogojem, če je bila tujcu "že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev". Med strankama ni sporno, da taka odločba v konkretnem primeru prvotnemu tožnika ni bila izdana niti vročena. Zato je drugostopenjski organ odločil, da je bila prošnja za podaljšanje dovolitve zadrževanja preuranjena.

Ta razlaga in odločitev se sicer ujema z besedilom tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2. Vendar iz določila člena 14(1) Direktive o vračanju 2008/115 v povezavi s sodno prakso Sodišča EU izhaja, da varovalni ukrepi glede nujne zdravstvene oskrbe, osnovnega zdravljena ob upoštevanju posebnih potreb ranljivih oseb ter osnovni pogoji za bivanje (socialna pomoč) v skladu z nacionalno zakonodajo, tujcu, ki ga ni mogoče odstraniti, nedvomno pripadajo vsaj od izdaje odločbe o vrnitvi

in prav gotovo ne šele z izdajo akta o odstranitvi, kot to v nasprotju s pravom EU določata prvi in tretji odstavek 75. člena ZTuj-2. To pomeni, da slovenski zakonodajalec ne bi smel pravic oziroma varovalnih ukrepov iz prvega in tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2, ki implementirajo določbo člena 14(1) Direktive o vračanju 2008/115, vezati na kasnejši čas, to je na izdajo dovolitve zadrževanja po tem, ko je tujcu že izdana odločba brez roka za prostovoljno vrnitev. Zakonodajalec Republike Slovenije ni imel podlage v pravu EU, da je prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja in pravice, ki iz tega statusa izhajajo, vezal šele na izdano odločbo o odstranitvi tujca brez roka za prostovoljno vrnitev. Takšna ureditev je v nasprotju s pravom EU in je zato posledično tudi odločitev drugostopenjskega organa o tem, da je bila prošnja prvotnega tožnika preuranjena, nezakonita.

Sodišče EU je namreč že pred izdajo spornih dveh upravnih aktov, in sicer v zadevi LM z dne 30. 9. 2020 sprejelo interpretacijo, da povezava, ki jo je zakonodajalec Unije izrecno vzpostavil med členom 9(1)(b), členom 13(2) in členom 14(1) Direktive o vra
01nju 2008/115, kaže, da je namen zadnje navedene dolo
0be "zlasti zagotoviti minimalne varovalne ukrepe dr
7eavljanom tretjih dr
7eav v katerem koli obdobju, v katerem je treba obvezno odlo
7eiti izvr
61itev obveznosti vrnitve, ki je bila izre
0dena zanje. Re
61itev, ki jo predlaga belgijska vlada, pa bi, nasprotno, dr
7eavam
0clanicam omogo
0dala, da take varovalne ukrepe ponudijo le,
0de bi bila poleg odlo
0dbe o vrnitvi sprejeta tudi odlo
0dba o odstranitvi. Tako bi lahko pristojni organi diskrecijsko odlo
7eili ta jamstva tako, da ne bi sprejeli odlo
0dbe o odstranitvi."

To pomeni, da je bil prvotni to
7enik upravi
0den do varovalnih ukrepov iz 14.
0lena Direktive o vra
0danju 2008/115 brez dvoma najmanj od izdaje odlo
0dbe o vrnitvi naprej in je razumljivo, da lahko poda pro
61njo za podalj
61anje dovolitve zadr
7eevanja preden se izte
0de prvotno dovoljenje za zadr
7eevanje, da ne ostane dolo
0deno obdobje brez kakr
61nega koli statusa, v tem primeru brez statusa dovolitve zadr
7eevanja in brez pravic, ki iz tega statusa izvirajo.

Napa
0dno je torej materialno pravno stali
61
0de to
7ene stranke, da to
7nik ni mogel zaprositi za izdajo oziroma podalj
61anje dovolitve za zadr
7eevanje po 73.
0lenu ZTuj-2,
0de mu pred tem ni bila izdana tudi odlo
0dba o vrnitvi brez roka.

Upravnemu sodi
61
0du je sicer poznana druga
0dna interpretacija dolo
0db ZTuj-2 iz revizijske sodbe Vrhovnega sodi
61
0da RS v zadevi X Ips 69/2021 z dne 26. 1. 2022, ki se ujema z razlago predmetnih zakonskih dolo
0db s strani to
7ene stranke. Vendar Vrhovno sodi
61
0de RS v tej sodbi ni upo
61tevalo sodbe Sodi
61
0da EU v zadevi LM, ki je bila izdana pribli
7eno 4 mesece pred sodbo Vrhovnega sodi
61
0da RS. Vrhovno sodi
61
0de RS ni upo
61tevalo oziroma ni izhajalo iz tega, da gre v predmetni zadevi za izvajanje prava EU v povezavi z dolo
0dbami Direktive o vra
0danju 2008/115 (9. in 14.
0len ter uvodne izjave 1t. 12, 22 in 24) in pravicami iz 1., 4. in 7.
0lena Listine. Vrhovno sodi
61
0de RS je v zadevi X Ips 69/2021 izhajalo zgolj iz jezikovne razlage ZTuj-2,

zgodovinske razlage spreminjanja zakona,

"logike izvr
61ilnega postopka" in smiselne razlage zakona,

ter pravne teorije o upravno-procesnem pravu

in ni uporabilo prava EU.

V taki situaciji Upravno sodi
61
0de ni dol
7eno upo
61tevati doma
0de sodne prakse, ki je nasprotna oziroma druga
0dna od interpretacij Sodi
61
0da EU. Po dolo
0dbi tretjega odstavka
0lena 3.a Ustave se pravni akti in odlo
0ditve, sprejeti v okviru EU, na katero Slovenija prenese izvr
61evanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo EU. Po interpretaciji Sodi
61
0da EU je treba ureditev oziroma upravno ali sodno prakso, ki ni v skladu z sekundarnim pravom EU in 47.
0lenom Listine, tudi
0de ta izhaja iz (sodne) prakse (vrhovnega) sodi
61
0da, odpraviti tako, da vsa upravna sodi
61
0da zadevne dr
7eave
0clanice, vklju
0dno z vrhovnim upravnim sodi
61
0dem, to prakso, ki ni v skladu s pravom Unije, izklju
0dijo.

Zaradi tega ustaljenega na
0dela uporabe prava EU Upravno sodi
61
0de ni moglo slediti interpretaciji dolo
0db ZTuj-2 s strani Vrhovnega sodi
61
0da iz sodbe v zadevi X Ips 69/2021 in v zadevi tudi ni bistveno oziroma ne vpliva na ugotovitev sodi
61
0da, da je drugostopenjska odlo
0dba nezakonita, ker je zakonodajalec Republike Slovenije v ZTuj-2 predpisal uresni
0devanje pravic tujca, ki ne bo odstranjen, na na
0din, da to ni skladno s pravom EU.

Za presojo sodi
61
0da o nezakonitosti drugostopenjske odlo
0dbe, ki ima vpliv na presojo o posegu v pravici to
7enice, pa je pomembno tudi to, da dolo
7enosti neuporabe nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju s pravom Unije, nimajo le nacionalna sodi
61
0da, temve
0d tudi vsi dr
7eavni organi, vklju
0dno z upravnimi organi, ki so v skladu s svojimi pristojnostmi zadol
7eeni za uporabo prava Unije. Gre za ustaljeno sodno prakso Sodi
61
0da EU na razli
0dnih pravnih podro
0djih in za zelo pomembno na
0delo (u
0dinkovite) uporabe prava EU v dr
7eavah
0clanicah EU
7ei od leta 1989 naprej.

Drugostopenjski organ je torej na podlagi vsega navedenega napa
0dno uporabil materialno pravo, in sicer tretji odstavek 73.
0lena ZTuj-2 ter prvi in tretji odstavek 75.
0lena ZTuj-2 v navezavi na
0len 14(1) ter uvodno izjavo 12 Direktive o vra
0danju 2008/115. Pro
61nja prvotnega to
7enika za podalj
61anje dovolitve zadr
7eevanja ni bila preuranjena,
0de se oziroma ker se mora ZTuj-2 interpretirati in uporabljati v skladu z metodami razlage prava EU. To je prvi razlog, da je drugostopenjski akt nezakonit.

Odlo
0ditev drugostopenjskega organa pa ni nezakonita samo z vidika Direktive o vra
0danju 2008/115 in na to vezano sodno prakso Sodi
61
0da EU, ampak je nezakonit tudi z vidika 7.
0lena Listine in na to dolo
0bo vezano sodno prakso Sodi
61
0da EU. Po stali
61
0du Sodi
61
0da EU
0len 5 Direktive 2008/115 v povezavi s
0leni 1., 7. in 4. ter 19(2) Listine,
0de upravni organ meni, da odstranitev tujca ni mo
7ena

ozbri ni dopustna zaradi 7.
0lena Listine, potem mu niti odlo
0dbe o vrnitvi ne bi smel izdati in posledi
0dno to
7ena stranka tudi ni imela pravne podlage za stali
61
0de, da je bila pro
61nja

prvotnega to
7enika preuranjena, ker mu
61e ni bila izdana odlo
0dba o vrnitve brez roka za prostovoljno izvr
61itev.

Z vidika presoje (ne)zakonitosti drugostopenjskega akta je pomembno tudi, da je v
0asu

izdaje izpodbijane drugostopenjske odlo
0dbe to
7ena stranka morala vedeti za okoli
61
0dine, da to
7nica v celoti skrbi za vse
7iveljinske potrebe prvotnega to
7enika in da z njim
7ivi v
7iveljski skupnosti kot zunajzakonska partnerica, pri
0emer je to
7nica slovenska dr
7avljanka, prvotni to
7enik pa je bil dr
7eavljan tretje dr
7eave (
0crne Gore). To pomeni, ker to
7nica ni dr
7eavljanka druge dr
7eave
0clanice EU, da zanjo in za to
7enika sicer niso veljale dolo
0be Direktive 2004/38

glede na to, da to
7nica ni uresni
0devala pravice do prostega gibanja,

ampak je za to
7nico in za prvotnega to
7enika bil bistven to
7ni
0din status dr
7eavljanke Unije na podlagi
0lena 20(1) Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki je zasnovan kot "temeljni status" dr
7eavljanov dr
7eav
0clanic.²³⁷

Po sodni praksi Sodi
61
0da EU od zadeve Ruiz Zambrano z dne 8. 3. 2011 naprej dolo
0dilo
0lena 20(1) in (2)(a) PDEU nasprotuje nacionalnim ukrepom, s katerimi je dr
7eavljanom Unije prepre
0deno dejansko u
7eivanje bistvene vsebine pravic, ki so jim podeljene zaradi tega statusa dr
7eavljana,
0de bi na primer zavrnitev izdaje dovoljenja tujcu, za katerega v celoti skrbi in ga pre
7eiva partnerica, ki je dr
7eavljanka EU, imelo tak u
0dek, da bi morala dr
7eavljanka EU zapustiti Slovenijo. V takih okoli
61
0dinah dr
7eavljanka Unije dejansko ne bi mogla uresni
0devati bistvene vsebine pravic, ki so ji podeljene zaradi njenega statusa dr
7eavljana Unije.

Zgolj to, da si dr
7eavljanka dr
7eave
0clanice iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve dru
7inske skupnosti na ozemlju Unije
7eli, da bi njen dru
7inski
0dl an, ki je dr
7eavljan tretje dr
7eave, z njo prebival na ozemlju Unije, samo po sebi ne zado
61
0da za ugotovitev, da bi bila dr
7eavljanka Unije prisiljena zapustiti ozemlje Unije,
0de taka pravica ni podeljena.

Po dolo
0dbi
61estega odstavka 73.
0lena ZTuj-2 obveznost tujca, da zapusti dr
7eavo z dovolitvijo zadr
7eevanja ne preneha in se ne spremeni.

To
7ena stranka okoli
61
0din v zvezi z dolo
0dilom 20.
0lena PDEU o tem, ali bi bila v navezavi na izpodbijane akte to
7nica prisiljena zapustiti Slovenijo za to, da bi ohranila zasebno in dru
7insko
7ivljenje s prvotnim to
7enikom, oziroma ali izpodbijane odlo
0dbe posegajo v bistveno vsebino njene pravice do zasebnosti in dru
7inskega
7ivljenja s prvotnim to
7enikom, ni ugotavljala. To je poseben razlog, da je drugostopenjski akt nezakonit.

Navedeni razlogi za nezakonitost drugostopenjskega akta

imajo za presojo utemeljenosti to
7benega zahtevka to
7enice stično to
0dko v pove
0devanju in podalj
61evanju socialnih, statusnih, ekonomskih, bivanjskih negotovosti, ki so kot posledica zavr
7eenja pro
61nje za podalj
61anje dovolitve zadr
7eevanja prvotnemu to
7eniku na drugi stopnji upravnega odlo
0danja negativno vplivale tudi na zasebno in dru
7insko
7ivljenje to
7enice v smislu 8.
0lena EK
0cep (oziroma 7.
0lena Listine).

Z vidika vpra
61anja, ali je nezakonita odlo
0dba drugostopenjskega organa tudi nezakonito posegla v pravici to
7enice do zasebnega in dru
7inskega
7ivljenja, se sodi
61
0de sklicuje na dejstva, izpostavljena v razdelku b) te sodbe, ki opredeljujejo odvisnost prvotnega to
7enika od skrbi zanj s strani to
7enice, in jih na tem mestu ne bo ponavljalo. Ob tem sodi
61
0de izpostavlja, da to
7ena stranka nobenega dejstva v zvezi z odnosom in odvisnostjo prvotnega to
7enika od to
7enice ni prerekala. Na glavni obravnavi je zgolj pav
61alno navedla, da to
7nica ni podala nobenih dejstev v zvezi s kriteriji iz 8.
0lena EK
0cep tako, da bi bilo tehtanje z vidika javnega interesa mogo
0de. To pa, kot je bilo utemeljeno
7ee v razdelku a.) te sodbe ne dr
7ei, da bi bile navedbe to
7nice preskope za vsebinsko obravnavo z vidika kriterijev iz 8.
0lena EK
0cep oziroma 7.
0lena Listine. Glede pravne opredelitve pravice do zasebnega in dru
7inskega
7ivljenja, da bi sodi
61
0de na to pravno opredelitev apliciralo dejstva, izpostavljena v razdelku c/6 te sodbe, pa sodi
61
0de ugotavlja in upo
61teva opredelitev teh dveh pravic, kot sledi.

Po sodni praksi ES
0cep v primerljivih zadevah pravno zavarovani vidiki pravice do dru
7inskega
7ivljenja

zajemajo tako socialne, moralne kot tudi kulturne vezi in odnose med
0dlani dru
7ine, vklju
0dno z interesi materialne narave.

0ce eden od dru
7inskih
0dl anov skrbi za potrebe dru
7inskega
0dla, ki nujno potrebuje pomo
0d, ES
0cep to upo
61teva kot dejanje organizacije, spodbujanja oziroma omogo
0danja dru
7inskega
7ivljenja.

Ustavno sodi
61
0de RS v opredelitvi dru
7inskega
7ivljenja v okviru tretjega odstavka 53.
0lena Ustave v navezavi na Direktivo o vra
0danju 2008/115 povzema opredelitev iz sodne prakse ES
0cep in v tej zvezi izpostavlja pomen resni
0dnega (dejanskega) obstoja tesnih in pristnih osebnih vezi (stikov), skupnega bivanja, pri
0emer ni bistveno, da sta osebi sklenili zakonsko zvezo, lahko
7ivita v partnerski skupnosti.

V zadevi Belli in Arquier-Martinez, v kateri je, kot
7e re
0deno,
61lo za situacijo, ko je mati skrbela za invalidno polnoletno h
0der, je ES
0cep poudarilo, da je v vsakem primeru treba upo
61tevati specifi
0dne okoli
61
0dine konkretnega primera, zlasti socialno in dru
7insko situacijo, v kateri sta se zna
61li prito
7enici.

Enako, kot je ES
0cep v zadevi Belli in Arquier-Martinez ugotovilo, da je ukrep dr
7eavnih oblasti glede odtegnitve invalidnine vplival na organizacijo dru
7inskega
7ivljenja,

je tudi upravni akt ministrstva v konkretnem primeru vplival na dru
7insko
7ivljenje to
7nice s prvotnim to
7enikom.

Upravno sodi
61
0de namre
0d ugotavlja, da je drugostopenjski akt prispeval k nadaljnji negotovosti statusa prvotnega to
7enika in na nezmo
7enost ureditve njegovega osnovnega zdravstvenega varstva, kar je imelo vpliv tudi na uresni
0devanja dru
7inskega
7ivljenja to
7nice, ki je v celoti skrbela za
7iveljjske potrebe prvotnega to
7enika. Nezakonitost upravnega akta ministrstva je poleg navedenega imela tudi finan
0dne implikacije za dru
7inski prora
0dun to
7nice (in prvotnega to
7enika). ES
0cep je
7e v ve
0d primerih odlo
0dilo, da je 8.
0len EK
0cep relevanten v zvezi z zahtevki za socialno pomo
0d iz dr
7eavnega prora
0duna, katerih namen je izbolj
61ati kakovost
7ivljenja invalidov.

Dru
7inske vezi to
7nice s prvotnim to
7enikom so za
0dele nastajati v letu 2001, ko sta za
0dela
7iveti skupaj in to je bilo v
0asu, ko je imela to
7nica kot slovenska dr
7avljanka urejen status, prvotni to
7enik pa tudi, saj je izgubil dovoljenje za bivanje v letu 2014. Ta element glede priznavanja dru
7inskega
7ivljenja (in morebitnega pravi
0dnega tehtanja omejitve te pravice) je pomemben tudi z vidika sodne prakse Ustavnega sodi
61
0da RS.

To pomeni, da dru
7inske skupnosti nista ustvarila v
0asu, ko je bilo jasno, da to
7nik nima urejenega statusa, ampak sta dru
7insko
7ivljenje u
7eivala 16 let na podlagi urejenih statusov. Po stali
61
0du Ustavnega sodi
61
0da dalj
61e trajanje skupnega razmerja ustvarja tesnej
61e in pristnej
61e osebne vezi.

Upravno sodišče je to upoštevalo v konkretni zadevi, ker je od poteka veljavnosti zadnjega dovoljenja za zadrževanje dne 13. 6. 2020, kar je več kot 5 mesecev pred izdajo izpodbijane prvostopenjske odločbe, do sprejema prvotnega tožnika v bolnico dne 14. 7. 2022 preteklo približno 25 mesecev. V tem obdobju, ko je bil prvotni tožnik brez statusa in pravic, ki bi lahko izhajale vsaj iz instituta dovolitve zadrževanja, čeprav ta institut za odpravo negotovosti in posledic, ki iz te negotovosti izvirajo niti ni zadostna zaščita z vidika 8. člena EKČP za specifično kategorijo tujcev, ki dolgotrajno bivajo v Sloveniji in so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, je tožnica ves čas skrbela za vse bistvene življenjske potrebe tožnika vključno s finančno podporo. O obstoju družinskega življenja med prvotnim tožnikom in tožnico torej ne more biti nobenega dvoma, in med strankama to niti ni sporno. Tožena stranka je tožnici očitala samo, da ni izkazala, da je dedinja po prvotnem tožniku, kar z vidika 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) niti ne bi bilo pomembno. Ker je bila ta vez med posebej ranljivim tožnikom in tožnico kot njegovo zunajzakonsko partnerico tudi v skupnem gospodinjstvu v obdobju 25 mesecev tako tesna, ob tem, da sta tožnica in prvotni tožnik skupaj živela od leta 2001, in odgovornost tožnice za vzpostavljanje minimalnih pogojev za življenje prvotnega tožnika tako velika, je nezakonita odločitev ministrstva in njenimi posledicami posegla tudi v pravico tožnice do njenega družinskega življenja s prvotnim tožnikom.

Kar pa zadeva pravico do zasebnosti, ESČP pravi, da gre za široko opredeljen pojem s področja varstva človekovih pravic iz EKČP, ki ni podvržen točno določeni pravni opredelitvi. Med drugim gre lahko za fizično (telesno), psihološko (osebno) in družbeno integriteto posameznika, ta pojem lahko pokriva tudi komponento osebnega razvoja posameznika in razvijanje odnosov z drugimi v okviru družbenega (ali profesionalnega) življenja, nedvomno pa gre lahko tudi za osebno avtonomijo.²⁴⁹ V okviru pravice do zasebnosti (celo) v navezavi na Direktivo o vračanju 2008/115 tudi Sodišče EU omenja element oblikovanja in ohranjanja vezi s sebi podobnimi izven družinskega kroga.²⁵⁰

Takšna opredelitev zasebnega življenja s strani ESČP Ustavno sodišče v navezavi na Direktivo o vračanju 2008/115 povzema, sprejema in navaja, da pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave zajema fizično in moralno celovitost osebe, omenja kakovost čustvenih vezi in do neke mere pravico posameznika, da vstopi v odnose s soljudmi in jih razvija.²⁵¹

V okoliščinah, ki so med strankama neprerekane, ko je tožnica v obdobju 25 mesecev skrbela za vse bistvene potrebe posebej ranljivega prvotnega tožnika, ki je ostal brez statusa in pripadajočih pravic po ZTuj-2 oziroma Direktivi o vračanju 2008/115, tako da je bila na koncu tožnica povsem izčrpana z 39 kilogrami telesne teže in brez moči organizirati pogreb za prvotnega tožnika, je težko - razen v kakšnem zelo specifičnem filozofskem smislu - govoriti o neprizadeti "osebni avtonomiji" tožnice in o avtonomnem razvijanju odnosov z drugimi mimo potreb prvotnega tožnika. Negotovost, ki jo je podaljševala nezakonita odločba ministrstva, vključno z odtegnitvijo denarne socialne pomoči za prvotnega tožnika, so imeli torej za posledico tudi poseg v tožničino pravico do zasebnega življenja.

V naslednjem koraku mora sodišče presoditi, ali je bil poseg v pravico iz 8. člena EKČP predpisan z zakonom, ali sledi legitimnemu cilju in če je bil poseg nujen za zaščito pravic drugih ter ekonomskega interesa države in da je bil sorazmeren glede na legitimen cilj²⁵² oziroma je potrebno presoditi z vidika člena 52(1) Listine, če je omejitev predpisana z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino navedene pravice, če je omejitev pravice ob upoštevanju načela sorazmernosti nujna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali so omejitve pravice potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.²⁵³

Sodišče z vidika načela sorazmernosti posega v tožničini pravici do zasebnosti in družinskega življenja ugotavlja, da že prvi pogoj za dopustnost posega v omenjeni pravici ni izkazan, kajti poseg ni predpisan z zakonom, ker je drugostopenjski akt nezakonit, kar pomeni, da omejitev oziroma poseg v ti dve pravici v konkretnem primeru ni dopusten in je prišlo do kršitev pravic iz 8. člena EKČP oziroma iz 7. člena Listine.

Sodišče je zato v delu prve točke izreka sodbe v smislu pravnega interesa tožnice za moralno zadoščenje zgolj ugotovilo (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), da je drugostopenjski akt zaradi napačne uporabe materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) nezakonito posegel v tožničini pravici do zasebnosti in družinskega življenja. Drugostopenjski organ je napačno uporabil člen 5 Direktive 2008/115 v povezavi s členom 7. Listine, člen 20(1) in (2)(a) PDEU, člen 9(1)(b), člen 13(2) in člen 14(1) Direktive o vračanju 2008/115, vse v povezavi z določbami tretjega in prvega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ker je bil poseg nezakonit oziroma ni imel zakonite podlage, tudi nobeno tehtanje z javnim interesom ne pride v poštev. Zato ugovor tožene stranke, podan na glavni obravnavi, da tehtanje ni možno, ni utemeljen.

f.)

Presoja (ne)zakonitosti odločitve in posega prvostopenjskega organa z določbo z dne 30. 11. 2020 v pravici tožnice do zasebnosti in družinskega življenja

Prvostopenjski organ je tožnikovo prošnjo obravnaval po vsebini in jo je zavrnil kot neutemeljeno, ker je menil, da bi si tožnik na veleposlaništvu Črne Gore lahko pridobil potno listino za vrnitev, v Črni Gori pa bi si lahko izdelal novo potno listino, in ker prisotnost prvotnega tožnika v upravnem sporu v zvezi z zavrnitvijo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 ni bila nujna.

Prvotni tožnik je v omenjenem upravnem postopku uveljavljal izdajo dovolitve zadrževanja iz razloga po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, to je, da nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je. Prvostopenjski organ sicer pravilno potne listine za vrnitev ni štel kot "veljavne potne listine države, katere državljan je" v smislu 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, vendar bi nato ob dejstvu, da bi si zahtevano potno listino prvotni tožnik lahko priskrbel le, če bi se vrnil v Črno Goro, moral upoštevati navedbe tožnika, da niti fizično niti finančno ni zmožen poti in čakanja na izdelavo nove potne listine v Črni Gori, s katero nima nobenih povezav več. Prvotni tožnik je bil tedaj težko pokreten oziroma na invalidskem vozičku, tožena stranka bi morala biti seznanjena, da prejema 280 EUR pokojnine, da njegovo zdravstveno stanje ni bilo dobro, in da v Črni Gori nima nikogar, ki bi mu lahko pomagal.

Za zavrnitev dovolitve zadrževanja ni dovolj, da organ le abstraktno ugotovi način, na katerega bi katerikoli državljan zadevne države lahko prišel do veljavne potne listine, pač pa mora organ upoštevati tudi okoliščine konkretnega primera, ki lahko tujcu pridobitev listine bistveno otežujejo ali celo onemogočajo.²⁵⁴ V skladu s sodno prakso ESČP morajo imeti tujci v položaju, kot je bil prvotni tožnik, na voljo učinkovito možnost, da legalizirajo svoje bivanje.²⁵⁵ Stališče, da bi si prvotni tožnik, kot starejša, težko pokretna oseba s slabim zdravstvenim stanjem, lahko priskrbel potno listino tako, da bi odpotoval v Črno Goro, kjer nima nikogar, pomeni, da je takšna možnost neučinkovita.

Prvostopenjski akt policije je (bil) torej nezakonit zaradi nepravilne uporabe 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, kar je pomenilo povečanje in podaljševanje negotovosti tudi za tožnico oziroma je imelo negativne posledice na njeno pravico do zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), ki ju je uresničevala skupaj s prvotnim tožnikom. Sodišče se glede dejstev, ki izkazujejo odvisnost prvotnega tožnika od tožnice glede njegovih življenjskih potreb, sklicuje na razdelek c/6 te sodbe in tu ne bo ponavljalo pravno relevantnih dejstev iz omenjenega razdelka sodbe; glede pravne opredelitve pravice do zasebnega in družinskega življenja pa se sklicuje na vsebino teh dveh pravic iz prejšnjega razdelka sodbe. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da je tudi odločitev prvostopenjskega organa nezakonito posegla v pravici tožnice do zasebnega in družinskega življenja. Tudi odločitev prvostopenjskega organa oziroma omenjeni poseg v tožničini pravici ni bil predpisan z zakonom, zato se sodišču ni treba opredeljevati še do vprašanj, ali je bil poseg primeren in nujen v smislu načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine oziroma tretjega odstavka 15. člena Ustave in zato tudi nobeno tehtanje z vidika javnega interesa ne pride v poštev.

Na tej podlagi je Upravno sodišče v delu prve točke izreka v smislu pravnega interesa tožnice za moralno zadoščenje zgolj ugotovilo (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), da je tudi prvostopenjski akt nezakonito posegel v tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja.

g.) Presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice na plačilo denarnega zneska zaradi kršitve pravic do zasebnosti in družinskega življenja tožnice

Moralno zadoščenje, ki ga tožeči stranki lahko daje ugotovitev sodišča v prvi točki izreka sodbe, da sta obe napadeni upravni odločbi nezakoniti, ni edina možna oblika odprave posledic, kadar sodišče ugotovi, da je prišlo s strani oblastvenega organa do nezakonitega posega v človekove pravice posameznika.

g./1) Splošno o odpravi posledic kršitve človekovih pravic, povzročene s strani državnih organov

Ustavno sodišče v odločbi, ki se nanaša na osebe, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, pravi, da je odpravo posledic kršitev človekovih pravic, ki jih storijo državni organi, mogoče zagotoviti:

-z vsebinskim priznanjem kršitve človekovih pravic (moralno zadoščenje),

-z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in

-s pravico do odškodnine.²⁵⁶

Po stališču Ustavnega sodišča pravica do odprave posledic kršitev človekovih pravic (pri)tožniku sicer zagotavlja pravico, da praviloma, če je to mogoče, doseže odpravo posledic kršitve z vzpostavitvijo stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo. Vendar iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ne izhaja, da je ustavnoskladna odprava posledic kršitev človekovih pravic mogoča le z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, saj je v določenih primerih lahko zagotovljena že s samo ugotovitveno sodbo, s katero se zagotovi moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic.²⁵⁷ Če ponovna vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred kršitvijo, ob upoštevanju narave in teže kršitve ni mogoča ali ni primerna, pa ima na podlagi te določbe posameznik lahko pravico do ustrezne odškodnine. Kakšen ukrep je primeren in zadosten za odpravo posledic kršitev človekovih pravic, je odvisno od vseh okoliščin zadeve in ob upoštevanju narave kršitve človekovih pravic.²⁵⁸ V vsakem primeru pa je treba upoštevati specifične posledice oziroma različne položaje, v katerih se znajde oseba, ki uveljavlja odpravo posledic, torej njegove oziroma njene individualne okoliščine.²⁵⁹

Še bolj konkretno za obravnavani zahtevek so relevantna stališča Ustavnega sodišča iz odločbe U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018. Tudi v tej zadevi, kjer je ravno tako šlo za državljane bivših republik SFRJ, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, je Ustavno sodišče utrjevalo pomen četrtega odstavka 15. člena Ustave in 26. člena Ustave s tem, ko je navedlo, da je eden izmed načinov odprave posledic ugotovljenih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pravica do povračila škode po 26. členu Ustave. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način. S to pravico so prizadeti posamezniki zavarovani za primer nastanka škode, ki izvira iz protipravnih ravnanj organov oblasti. Gre za pravico pozitivnega statusa. Predpostavke za njeno uveljavljanje so (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil (2) pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode. Pravica do povračila škode iz 26. člena Ustave pomeni

ultima ratio

pravne države. Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino.²⁶⁰ Pri ugotavljanju odgovornosti države za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo državni organi, uslužbenci in funkcionarji pri izvrševanju oblasti, gre za specifično obliko odgovornosti, za katero ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, ter pri uporabi pravil splošnega obligacijskega prava paziti, da se ta pravila uporabljajo prilagojeno značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti za ravnanja

ex iure imperii.

²⁶¹ Vendar, kar zadeva višino odškodnine, se po ustaljeni sodni praksi tovrstni zahtevki presojajo po splošnih načelih odškodninskega prava, ki jih ureja obligacijsko pravo. Oškodovancu se prisodi odškodnina v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (169. člen OZ). To načelo odškodninskega prava pride v polni meri do izraza, ko gre za povrnitev premoženjske škode. Drugače je, ko gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Nepremoženjske škode namreč že po naravi stvari ni mogoče vrednotiti na enak način, kot to velja za premoženjska prikrajšanja. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo za oškodovanca pomeni določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave, tj. škodo. Zato v primeru odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče govoriti o pravi odškodnini, temveč le o zadoščenju, satisfakciji. Glede obsega povrnitve premoženjske škode torej v zakonskem pravu velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine.²⁶²

g./2) Pravna opredelitev denarnega zahtevka tožnice v konkretnem primeru

V predmetni zadevi popolna vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Spoštovanju načela restitutio in integrum se je mogoče ustrezno približati zgolj z odločanjem o utemeljenosti priznanja morebiti zahtevanega moralnega zadoščenja in/ali pravične odškodnine.

V konkretnem primeru je tožnica moralno zadoščenje zasledovala z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti obeh upravnih odločb z vidika njenih pravic, o katerem je bilo odločeno v prvi točki izreka te sodbe.

Vendar načelo restitutio in integrum iz četrtega odstavka 15. člena in 26. člena Ustave in dejanska neposredna zveza med nezakonitima odločbama in posledicami za tožničini pravici do zasebnega in družinskega življenja dopušča možnost, da se sodišče v tem primeru načelu restitutio in integrum še bolj približa tudi z odločanjem o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke glede pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega posega v pravici iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine. Ta element zadoščenja je tožnica ovrednotila z odtegnitvijo denarne socialne pomoči, ki bi šla prvotnemu tožniku na podlagi prvega in tretjega odstavka 75. člena ZTuj-2 v zvezi z Direktivo o vračanju 2008/115.

Ta zahtevek je tožnica sprva opredelila oziroma ovrednotila na način, da je v vlogi z dne 17. 2. 2023 navedla, da denarna socialna pomoč znaša 421,89 EUR mesečno, tožniku pa bi pripadala razlika med pokojnino v višini 279,59 EUR in tem zneskom torej 142,27 EUR mesečno. Ker je do njegove smrti preteklo 30 mesecev, je bil (prvotni) tožnik prikrajšan za denarno pomoč v višini 4.268,10 EUR. Tožnica je v tej vlogi uveljavljala, da to prikrajšanje ni prizadelo samo prvotnega tožnika, ampak tudi njo, saj sta živela v skupnem gospodinjstvu. S svojo pokojnino v višini 840,53 EUR je torej v pomembni meri nosila breme skupnega gospodinjstva. Na poziv sodišča z dne 1. 4. 2025, naj tožeča stranka natančneje opredeli, kako oziroma zakaj je z izračunom prišla do zahtevanega zneska 4.268,10 EUR, je tožeča stranka v vlogi z dne 17. 4. 2025 pojasnila, da je omenjeni znesek 142,27 EUR pomnožila s 30 meseci, a pri tem v prejšnji vlogi pomotoma ni upoštevala, da prvotni tožnik od 14. 7. 2022, ko je bil hospitaliziran, do njegove smrti, ni bil upravičen do denarne pomoči. Zato je zahtevek za pravično denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja znižala na znesek 3.556,75 EUR.

Sodišče je obe stranki v pozivu z dne 1. 4. 2025 obvestilo o možnosti odločitve o denarnem znesku po prvem odstavku 216. člena ZPP. Po tem določilu, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine ali do denarnega zneska, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

Tožena stranka pred razpisom glavne obravnave očitno ni hotela sprejeti nekega skupnega dogovora med strankama ali možnosti diskrecijske odločitve sodišča glede višine denarnega zneska tudi po tem, ko je tožnica višino zneska sama znižala za čas hospitalizacije prvotnega tožnika.²⁶³ Tožena stranka je namreč v vlogi z dne 5. 5. 2025 navajala, da je za uveljavitev pravice do denarne socialne pomoči potrebno, da so izpolnjeni ustrezni pogoji, pri čemer se od upravičenca zahteva predložitev ustreznih dokazil o socialnem in premoženjskem stanju, ki jih sicer pristojni organ lahko pridobi tudi po uradni dolžnosti. Meni tudi, da teh podatkov ni mogoče pridobiti le z nesorazmernimi težavami in da zato ni podlage za odločanje sodišča po prostem preudarku. Tožena stranka je v tej vlogi tudi nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka, kar zadeva plačilo zneska, na katerega je po navedbi tožene stranke sodišče vezano. Tožeča stranka je v zadnji vlogi odgovorila (med drugim), da je prvotni tožnik toženi stranki predložil vse potrebne podatke glede pripadajoče denarne pomoči.

Vendar v predmetni zadevi ne gre za to, da bi tožnica uveljavljala premoženjsko škodo v zvezi s pravico do njene zasebne lastnine ali legitimnega pričakovanja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (ali 33. člena Ustave), ampak je skozi celoten postopek uveljavljala denarni zahtevek, ki pa ga je vezala na poseg v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena ELČP (oziroma 7. člena Listine). Gre torej za nepremoženjsko škodo, ki jo je treba po stališču Ustavnega sodišča ovrednotiti v smislu pravičnega zadoščenja, ne pa v smislu "prave odškodnine", ki bi zasledoval cilj v polni meri vzpostaviti premoženjsko stanje oškodovanke, kakršno bi bilo, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve.²⁶⁴ Gre za to, da je višino oziroma "pravičnost" tega zadoščenja v nominalnem smislu tožnica ovrednotila oziroma jo je vezala na nezakonito odtegnitev denarne socialne pomoči prvotnemu tožniku. (Ne)utemeljenost tega dela zahtevka je odvisna od tega, ali je bilo z upravnima aktoma nezakonito poseženo v pravico tožnice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine), višina vtoževanega zneska pa je po že omenjenem stališču Ustavnega sodišča v takih primerih odvisna od "pravičnosti" takšnega zadoščenja.²⁶⁵ Vendar pa mora sodišče pred obravnavo denarnega dela zahtevka obravnavati še ugovor tožene stranke, s katerim tožena stranka nasprotuje "spremembi tožbe" v njenem denarnem delu.

g./3) Obravnava ugovora tožene stranke glede spremembe tožbe (v njenem denarnem delu):

Po določbi prvega odstavka 75. člena ZTuj-2 ima tujec, kateremu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in tudi pravico do "osnovne oskrbe". Po tretjem odstavku 75. člena ZTuj-2 "je pravica do osnovne oskrbe pravica do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne socialne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Pravico do osnovne oskrbe zagotavlja urad Vlade Republike Slovenije, pristojen za oskrbo migrantov." Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2025 uveljavljala, da ta pravica tujcem pripada avtomatično že po odločbi o dovolitvi zadrževanja in ne šele s posebno odločbo centra za socialno delo. Pred tem je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2025 (prvič) navedla, da nasprotuje spremembi tožbenega zahtevka glede denarnega zahtevka ob tem, ko ugotavlja, da je tožnica v vlogi z dne 17. 2. 2023 omenila, da je bil prvotni tožnik prikrajšan za denarno pomoč v višini 4.268,10 EUR.

Prvotni tožnik preden je umrl razumljivo ni izrecno postavljal posebnega zahtevka v tožbi, da se mu prizna tudi denarna socialna pomoč v določeni višini, saj določitev te pravice sledi podelitvi statusa dovolitve zadrževanja. V pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2022 je na primer prvotni tožnik uveljavljal, da naj zaradi varstva ustavnih pravic in zaradi pravne, socialne, psihične in tudi finančne negotovosti, v katero invalidnega tožnika spravlja tak način odločanja upravnih organov, sodišče razsodi v sporu polne jurisdikcije in naj prizna prvotnemu tožniku podaljšanje dovolitve zadrževanja od vključno 13. 6. 2020 dalje.²⁶⁶

V zvezi z ugovorom tožene stranke zoper spremembo tožbenega zahtevka v njegovem denarnem delu, upoštevajoč zgoraj navedeno, sodišče zato pojasnjuje, da v tem primeru ne gre za pravni institut spremembe tožbe. Institut spremembe tožbe po 184. členu ZPP se nanaša na situacijo, ko "tožeča stranka", ki je vložila tožbo, le-to spremeni v smislu istovetnosti zahtevka ali povečanja "obstoječega" zahtevka, ali ko tožeča stranka uveljavlja drug zahtevek poleg "obstoječega". Ne gre torej za spremembo po volji (prvotnega) tožnika, ampak je sodišče moralo ob upoštevanju drugega odstavka 19. člena ZUS-1 in minimalnih standardov iz sodne prakse ESČP obravnavati in presoditi obstoj potrebnih pogojev za nadaljevanja sodnega postopka s strani tožnice, ker je prvotni tožnik med potekom sodnega postopka umrl. Poleg tega v predmetni zadevi ne gre za pravdo, ampak za upravni spor, v katerem tožnica uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih oziroma z mednarodno pogodbo določenih pravic, v katere naj bi posegel oblastveni organ v smislu četrtega odstavka 15. člena in 26. člena Ustave z upravnima aktoma. Če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka po volji tožnice, in v konkretnem primeru so ti pogoji izpolnjeni, tožena stranka ne more preko instituta spremembe tožbe po ZPP temu nasprotovati.²⁶⁷

g./4) Presoja pravičnosti višine zahtevanega denarnega zneska zaradi kršitve pravic do zasebnega in družinskega življenja tožnice

Tožnica za merilo ovrednotenja nepremoženjske škode ni vzela nekaj, kar ne bi imelo nobene upravičene ali smiselne zveze z njenima pravicama do zasebnosti in družinskega življenja, ki ju je uresničevala s prvotnim tožnikom, saj je ta izračun poenostavila z vezavo nepremoženjske škode na približno višino denarne socialne pomoči, ki bi šla tožniku, če ne bi prišlo do posegov v njeni pravici zaradi nezakonitih odločitev upravnih organov. Tožnica je zato vzela kot merilo znesek denarne socialne pomoči, ki ga je prvotni tožnik prejemal pred prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja, ugotovila je razliko med tem mesečnim zneskom in pokojnino in prišla do zneska 142,27 EUR mesečno, kar je pomnožila s petindvajsetimi meseci zaradi obdobja, ko je prvotni tožnik ostal brez denarne socialne pomoči zaradi nezakonitih odločitev državnih organov do dneva, ko je bil prvotni tožnik hospitaliziran. Tako je prišla do končnega zneska (pravičnega denarnega zadoščenja) za nepremoženjsko škodo zaradi posega v pravici iz 8. člena EKČP (oziroma 7. člena Listine) v višini 3.556,75 EUR. Če sodišče upošteva, da ima en mesec 30 dni, to znese približno 4,00 EUR nepremoženjske škode na dan. Ta škoda je nastala zaradi dveh nezakonitih odločitev upravnih organov, ki sta utrjevali negotovosti v statusu prvotnega tožnika, za katerega je tožnica skrbela v družinski in zasebni skupnosti, in sta pomenili tudi odtegovanje pravic za prvotnega tožnika. Bistveni namen pravic, ki izvirajo iz statusa dovolitve zadrževanja, je zavarovati minimum zaščite oziroma človekovega dostojanstva, ki naj bi pripadala tudi tujcu, ki nima dovoljenje za bivanje in ga ni mogoče odstraniti iz Slovenije (in nima sam sredstev za zadovoljitev temeljnih oziroma osnovnih potreb²⁶⁸ ).

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, zato sodišče lahko ugotovi, da s tako ovrednotenim zahtevkom za nepremoženjsko škodo tožnica, ki je v času te presoje stara 79 let in ima bivališče v istem stanovanju, v katerem je živela s prvotnim tožnikom, očitno ne uveljavlja varstva pravic do zasebnega in družinskega življenja za morebitno neupravičeno (o)bogatenje. Iz odločbe tožene stranke št. 021-12/2019/13 (3E23-02) z dne 20. 3. 2020 izhaja, da je tožena stranka prvotnemu tožniku za obdobje od 12. 12. 2019 do 12. 6. 2020 dodelila mesečno denarno socialno pomoč v znesku 402,18 EUR, kar je bistveno višji mesečni znesek, kot ga zdaj tožnica uveljavlja kot pravično denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo zaradi posega v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja. Sodišče tako nima razlogov, da takšne višine denarne terjatve, kot jo uveljavlja tožnica, ne bi potrdilo v smislu njene utemeljenosti in pravičnosti. Tej višini tožena stranka ni oporekala po nobenem elementu njenega izračuna, ampak je uveljavljala, da bi bilo potrebno za ugotovitev škode upoštevati dokazila o socialnem in premoženjskem stanju. Z vidika odprave posledic kršitve pravic iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Listine pa to, kot že rečeno, ni potrebno, ker tožeča stranka ni uveljavljala premoženjske škode kot dedinja na podlagi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ampak gre v tem primeru za obliko odprave posledic kršitve pravic iz 8. člena EKČP oziroma 7. člena Lisitne v smislu pravičnega zadoščenja, kjer ne velja načelo (po)polne odškodnine.

Tožena stranka tudi ni oporekala upoštevanju obdobja 25 mesecev. Določitev višine pravičnega zadoščenja sicer ne sme biti v nasprotju z materialnim pravom zato je sprejemljivo, da je tožnica vezala nepremoženjsko škodo na denarno socialno pomoč, ki bi jo prvotni tožnik prejemal, če ne bi bili izdani nezakoniti odločbi. Denarna socialna pomoč tujcu pripada, če nima sredstev, ki bi mu omogočala, da bi sam poskrbel za svoje potrebe,²⁶⁹ vsaj od trenutka, ko mu je izdana odločba o vrnitvi in je jasno, da do odstranitve ne more priti.²⁷⁰ Pri varovalnih ukrepih in minimalni socialni zaščiti tujcev, ki jih ni mogoče odstraniti, gre namreč po Direktivi o vračanju 2008/115 za varstvo človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine²⁷¹ - lahko v navezavi na pravico iz 7. člena Listine ali v navezavi na pravico iz 4. člena Listine. Po določilu 1. člena Direktive o vračanju 2008/115 ta direktiva določa skupne standarde in postopke, ki se uporabljajo v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, "v skladu s temeljnimi pravicami kot splošnimi načeli prava Skupnosti in mednarodnega prava, vključno z obveznostmi, ki se nanašajo na zaščito beguncev in človekove pravice."²⁷²

To pomeni, da je tožnica sprejemljivo ovrednotila nepremoženjsko škodo zaradi posega v svoji pravici do zasebnosti in družinskega življenja od dneva, ko je prvotnemu tožniku poteklo zadnje dovoljenje za zadrževanje. Drugačna interpretacija prava bi bila tudi v nasprotju z standardi Ustavnega sodišča glede odprave posledic kršitve človekovih pravic, ki jih povzročijo državni organi (četrti odstavek 15. člena in 26. člen Ustave) ter s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP in člena 47(1) in (2) Listine. Zato je obdobje petindvajsetih mesecev pravno relevantno za ovrednotenje nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice iz 7. člena Listine oziroma 8. člena EKČP.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče v sporu polne jurisdikcije ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice glede denarnega zahtevka kot pravičnega denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi nedopustnega posega v njeni pravici do zasebnega in družinskega življenja, kot to izhaja iz druge točke izreka te sodbe (prvi in peti odstavek 65. člena ZUS-1).

Ta določa, da "če se ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska", pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.

Z navajanjem domnevnih ekonomskih posledic, ki naj bi vplivale na položaj tožnice, le-ta s tem ni izkazala pogojev niti za (stranskega) udeleženca v postopku (tako tudi sklep UPRS, opr. št. I U 844/2010), kaj šele tožnika.

Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o državnem odvetništvu.

Po tej določbi predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

Po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.

Po tej določbi odloča v upravnem sporu pristojno sodišče "o zakonitosti" dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.

Glej drugi odstavek 3. člena in 1. člen Ustave.

Sodišče razišče dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. V primerih, ko stranka zahteva odločitev o pravici, je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ki mora imeti določen zahtevek glede glavne terjatve in stranskih terjatev, dejstva na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

Po tem določilu sodišče s sodbo tožbo zavrne kot neutemeljeno, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge navede sodišče v sodbi.

Prvi stavek 5. člena Ustave.

Prvi odstavek 15. člena Ustave.

Določilo 8 člena in 3a. člena Ustave.

Določilo četrtega odstavka 15. člena Ustave.

O procesni predpostavki z vidika subsidiarnosti sodnega varstva pravic v upravnem sporu glej razdelek d.)te sodbe.

Glej sodbo Velikega senata v zadevi Grosam proti Republiki Češki, prit. št. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 88-97.

Glej na primer: Čepek proti Republiki Češki, prti. št. 9815710, 5.9.2013, odst. 43-60.

Ibid. odst. 47-48; glej tudi odst. 51-60 in sodbe v zadevah, kot so: Alexe proti Romuniji, prit. št. 66522/09, 3. 5. 2016, odst. 36-37; Clinique des acacias in ostali proti Franciji, prit. št. 65399/01, 65406/01, 65405/01 in 65407/01, 13. 10. 2005, odst. 43-36; Vegotex International S.A. Proti Belgiji, prit. št. 49812/09, 3. 11. 2022, odst. 135.Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tej zavezi uporablja primerljiv izraz oziroma standard, da stranka "tudi ob zadostni skrbnosti" ne bi mogla računati na izbrano pravno podlago (glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 37/2024 z dne 27. 11. 2024 (odst. 17, 18, 21), v kateri se Vrhovno sodišče ob tem sklicuje na odločbi ustavnega sodišča v zadevah Up-256/18 z dne 23. 6. 2022 in Up-998/15 z dne 30. 11. 2017 in Up-312/03 z dne 15. 9. 2005) in to povezuje z obveznostjo spoštovanja pravic iz EKČP (ibid. odst. 19-20).

Ben Amamou proti Italiji, prit. št. 49058/20, 29. 6. 2023, odst. 51.

Vegotex International S.A. proti Belgiji, prit. št. 49812/09, 3. 11. 2022, odst. 142.

Po tej določbi, če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi "navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove."

Practical Guide on Admissibility Criteria, Updated on 28 February 2025, Registry, Strasbourg, str. 87, odst. 386.

Št. 6032/04, 25. 9. 2008.

Št. 4241/03, 31. 5. 2005.

Grosam proti Republiki Češki, prit. št. 19750/13, 1. 6. 2023, odst. 88.

Ibid. odst. 89-90.

Ibid. odst. 90-91.

Glej člen 34 EKČP in zadevo Slovenija proti Hrvaški, prit. št. 54155/16, 18. 11. 2020, odst. 66.

V tej zvezi Ustavno sodišče RS pravi: "Vendar je treba tudi v upravnem sporu upoštevati, da sta si tožnik in toženec v sodnem postopku v enakopravnem procesnem položaju. Sodnik mora odločati nepristransko in enakopravno obravnavati stranke upravnega spora" (Up-1158/23, Up-1159/23, 11. 9. 2025, odst. 14).

Hoti proti Hrvaški, prit. št. 63311/14, 26. 4. 2018, odst. 133-134; Sudita Keita proti Madžarski, prit. št. 42321/15, 12. 5. 2020, odst. 34-36.

Glej člen 6(4) Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, odst. 86; LF, C-352/23, odst. 67.

Gre za prošnjo za izdajo odločbe o vrnitvi z dne 6. 11. 2019 in za prošnjo za dovolitev zadrževanja z dne 11. 12. 2019.

Ta določa: "Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje."

Gre za elektronsko sporočilo z dne 15. 12. 2022 sodišča s strani mag. Matevža Krivica, da bo poskrbel za to, da bo v nekaj dneh sodišču uradno predložena izjava tožnikove dolgoletne zunajzakonske partnerke o njenem pravnem interesu za nadaljevanje in dokončanje obeh upravnih sporov.

Up-1424/23, 23. 2. 2024, odst. 10.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 84.

Up-1424/23, 23. 2. 2024, odst. 10.

Ibid. odst. 10.

Glej: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 84, 86; Up-1424/23, 29. 2. 2024, odst. 10.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 87.

Glej v tem smislu tudi: LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 64, 67-68, 72.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 87.

Glej Up-1424/23, 29. 2. 2024, odst. 10.

Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 54.

V drugem odstavku 73. člena tedaj veljavnega ZTuj-2 je bilo določeno: Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu, če: tujčeva odstranitev iz države v skladu s prejšnjim členom ni dovoljena (zaradi načela nevračanja op. sodišča); tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je; zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države; mora tujec zaradi smrti ali hujše bolezni družinskega člana, ki prebiva v Republiki Sloveniji, dovoljen čas bivanja v državi podaljšati; je potrebno zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije; mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključka šolskega leta; tujca država, katere državljan je ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti; odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti,; odstranitev ni možna, ker so v državi, katere državljan je tujec ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve; za mladoletnega tujca brez spremstva to zahteva njegov skrbnik za posebni primer.

Gnandi, C-181/16, 19. 6. 2018, odst. 47.

Določilo 9. člena Direktive o vračanju 2008/115 določa: 1. Države članice odložijo odstranitev: (a) če bi odstranitev kršila načelo nevračanja, ali (b) toliko časa, za kolikor se v skladu s členom 13(2) zagotovi suspenzivni učinek. 2. Države članice lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera odložijo odstranitev za ustrezno obdobje. Pri tem upoštevajo zlasti: (a) fizično ali duševno stanje državljana tretje države; (b) tehnične razloge, kot je pomanjkanje prevoznih zmogljivosti, ali neizvedljivost odstranitve zaradi pomanjkanja identifikacijskih podatkov. 3. Če se odstranitev odloži, kot je določeno v odstavkih 1 in 2, se lahko zadevnemu državljanu tretje države naložijo obveznosti iz člena 7(3).

X, C-69/21, 22.11.2022, odst. 92, 99-100, 103.

To določilo med drugim določa, da se s Pogodbama uvede državljanstvo Unije. Državljani Unije so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti. Državljani Unije imajo pravice in dolžnosti, določene v Pogodbah. Med drugim imajo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.

Zambrano, C-34/09, 8. 3. 2011, odst. 42.

Ibid. odst. 44.

Glej na primer: DEB, C-279/09, odst. 32; Berlioz, C-682/15, odst. 54; Otis in drugi, C-199/11, odst. 46-47; C-205/15, odst. 40; Sacko, C-348/16, odst. 38-39.

Abdida, C-562/13, odst. 51; Tall, C-239/14, odst. 52, 54.

Ob tem Upravno sodišče pripominja, da vsem kategorijam tujcev, ki nimajo dovoljenja za bivanje, ne pripadajo iste pravice. Posebne pravice (na podlagi Ženevske konvencije o status beguncev in Kvalifikacijske direktive 211/95) zaradi razlikovanja med statusom in stanjem begunca pripadajo tujcem, ki so na primer izključeni iz statusa begunca. O tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 233/2024 z dne 9. 2. 2024 (odst. 21-31). Prvotni tožnik v to kategorijo tujcev ni spadal.

X, C-69/21, 22.11.2022, odst. 55-56; C-156/23 (Ararat), K,L,M,N, z dne 17. 10. 2024, odst. 36.

X, C-69/21, 22.11.2022, odst. 66; glej tudi odst. 76, 80, 85.

LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 60-61; glej tudi prvi in tretji stavek uvodne izjave 12 Direktive o vračanju 2008/115.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 50-52; LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 73, 79.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 52-53.

Ibid. odst. 54; Abdida, C-562/13, 18.12.2014, odst. 41-42, 54, 59-61. Glej tudi naslednji razdelek sodbe o "pravici do socialnih pogojev za bivanje."

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 29; glej tudi drugi stavek uvodne izjave 12 Direktive o vračanju 2008/115.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 31.

Ibid. odst. 46, glej tudi odst. 50. Enako pravi Sodišče EU tudi v zadevi Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 55-62.

LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 59.

Ibid. odst. 73. Če tak tujec vloži (ponovno) prošnjo za mednarodno zaščito, mu pripadajo pravice, kot izhaja iz interpretacije Sodišča EU v zadevi LF (Changu), C-352/23 z dne 12.9.2024 (odst. 69-72, 76-79).

Ibid. odst. 21, 29.

Ibid. odst. 26.

Ibid. odst. 79. Pred to zadevo je Veliki senat Sodišča EU v zadevi X v kontekstu okoliščin v državi izvora, ki preprečujejo odstranitev, odločil, da morajo države članice pri izvajanju Direktive 2008/115, tudi "kadar nameravajo sprejeti odločbo o vrnitvi ali ukrep odstranitve" - torej preden izdajo odločbo o vrnitvi (opomba Upravnega sodišča) nezakonito prebivajočega državljana tretje države, spoštovati temeljne pravice, ki so temu državljanu priznane z Listino; v tej zvezi Veliki senat Sodišča EU omenja tudi pravico do človekovega dostojanstva, a pravi tudi, da "to velja zlasti za pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja"

" navedenega državljana, kot je zagotovljena v členu 7 Listine (C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 88-93). Ob tem se je Veliki senat Sodišča EU opiral na precej starejšo sodno prakso, kjer je Sodišče EU potrdilo, da kot je razvidno iz uvodnih izjav 2, 6, 11 in 24 Direktive 2008/115 ter njenega člena 5, morajo biti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, vključno z načelom sorazmernosti, odločbe, temelječe na tej direktivi, izdane za vsak primer posebej in ob skrbnem upoštevanju temeljnih pravic zadevne osebe" (Z. Zh in I.O., C-554/13, 11. 6. 2015, odst. 69; Gnandi, C-181/16, 19. 6. 2018, odst. 48).

Glej na primer: LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 46-47.

Ibid. odst. 48; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 86.

LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 49, 54.

Ibid. odst. 67.

V tej zvezi glej: ibid. odst. 48, 50-53; Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 59; LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 52-54; uvodna izjava 12 Direktive o vračanju 2008/115.

LF (Changu), C-352/23, 12.9.2024, odst. 74-75.

Ibid. odst. 67-68.

Ibid. odst. 92.

Ibid. odst. 99-100.

M.D., C-528/21, 27. 4. 2023, odst. 95, 97, 104; K.L.M.N., C-156/23 (Ararat), 17. 10. 2024, odst. 35.

X, C-69/21, 22.11.2022, odst. 90; Dereci in drugi, C-256/11, 15. 11. 2011, odst. 70-74.

Ibid. odst. 72-73.

Glej: A.S. proti Švici, prit. št. 39350/13, 30. 6. 2015, odst. 44-52.

Glej: Bensaid proti Združenemu kraljestvu, prit. št. 44599/98, 6. 2. 2011, odst. 46-49.

Glej: Savran proti Danski, prit. št. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202.

Glej: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 98; Savran proti Danski, prit. št. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 149-202; glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi L.G., C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 49-54.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 92, 99-100.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65550/13, 11.12.2018, odst. 59. Natančneje o tem glej razdelek c.) te sodbe.

O tem glej opredelitev zadnje pravice v tem razdelku te sodbe.

K.L.M.N., C-156/23 (Ararat), 17. 10. 2024, odst. 35.

OB, C-460/23 [Kinsa](i), 3. 6. 2025, odst. 72.

Dereci, C-256/11, 15. 11. 2011, odst. 63, v zvezi z odst. 55.

Khan proti Nemčiji, prit. št. 38030/12, z dne 23. 4. 2015.

Glej na primer sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 487/2012 z dne 9. 7. 2013 in X Ips 413/2012 z dne 26. 2. 2014.

Sklep X Ips 487/2012, 9. 7. 2013, odst. 12.

Unuane proti Združenemu kraljestvu, prit. št.80343/17, 24.11.2020, odst. 76, 79; Savran proti Danski, prit.št. 56467/15, odst. 189; Avci proti Danski, prit. št. 40240/19, 30.11.2021, odst. 38.

Glej na primer: I. M. proti Švici, prit. št. 23887/16, 9.4.2019, odst. 77-78.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65553/13, 11. 12. 2018, odst. 93-94, glej tudi odst. 110-112.

Emonet ind rugi proti Švici, prit. št. 39051/03, 13. 12. 2007, odst. 68.

Toader v Romania, App. no. 22415/22, 12. 3. 2024, odst. 13; Jivan v Romania, App. no. 62250/19, 8. 2. 2022, odst. 47; Diaconeasa v Romania, App. no. 53162/21, 20. 5. 2024, odst. 48.

Pormes proti Nizozemski, prit. št. 25402/14, 28. 7. 2020, odst. 58-60.

Ibid. odst. 62-64.

Ibid. odst. 63-70.

Kurić in drugi proti Sloveniji, prit. št. 26828/06, 26.6.2012, odst. 355.

Ibid. odst. 355.

Ibid. odst. 354, 358.

Ibid. odst. 358-359; Hoti proti Hrvaški prit. št. 63311/14, 26. 4. 2018, odst. 118.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-465/22, Up-1038/19, 6. 2. 2024, odst. 18,

Ibid. 17, 27, 47; Kurić in drugi proti Sloveniji, prit. št. 26828/06, 26.6.2012, odst. 357; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-284/94, odst. 13.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-465/22, Up-1038/19, 6. 2. 2024, odst. 22.

Pormes proti Nizozemski, prit. št. 25402/14, 28. 7. 2020, odst. 45-53.

Glej Hoti proti Hrvaški, prit. št. 63311/14, 26.4.2018, odst. 118-131.

Glej: Sudita Keita proti Madžarski, prit. št. 42321/15, 12. 5. 2020, odst. 31-39.

Hoti proti Hrvaški, prit. št. 63311/14, 26. 4. 2018, odst. 118.

Glej ibid. odst. 129.

Ibid. odst. 127.

Ibid. odst. 119.

Ibid. odst. 121.

Ibid. odst. 132-134.

Ibid. odst. 135-137.

Ibid. odst. 138.

Ibid. odst. 123-124; glej tudi: Kurić in drugi proti Sloveniji, prit. št. 26828/06, 26.6.2012, odst. 260.

Ibid. odst. 267.

Sudita Keita proti Madžarski, prit. št. 42321/15, 12. 5. 2020, odst. 32-33.

Ibid. odst. 34-36.

Ibid. odst. 38-41.

Khan proti Nemčiji, prit. št. 38030/12, 21. 9. 2016, odst. 36-42.

Ang.: "settled migrants".

Ang.. "long term migrants" (Kurić in drugi proti Sloveniji, prit. št. št. 26828/06, 26.6.2012, odst. 340 v zvezi z odst. 336).

Ibid. odst. 340.

Ibid. odst. 354, 359.

Glej na primer: Kurić in drugi proti Sloveniji, prit. št. 26828/06, 26.6.2012, odst. 302.

Glej: Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65553/13, 11. 12. 2018, odst. 65.

Glej na primer: Jeunesse proti Nizozemski, prit. št. 12738/10, 3. 10. 2014, odst. 108.

Ibid. odst. 116.

Sodni odločbi Vrhovnega sodišča I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003 in I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005.

Sklep Upravnega sodišča IV U 71/2021-15 z dne 12. 4. 2022.

Ta določa: (1) Pravic po tem zakonu ni mogoče prenesti na drugega. (2) Denarni prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo in izplačajo dedičem na podlagi ustreznih dokazil.

I Up 46/2021 z dne 1. 12. 2021; I Up 42/2021 z dne 17. 11. 2021.

Sodba in sklep VIII Ips 209/2018 z dne 28. 6. 2022.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-201/19, 12. 5. 2022, odst. 1-2, 9.

Ibid. odst. 4.

Ibid. odst. 19, 22.

Dolžnost povrnitve škode nastane že s trenutkom nastanka škode, med tem ko v primeru pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, je obveznost pristojnega organa oziroma pravica upravičenca "ustvarjena" šele z oblikovalno (konstitutivno) odločbo pristojnega organa (ibid. odst. 21, 22). Trenutek "pridobitve" pravice pa opredeljuje tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavezanec "pridobi" to pravico z dnem nastanka potrebe po stalni pomoči in postrežbi (ibid. odst. 16).

Glej ibid. odst. 15-16.

Ibid. odst. 23.

Ibid.odst. 25.

U-I-88/15, Up-5684/12, 15. 10. 2015, odst. 13.

Ibid. odst. 13.

Ibid. odst. 14-22.

Ibid. odst. 17.

Ibid. odst. 17; glej tudi odst. 20.

Ibid. odst. 21.

U-I-21/24, 22. 5. 2025, odst. 34-35.

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Rajka Kneza k odločbi št. U-I-21/24 z dne 22. 5. 2025, odst. 6.

Ta določa: (1) Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. (2) Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče.

K.L.M.N., C156/23 (Ararat), 17. 10. 2024, odst. 44-52.

Glej na primer: DEB, C-279/09, odst. 32; Berlioz, C-682/15, odst. 54; Otis in drugi, C-199/11, odst. 46-47; C-205/15, odst. 40; Sacko, C-348/16, odst. 38-39.

Abdida, C-562/13, odst. 51; Tall, C-239/14, odst. 52, 54.

Po tem določilu sta zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.

Po prvem odstavku tega določila ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Permanent Court of International Justice, Chorzów Factory (Germany v. Poland), 13. 9. 1928, Series A, no. 17, str. 47; International Court of Justice, le Grand (merits) (Germany v. USA), 27. 1. 2001, odst. 48.

Glej na primer: Papamichalopulos in drugi proti Grčiji, prit. št. 14556/89, 31. 10. 1995, odst. 34; Akadivar proti Turčiji, prit. št. 21893/93, 1. 4. 1998, odst. 47; Scozzari in Giunta proti Italiji, prit. št. 39221/98 in 41963/98, odst. 249; Assanidze proti Gruziji, prit. št. 71503/01, 8. 4. 2004, odst. 202-203; Brumãrescu proti Romuniji, prit. št. 28342/95, 23. 1. 2001, odst. 22-23.

Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-465/22, Up-1038/19 z dne 6. 2. 2024, točka B-II obrazložitve sodne odločbe. Glej tudi odločbe Upravnega sodišča RS v zadevah, kot so na primer: I U 627/2018-5 z dne 9. 4. 2018, odst. 49; I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, odst. 450-455.

Po tem določilu države članice pri izvajanju te direktive ustrezno upoštevajo družinsko življenje.

El Hasani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 29-30; E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16, 15. 3. 2018, odst. 16.

Micallef proti Malti, prit. št. 17056/06, 15. 10. 2009, odst. 48.

Ibid. odst. 39; Karner proti Avstriji, prit. št. 40016/98, 24. 7. 2003, odst. 25; López Ribalda in ostali proti Španiji, prit. št. 1874/13 in 8567/13, 17. 10. 2019, odst. 71-73.

Malhous proti Češki, prit. št. 33071/96, 12. 7. 2001, odst. 18-20, 55-63.

Delecolle proti Franciji, prit. št. 37646/13, 25. 10. 2018, odst. 42-43.

Karner proti Avstriji, prit. št. 40016/98, 24. 7. 2003, odst. 25.

López Ribalda in ostali proti Španiji, prit. št. 1874/13 in 8567/13, 17. 10. 2019, odst. 73.

Mile Novaković proti Hrvaški, prit. št. 73544/14, 17. 12. 2020, odst. 33 in 34.

Ibid. odst. 33-34.

López Ribalda in ostali proti Španiji, prit. št. 1874/13 in 8567/13, 17. 10. 2019, odst. 71-73, 92.

Delecolle proti Franciji, prit. št. 37646/13, 25. 10. 2018, odst. 35.

Varnava in ostali proti Turčiji, prit. št. 16064/90 in ostale, 18. 9. 2009, odst. 112.

Van Colle proti Združenemu kraljestvu, prit. št. 7678/09, 13. 11. 2012, odst. 86.

Khayrullina proti Rusiji, prit. št. 29729/09, 19. 12. 2017, odst. 91-92, 100-107; Magnitskiy in ostali proti Rusiji, prit. št. 32631/09 in 53799/12, 27. 8. 2019, odst. 278-279.

Boacă in ostali proti Romuniji, prit. št. 40355/11, 12. 1. 2016, odst. 46; Selami in ostali proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, prit. št. 78241/13, 1. 3. 2018, odst. 38, 58-65.

Karpylenko proti Ukrajini, prit. št. 15509/12, 11. 2. 2016, odst. 106.

Stepanian proti Romuniji, prit. št. 60103/11, 14. 6. 2016, odst. 25, 40-41.

Micallef proti Malti, prit. št. 17056/06, 15. 10. 2009, odst. 46; Akbay in ostali proti Nemčiji, prit. št. 40495/15, 15. 10. 2020, odst. 76.

Glej na primer: Selami in ostali proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, prit. št. 78241/13, 1. 3. 2018, odst. 54-56; Janowiec in ostali proti Rusiji, prit. št. 555008/07 in 29520/09, 21. 10. 2013, odst. 177-181.

Nassau Verzekering Maatschappij N.V. proti Nizozemski, prit. št. 57602/09, 4. 10. 2011 odst. 20.

Nölkenbockhoff proti Nemčiji, prit. št. 10300/83, 25. 8. 1987, odst. 33; Grădinar proti Moldaviji, prit. št. 7170/02, 8. 4. 2008, odst. 97.

Micallef proti Malti, prit. št. 17056/06, 15. 10. 2009, odst. 49-51.

Akbay in ostali proti Nemčiji, prit. št. 40495/15, 15. 10. 2020, odst. 74, 83-85.

Dzugashvili proti Rusiji, prit. št. 41123/10, odst. 21-24.

Rõigas proti Estoniji, prit. št. 49045/13, 12.9.2017, odst. 125-129.

Jakovljević proti Srbiji, prit. št. 5158/12, z dne 13. 10. 2020, odst. 29-33.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65553/13, 11. 12. 2018, odst. 59, 61.

Ibid. odst. 97-98.

Ibid. odst. 59-67.

Gre za sodbo malega senata C-118/13, 12. 6. 2014, odst. 30.

Po tem določilu države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa. Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

Po tem določilu ima vsak delavec pravico do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.

Bauer, C-569/16 in C-570/16, 6. 11. 2018, odst. 35.

Ibid. odst. 38.

Ibid. odst. 51-52.

Ibid. odst. 46, 48, 60-61.

Ibid. odst. 59.

Ibid. odst. 44.

Ibid. odst. 62-63.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 88, 103; LF [Changu] C-352/23, 12. 9. 2024, odst. 68, 79.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 52-53.

Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča U-I-73/15, 7. 7. 2016, odst. 20. Po določbi 56. člena Družinskega zakonika razmerja med zakoncema temeljijo na vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Za zadovoljevanje vseh potreb življenjske skupnosti in za preživljanje družine prispevata zakonca v sorazmerju s svojimi zmožnostmi (61. člen Družinskega zakonika). Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, lahko zahteva, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je v njegovi moči (prvi odstavek 62. člena Družinskega zakonika). Zunajzakonska skupnost ima v razmerju med partnerjema enake pravne posledice po Družinskem zakoniku, kakor če bi sklenila zakonsko zvezo (prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika).

Sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevah: U-I-95, 4. 4. 1996, odst. 17; U-I-139/94, 30. 1. 1997, odst. 11; Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 9; Up-547/04 z dne 3. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05 in OdlUS XIV, 35), št. Up-661/04 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 9/06), št. Up-1321/06 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08 in OdlUS XVII, 36); Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009.

Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 9; Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, Uradni list RS, št. 105/09, ter Up-2962/08.

Glej na primer: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 104/2019 z dne 6. 11. 2019, odst. 11.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09, 3. 12. 2009, odst. 7; glej tudi: odločbi Ustavnega sodišča v zadevah: Up-2962/08, 23. 6. 2009, odst. 8 in Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 7-9.

V določenih primerih na primer Ustavno sodišče, če je bilo pravno sredstvo zavrženo, namesto, da bi se sodišče izreklo za stvarno nepristojno in da bi zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču, ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (glej na primer: Up-438/09, 24. 3. 2010, odst. 10).

Glej sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 104/2019 z dne 6. 11. 2019, odst. 11.

Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 295/2015, 17. 2. 2016, odst. 13-18.

Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 180/2020, 17. 11. 2021, odst. 14, 16 in sklep Vrhovnega sodišča v azdevi I Up 104/2019, 6. 11. 2019, odst. 12.

Glej na primer: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi 318/2016, 6. 9. 2017, odst. 9-13; sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 104/2019, 6. 11. 2019, odst. 17.

Glej 11. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2).

Glej na primer: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 295/2015, 17. 2. 2016, odst. 13-18.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, odst. 14.

Vrhovno sodišče pravi, da je za "

osebnostne pravice značilno, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega)" (sklep Vrhovnega sodišča I Up 104/2019, 6. 11. 2019, odst. 16).

Zadrževanje v Republiki Sloveniji se dovoli tujcu, če: tujčeva odstranitev iz države v skladu z načelom nevračanja ni dovoljena (1. alineja), tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je (2. alineja), zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države (3. alineja), mora tujec zaradi smrti ali hujše bolezni družinskega člana, ki prebiva v Republiki Sloveniji, dovoljen čas bivanja v državi podaljšati (4. alineja), je potrebno zagotoviti nujno udeležbo tujca v postopku pred državnim organom Republike Slovenije (5. alineja), mladoletni tujec v Republiki Sloveniji obiskuje osnovno šolo, do zaključka šolskega leta (6. alineja), tujca država, katere državljan je ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti (7. alineja), odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti (8. alineja), odstranitev ni možna, ker so v državi, katere državljan je tujec ali v državi, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, nastopile okoliščine, kot so naravne in druge nesreče, ki ne omogočajo vrnitve (9. alineja), za mladoletnega tujca brez spremstva to zahteva njegov skrbnik za posebni primer (10. alineja).

Glej razdelek c/2 o pravici do varovalnih ukrepov.

LM, C-402/19, 30. 9. 2020, odst. 46-47.

Institut dovolitev zadrževanja v slovenskem pravnem redu na eni strani pomeni pisno potrdilo o tem, da odločba o vrnitvi, ki se nanaša na tujca, kljub njegovemu nezakonitemu prebivanju, začasno ne bo izvršena (drugi odstavek 14. člena Direktive o vračanju 2008/115; LF (Changu), C-352/23, 12. 9. 2024, odst. 61) oziroma pomeni pisno potrdilo o svojem položaju, da bi lahko oseba dokazala poseben položaj v primeru upravnih kontrol ali preverjanj (uvodna izjava št. 12 Direktive o vračanju 2008/115). ZTuj-2 v tretjem odstavku 73. člena poleg same izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja določa celo izdajo izkaznice o dovolitvi zadrževanja, kar je prav gotovo v funkciji dokazovanja posebnega položaja v primeru upravnih kontrol ali preverjanj.

Na podlagi nekoliko drugačne drugačne metodologije je Upravno sodišče prišlo do istega zaključka tudi v sodbi v zadevi I U 1358/2021 z dne 24. 11. 2021, na podlagi enake metodologije pa v sodbi I U 233/2024 z dne 9. 2. 2024.

X Ips 69/2021, 26. 1. 2022, odst. 12, 14.

Ibidem, odst. 13.

Ibidem, odst. 14.

Ibidem, odst. 17.

Upravno sodišče je to obravnavalo že v sodbi v zadevi I U 647/2020, 25. 1. 2024.

Sodbi SEU C-497/20, Randstad Italia SpA, z dne 21. 12. 2021, odst. 79, C-378/17, Minister for Justice and Equality, z dne 4. 12. 2018, odst. 36.

Ibid. odst. 38. Costanzo, 103/88, 22. 6. 1989, odst. 31; z dne 9. septembra 2003, CIF, C‑198/01, 9. 9. 2003, odst. 49; Petersen, C‑341/08, 12. 1. 2010, odst.80; The Trustees of the BT Pension Scheme, C‑628/15, 14. 9. 2017, odst. 54; FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 183.

X, C-69/21, 22.11.2022, odst. 66, 90, 93-103.

Gre za Direktivo 2004/38 Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC, Uradni list EU, L 158, 30. 4. 2004.

Dereci in drugi, C-256/11, 15. 11. 2011, odst. 56-58.

Zambrano, C-34/09, 8. 3. 2011, odst. 41.

Ibid. odst. 42; Dereci in drugi, C-256/11, 15. 11. 2011, odst. 64-65.

Ibid. odst. 68.

Ta določa: (1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. (2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65550/13, 11.12.2018, odst. 59.

Di Trizio proti Švici, prit. št. 7186/09, 2. 2. 2016, odst. 61.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1424/23, 29. 2. 2024, odst. 12; glej tudi: Johnston in ostali proti Irski, prit. št. 9697/82, 18. 12. 1986, odst. 56, Van der Heijden proti Nizozemski, prit. št. 42857/05, 3. 4. 2012, odst. 50, Elsholz proti Nemčiji, prit.št. 25735/94, 13. 7. 2000, odst. 43.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65550/13, 11.12.2018, odst. 63.

Ibid. odst. 66.

Jivan proti Romuniji, prit. št. 62250/19, 8. 2. 2022, odst. 32.

Glej: Up-1424/23, 29. 2. 2024, odst. 13, 18 in 23.

Ibid. odst. 15, 17.

Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65550/13, 11.12.2018, odst. 60-61; Jivan proti Romuniji, prit. št. 62250/19, 8. 2. 2022, odst. 30-31.

X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 94.

Up-1424/23, 29. 2. 2024, odst. 20-21.

Glej na primer: Belli in Arquier-Martinez proti Švici, prit. št. 65550/13, 11.12.2018, odst. 123-124.

Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 96.

Tako je presodilo Upravno sodišče tudi v sodbi III U 258/2018 z dne 25. 10. 2019 (19. točka).

Sodba ESČP Sudita Keita proti Madžarski z dne 12. 5. 2020 (odst. 36,), Hoti proti Hrvaški z dne 26. 4. 2018 (odst. odst. 131). Podobno glede nezmožnosti pridobitve potne listine iz objektivnih razlogov glej tudi sodbo Upravne sodišča v zadevi III U 258/2018 z dne 25. 10. 2019 (19. točka).

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-465/22, Up-038/19 z dne 6. 2. 2024, odst. 39. Koncept vzpostavitve zakonitega stanja v primerih, ko gre za kršitev človekovih pravic, vsebuje tudi ZUS-1 v določbi 66. člena in v prvem odstavku 67. člena.

U-I-465/22, Up-038/19 z dne 6. 2. 2024, odst. 39.

Ustavno sodišče se pri tem sklicuje tudi na sodbo ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji (ibid. odst. 39).

Ibid. odst. 41.

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, odst. 13.

Ibid. odst. 14.

Ibid. odst. 14.

Po stališču Ustavnega sodišča v zvezi z odpravo posledic kršitve pravice iz 8. člena EKČP v primeru oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva zaradi dolgotrajne negotovosti njihovega statusa in številnih negativnih posledic, ki so iz tega izvirale, bi morala pravna ureditev čim bolj spodbujati prostovoljno izpolnjevanje obveznosti in da je treba tudi stranke spodbujati, da v sodnih postopkih čim bolj prispevajo k učinkovitosti teh obveznosti (odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-88/15, Up-684/12, 15. 10. 2015, odst. 20; U-I-21/24 z dne 22. 5. 2025, odst. 38).

Odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018 , odst. 14.

Ibid. odst. 14.

Prvi in drugi odstavek na strani 4 pripravljalne vloge z dne 10. 8. 2022.

Celo v pravdnem postopku (prvi odstavek 185. člena ZPP) velja, da sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to "smotrno" za dokončno ureditev razmerja med strankama. (Glej tudi 186. člen ZPP).

To slednje velja po pravu EU.

Glej tretji odstavek 75. člena ZTuj-2.

Glej razdelek b./2 te sodbe v delu, ki se nanaša na pravico do varovalnih ukrepov v postopku pred izvršitvijo vrnitve tujca v izvorno državo.

Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi CIMADE, C-179/11, 27. 9. 2012, odst. 56.

Glej tudi uvodno izjavo št. 24 Direktive o vračanju 2008/115.