Jedro

Dvovišinska naletna gred v normalnih okoliščinah ni nevarna stvar, njeno preskakovanje v takih okoliščinah pa ni nevarna dejavnost, za katero bi država odgovarjala po načelu vzročnosti.

Izvedba vojaškega urjenja s preskakovanjem mokre in blatne dvovišinske naletne gredi, zahteva tudi organizacijo posebnega varovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.970.043 SIT ter mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnik se je poškodoval dne 16.6.1995 pri urjenju na služenju obveznega vojaškega roka.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišče prva stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje. Po stališču tožene stranke predstavlja preskok dvovišinske naletne gredi v okviru vojaškega urjenja športno dejavnost, ki po običajnem teku stvari ne predstavlja nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Za premagovanje takšne ovire niso zahtevane posebne telesne spretnosti. Tožniku, ki je sicer služil obvezni vojaški rok, pri čemer je tudi telesno usposabljanje ob premagovanju pehotnih ovir spadalo v okvir obveznega urjenja, nihče od vaditeljev ni ukazal, na kakšen način mora opraviti preskok gredi. Lahko bi izbral lažjo možnost. Odgovornost tožene stranke za posledice tožnikovega ravnanje ne more biti objektivna, saj je lahko odgovoren ali v pretežni večini soodgovoren tožnik sam.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnikov odškodninski zahtevek je tožbeno utemeljen s trditvijo, da "ovira ni bila postavljena tako, da bi tožnik preskok in doskok lahko opravil varno in brez bojazni, da bi se pri tem poškodoval". Poleg tega bi morala po tožbenih trditvah tožena stranka poskrbeti za nemoteno in varno urjenje in temu primerno urjenje tudi pripraviti in zavarovati. Tega pa tožena stranka ni storila. Opisana dejanska in pravna tožbena trditvena podlaga torej meri na krivdno odgovornost tožene stranke. V okviru dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pred premagovanjem pehotnih ovir dne 16.6.1995 deževalo, zaradi česar je bila naletna gred mokra, na njej pa so bili tudi delci blata. Da je temu tako, je sklepalo tudi iz dejstva, da vojaki zaradi blata nekaterih pehotnih ovir sploh niso premagovali. Čeprav iz tožbene trditvene podlage, kot je opisana, sledi, da tožeča stranka uveljavlja predvsem krivdno odgovornost tožene stranke, ki ni poskrbela za nemoteno in varno urjenje z zavarovanjem, se je sodišče prve stopnje postavilo predvsem na stališče, da je opravljanje vojaških dejavnosti po ukazu nadrejenih obvezno in da je tisti, ki skrbi za izvajanje take dejavnosti, odškodninsko odgovoren po principu vzročnosti. Navedena pravna ugotovitev je sicer sporna, vendar je v razlogih sodbe sprejeta dejanska presoja, da je preskok dvovišinske naletne gredi predstavljal nevarno dejavnost zaradi posebnih okoliščin, ki so v spolzkosti gredi zaradi predhodnega dežja in blatnih delcev na njej. Sodišče druge stopnje, ki je tako pravno razlago sprejelo, jo je dogradilo z ugotovitvijo, da je "sama količina okoliščin, v katerih je prišlo do poškodbe, nenevarno dejavnost spremenila v nevarno". Splet in kumulacija okoliščin je po tej razlagi povzročila, da je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevarni dejavnosti.

Opisana razlaga torej sprejema v reviziji zatrjevano dejstvo, da dvovišinska naletna gred v normalnih okoliščinah ne predstavlja nevarne stvari oziroma, da preskakovanje te ovire v normalnih okoliščinah ne pomeni nevarne dejavnosti, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu vzročnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi številne krivdne elemente, ki utemeljujejo že v tožbi zatrjevano krivdno odgovornost tožene stranke. Mokra in blatna naletna gred je vsekakor terjala posebno varovanje. V tem okviru je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe zapisalo, "da bi morala biti ob oviri postavljena vojaka, ki bi pazila na morebitne padce tudi zato, ker so se vojaki, med njimi tudi tožnik, urili prvič". Odgovorne osebe tožene stranke po dejanskih ugotovitvah, sprejetih v sodbi sodišča prve stopnje (sodišče druge stopnje se je z njimi strinjalo), takšnega načina varovanja niso organizirale. Tožena stranka je torej opustila dolžno varovanje zaradi posebnih okoliščin. Iz dejanskih ugotovitev, deloma pa tudi iz pravne razlage, sprejete v sodbah nižjih sodišč, je mogoče sklepati, da so v tožbi zatrjevani krivdni elementi bili ugotovljeni in da sodba sodišča prve stopnje vsebuje tudi potrebne razloge o krivdni odgovornosti tožene stranke za tožnikov padec in nastalo škodo. Tožena stranka torej odgovarja za nastalo škodo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Odločitvi, sprejeti v izpodbijani sodbi, torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti. Ker po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, je ob enakih dejanskih ugotovitvah odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo pravno sicer drugače opredelilo, nakar je revizijo zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.