Jedro

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo za plačilo 9,973.868,00 KM (konvertibilnih mark) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2004 do plačila. Znesek vtožuje kot odškodnino za izgubljeni dobiček iz naslova toženčeve poslovne odškodninske odgovornosti. S tožencem sta se namreč dogovorila, da bosta s skupnim vlaganjem ustanovila novo podjetje, v katerega bo toženec vložil opremo in denarna sredstva, tožnik pa nepremičnine, tako da bo razmerje vlaganj in lastništva 50 : 50, družba pa bo registrirana najkasneje v začetku leta 1999. Ker toženec svojih obveznosti ni izpolnil (podjetje ni bilo ustanovljeno), tožnik meni, da je izgubil dobiček, ki ga je utemeljeno pričakoval na osnovi svojega poslovnega deleža, saj bi podjetje poslovalo z dobičkom, ki bi se razdelil med družbenika.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga zastaranja poslovne odškodninske terjatve, kot dodatni argument pa navedlo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da bi mu škoda res nastala. Odločitev o zastaranju je oprlo na tretji odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), ki ga razlaga tako, da se za poslovne odškodninske terjatve ne uporabljajo pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja, temveč pravila, ki veljajo za terjatve iz pogodbe, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, tj. po prekršitvi pogodbene obveznosti. Ker je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti 1. 7. 1999, tožbo pa je vložil 30. 12. 2004, torej po preteku petletnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR, je terjatev zastarala.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je v celoti pritrdilo obrazložitvi prvostopenjskega sodišča o zastaranju terjatve. Dodalo je še, da sta si o zavzetem stališču enotna tako sodna praksa (odločba II Ips 266/2004) kot pravna teorija (Obligacijski zakonik s komentarjem), drugačna razlaga navedene določbe pa bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino ne glede na začetek njenega nastanka, kar bi prekomerno ščitilo oškodovanca (odločba II Ips 3/2004).

4. Tožnik je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno izpostavlja vprašanje začetka teka zastaralnega roka. Nižji sodišči sta zmotno razlagali tretji odstavek 376. člena ZOR in zavzeli napačno stališče, da začne zastaranje odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, v vsakem primeru teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, tj. prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti, ne glede na to, kdaj je škoda nastala. Dan škodnega dogodka (kršitve pogodbene obveznosti) namreč ne pomeni vedno tudi dneva nastanka škode. Začetek teka zastaranja odškodninske terjatve je odvisen od tega, kdaj nastane oškodovancu škoda zaradi kršitve pogodbe. Poslovna odškodninska terjatev se šteje za zapadlo z nastankom škode (186. člen v zvezi z 269. členom ZOR). Zastaranje zato začne teči z dnem, ko oškodovanec zve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti obseg škode, kar je bilo v obravnavani zadevi šele 1. 1. 2000, saj je tožnik šele takrat ugotovil vse pravno pomembne okoliščine o obsegu škode (obseg dobička iz poslovanja za leto 1999). Ni utemeljenih razlogov, da bi se vprašanje začetka teka zastaranja poslovne odškodninske terjatve obravnavalo drugače kot za neposlovne odškodninske terjatve. Pritožbeno sodišče se nepravilno sklicuje na sodno prakso, saj gre za drugačna primera. Ker sodišče ni zavzelo stališča do posameznih pritožbenih trditev glede začetka teka zastaralnega roka, izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Zaradi zmotne uporabe zakona je odločitev arbitrarna, tožniku pa kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru tožnik vtožuje pogodbeno odškodninsko terjatev, saj zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi neizpolnitve dogovora. Nižji sodišči sta se zato pri odločanju o zastaranju terjatve pravilno oprli na tretji odstavek 376. člena ZOR, ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Po mnenju revizijskega sodišča pa sta sodišči vsebino te določbe zmotno razlagali, ko sta zavzeli stališče, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti, tj. prvi dan po prekršitvi pogodbene obveznosti. Zavzeto stališče pomeni, da določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje le roka za zastaranje, ampak tudi začetek teka zastaranja, le-to pa začne teči istočasno z zastaranjem pogodbene terjatve, ne glede na obstoj škode in odškodninske terjatve. Tako široka razlaga določbe ni na mestu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Zavzeto stališče predstavlja izjemo od splošne določbe o začetku teka zastaranja iz prvega odstavka 361. člena ZOR, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Pri razlagi navedene določbe je treba upoštevati tudi, da so že sama pravila o zastaranju izjema od splošnega pravila o dolžnosti izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 17. člena ZOR). V skladu s tem temeljnim načelom ter z načelom izravnalne pravičnosti pa je, da oškodovanec prejme odškodnino, ki mu pripada.

9. Nujna predpostavka za zastaranje terjatve in s tem za začetek teka zastaranja je dejstvo, da terjatev sploh obstaja. Če terjatve ni, zastaranje ne more pričeti teči. Zato je o zastaranju odškodninske terjatve smiselno govoriti šele od tedaj dalje, ko nastane škoda. Za pogodbeno škodo (škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti) ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbene obveznosti), temveč lahko nastane tudi kasneje, kar logično pomeni, da sta na kasnejši trenutek premaknjena tako nastanek kot dospelost pogodbene odškodninske terjatve. Prav zaradi tega ni ne logično ne življenjsko, da bi zastaranje pogodbene odškodnine terjatve začelo teči že s kršitvijo pogodbene obveznosti, torej v času, ko morebiti niti ni znano, ali bosta škoda in odškodninska terjatev sploh nastali. Kot neutemeljen se zato izkaže argument pritožbenega sodišča, da bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, ker bi oškodovanec lahko odškodnino uveljavljal ne glede na njen nastanek. Ob stališču nižjih sodišč se postavlja tudi vprašanje, v čem je smisel zavzetega pravila in kakšen je namen, ki ga pravilo zasleduje. Argument prvostopenjskega sodišča, ki mu v izpodbijani sodbi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, da „ni razloga, da bi za odškodninske terjatve veljala drugačna pravila kot za druge terjatve iz istega pravnega naslova – pogodbe“, ne prepriča. Tak razlagalni argument resda drži glede roka za zastaranje, kjer prav povezanost pogodbenih odškodninskih terjatev s pogodbenimi terjatvami utemeljuje drugačno ureditev zastaralnega roka v primerjavi z ostalimi odškodninskimi terjatvami, torej da se zastaralni rok določi v enakem trajanju (dolžini) kot za pogodbene terjatve. Ni pa to prepričljiv razlog, zaradi katerega bi se začetek teka zastaranja izenačeval s prvim dnem po škodnem dogodku in ne s prvim dnem po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev odškodninske obveznosti, kot narekuje splošno pravilo iz prvega odstavka 361. člena ZOR. V tem primeru namreč institutov zastaralnega roka in začetka teka zastaranja ni mogoče enačiti in ne enako vrednotiti, prav tako pa ni moč najti prepričljivih razlogov, ki bi utemeljevali drugačno ureditev od splošne.

10. Zavzeto stališče nižjih sodišč ne izhaja niti iz teorije(1) niti iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 266/2004 z dne 30. 3. 2005 zavzelo celo drugačno stališče: v točki 2.2. odločbe je glede zastaranja nazorno pojasnilo, da se začetek zastaranja pogodbene odškodninske terjatve presoja v odvisnosti od tega, kdaj sta oškodovanca pridobila pravico zahtevati izpolnitev odškodninske terjatve(2), torej da se začetek zastaranja ravna po splošni določbi iz 361. člena ZOR. Medtem ko odločba II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005 za obravnavano stališče ni uporabljiva, saj se nanaša na povsem drugo vprašanje - vprašanje začetka teka zastaranja odškodninske terjatve v primeru kasnejšega nastanka in povečevanja škode zaradi izgubljenega dobička(3). Nenazadnje za zaključek, da sporna določba ureja rok za zastaranje, ne pa tudi začetka (in konca) teka zastaranja, govori tudi argument notranje sistematike zakona. Določba je namreč umeščena v poglavje „Čas, ki je potreben za zastaranje“ (določbe od 371. člena do 380. člena ZOR), ki poleg splošnega petletnega zastaralnega roka vsebinsko ureja še posebne (drugačne) zastaralne roke za posamezne vrste terjatev. Na podlagi navedenega je tako zaključiti, da določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR. Ker so zaradi napačnega materialnopravnega stališča ostale tožnikove pritožbene navedbe, ki se tičejo začetka teka zastaranja, neizčrpane, sodišče druge stopnje ni v celoti preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Stališča niso zavzeli ne komentatorji Zakona o obligacijskih razmerjih (Komentar zakona o obligacionim odnosima, prof. dr. S. Perović, prof. dr. D. Stojanović, 1980; Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, dr. Boris Vizner, 1978, in Komentar obligacijskih razmerij dr. Stojana Cigoja, 1984, druga knjiga) ne dr. Boris Strohsack v knjigi Odškodninsko pravo in dr. Stojan Cigoj v knjigi Obligacijska razmerja.

Op. št. (2): V konkretnem primeru gre za poslovno odškodninsko obveznost. Tožnika namreč zahtevata povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi razdrtja pogodbe, ki je posledica toženčeve kršitve pogodbene obveznosti. Zastaranje je zato treba presojati po tretjem odstavku 376. člena ZOR, kar pomeni, da znaša zastaralni rok pet let (371. člen ZOR), ter da je začel teči prvi dan po dnevu, ko sta oškodovanca (tožnika) imela pravico zahtevati njeno izpolnitev.“ Op. št. (3): Bistvo zadeve je v ugotovitvah, da se je vtoževana škoda manifestirala že v letu 1981, kar pomeni, da je imela tožnica pravico terjati odškodnino za tisti del škode, ki izvira iz zatrjevanega nedovoljenega izkoriščanja pristojnosti pri izdaji odloka, po uveljavitvi odloka oziroma najkasneje v letu 1981, za drugi del škode, ki izvira iz nezakonitega ravnanja občinskih upravnih organov, pa že prej. Zastaranje je zato začelo teči najkasneje v letu 1981. Na začetek teka roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih.