Jedro

Iz zemljiške knjige je razvidno, da je bil v zemljiški knjigi vpis na drugo toženo stranko izveden neposredno od tožeče stranke (na podlagi drugega odstavka 150. člena ZZK-1). Prva tožena stranka torej v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka zahtevati tudi neveljavnost in izbris vpisa na prvo toženo stranko, je zato napačno. Namen izbrisne tožbe je doseči izbris tistega vpisa, za katerega se izkaže, da je materialnopravno neveljaven. V predmetni zadevi je to vpis, opravljen pod Dn. št. 1, zato drugačnega zahtevka tožeča stranka niti ni mogla postaviti. Res pa je, da je v pravdi potrebno ugotoviti materialnopravno neveljavnost obeh podlag za ta vpis, to je pogodbe z dne 30.11.2011 med tožečo in prvo toženo stranko in pogodbe z dne 14.12.2011 med prvo in drugo toženo stranko.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se Sodba v točkah II, III/3, IV in V izreka razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa ne razveljavljenem delu (točka III/2) potrdi Sodba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano Sodbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) v razmerju med tožečo in prvo toženo stranko razveljavilo učinke kupoprodajne pogodbe z dne 30.11.2011, katere predmet sta bili dve v izreku našteti nepremičnini v k.o. M., (II) prvi toženi stranki naložilo v plačilo 126.057,60 EUR, višji zahtevek glede plačila denarnega zneska pa zavrnilo, (III/1) zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe, sklenjene 30.11.2011, (III/2) zavrnilo zahtevek na razveljavitev listine – pogodbe z dne 14.12.2011 in na razveljavitev učinkov te pogodbe v razmerju med tožečo in drugo toženo stranko, (III/3) zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je vknjižba pri teh dveh nepremičninah na drugo toženo stranko neveljavna in na vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, tako da se pri obeh nepremičninah vpiše lastninska pravica za tožečo stranko, ter (IV) odločilo o pravdnih stroških. Prva tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ker so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, je sodišče ugodilo zahtevku na razveljavitev učinkov kupoprodajne pogodbe z dne 30.11.2011 v razmerju med tožečo in prvo toženo stranko. V nadaljevanju je zavrnilo izbrisno tožbo, zato je z zamudno sodbo ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku na plačilo 126.057,60 EUR. V zvezi z zahtevkom proti drugi toženi stranki je sodišče najprej zavrnilo izpodbojni zahtevek, saj druga tožena stranka ni bila v razmerju s tožečo. Ker je tožeča stranka uveljavljala tudi ničnost kupoprodajne pogodbe med prvo in drugo tožečo stranki in ker za ugotovitev ničnosti poseben zahtevek ni potreben, je sodišče prve stopnje obravnavalo izbrisno tožbo. Ugotovilo je, da je nesklepčna, saj je druga tožena stranka lastninsko pravico pridobila od prve tožene stranke, tožeča pa zahteva vzpostavitev lastninske pravice neposredno za tožečo. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Meni, da je izbrisna tožba utemeljena, zato bo pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi moralo razveljaviti tudi odločitev o podrejenem zahtevku v zamudni sodbi. V zvezi z izbrisno tožbo je sodišče v nasprotju s procesnim gradivom ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Iz zk izpiska za nepremičnini namreč izhaja, da prva tožena stranka nikoli ni bila vpisana kot lastnica nepremičnin, temveč se je drugotožena stranka vknjižila "na preskok". Zato je tožeča stranka izpodbijala le neposredno vknjižbo lastninske pravice na drugotoženo stranko. Drugačnega zahtevka niti ni mogla postaviti, saj bi bil zahtevek na izbris nevknjižene pravice absurden in tudi neizvršljiv. Tožeča stranka je izkazala, da sta obe pogodbi materialnopravno neveljavni in predlaga spremembo sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje (že pravnomočno) razveljavilo učinke kupoprodajne pogodbe, sklenjene 30.11.2011 med tožečo in prvo toženo stranko za nepremičnino - poslovni prostor - v M. V nadaljevanju pa je najprej sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku po izbrisni tožbi, kakršnega je postavila tožeča stranka. Pritožnik pravilno opozarja, da je iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige (priloga A13) razvidno, da je bil v zemljiški knjigi vpis na drugo toženo stranko izveden neposredno od tožeče stranke (na podlagi drugega odstavka 150. člena zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Prva tožena stranka torej v zemljiški knjigi ni bila nikoli vpisana kot lastnica sporne nepremičnine. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka zahtevati tudi neveljavnost in izbris vpisa na prvo toženo stranko, je zato napačno. Namen izbrisne tožbe je doseči izbris tistega vpisa, za katerega se izkaže, da je materialnopravno neveljaven. V predmetni zadevi je to vpis, opravljen pod Dn. št. 1, zato drugačnega zahtevka tožeča stranka niti ni mogla postaviti.

Res pa je, da je v pravdi potrebno ugotoviti materialnopravno neveljavnost obeh podlag za ta vpis, to je pogodbe z dne 30.11.2011 med tožečo in prvo toženo stranko in pogodbe z dne 14.12.2011 med prvo in drugo toženo stranko. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v točki III/2 (na razveljavitev pogodbe z dne 14.12.2011 in razveljavitev učinkov te pogodbe), ker ne gre za izpodbojno dejanje stečajnega dolžnika. V zvezi z navedenim zaključkom tožeča stranka v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih očitkov (1), pravila ZFPPIPP pa dejansko urejajo le izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, zato je bilo treba v tem delu odločitev potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju sicer pravilno pojasnilo, da bi bilo treba navedbe tožeče stranke obravnavati tudi z vidika ničnosti pogodbe in da ni potrebno, da je o ničnosti odločeno v izreku. Zaradi napačnega stališča o sklepčnosti zahtevka, pa nato ničnosti pogodbe z dne 14.12.2011 ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi, sodbo v 3. točki točke III izreka razveljaviti (354. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem se bo moralo opredeliti do vprašanja ničnosti pogodbe z dne 14.12.2011. Zaradi razveljavitve odločitve o primarnem zahtevku, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o podrejenem zahtevku (na plačilo 126.057,60 EUR). Če namreč še ni odločeno o primarnem zahtevku, o podrejenem ni mogoče odločati. Prav tako pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha v pravdi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Tak zaključek je glede na navedbe tožeče stranke pravilen. Tožeča stranka namreč ni podala nobenih navedb, s katerimi bi utemeljevala izpodbojni zahtevek po kakšni drugi podlagi.