Jedro

Čeprav insolventni dolžnik ne sme ravnati v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP, navedeno še ne pomeni, da upniku, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi bilo potrebno izkazovati nevarnosti v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ in v povezavi s tem, da dolžnik ravna v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: „1. Poslovodstvu dolžnika in prokuristu dolžnika se omejijo upravičenja za sklepanje vseh pogodb ali/in opravljanje vseh pravnih poslov, razen tistih, ki so nujni za redno poslovanje družbe (plačevanje elektrike, vode, davkov, trošarin in podobno).

2. Izvajalcem plačilnega prometa, ki vodijo dolžnikov denarni račun, zlasti - X TRR, ki vodi dolžnikov TRR št. ... in - Y TRR, ki vodi dolžnikov račun TRR št. ...

se kot dolžnikovim dolžnikom prepoveduje kakršnokoli izplačilo v breme dolžnikovega računa ali njegovih drugih sredstev brez izrecnega pisnega soglasja sodišča. 3. Predhodno pisno soglasje (soglasje stečajnega sodnika) je predpostavka za veljavnost vseh pravnih poslov dolžnika, ki so pravni temelj za razpolaganje s katerimkoli premoženjem dolžnika.

4. V primeru kršitve prepovedi iz 1. točke te začasne odredbe je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 200.000 EUR, ki jo bo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvršilo. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku novo kazen za primer nadaljevanja s kršitvami prepovedi, vsakokrat višjo kot v predhodnem sklepu.

5. Začasna odredba iz 1. in 3. točke sklepa se vpiše v register.

6. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka.“ Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo: da upnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, da upnik ni izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlogom z začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ, da upnik ni zatrjeval obstoja dejanskega stanu iz 4. odst. 270. člena ZIZ.

S takšnimi zaključki prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se pridružuje razlogom, ki jih je podalo zanje.

Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da bi imela dolžnikova insolventnost (ki sicer še ni ugotovljena) za posledico prepoved dolžnikovega ravnanja v nasprotju z določbo 34. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zmotno pa je njegovo stališče, da je že insolventnost sama po sebi utemeljen razlog za izdajo predlagane začasne odredbe. V skladu z določbo 2. odst. 240. člena ZFPPIPP se za začasno odredbo, izdano po 1. odst. 240. člena ZFPPIPP, uporabljata 270. in 271. člen ZIZ, kar pomeni, da morajo biti za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsi pogoji, ki so v navedenih določbah predpisani.

Čeprav insolventni dolžnik ne sme ravnati v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP, navedeno še ne pomeni, da upniku, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ne bi bilo potrebno izkazovati nevarnosti v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ in v povezavi s tem, da dolžnik ravna v nasprotju z določbo 34. člena ZFPPIPP. Zakonska prepoved sama po sebi, ne da bi upnik izkazal, da je dolžnik ravnal v nasprotju s to prepovedjo, ne more opravičevati izdaje začasne odredbe, pa čeprav bi bilo moč šteti, da insolventni dolžnik z zapovedjo ravnanja v skladu z zakonom, škode ne more utrpeti. Trditev pritožnika, da je predlagana začasna odredba usmerjena izključno v zagotovitev spoštovanja obveznosti poslovodstva insolventnega dolžnika je v nasprotju z namenom začasnih odredb. Le-ta ni v golem zapovedovanju tistega, kar dolžniku nalaga že zakon. Zato tudi trditve pritožnika, da ravnanje v skladu z zakonskimi obveznostmi dolžniku že po definiciji ne more povzročiti nobene škode, ni umestno presojati v smislu določbe 3. odst. 270. člena ZIZ.

Pritožnik šele v pritožbi trdi, da dolžnik od povezanih družb s sedeži v tujini odkupuje visoke denarne terjatve do njihovih dolžnikov, kljub temu, da mu premoženjsko stanje tega ne dopušča in da te terjatve sploh ne obstajajo. Takšno konkretno razpolaganje s svojim premoženjem naj bi predstavljala cesija neobstoječe terjatve iz predložene pogodbe o svetovanju v višini 1.395.000,00 EUR.

Listinska dokumentacija, ki jo je predložil upnik, zlasti Cesijska pogodba in Pogodba o svetovanju (list. št. 41 - 48), ne potrjujeta trditev upnika o odkupovanju visokih terjatev od povezanih družb v tujini. Odplačnosti pravnega posla iz zgoraj navedene cesijske pogodbe ni razbrati.

Prvostopno sodišče je torej pravilno ocenilo, da upniku ni uspelo izkazati, da dolžnik s svojim premoženjem razpolaga tako, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena oziroma otežena.

Prvostopno sodišče se je opredelilo do upnikovih navedb o dolžnikovem poslovanju s povezanimi družbami in pravilno ocenilo, da te bodisi ne izkazujejo razpolaganja s premoženjem dolžnika v smislu 2. odst. 270. člena ZIZ bodisi so premalo konkretizirane. Trditev, ki jih izpostavlja pritožnik, da imajo z dolžnikom povezane družbe sedež v tujini ter da bo povrnitev koristi, ki naj bi jih te družbe pridobivale od dolžnika, potrebno uveljavljati v tujini, ni mogoče podvesti pod dejanski stan iz 4. odstavka 270. člena ZIZ. Pa tudi sicer so premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče preizkusiti.

Upnik torej ni izkazal, da dolžnik s svojimi posli zmanjšuje možnost za poplačilo upnikov. S tem pa tudi ne pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odst. 270. člena ZIZ.

Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo upnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena.