Jedro

Odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, je po presoji sodišča skladna z določbami 1. in 2. odstavka 6. člena ZPKri. Ni namreč sporno, da je tožeči stranki status bivše politične zapornice priznan za čas prisilne mobilizacije v delovne brigade.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki priznala status bivše politične zapornice in pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti. Odločila je tudi, da se tožnici čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju.

Tožeča stranka navedeni sklep spodbija s tožbo v upravnem sporu. Ne strinja se z odločitvijo, da se ji čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju. Vsem njenim sodelavkam v mladinskih delovnih brigadah je bila za isti čas in za ista dela priznana pokojninska doba dvojno, le njej enojno. To ji je znano za sodelavke - sokrajanke iz vasi A. Predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se ji čas, prebit v delovnih brigadah, v pokojninsko dobo všteje v dvojnem štetju.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v svoji zahtevi za popravo krivic uveljavljala vštetje časa odvzema prostosti v pokojninsko dobo. Ker dvojnega štetja ni uveljavljala, tožena stranka svoje odločitve, da se tožnici čas odvzema prostosti v pokojninsko dobo všteje v enojnem štetju, ni bila dolžna posebej obrazlagati (2. odstavek 17. člena Zakona o popravi krivic, ZPKri-UPB2, Uradni list RS, št. 70/05).

Po določbi 1. odstavka 6. člena ZPKri se državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti, kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem ali preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev, oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Po določbi 2. odstavka istega člena se v pokojninsko dobo šteje dvojno le čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču. Namen zakonodajalca, da se dvojno štetje omeji in prizna le za tiste oblike odvzema prostosti, ki so povzročile najhujše trpljenje, izhaja tudi iz obrazložitve amandmaja Vlade RS k 6. členu zakona (Predlog zakona o popravi krivic - EPA 539 - druga obravnava, Poročevalec DZ, št. 55/95), ki svoj predlog kasneje sprejetega besedila 2. odstavka 6. člena utemeljuje takole: Vsebina in teža posameznih oblik kazni, povezanih z odvzemom prostosti, je bila zelo različna: od pogojev in razmer v ustanovah, kjer so obsojenci prestajali kazen odvzema prostosti in kasneje kazen zapora in ki bi jih lahko primerjali z "normalnimi" zaporniškimi razmerami, pa do izjemno hudih razmer v preiskovalnih zaporih, povezanih z nepretrganimi zasliševanji in maltretiranji, pri odvzemu prostosti, povezanim s prisilnim delom ali na družbeno koristnem delu zaradi prevzgajanja v koncentracijskih taboriščih, kot je bilo npr. na Golem otoku. Predlagana sprememba ločuje navedene oblike glede vštevanja časa dejanskega odvzema prostosti v pokojninsko dobo in se na ta način usklajuje z drugimi zakoni s tega področja. Razlikovanje narekuje tudi načelo pravičnosti do vseh tistih političnih zapornikov, ki so trpeli veliko bolj kot drugi in kot je, če je dovoljeno tako reči, to običajno pri prestajanju kazni odvzema prostosti.

Odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v enojnem štetju, je po presoji sodišča skladna z navedenimi določbami 1. in 2. odstavka 6. člena zakona. Ni namreč sporno, da je tožeči stranki status bivše politične zapornice priznan za čas prisilne mobilizacije v delovne brigade. Da bi ji bila prostost odvzeta na katerega od načinov iz 2.odstavka 6. člena ZPKri, ki edini lahko predstavljajo podlago za dvojno štetje, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Drugačno odločanje tožene stranke v drugih primerih tožeča stranka le zatrjuje, ga pa ne izkaže. Sicer pa bi zatrjevano drugačno odločanje ob enakem dejanskem in pravnem stanju lahko kazalo le na napačno uporabo materialnega zakona.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06). Sodišče je v zadevi odločalo na nejavni seji skladno z določbo 1. odstavka 59. člena istega zakona.