Jedro

Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da I. točka izreka vmesne sodbe sodišča prve stopnje spremenjena glasi: ″I. Odškodninska obveznost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 11. 2017 znaša 100 %.″

II. Odločitev o stroški pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da odškodninska obveznost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 11. 2017 znaša 70 %, tožnikov soprispevek k tej škodi pa 30 %. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnik s pritožbo izpodbija odločitev sodišča o obstoju tožnikovega soprispevka k nastali nezgodi. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Tožnik povzema, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da naj bi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, ker naj bi ravnal neprimerno, s tem ko je svojega psa držal za ovratnico, preden je zavarovankin pes ugriznil njegovega psa (in hkrati tudi njega). Sodišču očita, da je odločitev o soprispevku tožnika oprlo izključno na neargumentirane in nepreverljive zaključke izvedenca kinološke stroke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Meni, da izvedensko mnenje, v katerem izvedenec pavšalno in neargumentirano tožniku očita domnevno napačno ravnanje, ker je ob škodnem dogodku svojega psa držal za ovratnico, ne more nuditi ustrezne podlage za prisojo soprispevka. Navaja, da ob tem ne gre spregledati dejstva, da niti izvedenec niti sodišče nista navedla nobene pravne podlage (saj ta ne obstoji). Posledično odločitev sodišča ni preverljiva, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku niti v materialnem pravu in se sodba v tem delu tudi ne da preizkusiti, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik poudarja, da za zaključek, da bi moral tožnik svojega psa ob spopadu obeh psov spustiti oziroma se oddaljiti iz neposredne bližine obeh psov, ni podlage v materialnem pravu (noben predpis namreč ne določa tovrstnega dolžnega ravnanja imetnika psa) in podlage za prisojo soprispevka ni. Spustitev psa oziroma oddaljitev od psa bi namreč predstavljalo celo opustitev dolžnega varstva in nadzorstva nad psom, saj bi pes lahko v tem primeru tudi pobegnil ter v skrajnem primeru celo koga poškodoval (kot je v danem primeru storil pes zavarovanke tožene stranke). Tožnik je, s tem ko je svojega psa prijel za ovratnico, ko je videl, da se mu približuje pes zavarovanke, ravnal povsem ustrezno in pravilno, saj je s tem povzročil, da je bil njegov pes miren in je sedel ob njem (pri tem pa je z glasnim signalom skušal preprečiti spopad, vendar neuspešno, saj je zavarovankin pes ugriznil njegovega psa ter hkrati tudi tožnika). Tožnik navaja, da je sodišče odločitev o soprispevku zmotno črpalo zgolj iz izvedenskega mnenja, pri čemer pa izvedenec ni navedel podlage za oceno o domnevnem nepravilnem ravnanju tožnika (ni navajal niti strokovne literature niti predpisov), zaradi česar se pravilnosti mnenja v tem delu sploh ne da preizkusiti. Tožnik izpostavlja, da je izvedenec v zaključku mnenja jasno poudaril, da je do škodnega dogodka prišlo (izključno) zaradi nepravilnega in neodgovornega ravnanja zavarovanke tožene stranke kot lastnice psa, saj do incidenta sploh ne bi prišlo, če bi bil njen pes pod nadzorom. Izpodbijana sodba glede prisoje soprispevka predstavlja nedovoljeno sodbo presenečenja. Sodišče je razloge za soprispevek tožnika k nastali nezgodi sproduciralo samo, brez ustrezne podlage v izvedenem dokaznem postopku in brez podlage v materialnopravnih predpisih in izključno na podlagi neargumentiranega in nepreverljivega izvedenskega mnenja, v posledici česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe ZPP (14. in 15. točko 339. člena ZPP), posledično pa je nato tudi materialno pravo uporabilo napačno in je sodba v izpodbijanem delu nezakonita. Tožnik se sklicuje tudi na sodno prakso, in sicer sodbi VSL I Cp 3769/2011 z dne 6. 6. 2012 in II Cp 2890/2012z dne 8. 5. 2013. Zgolj podredno tožnik navaja, da v kolikor bi pritožbeno sodišče vseeno štelo, da je tožnik soprispeval k škodnemu dogodku, le ta zaradi ugotovljene hude in nedopustne opustitve zavarovanke tožene stranke, ki ni poskrbela za dolžno nadzorstvo nad svojim psom (ki je bila izključni vzrok za škodni dogodek), ne more biti večji od 10 %. tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstoji odškodninska obveznost tožene stranke za škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 11. 2017 v celoti, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so pritožbeni očitki neupravičeni in napačni, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določbi 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Določba zahteva tehtanje soprispevkov oziroma vzrokov, ki bremenijo na eni strani povzročitelja škode, na drugi strani pa oškodovanca. Kot prispevek oškodovanca se po ustaljenem stališču sodne prakse vrednoti ravnanje oškodovanca, ki ima znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik 4. 11. 2017 s svojo partnerko in njenim psom (v nadaljevanju tako, kot je navajalo sodišče v izpodbijani sodbi: tožnikov pes), mešancem (podobnim pasmi neke vrste Bulla), ki ga je imel na povodcu, na sprehodu v kraju K. v Š. in da ko so prišli do koče, je nenadoma pritekel pes zavarovanke tožene stranke (pasme Airedale Terrier), napadel tožnikovega psa in istočasno tožnika, ki je psa z drugo roko (desno) držal za ovratnico, in ga pogrizel po roki; - da je tožnik, ko je zaslišal lajež, prijel svojega psa še za ovratnico, pes pa se je takrat usedel poleg njega in bil miren v trenutku, ko je pritekel pes zavarovanke tožene stranke in se zagnal vanj ter ugriznil tožnikovega psa v vrat in hkrati tudi v tožnikov prst, potem pa se je tožnikov pes branil, tožnik pa je takoj, ko ga je pes zavarovanke tožene stranke poškodoval, spustil vse iz rok in stekel proti koči, da bi poklical lastnike psa.

Navedena dejstva so bila sodišču prve stopnje podlaga za zaključek, da je zavarovanka tožene stranke ravnala v nasprotju z določili drugega in tretjega odstavka 11. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv).1 Zavarovanka tožene stranke je tista, ki bi morala preprečiti nastanek kakršnekoli škode (10. člen OZ) ter temu primerno ravnati z ustrezno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, to je s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, je bilo zavarovankino ravnanje neskrbno v smislu opustitve dolžnega nadzorstva nad psom in se kaže v tem, da ni poskrbela za to, da bi nad psom zagotavljala fizično nadzorstvo tako, da bi bil na povodcu in da posledično ne bi bil nevaren okolici. V tej zavarovankini konkretni opustitvi dolžne skrbnosti nad psom je sodišče prve stopnje utemeljeno videlo njeno odgovornost za škodni dogodek, zmotno pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, zaključilo, da je njena odgovornost le delna (pretežna).

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik, s tem ko je v trenutku, ko se je pes zavarovanke tožene stranke zapodil proti njemu oziroma njegovemu psu, prijel svojega psa za ovratnico, reagiral narobe. Obrazložilo je, da bi moral psa spustiti in se umakniti ter z drugimi ukrepi poskrbeti, da bi se ločila. Ugotovilo je, da je res, da ni imel na voljo vode, da bi ga polil, a hkrati menilo, da pa vendar psa ne bi smel držati, celo stiskati k sebi s prijemom za ovratnico. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek temeljilo na izvedenskem mnenju izvedenca kinologa, ki je pojasnil, da se mora lastnik psa ob spopadu psov najprej oddaljiti iz neposredne bližine psov, da ga le-ta ne moreta poškodovati, šele nato lahko poskuša z glasnim zvočnim signalom ali z varnim fizičnim kontaktom (brco, udarcem s predmetom, z mrzlo vodo itd.), pri čemer ne posega med psa z rokami oziroma poskuša katerega od njiju zaščititi s svojim telesom.

8. Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla2), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).

9. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava v izpodbijanem delu spremenilo vmesno sodbo, tako da obstoji 100 % odgovornost toženca za škodo iz škodnega dogodka z dne 4. 11. 2017 (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena in 164. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Po drugem odstavku 11. člena ZZZiv mora skrbnik živali z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici. Po tretjem odstavku istega člena pa mora skrbnik psa na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu. 2 Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se psa nista spopadla, ker noben izmed njiju ni imel ne raztrganin, globokih ran, vidnih ran od zob, izdrtih zob, ipd.