Jedro

Tožnik bi bil upravičen do odškodnine le, če bi dokazal, da je bil lastnik vozila, saj bi mu le tako lahko nastala škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vozilo pridobil od nelastnika in da je bil pri tem nedobroveren. Tako je pravilen nadaljnji sklep, da tožnik ni nikoli postal lastnik zaseženega vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 23. 11. 2004 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I do št. 24/2003, v nadaljevanju URS) plačati odškodnino v znesku 5.840,51 EUR (prej 1,399.619,47 SIT) za škodo, ki mu je nastala zaradi zmanjšane vrednosti vozila, ki je bilo sedem let zaseženo v kazenskem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišč nižje stopnje, da ne obstaja protipravnost ravnanja državnih organov. Poudarja, da je pravice v kazenskem oziroma predkazenskem postopku dopustno omejiti le za toliko časa, kolikor je to nujno potrebno. Opozarja, da je tudi v primeru, če za zaseg obstaja zakonita podlaga, pomembno koliko časa poseg traja, ker je od tega odvisna presoja o pravilnosti dela pooblaščenega delavca organa pri izvedbi ukrepa. Opozarja, da je pri presoji kot merilo treba uporabiti ustavno načelo sorazmernosti in da je v tem pogledu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje neraziskano. Navaja, da je poseg zakonit, če je javna korist, zaradi katere se posega v zasebno lastnino, večja od posega v zaščiteno lastnino, da pa je v nasprotnem primeru podana odškodninska odgovornost države. Poudarja, da sedem let trajajoči zaseg vozila predstavlja tudi kršitev njegove pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Navaja tudi, da je sedemletno opustitev vrnitve vozila mogoče opredeliti kot hudo malomarnost delavcev pristojnih organov. Navaja, da mu sodišče vozila ne bi vrnilo, če ne bi bil lastnik tega vozila. Tako meni, da je stališče sodišč nižje stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, v popolnem nasprotju z načelom pravičnosti in poštenosti in v neskladju s pravno državo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Tožnik ni opredelil, katere absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče druge stopnje zagrešilo, zato revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

7. Revizijsko sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje: - Audi 100, 2,3 E modre barve je bil ukraden L. L., kupil ga je F. F., ga dal D. E., ta pa ga je prodal tožniku; - tožnik je avto kupil brez registrskih tablic in dokumentov, dal ga je prebarvati v srebrno, pridobil je ponarejene dokumente o avtomobilu in pogodbo o nakupu avtomobila od družbe M. iz D., popravil je številko šasije, da je ustrezala drugemu avtu, ki je bil uničen v drugi prometni nesreči; - avto je bil zasežen tožniku 20. 6. 1997 in dan v strokovni pregled krim. tehnični službi; - 15. 2. 1999 je bil vložen obtožni predlog zoper F. F., D. E. in zoper tožnika (zoper tožnika zaradi prikrivanja in ponarejanja listin); - 4. 4. 2003 je bil obtožni predlog zavržen zaradi zastaranja; - 6. 1. 2004 je bila odrejena vrnitev vozila tožniku in je bila naslednji dan tudi izvedena; - tožnik je vedel, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, je pravilna odločitev sodišč nižje stopnje, da ni podana odškodninska obveznost tožene stranke. Tožnik bi bil namreč upravičen do odškodnine le, če bi dokazal, da je bil lastnik vozila, saj bi mu le tako lahko nastala škoda. Tožnik zatrjuje, da je lastninsko pravico na vozilu pridobil na podlagi pravnega posla. Zato, da pridobitelj na podlagi pravnega posla pridobi lastninsko pravico, mora biti prenosnik razpolagalno sposoben. Pri premičninah sicer velja posebna ureditev 64. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), po kateri se lastninska pravica na premičnini pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri in če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla in so izpolnjeni pogoji iz 40. člena SPZ. Enako določbo je vseboval tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/1980 do 36/1990, v nadaljevanju ZTLR) v prvem odstavku 31. člena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vozilo pridobil od nelastnika in da je bil pri tem nedobroveren. Tako je pravilen nadaljnji sklep, da tožnik ni nikoli postal lastnik zaseženega vozila.

9. Dejstvo, da je bil avto potem, ko je bil kazenski postopek ustavljen, vrnjen tožniku nikakor ne pomeni, da je tožnik lastnik vozila po veljavnih stvarnopravnih predpisih. Po 224. členu Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. RS, št. 96/04, v nadaljevanju ZKP) se zaseženi predmeti lahko vrnejo lastniku oziroma imetniku. Pristojni organ tako pri vrnitvi predmetov, ki so bili med kazenskim postopkom zaseženi, ugotavlja lastništvo le v primeru, če tretji zahteva izročitev zaseženega predmeta, sicer pa ga vrne imetniku. Poleg tega ima morebitna odločitev o lastništvu vozila v kazenskem postopku učinek samo za kazensko zadevo, ki jo to sodišče obravnava (prvi odstavek 23. člena ZKP).

10. Ob ugotovitvi, da tožnik ni bil nikoli lastnik zaseženega vozila, je pravilen nadaljnji sklep, da tožniku kot nelastniku škoda ni mogla nastati in zato ne bi bil upravičen do plačila odškodnine tudi, če bi bilo izkazano, da je bilo ravnanje pristojnih organov protipravno.

11. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

12. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.