Jedro

Novi upravni akt, pri katerega izdaji upravni organ ni upošteval pripomb sodišča, ki so se tikale postopka, sodišče odpravi (1. odstavek 63. člena ZUS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 12.9.1994 odpravi.

Obrazložitev

V sporni upravni zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 23.12.1993 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 13.11.1992, s katero je tožena stranka tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrnila na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovilo je, da odločba ni obrazložena v skladu z 209. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker ne vsebuje konkretne ugotovitve dejanskega stanja in dokazov zanj. Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora v dopolnjenem postopku ugotoviti in v odločbi navesti konkretna dejstva o tožnikovem delovanju med agresijo na Republiko Slovenijo in dokaze zanj, ki morajo biti v spisih. S tako zbranimi dokazi bo morala seznaniti tožnika in mu dati možnost, da predlaga dokaze za svoje trditve (143. člen ZUP). V odločbi bo morala navesti tudi kratke razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov in razloge za diskrecijsko odločitev.

Tožena stranka je v nadaljevanju postopka izdala odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Z njo je tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ponovno zavrnila. Svojo odločitev je utemeljila z navedbo, da je v ponovljenem postopku ponovno proučila vse listinske dokaze o upravnem spisu in na njihovi podlagi ocenila, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za varnost in obrambo države. Ker je bil tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba s činom majorja in položajem namestnika komandanta obmejne enote, je namreč tožena stranka zahtevala od Ministrstva za obrambo kot pristojnega upravnega organa mnenje o tem, ali bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za varnost in obrambo Republike Slovenije. Navedeno ministrstvo ji je sporočilo, da so pri svojem operativnem delu zbrali podatke, zaradi katerih ocenjujejo, da bi sprejem tožnika v državljanstvo predstavljal takšno nevarnost. Tožnik je bil v času agresije aktivna vojaška oseba in je kot komandant obmejnega odseka s funkcijo, ki jo je opravljal, poveljeval vsem obmejnim enotam na tem območju. Kot predstavnik bivše JA je bil določen kot pogajalec s Teritorialno obrambo Republike Slovenije, vendar ni pristajal na noben predlog pogajalca, določenega s strani TO. Ko so v času agresije njegove enote zasedle mejne prehode, je tožnik ukazal razdeliti ostro municijo in ročne bombe, od nadrejenega poveljstva pa je zahteval pomoč v obliki desanta. Vojakom, ki so hoteli zbežati ali prestopiti k TO, je grozil ter med drugim ukazal tudi streljati na pogajalce iz vrst TO, če bi se stražnici približali več kot 200 metrov. Navedena dejstva je potrdil tudi predstavnik Ministrstva za obrambo, ki je bil zaslišan v postopku. Enake podatke so v postopku sporočile tudi pristojne operativne službe tožene stranke. Tožena stranka je s tako pridobljenimi podatki seznanila tožnika na zaslišanju dne 16.9.1992. Tožnik je pojasnil, da je bil v času agresije na Republiko Slovenijo namestnik komandanta obmejnih enot, pred tem pa je bil pripadnik vojaške policije, zato je moral opraviti tudi tečaj KOS-a v JA. Priznal je, da je v času agresije izpolnjeval ukaze, ki mu jih je izdal generalmajor P., zanikal pa je, da se ni želel pogajati s predstavniki TO oziroma da ni hotel pristati na noben njihov predlog. Kljub temu, da je tožnik zanikal, da bi v času agresije deloval zoper Republiko Slovenijo in njene državljane, je tožena stranka ocenila, da podatki o njegovih aktivnostih, ki so jih z operativnim delom zbrale pristojne službe, kažejo prav na nasprotno. Nesporno je, da je tožnik kot poveljujoči kader v JA aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo in da je še po osamosvojitvi Slovenije ostal aktivni poklicni pripadnik tujih oboroženih sil, dalje pa tudi to, da je imel v zvezi s službo v JA opravljen tečaj KOS-a, kar je potrdil tudi sam. Tožena stranka pa je oceno o tem, da bi sprejem tožnika v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost in obrambo države, oprla tudi na določilo 6., 7. in 8. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ki določa, da je nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države po 8. točki 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije podana v primeru, če oseba s svojim delovanjem zavrača priznavanje organov Republike Slovenije, če gre za aktivnega ali nekdanjega sodelavca tujih varnostnih organov ali obveščevalnih služb, katerih delovanje ogroža obrambnovarnostne ali druge interese Republike Slovenije, kot tudi če gre za osebo, ki je nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil, oziroma osebo, ki je aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo bodisi v funkciji poveljevanja bodisi neposrednega bojnega delovanja. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je tožena stranka iz razlogov 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu tožnikovo vlogo zato zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga kršitve pravil postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da ima izpodbijana odločba enake pomanjkljivosti, kot odločba, ki jo je sodišče odpravilo s sodbo, saj v bistvu ne navaja razlogov, ki so toženo stranko pri odločanju po prostem preudarku vodili k izdaji zavrnilne odločbe. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Drži sicer, da je bil tožnik ob agresiji aktivna vojaška oseba in je kot komandant obmejnega odseka s funkcijo, ki jo je opravljal, poveljeval vsem obmejnim enotam na tem območju, toda to dejstvo samo po sebi za tožnika ne more biti obremenjujoče: gre pač za to, da je bil ob začetku agresije zaposlen na tem "delovnem mestu". Ni pa resnična trditev tožene stranke, da tožnik kot določeni pogajalec JA ni pristal na noben predlog pogajalca TO: prvič zato, ker JA ob začetku agresije ni dopuščala nobenih pogajanj in tudi ni določala pogajalcev, drugič pa zato, ker je šel tožnik dne 28.6.1991 po lastni pobudi k predsedniku SO in mu predlagal pogajanja, da ne bi prišlo do prelivanja krvi. Če bi tožnik zavračal predloge nasprotne strani, se zadeve v občini ne bi razrešile na miren način, kot so se sicer. Tudi ostale dejanske ugotovitve tožene stranke ne držijo ali ne držijo v celoti. Res je sicer, da so enote zasedle mejne prehode, vendar je tudi nesporno, da so jih takoj za tem brez odpora predale, česar pa tožena stranka ne omenja. Ne drži pa, da je tožnik zahteval pomoč v obliki desanta, da je grozil vojakom, ki so hoteli zbežati, prav tako pa tudi ne, da je ukazal streljati na pogajalce iz vrst TO, če bi se stražnici približali na manj kot 200 metrov. Tudi ne drži, da je dosledno izpolnjeval ukaze generalmajorja P., saj se v tem primeru ne bi smel pogajati s TO in ne predati mejnih prehodov na miren način. Tožena stranka ni navedla dokazov ali dejstev, na katere opira svoje trditve o tožnikovi dejavnosti, poleg tega pa so te trditve večinoma v neskladju z resničnim dejanskim stanjem, zato tožnik meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, nanj pa je bil tudi napačno uporabljen materialni predpis, saj tožena stranka razlogov za odločitev po prostem preudarku ni navedla. Tožnik predlaga sodišču, naj o zadevi odloči po opravljeni obravnavi, če meni, da je to za boljšo razjasnitev dejanskega stanja potrebno, ter izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvršitvi navedene sodbe z dne 23.12.1993, kar pomeni, da je bila pri izdaji odločbe vezana na pripombe sodišča, ki so se tikale postopka (62. člen zakona o upravnih sporih - ZUS). Te pripombe je tožena stranka sicer upoštevala, vendar le deloma. Odločbo je obrazložila v smislu 2. in 3. odstavka 209. člena ZUP, pri čemer pa je obrazložitev, v nasprotju z jasnimi napotili navedene sodbe ("Zato bo v dopolnjenem postopku tožena stranka morala ugotoviti in v odločbi navesti konkretna dejstva o tožnikovem delovanju med agresijo na Republiko Slovenijo in dokaze zanj, ki morajo biti v spisu. S tako zbranimi dokazi bo morala seznaniti tožnika in mu dati možnost, da predlaga dokaze za svoje trditve (143. člen ZUP)."), oprla le na dokazno gradivo, s katerim je razpolagala pred izdajo svoje prve odločbe. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj tožnika ni ponovno zaslišala, in tudi ne, zakaj je svojo odločitev oprla na dokaze, ki niso dostopni tožniku, saj so označeni kot strogo zaupni.

Prvi odstavek 63. člena ZUS določa, da sodišče nov upravni akt, ki je v nasprotju s pripombami sodišča, ki se tičejo postopka, odpravi in praviloma s sodbo samo odloči o stvari. Ker sodišče izpodbijane odločbe glede na navedeno ni moglo spoznati za skladno z njegovo prejšnjo sodbo, jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena odpravilo. Ni pa s sodbo samo odločilo o stvari, saj v podatkih postopka za to ni zanesljive podlage (3. odstavek 42. člena ZUS) niti je v opisanem stanju postopka po mnenju sodišča ne bi mogla dati v tožbi predlagana ustna obravnava, zato je o zadevi odločalo na seji (1. in 2. odstavek 34. člena ZUS).