Jedro

V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi davčni organ) v 1. točki izreka postopek davčne izvršbe zoper tožnika po sklepu o izvršbi 4933-17564/2012-2 z dne 26. 10. 2012 delno ustavila, ker je pravica do prisilne izterjave sodne takse zastarala 6. 1. 2013 in v tem delu razveljavila že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. V 2. točki izreka je sklenila, da se po sklepu o izvršbi DT 4933-17564/2012-2 z dne 26. 10. 2012 nadaljuje postopek davčne izvršbe stroškov izdaje sklepa v znesku 75,00 EUR. Pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Piranu v skladu z določbo prvega odstavka 29. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST) Carinskemu uradu Sežana 14. 7. 2009 poslal obvestilo, da tožnik dolguje sodno takso v zadevi, ki se pri predlagatelju vodi pod opravilno številko P 112/2007. Carinski urad Sežana je na podlagi drugega odstavka 29. člena ZST 26. 3. 2010 izdal odločbo DT 493-713/2009-3, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo sodne takse v skupnem znesku 75,09 EUR, od tega sodne takse 50,06 EUR in kazenske takse 25,03 EUR. Odločba je postala pravnomočna 30. 4. 2010 in izvršljiva 9. 4. 2010. Ker tožnik dolgovanega zneska v danem roku ni poravnal, je Carinski urad Sežana skladno s 143. členom v povezavi s 158. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) 26. 10. 2012 začel postopek davčne izvršbe z izdajo sklepa o izvršbi DT 4933-17564/2012-2. Sklep je postal izvršljiv 21. 12. 2012 in pravnomočen 7. 1. 2013. Z izdajo sklepa o izvršbi so v skladu s 66. členom Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 (v nadaljevanju Pravilnik) nastali stroški v znesku 75,00 EUR. Skladno z drugim odstavkom 9. člena ZST nastopi zastaranje pravice za prisilno izterjavo sodne takse v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. V konkretnem primeru je iz dopisa Okrajnega sodišča v Piranu P 112/2007 z dne 1. 4. 2011 razvidno, da je taksna obveznost nastala 6. 1. 2009, zato je pravica do prisilne izterjave sodne takse zastarala 6. 1. 2013. Po določbi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 davčni organ po uradni dolžnosti s sklepom ustavi davčno izvršbo, če je pravica do davčne izvršbe zastarala in odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da je pravica do davčne izvršbe zastarala 6. 1. 2013. Zoper tožnika pa se po sklepu o izvršbi DT 4933-17564/2012-2 z dne 26. 10. 2012 nadaljuje postopek davčne izvršbe stroškov izdaje sklepa v znesku 75,00 EUR.

3. Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo davčnega organa ter dodaja, da pravica do izterjave stroška pobiranja davka še ni zastarala, saj še ni potekel relativni petletni rok od dneva, ko bi bilo terjatev treba plačati, niti ni potekel absolutni desetletni rok od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. 4. Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa. V tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni pravilen, saj je materialnopravno zmoten, v posledici česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik meni, da so stroški postopka stranska terjatev, ki zastara skupaj s terjatvijo. Če je terjatev, ki se izterjuje zastarala in je postopek ustavljen, se ne more nadaljevati postopek za stroške te terjatve. To je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in določbami o zastaranju stranskih terjatev. Upoštevajoč 344. člen Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ) se stroški štejejo med stranske terjatve. Ko zastara glavna terjatev zastarajo tudi stranske terjatve (terjatve za obresti, plodove, stroški pogodbene kazni). Gre za temeljna načela o zastaranju stranskih terjatev. Od teh načel niso izvzete niti stranske terjatve po ZDavP-2. Določbe ZDavP-2 so namreč lex specialis samo glede zastaranja plačila davkov, ne pa tudi drugih obveznosti. Ker stranska terjatev sama zase ne more obstajati, ker je glavna že zastarala, bi moral davčni organ izdati sklep o ustavitvi izvršbe v celoti. Izpodbijani sklep je zato nezakonit in ga je treba v 2. in 3. točki razveljaviti. Tožnik sodišču predlaga, da odločbo (pravilno sklep – op. sodišča) v 2. in 3. točki izreka odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika ter vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter dodaja, da se tožnik napačno sklicuje na določbe OZ. Stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, kamor sodijo tudi stroški izdaje sklepa o davčni izvršbi, štejejo za davek v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje v zvezi z zastaranjem uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo finančna uprava prejme v izvršitev, nenazadnje izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani. Tožena stranka sodišču predlaga, da se tožnikova tožba kot neutemeljena zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je med strankama sporno ali tožena stranka utemeljeno po sklepu o izvršbi DT 4933-17564/2012-2 z dne 26. 10. 2012 nadaljuje postopek davčne izvršbe stroškov izdaje sklepa v znesku 75,00 EUR.

8. Na podlagi drugega odstavka 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Na podlagi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 so obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranja znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Ne glede na navedeno pa davčna obveznost v vsakem primeru preneha (absolutni rok), ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2).

9. Glede na zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da se stroški postopka štejejo za davek. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in listin upravnega spisa izhaja, da pravica do izterjave stroška pobiranja davka še ni zastarala, saj še ni potekel relativni petletni zastaralni rok, ki teče od dneva, ko bi bilo terjatev treba plačati (dan izvršljivosti sklepa o davčni izvršbi na dolžnikove nepremičnine je 21. 12. 2012), niti ni potekel absolutni desetletni zastaralni rok, ki teče od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Po presoji sodišča je organ prve stopnje pravilno odločil, da se postopek izterjave nastalih stroškov davčne izvršbe, ki se štejejo za davek, nadaljuje.

10. Po povedanem tožnik neutemeljeno vztraja pri uporabi določb OZ. V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani1. 11. Po presoji sodišča so bile v danem primeru pravilno ugotovljene vse relevantne okoliščine, pravilno in popolno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej sklep VSL II Ip 3823/2014 z dne 13. 11. 2014.