Jedro

Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Izola št. 214-1003/2020-6 z dne 21. 12. 2020 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je odločila, da tožniku preneha enotno dovoljenje za prebivanje in delo s pravnomočnostjo te odločbe (1. točka izreka), da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) ter da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi je navedla, da je 11. 8. 2020 po uradni dolžnosti uvedla postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za tožnika, saj je z vpogledom v organu razpoložljive evidence ugotovila, da je bilo tožniku s strani toženke 3. 3. 2020 podaljšano enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo do 3. 3. 2022 in da na podlagi tega poseduje biometrično dovoljenje za prebivanje, serijske številke ... Ugotovljeno je bilo tudi, da imenovani nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Toženka je tožnika o tem seznanila ter ga pozvala, da se do tega opredeli. Tožnik je 17. 8. 2020 toženki predložil potrdilo, da je 12. 8. 2020 na Upravni enoti Velenje podal zahtevek za zamenjavo delodajalca. Z vpogledom v uradne evidence je bilo 5. 10. 2020 ugotovljeno, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) tožniku izdal soglasje k pisni odobritvi na podlagi zaposlitve št. 11108-2821/2020, za zaposlitev pri delodajalcu A., d.o.o. Iz uradnih evidenc izhaja, da je Upravna enota Velenje 30. 9. 2020 izdala pisno odobritev, ki je bila tožniku vročena 5. 10. 2020. Toženka nadalje navaja, da iz vpogleda v podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) z dne 21. 12. 2020 izhaja, da tujec v Republiki Sloveniji nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Glede na navedeno mu je toženka na podlagi prve alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izdala izpodbijano odločbo.

3. Tožnik v tožbi opozarja, da se je konkreten postopek začel 11. 8. 2020 po uradni dolžnosti, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil pozvan na izjasnitev. Nadalje je upravni organ ponovno vpogledal v podatke ZZZS 21. 12. 2020 ter ugotovil, da tožnik nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, takrat pa tožnika ni pozval na izjasnitev.

4. Opozarja, da sta izrek in obrazložitev odločbe v nasprotju, ker izrek odločbe določa, da enotno dovoljenje za prebivanje in delo preneha s pravnomočnostjo te (izpodbijane) odločbe. Iz obrazložitve pa izhaja, da je upravni organ tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo razveljavil. Nadalje opozarja, da obrazložitev odločbe ne vsebuje relevantnih razlogov za odločitev; razlogi, v zvezi s prvonavedenimi ugotovitvami v obrazložitvi izpodbijane odločbe (v zvezi z dejanji, ki jih je upravni organ izvedel v obdobju od 11. 8. 2020 do 5. 10. 2020 (12. 10. 2020)), nimajo nobene zveze z vpogledom v podatke na dan 21. 12. 2020. Toženka bi morala, potem, ko je v prvonavedenem primeru ugotovila, da je tožnik imel urejeno zdravstveno zavarovanje, postopek s sklepom ustaviti. Ne sme postopka nadaljevati več kot 2 meseca kasneje s ponovnim vpogledom v podatke ZZZS 21. 12. 2020 ter netočne ugotovitve (z dne 21. 12. 2020), povezovati s starimi ugotovitvami v (prejšnjem) postopku. To kaže na arbitrarnost. Nadalje opozarja, da v obrazložitvi upravni organ navaja št. biometričnega dovoljenja za prebivanje, ki sploh ni tožnikov. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se o novi ugotovitvi izjavi, s čemer je prišlo do kršitve pravice do izjave. Ker upravni organ ni upošteval načela kontradiktornosti postopka in tožniku ni omogočil sodelovanja v njem posledično ni pravilno ugotovil dejanskega stanja. Tožnik je 18. 12. 2020 vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (vložil prijavo pri ZRSZ). ZRSZ je 22. 12. 2020 z odločbo št. 1220-09-4227-2020 odločil, da tožniku prizna pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v višini 756,15 EUR bruto mesečno za čas od 16. 12. 2020 do 15. 3. 2021. Navedena odločba dokazuje, da je bil tožnik na dan 21. 12. 2020 vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje (kot brezposelna oseba, ki pri zavodu za zaposlovanje prejema denarno nadomestilo) in da je zaključek upravnega organa napačen, tako dejansko kot materialnopravno. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povračilo stroškov.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. V konkretni zadevi je sporna zakonitost odločitve toženke, ki je odločila, da tožniku s pravnomočnostjo te odločbe preneha enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo od 3. 3. 2020 do 3. 3. 2022. 8. Izpodbijana odločba temelji na določilu prve alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki določa, da pristojni organ razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom.

9. Prvi odstavek 33. člena ZTuj-2 pa med drugim določa, da mora tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, imeti veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno.

10. Bistven je očitek tožnika, da toženka po začetku postopka, ki ga je začela po uradni dolžnosti z vpogledom v evidence 11. 8. 2020 in ko je pridobila podatke od tožnika, kjer je bilo ugotovljeno, da ima zdravstveno zavarovanje, je ta postopek nadaljevala z novim vpogledom v podatke v evidence zdravstvenega zavarovanja 21. 12. 2020 ter o teh ugotovitvah ni seznanila tožnika in mu dala možnost, da se o tem izjavi.

11. Toženka mora namreč v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Temu ustrezna je tudi pravica iz 146. člena ZUP, ki daje stranki pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi ter 7. člena ZUP, ki določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

12. Zaradi kršitev navedenega tako tožnik že tekom upravnega postopka ni imel možnosti, da pojasni tudi razloge, ki jih navaja v tožbi, in sicer, da je 18. 12. 2020 vložil zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ter da mu je bila navedena pravica priznana z odločbo z dne 22. 10. 2020 v višini 756,15 EUR bruto mesečno za čas od 16. 12. 2020 do 15. 3. 2021. Navedena okoliščina po zatrjevanju tožnika dokazuje, da je bil 21. 12. 2020 vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje (kot brezposelna oseba, ki je pri ZRSZ prejemal denarno nadomestilo). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč v prvem odstavku 53. člena določa, da se prispevek za zavarovance iz 9. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona (to so brezposelne osebe, ki prejemajo pri zavodu za zaposlovanje denarno nadomestilo) plačuje od nadomestil oziroma denarnih pomoči. 13. Treba pa je opozoriti tudi na določbo tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova.

14. Navedeno okoliščino bi bilo treba ugotoviti že v upravnem postopku, ker pa v postopku v skladu z 138. in 139. členom ZUP niso bila ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, je treba v ponovnem postopku ugotoviti, ali so razlogi za to, da zavarovanje ni bilo urejeno, opravičljivi.

15. Sodišče še pripominja, da tožnik upravičeno opozarja tudi, da iz jasne zakonske dikcije prvega odstavka 56. člena ZTuj-2 izhaja, da se že izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo razveljavi in torej ne preneha, kot je napačno navedeno v izreku odločbe.

16. Glede na zgoraj navedeno je zaradi kršitve pravil postopka in posledično zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

18. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Čeprav se po Zakonu o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporablja odvetniška tarifa, je ZUS-1 kot kasnejši in specialni zakon vprašanje ugotavljanja višine stroškov odvetniškega zastopanja v upravnem sporu, ki naj jih uspelemu tožniku povrne nasprotna stranka, uredil drugače kot ZOdv.1 Tako je pri odmeri višine tožnikovih stroškov, čeprav jih je stranka priglasila na podlagi Odvetniške tarife, sodišče, ker je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, o stroških odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika pripadajo tožniku, ker je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, stroški v višini 285,00 EUR. Prisojeni znesek se poveča še za 22% DDV (odvetnica je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 Tako sklep VSRS I Up 141/2017 z dne 6. 9. 2017.