Jedro

Prodaja sporne stvari med pravdo zaradi motenja posesti ni ovira za nadaljevanje postopka. (438. čl. v zvezi s 1. odst. 195. čl. ZPP). Vendar pa bi ob opisani ugotovitvi o neučinkovanju dajatvene odločbe proti domnevno dobroverni tretji osebi in njene neizvršljivosti proti tožencu, tudi ne bilo mogoče, ker gre za posestni spor, restitucijski zahtevek prilagoditi novi situaciji in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja na primer zahtevati odškodnino (441/1 ZPP).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi. Sklep sodišča druge stopnje se tako spremeni, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zmotil tožnika v posesti uporabe osebnega avtomobila znamke Lada Riva 1500 tako, da je dne 11.5.1992 avtomobil s tožnikovimi premičnimi stvarmi, ki so bile v njem odpeljal izpred parkirišča. Tožencu je naložilo, da mora v roku 8 dni tožniku izročiti premičnine, ki so bile v avtu, zavrnilo pa je tisti del tožnikovega zahtevka, s katerim je ta proti tožencu uveljavljal, da mu mora izročiti in prepustiti prej navedeni osebni avto. Pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu odločitve sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ugodilo in v omenjenem delu to odločitev tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora v 8 dneh izročiti in prepustiti tožniku tudi osebni avtomobil. Javni tožilec Republike Slovenije je proti odločitvi sodišča druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal njeno spremembo. Toženec je avtomobil med postopkom prodal tretji osebi. Ker je ta v dobri veri, proti njej dajatvena odločba nima učinka, proti tožencu pa je v tem obsegu neizvršljiva. Po določbi 441. člena ZPP tožnik v posestnem sporu ne more spreminjati zahtevka za vrnitev stvari v odškodninski ali kakršen koli drug zahtevek. Sodišče druge stopnje bi zato moralo potrditi pravilno stališče sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili (408. člen v zvezi z 390. členom ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V pravdi zaradi motenja posesti je tožbeni zahtevek po svoji procesni naravi ne glede na njegov eventualni ugotovitveni del, dajatveni zahtevek. Tožnik praviloma zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja. V obravnavanem primeru je postavljen zahtevek na vrnitev (izročitev v posest) iz posesti vzetega avtomobila (79. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dejstva dejanskega stanja pa so takšna, da omogočajo dejansko in pravno sklepanje, po katerem ob prodaji avta tretji osebi zaradi domneve dobroverne pridobitve dajatvena sodba proti njej ne bi učinkovala. Proti tožencu, ki avta nima več, pa bi ne bila izvršljiva. Na to okolnost zahteva za varstvo zakonitosti utemeljno opozarja.

Glede na določbo 438. člena ZPP bi sicer bilo mogoče uporabiti tudi določilo 1. odstavka 195. člena ZPP, ki pravi, da odtujitev sporne stvari med pravdo ni ovira za nadaljevanje postopka med istima strankama. Vendar pa bi ob opisani ugotovitvi o neučinkovanju dajatvene odločbe proti domnevno dobroverni tretji osebi in njene neizvršljivosti proti tožencu, tudi ne bilo mogoče, ker gre za posestni spor, restitucijski zahtevek prilagoditi novi situaciji in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja na primer zahtevati odškodnino (441/1 ZPP).

Stališče sodišča druge stopnje torej temelji na zmotni uporabi 79. člena ZTLR. Dejstvo, da je toženec avto, ki je predmet posestne pravde, prodal tretji osebi, je torej v tej pravdi pravno relevantno dejstvo, zaradi katerega ni mogoče odrediti vrnitve odvzete posesti. Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso možni. Ob takšnem stanju stvari se pokaže, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, zaradi česar je bilo treba utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugoditi s spremembo drugostopne odločbe tako, da je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena in sklep sodišča prve stopnje v celoti potrjen (408.člen v zvezi s 1. odstavkom 395. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZTLR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).