Jedro

Že vložena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine je zadosten razlog, da se prosilcu za azil začasno omeji gibanje zaradi ogrožanja premoženja po 4. točki 1. odstavka 27. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 31.8.2005, in s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS,št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka v zvezi s 4. alineo 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu ( ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št.134/2003) omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 31.8.2005 do dne 1.12.2005 (1. točka izreka) in odločila, da morebitna pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Prvostopno sodišče je izdalo izpodbijano sodbo po predhodnem zaslišanju tožnika. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil ter da iz evidenc, ki jih je predložila tožena stranka izhaja, da je Policijska postaja L. dne 9.5.2005 vložila kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja velika tatvine z vlomom, ter da je Policijska postaja B. dne 24.6.2005 vložila kazensko ovadbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin. Tožena stranka se je po presoji prvostopnega sodišča pravilno opredelila do dokazov, ki jih je zbrala v obravnavani zadevi in pravilno sklepala, da je treba tožniku začasno omejiti gibanje zaradi ogrožanja premoženja po 4. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča (1. točko izreka sodbe in sklepa) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njegovem mnenju niso podani pogoji za omejitev njegovega gibanja. Ponovi tožbene navedbe, da vložena kazenska ovadba še ne pomeni, da je dejanja, zaradi katerih je bil ovaden, tudi dejansko storil ter da omejitev gibanja iz navedenega razloga pomeni kršitev ustavno določene domneve nedolžnosti. Navaja, da nikogar ne ogroža. Je prosilec za politični azil v Republiki Sloveniji in zato v nobenem primeru niso podani pogoji za omejitev gibanja v prostorih Centra za tujce, pač pa bi mu bilo morebiti možno omejiti gibanje le v prostorih azilnega doma. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi pritožbe, s katero je skladno z določbo 24. člena ZUS tožnik začel upravni spor, pravilna in temelji na zakonu, utemeljeni pa so tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja imela zakonsko podlago v določbi 4. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil. Po navedeni določbi se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje tudi zaradi razlogov ogrožanja premoženja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe na podlagi podatkov v upravnih spisih, sta zoper tožnika vloženi dve kazenski ovadbi in ena od njiju zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 212.členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim sodiščem, ki je pritrdilo presoji tožene stranke, da je že vložena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine zadosten razlog, da se tožniku začasno omeji gibanje zaradi ogrožanja premoženja po 4. točki 1. odstavka 27. člena ZAzil. Tožnikov pritožbeni ugovor, da vložena kazenska ovadba še ne pomeni, da je dejanje, zaradi katerega je bil ovaden, tudi storil, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Iz določb 27.člena ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilca za azil tudi zaradi ogrožanja premoženja, na kar pa v obravnavanem primeru kaže zoper tožnika vložena ovadba. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da začasna omejitev gibanja prosilcev za azil po ZAzil ni določena kot sankcija za te osebe, temveč gre za določeno zaščito države pred zlorabami azilnega postopka ter zaščito življenja ali premoženja. Predmet izpodbijanega sklepa tožene stranke ni ugotavljanje tožnikove morebitne krivde za dogodke, ki so razvidni iz navedenih ovadb, predmet presoje prvostopnega sodišča v tem primeru pa je le zakonitost izpodbijanega sklepa, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 27. člena ZAzil. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov ugovor, da gre v tem primeru za kršitev načela domneve nedolžnosti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da ni dopustno izreči ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Navedeni center deluje v okviru tožene stranke, ukrep začasne omejitve gibanja pa ima tudi zakonsko podlago v 2. alinei 2. odstavka 27. člena ZAzil. Ker niso podani uveljavleni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.