Jedro

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove zaposlitev drugega delavca, razen tožnice, na določeno delovno mesto. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Ker tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje zaposliti drugega delavca, razen tožnice, na delovnem mestu „vodja službe za strateško trženje“ in na delovno mesto „strokovni sodelavec v službi za strateško trženje“; da če tožena stranka krši navedeno prepoved se ji izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR in v tem primeru opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi toženi stranki novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka ponovno ne ravna skladno s predlagano začasno odredbo in tako sodišče ravna, dokler seštevek kazni ne doseže 500.000,00 EUR; da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve zadeve; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, nastale v postopku zavarovanja, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje izrazito skopa, zaradi česar manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oz. dokazna ocena glede zatrjevanja tožnice v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje tudi ni presodilo verjetnost obstoja terjatve niti v smislu postopkovnih (ne)pravilnosti pri prenehanju delovnega razmerja tožnice niti v smislu (ne)utemeljenosti le-tega. Sodišče navaja le, da bo šele na podlagi dokaznega postopka lahko ugotovilo ali in na kakšen način so bila kršena določila pogodbe o zaposlitvi ter za to verjetnost obstoja terjatve v tej fazi postopka še ni izkazana. V kolikor bi se sledilo takšnemu stališču sodišča, nikakor ne bi bilo mogoče izdati začasne odredbe, ker bi se lahko le po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, ali je zahtevek tožnice utemeljen, torej ali je podana verjetnost obstoja terjatve. Za izdajo začasne odredbe se zahteva dokazni standard verjetnosti. Sodišče sicer navaja, da je toženec objavil prosta delovna mesta ter da ima možnost izbire med kandidati in lahko izbere tudi tožnico, kar se tožnica načeloma strinja, vendar je potrebno zavarovati njen položaj, v kolikor toženec ne bo izbral nje, za kar je tudi predlagala začasno odredbo. Prosto delovno mesto je ustrezno delovno mesto, ko delavec zahteva reintegracijo potem, ko je delavcu nezakonito odpovedano delovno razmerje. S stopnjo verjetnosti je tožnica izkazala verjetnost obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ oz. prvega odstavka 43. člena ZDSS-1, drugačno stališče sodišča prve stopnje pa je zmotno. Tožnica pa je tudi dokazala obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oz. otežena, saj slednja v primeru uspeha v delovnem sporu ne bo mogla biti uspešno reintegrirana oz. zahtevku ne bo mogoče ugoditi iz razloga, ker bodo ustrezna delovna mesta (delovno mesto „vodja službe za strateško trženje“ in delovno mesto „strokovni sodelavec v službi za strateško trženje“) zasedena. Da nevarnost obstoji izhaja iz objave prostih delovnih mest z dne 14. 4. 2015, ki jo je tožnica priložila. Nujnost začasne odredbe izkazuje tudi dejstvo, da ko je bila tožnica razrešena toženec naj ne bi imel ustreznega delovnega mesta zanjo. Iz priloženega življenjepisa tožnice izhaja, da izpolnjuje pogoje za navedena delovna mesta. Toženec pa tudi z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, od tistih, ki bi brez izdaje slednje nastale tožnici. Toženec išče nove kadre za obstoječe delovno mesto, katere bo moral plačati, tožnici pa grozi nenadomestljiva škoda, da na ustreznem delovnem mestu ne bo mogla opravljati dela in ji bo s tem okrnjena pravica do dela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba (sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlati pa če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti, zlasti pa ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Upoštevati je potrebno, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2014 in naslednji) o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja ali je tožnica svoje trditve dokazala, temveč le ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji.

7. V skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da v tej fazi postopka tožnica še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, ob tem pa mora izkazati obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ. Odločilno je, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno. Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, ki prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe, ker je zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala (ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja). Tožnica se v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje na tožbo in vse vložene pripravljalne vloge, iz katerih izhaja: - da je bila tožnica z dne 14. 10. 2011 imenovana za prokurista toženca, zaradi česar sta pravdni stranki dne 21. 10. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi in opravljanju funkcije s prokuristom družbe od dne 15. 10. 2011 dalje za nedoločen čas, kasneje pa sta sklenili tudi anekse št. 1, 2 in 3 k pogodbi o zaposlitvi; - da naj bi A. tožnico že z dnem 1. 10. 2013 prvič odpoklical s funkcije prokurista toženca in ji 29. 12. 2013 (na deseti seji zavoda z dne 18. 12. 2013) omejil pooblastila ter dal pobudo za podpis aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi; - da je A. na enajsti seji z dne 31. 1. 2014 tožnico odpoklical s funkcije prokurista toženca in jo z dopisom obvestil, da ji bo v skladu s 15. členom pogodbe o zaposlitvi z dnem odpoklica prenehalo delovno razmerje.

9. Tožnica meni, da ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi obvestila, saj ji je prenehalo v času, ko je bila noseča, s čimer je toženca seznanila dne 5. 2. 2014. Ker meni, da ni opravljala le del prokurista, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ampak tudi dela v hčerinski družbi, zato odpoklic s funkcije prokure ne more imeti učinka prenehanja delovnega razmerja in se pri tem sklicuje na določilo 1.2 pogodbe. Meni, da razrešitev oz. odpoklic ne pomeni sočasnega prenehanja delovnega razmerja, ampak lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, določenih v ZDR ali s pogodbo o zaposlitvi in da je razrešitev s funkcije prokurista kvečjemu razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Podredno pa tožnica tudi izpostavlja, da glede na določbo 16.4 člena pogodbe o zaposlitvi mora toženec tožnici v primeru prenehanja funkcije prokurista v okviru tožene stranke zagotoviti ustrezno delovno mesto, kar potrjuje tudi določba določila 1.2 pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se sklene delovno razmerje za nedoločen čas. Zato bi morala biti tožnica zaposlena pri tožencu ali njenih hčerinskih družbah tudi po prenehanju prokure, sicer pa je tožena stranka imela na voljo ustrezno delovno mesto, ki bi ji ga lahko zagotovila.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe pravilno zaključilo, da pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe še niso podani. Stvar nadaljnjega dokaznega postopka je, ali bo tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala, da je bil postopek odpoklica s funkcije prokurista toženca zakonit in v skladu s sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka odpoklica tožnice s funkcije prokuristke. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka, ugotovilo ali je bil postopek odpoklica (razrešitve) prokuristke in prenehanja pogodbe o zaposlitvi zakonit, zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožničine terjatve še ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da odločitev o začasni odredbi ni odločitev o glavni stvari, saj ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je predmet pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pri tem pripominja, da se o začasni odredbi odloča hitro, na podlagi nižjega dokaznega standarda, ter dokaznega standarda verjetnosti. Iz listin, ki jih je tožnica priložila k tožbi in začasni odredbi, glede na navedeno, še ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka, ki se nanašajo na odpoklic s funkcije prokurista in prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

11. Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je potrebno predlog tožnice za izdajo začasne odredbe iz tega razloga zavrniti. Sodišču prve stopnje dejansko ni bilo potrebno presojati verjetnosti obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ izkazani kumulativno.

12. Ker niso bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).