Jedro

Ker tožnik ni mogel razpolagati in uporabljati predmetnega stanovanja, niti ga prostovoljno ni prepuščal v uporabo tožencu, je bil onemogočen pri uporabi svoje solastne stvari, zato je upravičen do plačila uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v točkah III, V in VI izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je dovolilo spremembo tožbe z dne 27. 9. 2017 (točka I izreka).

2. S sedaj izpodbijano sodbo pa ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 6.135,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot izhajajo iz točke II izreka; ugotovilo, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 2.549,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 dalje do plačila (točka III izreka); ki jo je v točki IV izreka pobotalo s terjatvijo tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 3.697,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov, kot izhajajo iz točke V izreka. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 48,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka VI izreka).

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je pritožbo vložila zoper odločitev sodišča prve stopnje v sodbi, ki se nanaša na pobotni ugovor tožene stranke (v nadaljevanju toženca), in sicer zoper točke III, V in VI izreka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju ter obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. S strani toženca postavljen pobotni ugovor ni specificiran oziroma toženec svojih navedb ni natančno opredelil, da bi se lahko tožnik o njih sploh izjasnil, zato ga sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo obravnavati. Toženec je za posamezna leta le navajal skupni znesek v pobot uveljavljanih terjatev. Sodišče prve stopnje ni razmejilo fiksnih obratovalnih stroškov in obratovalnih stroškov, ki jih krijejo uporabniki stanovanja, čeprav iz dejanskega stanja izhaja, da je do konca septembra 2017 stanovanje uporabljal le toženec. Pritožba izrecno graja le priznane terjatve za leti 2013 in 2014. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje za leto 2013 tožencu priznalo v pobot uveljavljena plačila v skupni višini 1.565,76 EUR (pravilno 1.365,76 EUR), za leto 2014 pa v višini 1.115,90 EUR, čeprav ni jasno, kako je prišlo do tega zaključka. Iz kartice komitenta v zvezi s plačilom obveznosti za leto 2013 izhaja, da je bilo opravljeno skupno plačilo 900,70 EUR in da terjatev za december 2013 ni bila plačana. Razlike med tem zneskom in s strani sodišča prve stopnje priznanim zneskom pa ni mogoče obrazložiti ter se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, razlogi pa so v nasprotju s predloženimi listinami. Prav tako ni mogoče preizkusiti plačil za leto 2014, saj je iz izpisa odprtih postavk razvidno le breme in ne promet v dobro. Seštevek plačil za leto 2014 je 507,86 EUR, saj blagajniški prejemek za znesek 96,92 EUR ne izkazuje, da gre za terjatve za leto 2014, prav tako ne druga dva blagajniška prejemka za leto 2014, iz katerih ni razvidno, ali gre za plačilo obratovalnih stroškov ali rezervnega sklada. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v točkah III, V in VI izreka, saj se bo v posledici uspeha s pritožbo spremenila tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženec odgovora na pritožbo ni podal. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke III, V in VI izreka) ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

7. Materialno procesno vodstvo je potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih (285. člen ZPP), v obravnavanem primeru pa ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje je štelo, da je toženec v pobotnemu ugovoru navedel vsa odločilna dejstva, ki so dovolj določna, da je o njem bilo možno odločati. Toženec je v pobotnem ugovoru pojasnil, katere terjatve uveljavlja v pobot, na kaki osnovi jih uveljavlja in pojasnil razloge za to. Navedel je skupne zneske teh terjatev po posameznih letih ter predložil dokaze, da je te terjatve poravnal. Seštevki posameznih potrdil o plačilu in blagajniških prejemkov predstavljajo s strani toženca navedene zneske v pobot uveljavljanih terjatev po posameznih letih. Pritožba tako ne more biti uspešna z navedbami, ki se nanašajo na nesubstanciran in pavšalen pobotni ugovor. Tožnik tekom postopka ni nasprotoval s strani toženca postavljenemu pobotnemu ugovoru, ni se izjasnil o višini v pobot uveljavljanih terjatev oziroma zatrjeval, da toženec v pobot uveljavljanih stroškov za stanovanje naj ne bi plačal ali ni izkazal, da jih je plačal on. Pritožbene navedbe v tej smeri so zaradi tega nedovoljena pritožbena novota, kot jo opredeljuje prvi odstavek 337. člena ZPP. Tožnik je namreč tekom postopka nasprotoval s strani toženca postavljenemu pobotnemu ugovoru le v smeri navedb, da je toženčeva zahteva, da se stroški za stanovanje razdelijo med oba solastnika glede na solastninski delež, neutemeljena, ker so stroški, povezani z uporabo stanovanja breme tistega, ki stanovanje uporablja, to pa je izključno toženec in ne tudi tožnik. Tekom postopka na prvi stopnji torej tožnik ni zatrjeval, da izpis odprtih postavk kaže drugačno stanje, kot ga zatrjuje toženec oziroma da se izpis odprtih postavk in blagajniški prejemki ne ujemajo ter da iz posameznih potrdil o plačilih ni razviden njihov namen.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) odločilo, da je pobotni ugovor delno utemeljen in navedlo razloge za svojo odločitev. Sprejelo je celovito in popolno dokazno oceno, s katero tožnik ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je jasno, popolno in argumentirano obrazložilo svojo odločitev ter navedlo razloge zanjo.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da je v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica na predmetnem stanovanju na tožnika in toženca, vsakega do 1/2 ter sta oba solastnika tega stanovanja, za katerega tožnik do 3. 10. 2017 ni imel ključev ter ga ni mogel uporabljati. Ker tožnik ni mogel razpolagati in uporabljati predmetnega stanovanja, niti ga prostovoljno ni prepuščal v uporabo tožencu, je bil onemogočen pri uporabi svoje solastne stvari, zato je upravičen do plačila uporabnine v zneskih, kot izhaja iz točke II izreka, kar ni pritožbeno sporno.

10. Kot je v nadaljevanju pravilno odločilo sodišče prve stopnje, je tožnik, kot solastnik stanovanja na podlagi svoje solastninske pravice dolžan plačati ustrezen del stroškov stanovanja, ki jih je tekom postopka v pobot uveljavljal toženec. Pri tem je pravilno obrazložilo, da je potrebno upoštevati, da nekateri stroški izhajajo iz same lastninske pravice, nekateri pa so posledica uporabe stanovanja ter je za njihov obračun odločilno, kdo je storitve uporabljal. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni naredilo razmejitve med fiksnimi in obratovalnimi stroški, ki odpadejo na lastnike in uporabnike stanovanja. Iz točke 18 obrazložitve sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožencu v pobot priznalo le t.i. fiksne stroške stanovanja, ki se nanašajo na lastništvo stanovanja, med katere je pravilno štelo davke, stroške upravniku v zvezi z obratovanjem1 in vplačila v rezervni sklad, ne pa stroškov elektrike, vode, telefona, komunalnih storitev, RTV naročnine, ki se nanašajo na uporabo stanovanja.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri izračunu zneskov v pobot uveljavljanih terjatev po posameznih letih seštelo posamezne zneske upravniku2 opravljenih plačil, kot izhajajo iz predloženih dokazov. Sodišče druge stopnje je takšen izračun preizkusilo in ugotovilo, da je pravilen. In sicer znašajo skupne v pobot uveljavljene terjatve za leto 2013 1.365,76 EUR3, za leto 2014 pa 1.115,90 EUR4. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbenimi navedbami o napačnem izračunu priznanih stroškov ter neutemeljenem očitku o nasprotju dokazov in razlogi sodbe pojasnjuje, da je pri vsakemu izpisu odprtih postavk pripet tudi blagajniški prejemek, iz katerega jasno izhaja, kakšna terjatev je bila plačana; preostali zneski izhajajo iz predloženih potrdil o plačilih, kjer iz namena plačila prav tako izhaja, katera terjatev je bila plačana; terjatev za december 2013 je bila upoštevana pri plačilih za leto 2014, ko je bila poravnana.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo pobotnemu ugovoru toženca in v zvezi s fiksnimi stroški stanovanja, ki izhajajo iz lastninske pravice ter niso posledica uporabe stanovanja, ugotovilo, da sta jih dolžna kriti tako tožnik, kot tudi toženec, kot solastnika stanovanja ter odločilo, da je tožnik, kot solastnik spornega stanovanja dolžan plačati polovico tako izračunanega zneska. Pritožbena izvajanja v tej smeri so neutemeljena, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točkah III, V in Vi izreka. Pravilna odločitev v točki III izreka je imela za posledico tudi pravilen izračun zneska terjatve, ki jo je dolžan toženec plačati tožniku po medsebojnem pobotu terjatev in izhaja iz točke V izreka, prav tako pa tudi stroškovno odločitev iz točke VI izreka. Uspeh pravdnih strank v posledici neuspešne pritožbe tožnika je namreč ostal enak, kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje, tožnik pa s pritožbo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje izrecno ni grajal, zato je sodišče druge stopnje opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

13. Sodišče druge stopnje je o stroških pritožbenega postopka odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.

1 Če je posamezna stanovanjska enota prazna ali se uporablja občasno, manj kot 15 dni v mesecu, se šteje da jo uporablja en uporabnik, kar je tudi v konkretnem primeru. K tem stroškom upravnika se na primer štejejo porabe vode in kanalščina, če ni individualnih merilnih naprav, skupna poraba elektrike (dvigala, razsvetljava skupnih prostorov in skupnih delov ipd.), odvoz odpadkov, najem zabojnikov za odpadke ter drugi komunalni stroški, čiščenje skupnih prostorov, čiščenje kanalizacije, odmašitev kanalizacijskih cevi in praznjenje septičnih jam. Lastniki stanovanja morajo torej tudi v primeru, če je stanovanje prazno in se ne uporablja, kriti obratovalne stroške, ki nastajajo v večstanovanjski stavbi in se delijo bodisi po površini stanovanja ali po številu enot v večstanovanjski stavbi, saj ti stroški nastajajo v celoti ali v pretežni večini neodvisno od uporabe samega stanovanja. 2 Kot izhaja iz točke 18 izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec stroške nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča s potrdilom o plačilu izkazal le za leto 2012, ne pa tudi za naprej, zato mu jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Je pa mu priznalo vsa plačila, opravljena upravniku stavbe Stanovanjska zadruga S. z.o.o., in sicer za rezervni sklad ali obratovalne stroške. Plačila je izkazal s potrdili o plačilu, iz katerih je razviden datum in namen plačila ter obdobje, za katero je bilo opravljeno plačilo in z blagajniškimi prejemki upravnika, saj je določene zneske plačal neposredno tam. 3 Za leto 2013 so bila upoštevana naslednja plačila upravniku (priloga B5): plačilo odprtih postavk do september 2013 v skupnem znesku 1.089,43 EUR, rezervni sklad za september 2013 v znesku 24,23 EUR, obratovalni stroški za september 2013 v znesku 35,39 EUR, obratovalni stroški za oktober 2013 v znesku 102,65 EUR, rezervni sklad za oktober 2013 v znesku 24,23 EUR, obratovalni stroški za november 2013 v znesku 65,60 EUR, rezervni sklad za november 2013 v znesku 24,23 EUR, kar je skupaj 1.365,76 EUR, kot je pravilno izračunalo tudi sodišče prve stopnje. Stroški za december 2013 so bili upoštevani pri letu 2014, ko so tudi bili plačani. 4 Za leto 2014 so bila upoštevana naslednja plačila upravniku (priloga B6): rezervni sklad december 2013 v znesku 24,23 EUR, obratovalni stroški za december 2013 v znesku 59,32 EUR, obratovalni stroški za junij 2014 v znesku 62,63 EUR, obratovalni stroški za julij 2014 v znesku 62,80 EUR, obratovalni stroški za avgust 2014 v znesku 65,43 EUR, obratovalni stroški september 2014 v znesku 77,64 EUR, rezervni sklad maj, junij, julij in avgust 2014 v skupnem znesku 96,92 EUR (blagajniški prejemek), obratovalni stroški oktober 2014 v znesku 65,36 EUR, obratovalni stroški in rezervni sklad za januar, februar in marec 2014 v skupnem znesku 235,76 EUR (blagajniški prejemek), obratovalni stroški november 2014 v znesku 67,64 EUR, obratovalni stroški in rezervni sklad za april 2014, obratovalni stroški za maj 2014 in rezervni sklad za september in oktober 2014 v skupnem znesku 191,81 EUR (blagajniški prejemek), rezervni sklad za december 2014 v znesku 24,23 EUR in obratovalni stroški za december 2014 v znesku 82,13 EUR, kar je skupaj 1.115,90 EUR.