Jedro

Pritožnica meni, da dejstvo, da se tožeča stranka na programu ni dodatno izobraževala, ni odločilno, temveč je bistveno, da sporni program že ob predstavitvi s strani sistemske inženirke tožene stranke, ko so že bili vneseni vsi podatki tožeče stranke, ni deloval tako kot bi moral. S tem posredno, s sklicevanjem na procesne kršitve, izraža tudi nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. S slednjim pa v sporu majhne vrednosti ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 168,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, zato je o pritožbi odločala sodnica posameznica (5. odstavek 458. člena ZPP).

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ter priče G. zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da sporni program X nima lastnosti, ki so bile predstavljene oziroma obljubljene s strani delavcev tožene stranke. Nadalje je zaključilo, da tožeča stranka tudi ni bila v bistveni zmoti glede predmeta pogodbe, saj ni bila v zmoti glede funkcionalnih in tehničnih zmožnostih programa, ampak le-teh zaradi ravnanja nje same (nepripravljenost za izobraževanje) ni znala uporabljati.

5. Neutemeljeni so očitki pritožnika o podanosti pritožbenega razloga po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi zapisniki. Tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino zapisnikov o zaslišanju zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank in priče G.. Zakoniti zastopnik tožene stranke je prepričljivo izpovedal, da je sistemski inženir tožene stranke izvršil prenos podatkov, ki jih je v Excelu prevzel od tožeče stranke, jih obdelal, nakar jih je sistemska inženirka, ki je prišla izobraževati tožečo stranko, vstavila v računalnik le-te. Nadalje je pravilno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju priče G., ki je sicer izpovedal, da so z inštruktorico tožene stranke iskali artikle, vendar jih niso našli, poleg tega pa so bila okna programa premajhna, hkrati pa priznal, da se s programom pred prihodom sistemske inženirke tožene stranke niso dosti ukvarjali, ker ga niso znali uporabljati. Glede na navedeno, in ker je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da bi morala sistemska inženirka tožene stranke tožečo stranko izobraževati na ustaljen način, to je od temeljev dalje, vendar tožeča stranka na to ni pristala, ampak je hotela takoj vedeti npr. kako se prikaže predračun ali delovni nalog, je sodišče logično zaključilo, da je vzrok za neznanje uporabe programa nepripravljenost tožeče stranke za izobraževanje.

6. Pritožnica meni, da dejstvo, da se tožeča stranka na programu ni dodatno izobraževala ni odločilno, temveč je bistveno, da sporni program že ob predstavitvi s strani sistemske inženirke tožene stranke, ko so že bili vneseni vsi podatki tožeče stranke, ni deloval tako kot bi moral. S tem posredno, s sklicevanjem na procesne kršitve, izraža tudi nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. S slednjim pa v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. Obravnavana zadeva je namreč spor majhne vrednosti, v katerem je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, zaradi česar sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP).

7. Glede na navedeno in ob zgornjih dejanskih ugotovitvah ter zaključkih sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki ponudila izobraževanje za uporabo programa, tožeča stranka pa je to zavrnila, zaradi česar programa ni znala pravilno uporabljati, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe (A2) in vračilo plačanega zneska 1.332,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 do plačila, ni utemeljen.

8. Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki pa ga vsebinsko ne obrazloži. Navedena kršitev je podana samo, ko sodbe zaradi napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje vse sestavine in je razumljiva. Odločitev iz izreka je v obrazložitvi tudi jasno in logično obrazložena, saj se je sodišče strukturirano opredelilo do navedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank in priče G. ter obrazložilo katerim navedbam sledi in v katerem delu.

9. Tako se izkaže, da očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 442. členom ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154 in 165. člen v zvezi s 442. členom ZPP).