Jedro

Sodna praksa je enotna v stališču, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem.

Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo vseh okoliščin in ravnanj med obdarjenko in darovalcem in glede na ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da so ravnanja, ki jih tožnik očita toženki, razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti na podlagi prvega odstavka 540. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. II izreka spremeni, tako da se znesek 10.471,88 EUR nadomesti z zneskom 1.889,67 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (sedaj dedičem po pokojnem prvotnem tožniku, ki je umrl med postopkom - 26. 8. 2021) v roku 15 dni plačati 173.765,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 3. 2018 dalje, in ji povrniti 10.471,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka uveljavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, kar je rezultat uporabe kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Sodišče je iz razlogov, ki niso pravni, ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 173.765,00 EUR (ki je predstavljal kupnino za stanovanje, ki sta jo plačala delno tožnik in delno družba N., in to s sklicevanjem na dejansko in pravno podlago, ki je tožeča stranka ni konkretizirano zatrjevala, zlasti pa jo je uveljavljala prepozno (po preteku prekluzivnega enoletnega roka iz 543. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Navedeno utegne imeti za posledico neupravičeno obogatitev dedičev tožnika, čeprav za to ne obstojijo nobeni dejanski, zakoniti in pravni razlogi. Tožena stranka v celoti nasprotuje razlogom sodišča, navedenim v točkah od 28 do 37 obrazložitve izpodbijane sodbe, in vztraja, da je sodišče pravni standard hude nehvaležnosti razlagalo napačno, do toženke pa izrazito enostransko in bistveno prestrogo. Presoja dokazov je bila izrazito enostranska in tendenciozna, saj sodišče ni uresničilo metodološkega napotila iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V nasprotju z resničnimi razlogi je razlagalo pomen zamenjave ključavnice stanovanja in posredovanja odvetnikov pri predaji tožnikovih osebnih predmetov. Sodišče bi se moralo kritično in z bolj življenjskim pristopom opredeliti tudi do trditev toženke o nasilni naravi tožnika, ne pa slediti predhodni dokazni oceni, da gre za spoštovanega poslovneža. Sodišče je neutemeljeno spregledalo, da se je tožnik na toženko zelo navezal zlasti zato, ker mu je nudila pomoč v obdobjih, ko je bilo njegovo telesno in duševno stanje zelo slabo. Povsem verjetno je, da je tožnik, potem ko je ugotovil, da je toženka do njega dobra in da mu nudi obilo opore, hotel verjeti in je s toženko tudi mimo njenih čustev in prepričanj enostransko gradil podobo o partnerstvu z njo. Toženka zato kot povsem realno dopušča možnost, da je tožnik njeno dobro voljo po pomoči razumel, kot da vstopa v resno partnersko skupnost z njim, vendar takšna pričakovanja in emocije nikoli niso mogle biti obojestranske in to je tožniku toženka tudi dala vsakokrat vedeti. Neprepričljive in v nasprotju z dolžnostjo skrbne presoje dokazov iz napotila po 8. členu ZPP so ugotovitve sodišča, da ugotovljeno ravnanje toženke izpolnjuje pogoje pravnega standarda hude nehvaležnosti. Če je toženka zaradi povsem porušenih odnosov s tožnikom, ki jih je sama razumela kot razloge na strani tožnika, zamenjala ključavnico in mu začasno onemogočila dostop do njegovih stvari (ki mu jih je nato ob sodelovanju odvetnikov obeh strani tudi izročila), nikakor ne more pomeniti, da je podana huda nehvaležnost, ki bi narekovala uporabo določila 540. člena OZ. Še posebej pa so sporni zaključki sodišča o odvzemu doma tožniku, česar tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tožnikov dom ni bil v Sloveniji, pač pa v Švici. Tožena stranka uveljavlja, da je sodišče pravni standard hude nehvaležnosti opredelilo materialnopravno zmotno, saj je pogoje za njegovo uporabo razlagalo bistveno prestrogo. Nesoglasja med tožnikom in toženko, ki so nazadnje rezultirala v prenehanju odnosa in posledično zamenjavi ključavnice, ni mogoče razumeti kot izraz hude nehvaležnosti toženke do tožnika, še zlasti ne na podlagi njenih kršitev temeljnih moralnih načel. Sodišče niti konkretno ne pojasni, katera temeljna moralna načela bi naj kršila toženka, da bi njene odzive lahko opredelilo kot hudo nehvaležnost. Nenazadnje je izpodbijana sodba nekonsistentna tudi zato, ker sodišče v 27. točki obrazložitve jasno navede, da darilna pogodba na podlagi nasprotovanja moralnim načelom ni nična, da sama prekinitev partnerske zveze med strankama ne nasprotuje morali, ne glede na način, na katerega je bila ta zveza zaključena, saj temelji na prostovoljnosti in konsenzu. Prav tako darilo zaradi obstoja intimne zveze ni v nasprotju z moralnimi načeli, kar bi predstavljalo nedopustno podlago po drugem odstavku 39. člena OZ, nato pa na isti dejanski podlagi v 36. točki obrazložitve sklepa o hudi nehvaležnosti toženke do tožnika kot nemoralni kategoriji (zavržnosti - tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi bilo mogoče prejeto darilo obdržati). Na tako izraziti nekonsistentnosti sodba ne more temeljiti. Sodišče je tudi sicer pri presoji pogojev hude nehvaležnosti kršilo metodološko napotilo iz določbe 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Selektivna in k rezultatu usmerjena dokazna ocena (vnaprejšnja dokazna ocena) ne predstavlja sojenja na podlagi vsestranske in poglobljene dokazne ocene. Sodišče je sicer zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, da za preklic darila ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost. Ravnanje obdarjenca mora biti zavržno - tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto darilo obdržal. Sodna praksa je enotna, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le tista ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Tožena stranka vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni materialnopravni presoji pogojev hude nehvaležnosti in zapolnjevanja tega pravdnega standarda ugotoviti, da ni mogoče sklepati o obstoju pogojev hude nehvaležnosti, saj ravnanja toženke zagotovo ni mogoče opredeliti kot zavržnega. Iz tega razloga bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka zato predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da je bil preklic darila podan po preteku enoletnega prekluzivnega roka po 543. členu OZ. Trdi, da je tožeča stranka prvo izjavo o preklicu darila toženki podala v pripravljalnem spisu, ki je bil na sodišče vložen dne 6. 2. 2019. Tožeča stranka je z vložitvijo pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2019 in navedb v njej, priredila datum tožnikovega spoznanja o obstoju hude nehvaležnosti - kot izkaz uveljavljanja preklica darila v okviru subjektivnega 1-letnega prekluzivnega roka. Tožena stranka uveljavlja, da bi moralo sodišče pri presoji pravočasnosti uveljavljanja preklica darila kot bistveno upoštevati izpoved tožnika in ne tožbenih navedb (te so bile namreč izrazito prirejene dejstvu vložitve pripravljalnega spisa dne 6. 2. 2019). Zlasti izpoved tožnika namreč nedvomno vodi do spoznanja, da je za razloge za preklic darila nedvomno izvedel pred 6. 2. 2018 (torej vsaj že v mesecu januarju 2018, ko se je zaradi prenehanja vsakršnega odnosa s toženko preselil v hotel in se že tedaj dokončno izselil iz stanovanja v V.). Takrat je torej vedel vse, kar je moral vedeti o zatrjevani veliki nehvaležnosti toženke. Tožena stranka izpodbija tudi samo višino vrnitvenega zahtevka in odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma le podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ostale pravno pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer zgolj v delu, v katerem izpodbija odločitev o pravdnih stroških.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju odločalo o tožbenem zahtevku, ki je bil v tožbi postavljen kot podredni zahtevek. V prvem sojenju je s sodbo P 214/2018 z dne 12. 10 2021 zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, (1.) da sodišče ugotovi, da je ničen Notarski zapis potrditve pogodbe o preužitku SV 1308/2017 z dne 19. 12. 2017 notarja A. A., sklenjene med prvo toženo stranko B. B. in drugo toženo stranko C. C.; (2.) da sodišče ugotovi, da so neveljavne vknjižbe, izvedene na podlagi te pogodbe pri nepremičnini del stavbe ..., in sicer vknjižba lastninske pravice v korist druge tožene stranke, vknjižba užitka v korist prve tožene stranke, vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve v korist prve tožene stranke in vknjižba služnostne pravice stanovanja v korist prve tožene stranke in da se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na način, naveden v tej točki; (3.) da sodišče ugotovi, da so neveljavne vknjižbe, izvedene na podlagi te pogodbe pri nepremičnini del stavbe ..., in sicer vknjižba lastninske pravice v korist druge tožene stranke, vknjižba užitka v korist prve tožene stranke, vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist prve tožene stranke in vknjižba služnostne pravice stanovanja v korist prve tožene stranke in da se pri navedeni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na način, naveden v tej točki. (4.) da sodišče naloži prvi toženi stranki, da je dolžna v roku 15 dni vrniti in izročiti tožniku oseb in stvari prosto nepremičnino del stavbe ... in del stavbe ...; (5.) da sodišče odloči, da je prva tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino in z njo dovoliti, da se pri njej lastnih zgoraj navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist tožnika - do celote. Ugodilo pa je podrednemu zahtevku za plačilo zneska 173.765,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje do plačila, in (v III. točki) odločilo, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 10.102,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka. V IV. točki pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti 3.047,13 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku tega roka. Prva tožena stranka se je zoper to sodbo pritožila. Višje sodišče v Celju je s sklepom Cp 87/2022 z dne 21. 4. 2022 razveljavilo sodbo v izpodbijanih delih, to je glede podrednega zahtevka (tč. I izreka sodbe) in glede stroškov (tč. III) in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe. Navedlo je, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ugotovljenih pravno odločilnih dejstev za presojo pravočasnosti vložene tožbe (na plačilo zneska 173.795,00 EUR s pripadki zaradi preklica darilne pogodbe), da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka; da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 543. člena OZ, torej ni pravilno upoštevalo materialnega prava, posledično pa je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju opravilo javno glavno obravnavo in dne 13. 5. 2023 izdalo sedaj izpodbijano sodbo. V novem sojenju je tako odločalo le še o tožnikovem podrednem zahtevku do prve tožene stranke in stroških postopka, zato se v nadaljevanju obrazložitve za prvo toženko uporablja izraz toženka, razen tam, kjer je potrebno ločiti njen položaj od druge toženke in se zato uporablja izraz prva toženka.

6. Drugi odstavek 350. člena ZPP določa, da pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi navedenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen oglede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Materialno pravo za presojo utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, predstavljajo določbe OZ, ki urejajo darilno pogodbo.

7. Tožnik je v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom trdil, da je toženki podaril denar za nakup stanovanja v V., toženka pa, da je šlo za odmeno za njene storitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov o trditvah pravdnih strank v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Pritožbeno sodišče se povsem sklicuje na te ugotovitve in zaključke v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih vseh v izogib ponavljanju ne povzema - zaradi jasnosti sodne odločbe povzema zgolj bistvene ugotovitve in nesporna dejstva.

8. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila tožnik in toženka od leta 2008 do leta 2017 v intimni zvezi oziroma partnerstvu in da je bil med njima več kot le odnos med bolnikom in negovalko oziroma več kot prijateljski odnos, kot je trdila toženka. Toženka je tožniku nudila moralno in čustveno podporo ter zanj skrbela. Ko je bil tožnik (Švicar, ki je del navedenega obdobja tudi še delal v Švici) v Sloveniji, sta bivala skupaj, saj je imel ključe (v pravdi spornega) stanovanja v V., pred tem pa tudi ključe obeh stanovanj, v zvezi s katerima sta bili sklenjeni najemni pogodbi in v katerih je bivala toženka po odhodu od svojega partnerja jeseni 2008. Pri tem ni šlo le za kratkotrajne prijateljske obiske, saj je tožnik tudi svoja službena potovanja prilagajal tako, da je bil večkrat pri toženki, pri njej pa je imel tudi osebne stvari (računalnik za službeno komuniciranje, telefon, printer, garderobo, službene papirje in nekaj pohištva, slike, uro, kasneje sef), in je to štel za svoj dom v Sloveniji, saj stvari očitno ni prinašal sproti s sabo, vsakič, ko je prišel. Ko je moral tožnik na službeno pot, sta večkrat, zelo pogosto (potovanja so posamično trajala tudi do teden dni) s toženko potovala skupaj. Toženka ni zanikala, da so se med njima razvili tudi intimni odnosi, je pa zatrjevala in izpovedovala, da so bili prisiljeni, in da je imela toženka še ves čas svojega partnerja C. C. (ki je soglašal z njeno pomočjo tožniku), s katerim sta imela skupne prihranke in načrte, kar pa ji sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo, saj njena izpovedba ni bila niti prepričljiva niti življenjsko logična. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je iz izpovedb obeh razvidno, da sta bila prisotna v vsakem kotičku življenja drug drugega, in upravičeno ocenilo, da to nedvomno kaže na njuno navezanost, čeprav jo je toženka zanikala. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, sta tožnik in toženka navzven delovala kot partnerja in ne zgolj kot prijatelja, in pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v času od 2008 do 2017 kljub določenim zdravstvenim težavam v dobrem psihofizičnem stanju ter da je še naprej redno opravljal svoje delo, ki je vključevalo veliko potovanj, zato je utemeljeno zaključilo, da navedbe toženke o njenem negovanju tožnika zaradi njegovega zdravstvenega stanja, zlasti tudi o tem, da ga je morala voziti na službena potovanja, ker sam ni mogel in jo je v to silil, niso izkazane.

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik toženki namenil denarna sredstva, s katerimi je kupila predmetni nepremičnini - stanovanje v V. in parkirno mesto. Dne 18. 10. 2013 je plačal aro v višini 2.000,00 EUR, 3. 3. 2014 je plačal v gotovini 41.000,00 EUR za stanovanje in 9.765,00 EUR za parkirno mesto (v roke E. E. iz O. d.o.o.), 21. 8. 2014 je opravil še nakazilo prodajalcu v višini 81.940,55 EUR, dne 9. 9. 2014 pa še v višini 6.200,00 EUR. Dne 25. 2. 2014 pa je del kupnine v višini 40.487,40 EUR prodajalcu plačala družba N. kot posojilo tožniku. Ker je šlo za družbo, v kateri je bil tožnik dalj časa v vodstvenem kadru, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu utemeljeno, kot bo še v nadaljevanju obrazloženo, štelo, da gre za sredstva, ki jih je plačal tožnik.

10. Sodišče prve stopnje je ob zaključku, da med tožnikom in toženko v času, ko je tožnik toženki oziroma prodajalcu stanovanja plačal za nakup stanovanja in parkirnega mesta, ni obstajala zunajzakonska skupnost, ki bi ob razpadu utemeljevala vrnitev daril po določbi 84. člena v zvezi z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZDR (oziroma enako 110. člen v zvezi s 4. členom Družinskega zakonika - DZ), zaključilo, s čimer se pritožnica strinja, da tožnikovo sklicevanje na to pravno podlago ni utemeljeno.

11. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik toženki namenil denarna sredstva, pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ta denarna sredstva dana za poseben namen - nakup stanovanja (s parkirnim mestom), v katerem bosta pravdni stranki živeli skupaj, saj sta bila v času nakupa nepremičnin v partnerski zvezi. Tožnik je torej toženki namenil denarna sredstva in zgolj v zvezi s temi je sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo, ali je šlo za darilo ali odplačno naklonitev.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so denarna sredstva za nakup dveh nepremičnin, ki jih je dal tožnik toženki, predstavljala darilo. Toženka trditev o odplačnosti takšne naklonitve ni izkazala, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v zvezi z naravo njunega razmerja, da je dejansko šlo za intimno razmerje in ne razmerje med prijateljema oziroma nekakšno negovalno razmerje, kot je to poskušala prikazati toženka in kot je izpovedala, da je denar dobila za svoje storitve. Ne le, da je tudi toženka izpovedala, da ji je tožnik rekel, da ji da denar kot darilo in da ga je tudi sama štela kot darilo, tudi priča odvetnik K. K. je potrdil, da mu je toženka rekla, da je bilo to stanovanje tožnikovo darilo. Pravilen je sklep sodišča, da iz dokaznega postopka izhaja, da sta bila tožnik in toženka v partnerskem odnosu in da je zato njena ravnanja in storitve šteti kot del tega odnosa in izraza naklonjenosti do tožnika. Sodišče je upravičeno verjelo tožniku, da mu je sicer toženka tudi rekla, da kot nedržavljan EU ne more kupiti stanovanja in da je temu verjel, saj ji je zaupal, denar pa ji je dal, saj je bila njegova želja od nekdaj, da bi "večer življenja" preživel v Sloveniji, kakor tudi, da je bil zelo srečen, saj je bilo stanovanje super. Pravilno je zaključilo, da odločilni nagib pri darilni pogodbi so bila pričakovanja tožnika o skupnem življenju s toženko. Ta nagib je bil tako pomemben, da brez njega do daritve ne bi prišlo, in je tako postal del pravne podlage pogodbe. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil toženki nagib nedvomno znan.

13. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik svoj podredni zahtevek za plačilo zneska 173.765,00 EUR utemeljil tudi z odpadlo pravno podlago, ki je povzročila ničnost pogodbe in vzpostavila njegov zahtevek na podlagi 190. člena OZ. Glede na spremenjeno sodno prakso (II Ips 218/2017) pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev (prenehanja razmerja pravdnih strank) ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe in odločilo, da zato na tej podlagi zahtevek za plačilo zneska 173 765,00 EUR ni utemeljen. Pritožnica soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, kakor tudi z zaključkom sodišča, da darilna pogodba ni nična na podlagi nasprotovanja moralnim načelom (86. člen OZ).

14. Tožnik se je nazadnje skliceval tudi na 540. člen OZ, ki določa pogoje za preklic darilne pogodbe. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da za preklic darila ne zadostuje vsako obdarjenčevo ravnanje, ki ga označuje pojem nehvaležnost. Ravnanje obdarjenca mora biti zavržno - tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi prejeto darilo obdržal. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je sodna praksa enotna v stališču, da je mogoče kot hudo nehvaležnost šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila le ob celoviti presoji vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito presojo vseh okoliščin in ravnanj med obdarjenko in darovalcem in glede na ugotovljene okoliščine pravilno zaključilo, da so ravnanja, ki jih tožnik očita toženki, razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti na podlagi prvega odstavka 540. člena OZ. Okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ki jih pritožba ne uspe ovreči, so sledeče: - toženka je tožniku onemogočila dostop do stanovanja v V., v katerem sta skupaj prebivala, posledično pa tudi do njegovih stvari, med drugim tudi sefa in stvari v njem, do katerih je dobil dostop preko odvetnice šele 5. 3. 2018; pri tem ni izkazala trditev, da je to storila zaradi fizičnega nasilja tožnika in njegovih groženj; dostop pa je onemogočila v času, ko je bil tožnik odsoten, tako da po prihodu iz Švice ni mogel v stanovanje in je moral spati v hotelu; - toženka je stvari tožniku izročila (posredno) šele naknadno, pa še to zgolj tiste, za katere je sama ocenila, da so tožnikove (le nastavljene vreče v garaži in stvari, predane odvetnici); - toženka je zvijačno ravnala ob dogovoru o medsebojnem vračilu stvari, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedbe odvetnika K. K. (toženka se je strinjala, da pride v njegovo pisarno in prinese tožnikove stvari - torbo z dokumenti, ko pa ji je odvetnik izročil svari, potrebovala je neko potrdilo za izplačilo pokojnine po pokojnem možu, je rekla, da tožniku njegovih stvari ne da in jih ni vrnila, razen potnega lista); - toženka je tožniku vzela tudi telefon in vzela oz. skrila tudi druge stvari, kar je sama sicer zanikala in se sklicevala na tožnikovo pozabljivost, ki pa ni z ničemer izkazana; - toženka je stanovanje v V., v katerem je imel tožnik dom, še pred tem (še preden je tožniku onemogočila dostop do tega stanovanja v V.) prenesla na hčerko C. C. s pogodbo o preužitku, pravico do bivanja v stanovanju pa zagotovila le sebi; - toženka je tožniku izbrisala (oziroma pravilneje uredila vse za izbris, kar pritožbeno ni izpodbijano) od dne 4. 1. 2018 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu stanovanja v V. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je toženka, katere odnos s tožnikom je trajal skoraj 10 let, tožniku zaradi krhanja odnosov odvzela dom v V., za nakup katerega je sredstva zagotovil prav on, in dostop do njegovih osebnih stvari. Sodišče je pravilno zaključilo, da iz izvedenega postopka izhaja tudi, da se je odnos toženke do tožnika spremenil, na podlagi izpovedbe odvetnika K. K., da se toženka ni želela sporazumeti glede ureditve premoženjskih razmer med pravdnima strankama in da bi naj celo izjavila "kaj bo s takim starim živela skupaj", pa je tudi pravilno ocenilo, da to kaže na njen omalovažujoč odnos do tožnika. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje je slednje utemeljeno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za preklic darila iz hude nehvaležnosti toženke.

15. Toženka s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnosti materialnopravne presoje obstoja pogojev hude nehvaležnosti. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in navedlo, ne drži, da je sodišče pravni standard hude nehvaležnosti razlagalo napačno, do toženke pa izrazito enostransko in bistveno prestrogo. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila presoja dokazov izrazito enostranska in tendenciozna, saj da sodišče metodološkega napotila iz 8. člena ZPP ni uresničilo. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze, izpovedbe pravdnih strank in prič ter listine dokazno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Izpovedbe zaslišanih strank in prič je povzelo v obrazložitev in pojasnilo razloge, katerim in zakaj je verjelo ter katerim in zakaj ni verjelo. Dokazna ocena vsakega dokaza in vseh skupaj je prepričljiva, sodišče prve stopnje je upoštevalo trditveno podlago pravdnih strank in je svojo dokazno oceno utemeljilo z življenjsko logičnimi razlogi, zato pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti pravno relevantnih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo. Drži, da je sodišče prve stopnje razpolagalo z različnima izpovedbama tožnika in toženke, a je pravilno, s pravilno dokazno oceno drugih izvedenih dokazov utemeljilo in razložilo, katera izpovedba je verodostojnejša. 16. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni po enakih merilih, kot je presojalo izpovedbe C. C., D. D. in F. F., katere je ocenilo kot neprepričljive, ker naj ne bi imele pogostih stikov s tožnikom, presojalo izpovedb prič G. G. in H. H. Tudi pri slednjih je upoštevalo pogostost stikov s tožnikom. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedbe G. G., da se se odnosi med strankama spremenili, ko sta že vse uredila in opremila stanovanje v V., in ne le na podlagi izpovedbe C. C. ugotovilo, da so spremenjen odnos med pravdnima strankama opazile tudi priče (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). H. H., tožnikov zet, ki je prepričljivo izpovedal o ljubezenski partnerski zvezi med pravdnima strankama, kakor tudi o zdravstvenem stanju tožnika, je sicer izpovedal, da so se odnosi med njegovo družino in tožnikom ohladili ravno v zvezi z nakupom stanovanja v V., a mu je bilo tudi znano, da je bil tožnik v tem obdobju še vedno v upravnem svetu svoje družbe in ni imel težav s pozabljivostjo in izgubljanjem stvari. Zato ne drži, priči G. G. in H. H. nista imeli veliko vpogleda v življenje tožnika in toženke. Ne drži niti pritožbena navedba, da ostaja nejasno, zakaj je sodišče očitno kot nepomembno štelo izpoved priče G. G., da ji je toženka tožila o tem, da tožnik postaja pozabljiv, senilen, drugačen in čuden. Sodišče je namreč utemeljeno sledilo priči, da sama tega na tožniku pri njihovih druženjih ni opazila.

17. Prav tako ne drži, da ostaja nejasna argumentacija sodišča prve stopnje, da je toženka s svojo izpovedjo in izpovedbama prič D. D. in F. F. skušala prikazati, da je bil tožnik tisti, v katerem je bil ne le razlog za razpad njunega odnosa, temveč v prvi vrsti razlog za način, na katerega se je odnos začel krhati in se je nato tudi končal, vendar je sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je obrazložilo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v zvezi z zatrjevanimi razlogi za razpad odnosa pravdnih strank. Toženkini izpovedbi, v kateri prikazuje tožnika kot agresivnega, ukazovalnega in maščevalnega, utemeljeno ni sledilo kot verodostojni, ker nasilja ni z ničemer izkazala. Pravilna je tudi ocena sodišča, da tudi tožnikova pozabljivost in izgubljanje stvari nista izkazana z zadostnim standardom prepričanja. Glede na izpovedbi obeh pravdnih strank (povzeti v 29. in 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pa je pravilno ugotovilo, da je med njima prihajalo do sporov, ki so rezultirali v zaključku njune zveze.

18. Ne drži, da je sodišče tudi povsem spregledalo pomen neprerekane in s strani tožeče stranke izrecno potrjene navedbe tožene stranke, da je toženka tožnika z očitki o družinskem nasilju prijavila tudi na policijo, kar pomeni, da gre za priznano dejstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka tožnikovega nasilja ni z ničemer izkazala, kljub temu, da naj bi ga prijavila na policijo (predložila je le ovadbo zaradi pisemske grožnje v letu 2020, kar je po koncu njunega razmerja). Tožnik je v postopku trdil, da je bila ovadba skonstruirana glede na po ovaditeljici naveden datum, ko naj bi prišlo do nasilja, ker se je takrat nahajal v tujini. Dejstvo pa je, da ovadbe, glede katere sta pravdni stranki podali nasprotne trditve, niti ni v spisu med dokaznimi listinami. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik s takimi svojimi trditvami konkretizirano nasprotoval trditvi prve toženke o njegovem nasilju nad njo, zato priznanje dejstva o vloženi ovadbi ob hkratnem zanikanju dejanja, zaradi katerega je ovadba bila vložena, ne more pomeniti priznanja ravnanja samega, to je nasilja nad prvo toženko. Zato pritožba ne uspe izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala nasilja nad njo in tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, pri čemer je še posebej izpostavilo izpovedbi prič H. H. in I. I., pravilno ugotovilo, da je bil interes toženke, da je stanovanje v V. njeno. Te ugotovitve pritožba ne more izpodbiti z očitkom, da se je sodišče enostransko in argumentacijsko šibko oprlo za izpovedi navedenih prič, ker je imel priča H. H. kot mož tožnikove edine hčere J. J. (edine dedinje po tožniku) tudi neposredni osebni in premoženjski interes, da tožnik v postopku uspe, medtem ko je odnos med pričo I. I., bratom toženke, in toženko močno sovražen. Izpovedbe obeh prič je sodišče pravilno dokazno ocenilo. Če toženka ne bi imela interesa postati lastnica stanovanja, bi to z lahkoto lahko preprečila na način, da ne bi podpisala kupne pogodbe za nepremičnini, česar pa ni storila in je tako bil izkazan njen interes, da pridobi v last nepremičnini. Zato ne drži, da bi moralo sodišče izpovedi navedenih oseb še posebej skrbno tehtati ob prepoznavanju osebnih interesov (tudi maščevalnih) obeh imenovanih. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da I. I. ni moglo biti nič znanega o razlogih za prenehanje odnosa med tožnikom in toženko, saj sodišče zaključka o slednjem ni oprlo na izpovedbo te priče. Glede na izpovedbo priče, da se je s sestro in tožnikom družil še v letu 2013 in 2014, preden je bilo kupljeno stanovanje v V., pa je sodišče priči utemeljeno verjelo, da so mu bila poznana dejstva, o katerih je izpovedal, saj ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo. Sploh, ker je tudi H. H. prepričljivo izpovedal o tem, da so se odnosi njegove družine s tožnikom ohladili ravno v zvezi z nakupom stanovanja v V., saj je tožnikova hči J. J. želela kupiti to stanovanje, ker ima slovenski potni list, da bi zaščitila tožnika, glede na to, da so opazili, da so toženki pomembnejše materialne stvari, toženka pa je to odklonila, ker da hoče imeti ona to stanovanje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je imel v tem postopku I. I. lastne škodoželjne interese in da se je povezal s tožnikom, da bi škodil toženki, in navedbe, da so neutemeljeni zaključki sodišča, da je izpoved priče I. I. verodostojna.

20. Toženka v pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z resničnimi razlogi razlagalo pomen zamenjave ključavnice stanovanja in posredovanja odvetnikov pri predaji tožnikovih osebnih predmetov. Navaja, da so te okoliščine sledile že prenehanju odnosa med tožnikom in toženko; da je pomembno, da je bila toženka primorana do teh potez, ker se je bala tožnika in njegove agresivnosti; da je dokazni postopek tudi pokazal, da je bil tožnik pozabljiv, ko je npr. toženko obtoževal, da mu je odvzela potni list, ta pa je nato padel iz njegove mape, ko je zamahoval z njo, kar je videla tudi F. F. Na podlagi navedenega pritožnica sklepa, da zato ni mogoče kot nekorektnega do tožnika označiti ravnanja toženke, ki je zaradi strahu pred tožnikom, zamenjala ključavnice in mu osebne stvari zložila v garaži, kjer jih je nato ob sodelovanju odvetnikov prevzel. Če bi tožnik takratno ravnanje toženke utemeljeno štel kot protipravno, bi vložil npr. tožbo zaradi motenja posesti, pa je ni, ker je zagotovo vedel, da bodo na plan prišle vse podrobnosti, ki so toženko vodile do zamenjave ključavnice in izročitve stvari preko odvetnikov.

21. Tudi navedbe, povzete v prejšnji točki, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku po njegovem prihodu iz Švice. onemogočila dostop do stanovanja, v katerem sta prej skupaj bivala, kupljeno pa je bilo s tožnikovim denarjem, s tem pa mu je onemogočila dostop do njegovih osebnih stvari, do sefa in stvari v njem in celo do zdravil, ki jih je potreboval. To je storila na način, da je zamenjala ključavnice, tožniku pa je šele s posredovanjem odvetnikov na obeh straneh predala (dne 6. 2. 2018 in 5. 3. 2018) nekatere njegove osebne stvari. Prva toženka pa ni dokazala trditev, da je to storila zaradi predhodnega in neizzvanega fizičnega nasilja s strani tožnika in zaradi groženj. Zato so tudi njene pritožbene trditve, da se je tožnika bala in je z zamenjavo ključavnic poskrbela za svojo varnost, neutemeljene. Ne drži, da je dokazni postopek tudi pokazal, da je bil tožnik pozabljiv. S pritožbeno izpostavljenim primerom v zvezi s potnim listom, ki tudi sicer lahko izkazuje kvečjemu en dogodek in ne stalne težave s spominom, pritožba ne more ovreči pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje. Na pravilnost zaključkov tudi ne more vplivati dejstvo, da tožnik ni vložil tožbe zaradi motenja posesti. Tožnik ni bil dolžan vložiti tovrstne tožbe. Dokazno nepodprto in zato neutemeljeno je sklepanje pritožbe, da če bi tožnik takratno ravnanje toženke utemeljeno štel kot protipravno, bi vložil tožbo zaradi motenja posesti, pa je ni, ker je zagotovo vedel, da bodo na plan prišle vse podrobnosti, ki so toženko vodile do zamenjave ključavnice in izročitve stvari preko odvetnikov. Pritožba nima prav, da se v tem smislu nedvomno kot pomemben izkaže pravočasno predlagani dokaz, podan v vlogi z dne 26. 2. 2020, ko je tožnik toženki poslal grozilno pismo. Sodišče prve stopnje je ta dokaz pravilno opredelilo kot nepomemben oziroma neupošteven, ker je šlo za grožnjo v letu 2020, to pa je po koncu razmerja med tožnikom in toženko in po tem, ko je že izvršila ravnanje, ki pomeni hudo nehvaležnost, kakor tudi po vloženi tožbi (tožba je bila vložena 27. 3. 2018). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka s tem dokaznim predlogom dokazovala trditve, da so bili s tem ponovno izraženi nedopustni pritiski tožnika na toženko, ki so le še dodatno potrjevali namene in interese tožnika, da se ji maščuje in jo (vsaj) psihično uniči; da je tožnikovo ravnanje le še potrjevalo njegovo pravo naravo, o kateri je ves čas govorila, vendar pa je sodišče s premalo kritičnim povzemanjem s strani tožnika predlaganih prič ni prepoznalo; da se je tožnik pred svojo družino (H. H.), prijatelji (G. G.) in poslovnimi partnerji (odvetnik K. K.) predstavljal za drugo osebo, kot je bil dejansko. Zato ni na mestu očitek, da bi se moralo sodišče kritično in z bolj življenjskim pristopom opredeliti tudi do trditev toženke o nasilni naravi tožnika, ne pa slediti predhodni dokazni oceni, da gre za spoštovanega poslovneža. Pritožnica sicer navaja, da ni dvoma, da je bil tožnik uspešen in spoštovan poslovnež. Četudi ji gre pritrditi, da to ničesar ne pove o njegovem odnosu do žensk, pa predstavlja lasten, dokazno nepodprt zaključek pristavek, ki glasi, da še zlasti ne glede tistega dela njegove osebnosti, ki odraža tradicionalno prepričanje moškega sveta, da je mogoče z denarjem kupiti vse, tudi ljubezen.

22. Ne drži, da je sodišče prve stopnje na podlagi tako nekritičnega povzemanja delov izpovedi zlasti prič H. H., I. I. in G. G. sklepalo na obstoj pogojev pravnega standarda hude nehvaležnosti, in da razlogi v 36. točki obrazložitve sodbe sledijo selektivnim in enostranskim povzemanjem določenih delov izpovedi prič, pri čemer gre za nedopustno predhodno dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sicer pa je zaključek o hudi nehvaležnosti toženke oprlo tudi še na druge izvedene dokaze in ne le na izpovedbe zgoraj navedenih prič, pritožbeno sodišče pa, kot že navedeno, kot pravilno sprejema tudi dokazno oceno izpovedb prič D. D. in F. F. 23. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da je sodišče povsem relativiziralo ugotovljena dejstva glede zdravstvenih težav tožnika. Drži, da le-te niso bile zanemarljive (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnik ambulantno zdravil zaradi krvnega raka v letu 2009 in 2016, leta 2015 pa zaradi tumorja mehurja; potrebnih je bilo le nekaj dni bolnišničnega zdravljenja - 7 dni v letu 2014, 2 krat po teden dni v letu 2015), a je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da tožnik ni bil posebej potreben nege, da je bil v času od 2008 do 2017 kljub zdravstvenim težavam v dobrem psihofizičnem stanju ter da je še naprej redno opravljal svoje delo, ki je vključevalo veliko potovanj, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da navedbe toženke o njenem negovanju tožnika zaradi zdravstvenega stanja, zlasti tudi o tem, da ga je morala voziti na službena potovanja, ker sam ni mogel in jo je v to silil, niso izkazane. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da je tudi v času, ko je imel kemoterapijo, lahko delal in tudi vozil avto, čeprav je takrat raje vozila toženka. Lasten zaključek predstavlja pritožbena navedba, da se je tožnik na toženko zelo navezal zlasti zato, ker mu je nudila pomoč v obdobjih, ko je bilo njegovo telesno in duševno stanje zelo slabo, zato ni utemeljen očitek, da je sodišče to neutemeljeno spregledalo. Pritožnica z navedbami, da je povsem verjetno, da je tožnik po tem, ko je ugotovil, da je toženka do njega dobra in da mu nudi obilo opore, hotel verjeti in je s toženko tudi mimo njenih čustev in prepričanj enostransko gradil podobo o partnerstvu z njo, zgolj ugiba o navedenem. Ne more pa s temi navedbami izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da je odnos tožnika in toženke gotovo presegal okvire prijateljstva in da je prerasel v intimno zvezo, ki se je kot takšna kazala tudi navzven. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do trditev tožeče stranke, da bi naj bila toženka do tožnika izjemno prijazna in sladka in bi se naj izkazovala kot optimalna žena na vseh področjih. S ponavljanjem svojih navedb, podanih že v postopku na prvi stopnji, in navedb, da jo je tudi proti njeni volji prepričal v spolne odnose, da jo je na službenih poteh v očeh poslovnih partnerjev in sodelavcev predstavljal kot svojo trofejo, kar jo je zelo motilo in mu je to tudi večkrat očitala, da se je takšnemu načinu obravnavanja s stranki tožnika upirala in da je to bil vir njunih pogostih prepirov, pa toženka ne more izpodbiti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v sodbi. Če je toženko to tako zelo motilo, je imela možnost se temu enostavno izogniti na način, da ne bi bila tožnika spremljala na službenih poteh, a te možnosti ni izkoristila. Pritožbeno sodišče tudi zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka ni zadovoljivo pojasnila, zakaj je vsa ta leta dopuščala odnos, kakršnega je zatrjevala, in utemeljeno zaključilo, da je iz izpovedb pravdnih strank razvidno, da sta bila prisotna v vsakem kotičku življenja drug drugega, kar nedvomno kaže na njuno navezanosti, čeprav jo je toženka zanikala. Pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje toženka ne more ovreči niti s ponovitvijo navedb, podanih v postopku na prvi stopnji, da kot povsem realno dopušča možnost, da je tožnik njeno dobro voljo po pomoči razumel, kot da vstopa v resno partnersko skupnost z njim, vendar takšna pričakovanja in emocije nikoli niso mogle biti obojestranske in da je to tožniku tudi dala vsakokrat vedeti.

24. Toženka si zmotno razlaga, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot da bi naj toženka tožnika v začetku leta 2018 preprosto vrgla iz stanovanja. Ugotovilo je namreč najprej, da je med tožnikom in toženko prišlo do sporov, ki so rezultirali v zaključku njune zveze, nato pa, da je toženka, ko je prišlo do sporov s tožnikom, pregnala tožnika iz stanovanja na način, da mu je zamenjala ključavnice, njemu pa onemogočila dostop do stanovanja in njegovih stvari v njem. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, kot že zgoraj obrazloženo, da toženka tožnikovega nasilja ni z ničemer izkazala. Zgolj s ponovitvijo navedb iz druge pripravljalne vloge, da je bila, potem ko je bil tožnik do nje še enkrat več fizično nasilen, primorana zavarovati svoje življenje in zdravje, saj ni bila dolžna trpeti njegovih poniževanj in fizičnega nasilja, in navedb, da je tožnik toženki tudi odkrito grozil, da jo bo ubil in je takšne trditve ponavljal tudi kasneje, ko je celo hodil k stanovanjski hiši partnerja toženke in tam povzročal materialno škodo, toženka prav tako ne uspe izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja.

25. Ne drži niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo pomembno okoliščino, da sta se tožnik in toženka spoznala v C. v obdobju, ko je bil tožnik povsem na tleh zaradi razhoda ob sedaj bivše žene in ko je bilo njegovo zdravstveno stanje že tedaj slabo, in da je bila edina oseba, ki je tedaj stala ob njem, toženka. Sodišče je to okoliščino upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja, na podlagi katerega je pravilno zaključilo, da je odnos tožnika in toženke gotovo presegal okvire prijateljstva. Sodišče prve stopnje je pravilno, glede na izpovedbi pravdnih strank in ugotovitev o tožnikovem zdravstvenem stanju, presodilo, da sta se obe tožnikovi prometni nesreči zgodili zato, ker je tožnik zaspal za volanom (kar je bilo v veliki verjetnosti povezano z njegovim zahtevnim delom in pogostimi službenimi potovanji) in ne kot posledica slabega zdravstvenega stanja, kot je trdila toženka, zato ne drži pritožbena navedba, da sta se zgodili v posledici tožnikove vedno slabše koncentracije in oslabelosti in da je sodišče po lastni presoji in celo brez tovrstne potrditve tožnika zaključilo, da prometni nesreči nista bili posledica utrujenosti zaradi zahtevnega dela.

26. Po vsem obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da so glede na navedeno v pritožbi neprepričljive in v nasprotju z dolžnostjo skrbne presoje dokazov iz napotila po 8. členu ZPP ugotovitve sodišča prve stopnje, da ugotovljeno ravnanje toženke izpolnjuje pogoje pravnega standarda hude nehvaležnosti. Sodišče ni zgolj zaradi zamenjave ključavnice in onemogočanja dostopa do tožnikovih stvari zaključilo, da je podana huda nehvaležnosti, zato ni utemeljeno sklepanje pritožnice, da če je toženka zaradi povsem porušenih odnosov s tožnikom, ki jih je sama razumela kot razloge na strani tožnika, zamenjala ključavnico in mu začasno onemogočila dostop do njegovih stvari (ki mu jih je nato ob sodelovanju odvetnikov obeh strani tudi izročila), nikakor ne more pomeniti, da je podana huda nehvaležnost, ki bi narekovala uporabo določila 540. člena OZ.

27. Tožnik je v postopku zatrjeval okoliščine v zvezi s svojim bivanjem v obdobju odnosa, ki je trajal med njim in toženko skoraj 10 let, in o njih tudi izpovedal - med drugim, da si je drugi dom ustvaril v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da mu je toženka zaradi krhanja odnosov odvzela dom, za katerega nakup je sredstva zagotovil prav on, in dostop do njegovih osebnih stvari. Zato ne drži, da so sporni zaključki sodišča o odvzemu doma tožniku, česar da tožeča stranka niti ni zatrjevala. Pritožnica pa si zmotno razlaga, da je sodišče zaključilo, kot da je bil odnos s toženko za tožnika edina okoliščina, ki bi ga vezala na Slovenijo. Takega zaključka ni sprejelo. Ne drži, da zaključki sodišča o ustvaritvi tožnikovega doma niso logični in niti konsistentni tudi zato, ker bi si lahko tožnik, če bi bila to resnično njegova izvirna želja, svoj novi dom z nakupom stanovanja v V. brez težav ustvaril tudi sam, saj bi se lahko kot državljan Švice brezpogojno vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik, kar je kot uspešen in izkušen poslovnež tudi vedel oz. bi moral vedeti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da je verjel toženki, saj ji je zaupal, da kot nedržavljan EU ne more kupiti stanovanja, in da ji je denar za stanovanje dal, saj je bila njegova želja, da bi "večer življenja" preživel v Sloveniji - bil je zelo srečen, saj je bilo stanovanje super. Dejstvo, da je bil uspešen in izkušen poslovnež avtomatsko še ne pomeni, kot meni pritožba, da bi moral zaradi tega poznati tudi pravni red države.

28. Ni res, da je nerazumljivo stališče prvostopenjskega sodišča, ki ga je razumeti, kot da bi naj toženka oblikovala nekakšen načrt, kako bo od tožnika na nemoralen način prejela stanovanje. Četudi je tožnik izpovedal, da je ob ideji za nakup stanovanja toženka celo rekla, da je stanovanje v V. predrago, on pa je rekel, da bo kupil le eno stanovanje v svojem življenju in če je okolje tako krasno, potem ne bo gledal na ceno, pa ni moč zaključiti, kot navaja pritožba, da to pomeni, da je šlo v odnosu med tožnikom in toženko tudi v premoženjskem smislu izključno za odločitve tožnika. Tak zaključek je ovržen že s tem, da je nesporno toženka sama sprejela odločitev, da stanovanje v V., za katerega denar je dal tožnik in katerega je štel za svoj dom, prenese na hčer s pogodbo o preužitku in zagotovi pravico do bivanja v njem le zase, ne pa tudi za tožnika.

29. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da odnosa toženke do tožnika nikakor ni mogoče opredeliti kot omalovažujočega niti zato, ker se z njim na koncu ni želela sporazumeti o premoženjskih vprašanjih, kot si je to zamislil tožnik, saj je sodišče prve stopnje odnos kot omalovažujoč opredelilo tudi zaradi izjave, dane odvetniku, češ "kaj bi s takim starim živela skupaj", pri čemer je potrebno upoštevati nesporno dejstvo razlike v letih (tožnik je rojen leta 1940, toženka pa leta 1958).

30. Po obrazloženem ne drži, da je prvostopenjsko sodišče pogoje za uporabo pravnega standarda hude nehvaležnosti razlagalo bistveno prestrogo in zato ta pravni standard opredelilo materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, ni zgolj nesoglasja med tožnikom in toženko, ki so nazadnje rezultirala v prenehanju odnosa in posledično zamenjavi ključavnice, razumelo kot izraz hude nehvaležnosti toženke do tožnika, pač pa tudi ostala, zgoraj povzeta ravnanja. Sodišče prve stopnje res ni konkretno pojasnilo, katera temeljna moralna načela bi naj kršila toženka, a navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj so razvidna iz same obrazložitve izpodbijane sodbe1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik dal toženki darilo (denar) z namenom, da toženka kupi z njim stanovanje, v katerem bosta skupaj živela. Navedeno se je nesporno po nakupu stanovanja realiziralo, saj sta skupaj dalj časa živela v stanovanju, tožnik pa je imel na naslovu stanovanja tudi prijavljeno začasno prebivališče. Ravnanja toženke, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so povzeta zgoraj (in ki niso bila izzvana z ravnanjem tožnika, kot je smiselno trdila, a ne dokazala toženka; toženka ni uspela dokazati niti, da je skaljene odnose pravdnih strank povzročilo predvsem ravnanje tožnika) so tudi po oceni pritožbenega sodišča do te mere nemoralna, da bi bilo nepravično, da bi obdarjenka darilo obdržala. Po pomembnosti so taka, da razumno upravičujejo preklic darila.

31. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da je izpodbijana sodba nekonsistentna tudi zato, ker sodišče v 27. točki obrazložitve navede, da darilna pogodba na podlagi nasprotovanja moralnim načelom ni nična, da sama prekinitev partnerske zveze med strankama ne nasprotuje morali, ne glede na način, na katerega je bila ta zveza zaključena, saj temelji na prostovoljnosti in konsenzu; prav tako darilo zaradi obstoja intimne zveze ni v nasprotju z moralnimi načeli, kar bi predstavljalo nedopustno podlago po drugem odstavku 39. člena OZ, nato pa na isti dejanski podlagi (v 36. točki obrazložitve) sklepa o hudi nehvaležnosti toženke do tožnika kot nemoralni kategoriji (zavržnosti - tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi bilo mogoče prejeto darilo obdržati). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno sklep o hudi nehvaležnosti sprejelo na podlagi še drugih dejanskih ugotovitev in ne zgolj na podlagi ugotovitve o prekinitvi partnerske zveze med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje pri presoji pogojev hude nehvaležnosti ni kršilo metodološkega napotila iz določbe 8. člena ZPP, zato ni utemeljen niti očitek, da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sicer pa pritožnica niti ne pojasni, kako je lahko zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in že iz tega razloga očitek ni utemeljen.

32. Toženka v pritožbi vztraja, da je bil preklic darila, ki ga je tožnik podal v pripravljalnem spisu, vloženem 6. 2. 2019, podan po preteku enoletnega prekluzivnega roka po 543. členu OZ. Navaja, da je tožnik v vlogi priredil datum tožnikovega spoznanja o obstoju hude nehvaležnosti - kot izkaz uveljavljanja preklica darila v okviru subjektivnega 1-letnega prekluzivnega roka. Tožnik je zatrjeval, da je 30. 4. 2017, ko sta bila v Kaštelu, izginil njegov kovček, v katerem bi naj hranil svoje dokumente in denar, da mu je toženka januarja 2018 odtujila potni list, računalnik in mobilni telefon in da mu od 6. 2. 2018, ko mu je preprečila vstop v stanovanje, ni več dovolila vanj. Podal je tudi trditev, da je v enem izmed pogovorov, ki sta jih imela v zvezi z njunim odnosom, toženki predlagal, da uredita premoženjskopravna vprašanja in se razideta sporazumno. Na naroku dne 10. 12. 2019 pa je tožnik izpovedal, da ga je toženka v začetku leta 2018 vrgla iz stanovanja in da je nato en mesec stanoval v hotelu, potem pa je v kleti oziroma garaži lahko prevzel svoje stvari. Toženka navaja, da je sodišče zaključek, da bi naj tožnik (šele) tedaj spoznal toženkino hudo nehvaležnost, oprlo na zapisnik o prevzemu stvari z dne 9. 2. 2018, in meni, da je takšen zaključek zmoten, saj je v izrecnem nasprotju s tožnikovo izpovedjo, da ga je toženka "v začetku leta 2018 vrgla iz stanovanja" in "da je nato en mesec stanoval v hotelu M., potem pa je v kleti oz. garaži lahko prevzel svoje stvari". Toženka na podlagi izpovedi tožnika meni, da je dokazni postopek izkazal, da je do dokončnega prenehanja odnosa med njima zagotovo prišlo v mesecu januarju 2018, in da se navedba tožnika, da naj toženka tožniku od 6. 2. 2018, ko mu je preprečila vstop v stanovanje, ne bi več dovolila vstopa vanj, tako izkaže kot izrazito prirejena spoznanju, da je potrebno uloviti enoletni subjektivni prekluzivni rok. Pri presoji pravočasnosti uveljavljanja preklica darila bi moralo sodišče kot bistveno upoštevati izpoved tožnika in ne tožbenih navedb, saj so te bile izrazito prirejene dejstvu vložitve pripravljalnega spisa dne 6. 2. 2019. Zlasti izpoved tožnika nedvomno vodi do spoznanja, da je tožnik za razloge za preklic darila nedvomno izvedel pred 6. 2. 2018, torej vsaj že v mesecu januarju 2018, ko se je zaradi prenehanja vsakršnega odnosa s toženko preselil v hotel in se že tedaj dokončno izselil iz stanovanja v V.. Takrat je torej vedel vse, kar je moral vedeti o zatrjevani veliki nehvaležnosti toženke.

33. Pritožbeno sodišče ne sledi gornjemu sklepanju toženke. Ne drži, da je prvostopenjsko sodišče ugotovitve oziroma zaključek nerazumno vezalo na datum izročitve premičnin v garaži stanovanjskega bloka v V., saj da slednje življenjsko nima nobene logične povezave s spoznanjem tožnika o toženkini nehvaležnosti, in da je nerazumljivo, kaj bi lahko imela zapisniška izročitev stvari skupnega s spoznanjem o obstoju hude nehvaležnosti v situaciji, ko se je že mesec pred tem tožnik izselil iz stanovanja in živel v hotelu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2019 (na sodišče vložena 6. 2. 2019) in nato v vlogi z dne 29. 10. 2019 o toženkini hudi nehvaležnosti. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, saj tega toženka niti ni zanikala, da je, potem ko ga je toženka vrgla iz stanovanja, en mesec stanoval v hotelu in da mu je toženka njegove stvari shranila v klet, kjer jih je tudi prevzel in kar izhaja tudi iz Zapisnika o prevzemu osebnih stvari z dne 9. 2. 2018. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je prav nazadnje s takšnim ravnanjem, ko je prišlo tudi do izročitve osebnih stvari tožnika, ki jih je imel v stanovanju, toženka dokončno pokazala, da ne namerava več živeti s tožnikom in da je tožnik nedvomno takrat lahko (dokončno) spoznal, da je njuna zveza razpadla in takrat vedel za vse razloge za preklic darilne pogodbe. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi izpovedbo odvetnice, da dne 9. 2. 2018, ko je tožnik prevzel svoje stvari v garaži v V., tožniku ni bil dovoljen vstop v stanovanje, ravno tako pa tudi njej kot njegovi takratni pooblaščenki ne, kakor tudi izpovedbo toženke, da je, po tem ko je tožnik prevzel stvari, v stanovanju zamenjala ključavnico. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo zaradi preklica darila iz hude nehvaležnosti. Četudi je tožnik zatrjeval in tudi izkazal še druga ravnanja toženke v obdobju pred tem, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pa je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je z zgoraj opisanim ravnanjem, ki se neposredno nanaša na predmet darilne pogodbe (denar za nakup nepremičnin) dokončno spoznal toženkino hudo nehvaležnost 6. 2. 2018. Zmotno je stališče toženke, da je tožnik za razloge za preklic darila nedvomno izvedel pred 6. 2. 2018, torej vsaj že v mesecu januarju 2018, ko se je zaradi prenehanja vsakršnega odnosa s toženko preselil v hotel in se že tedaj dokončno izselil iz stanovanja v V., saj takrat ni bil dokončno (skupaj s svojimi stvarmi) izseljen iz stanovanja. Tudi to, da se je preselil v hotel (kar je nedvomno začasno prebivališče), ne pa npr. odšel takoj živet v V., po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da je še vse do sporočila, da naj prevzame svoje osebne stvari 9. 2. 2018, pričakoval, da bosta s toženko rešila spor, uredila odnos in da se bo vrnil v stanovanje. Zato ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključek nerazumno vezalo na datum izročitve premičnin v garaži stanovanjskega bloka v V. 34. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede višine vrnitvenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri delu kupnine v znesku 40.487,40 EUR, ki ga je 25. 2. 2014 nakazala družba N. šlo za posojilo tožniku. Glede na to, da je v tej družbi bil tožnik dalj časa vodstveni kader, je sodišče utemeljeno tudi v tem delu štelo, da gre za sredstva, ki jih je plačal tožnik. Sodišče prve stopnje je povsem upravičeno verjelo tožniku, da je bilo 4 leta pred razvezo z bivšo ženo njegovo premoženje blokirano, zaradi česar mu je šef dal brezobrestno posojilo, ki se je poračunalo s honorarjem za njegovo delo v upravnem svetu. Na podlagi predloženih listinskih dokazov in tožnikove izpovedbe se je namreč prepričalo, da je šlo za družbo, v kateri je bil tožnik dalj časa v vodstvenem kadru, zato takšno posojilo ni bilo nemogoče. Toženka te ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti z navedbo, da pojasnila sodišča ne morejo šteti kot prepričljiv dokaz (to tudi sicer niso), da je tudi del sredstev za plačilo kupnine v znesku 40.487,40 EUR zagotovil tožnik.

35. Toženka nadalje navaja, da je iz listine, naslovljene Posojilna pogodba/dogovor, ki je datirana na 25. 2. 2014, razbrati, da "po podpisu tega dogovora" tožnik prejme posojilo v višini CHF 50.000,00, "plačljivo na bančni račun, ki nam ga morate še sporočiti", iz tožbenih trditev pa izhaja, da je družba N. del kupnine v znesku 40.487,40 EUR na račun prodajalca plačala dne 25. 2. 2014, torej istega dne, kot bi naj bila datirana posojilna pogodba, iz katere je izhajalo, da bo po podpisu dogovora tožnik prejel posojilo in da bo to plačljivo na račun, ki ga bo posojilodajalcu šele sporočil (torej oboje šele v prihodnosti). Toženka navaja, da je to najmanj nenavadno, ker zagotovo ni mogoče verjeti, da ob podpisu tega dogovora tožnik še ni vedel za račun prodajalca, na katerega bi bilo potrebno nakazati del kupnine, še zlasti pa ne glede na dejstvo, da je že zagotovil denar za plačilo are in je torej že bil v pogodbenem dogovoru s prodajalcem. In ne le-to, naravnost neverjetno je, da je Posojilna pogodba/dogovor datirana na isti dan, kot pa je bilo po navedbah tožeče stranke izvršeno nakazilo (zaradi plačilnega prometa iz tujine je bil priliv na račun prodajalca viden dne 27. 2. 2014, kar je običajno). Tudi glede na tožnikovo izpoved, da bi naj bilo 4 leta pred razvezo njegovo premoženje blokirano, zato bi mu naj dal šef brezobrestno posojilo, dokazni postopek pa je izkazal, da je bila njegova predhodna zakonska zveza razvezana dne 27. 6. 2014, ni moglo biti prepričljivo, da bi naj zanj plačevala družba N. Na tem mestu se zato pojavi logično vprašanje, kako pa je lahko tožnik na račun prodajalca izvršil nakazilo zneska 41.000,00 EUR z dne 3. 3 .2014? Toženka zato meni, da je bolj verjetno, da je bila listina Posojilna pogodba/dogovor sestavljena naknadno in izključno zaradi potreb pravdnega postopka, kar pa je nemogoče zanesljivo dokazati. Sodišče bi moralo skladno z načelom proste presoje dokazov bolj kritično analizirati potezo tožnika, ki je zagotovil dokaz o viru in namenu spornega nakazila, ki pa ne more biti tehten in prepričljiv. Zato tožena stranka uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno prisodilo podredni zahtevek v znesku 40.487,40 EUR tožniku, saj bi lahko bil za ta del zahtevka aktivno legitimiran le nakazovalec a. in le na njegov račun bi lahko bila v tem delu toženka obogatena.

36. Tudi očitki, navedeni v prejšnji točki, niso utemeljeni. Ni nemogoče (neverjetno), da je tožnik še isti dan, ko je bila datirana posojilna pogodba, posojilodajalcu sporočil račun prodajalca, na katerega je bilo potrebno nakazati del kupnine. Prav tako so neutemeljeni dvomi toženke, da ob podpisu dogovora tožnik še ni vedel za račun prodajalca, saj da je dotlej že zagotovil denar za plačilo are in je torej že bil v pogodbenem dogovoru s prodajalcem. Drži, da je 18. 10. 2013 plačal aro v višini 2.000,00 EUR, a plačila ni izvedel z nakazilom, pač pa je znesek izročil P. P., kot izhaja iz potrdila - priloga A 11). Plačilo are torej ne izkazuje védenja o bančnem računu prodajalca. Neutemeljeno se toženka tudi sprašuje, kako je lahko tožnik na račun prodajalca izvršil nakazilo zneska 41.000,00 EUR dne 3. 3. 2014, saj gre za nakazilo, ki je bilo izvršeno kasneje, kot nakazilo, ki ga je izvršil tožnikov delodajalec. Po obrazloženem je zmotno stališče toženke, da za ta del zahtevka tožnik ni bil aktivno legitimiran, in neutemeljen njen podredni pritožbeni predlog, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v višini glavnice 40.487,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 3. 2018 dalje do plačila.

37. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožnik pravico zahtevati vrnitev danih denarnih sredstev v višini 173.765,00 EUR, kolikor je namenil toženki oziroma prvotni prvi toženki, da je ta kupila navedeni nepremičnini, saj je za ta sredstva obogatena, ne glede na to, da je nepremičnini s pogodbo o preužitku prenesla na prvotno drugo toženko. Pravilno je zaključilo, da obogatitev toženke, kljub prenosu nepremičnin (ob zagotovitvi nasprotnih dajatev in storitev druge toženke po navedeni pogodbi o preužitku, pri čemer je sama toženka zatrjevala, da je pogodba sklenjena ob upoštevanju načela enakovrednosti dajatev) še vedno obstoji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper (prvo) toženko za plačilo 173.765,00 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, to je od 27. 3. 2018 (193. člen OZ).

38. Utemeljeno pa toženka izpodbija odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi. Tožnik je v tožbi zoper prvotno prvo toženo stranko (sedaj toženko) in drugo toženo stranko (C. C.) naperil tožbene zahtevke zaradi ničnosti pogodbe (vrednost spornega predmeta 21.000,00 EUR) in izbrisno tožbo (vrednost spornega predmeta 21.000,00 EUR), to je tožbene zahtevke pod 1. - 3. tč. (predlaganega izreka sodbe), zgolj zoper toženko pa tožbena zahtevka zaradi vrnitve nepremičnine (vrednost spornega predmeta 170.000,00 EUR) - pod 4. in 5. tč., ter podredni tožbeni zahtevek (6. tč.) zaradi plačila 173.765,00 EUR s pripadki. V prvem sojenju so bili pravnomočno zavrnjeni vsi primarni tožbeni zahtevki, v drugem sojenju pa je tožnik uspel s podrednim tožbenim zahtevkom, ki pa ni nadomestil primarnega, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako zmotno zaključilo, da je tožnik v pravdi v razmerju do toženke v celoti uspel in da je upravičen do povračila pravdnih stroškov od toženke, slednja pa sama krije svoje stroške. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je uspeh tožnika in toženke (torej prve toženke) v pravdi polovičen - glede primarnih tožbenih zahtevkov je bila uspešna toženka, glede podrednega pa tožnik. Pritožbeno sodišče uveljavljeno relativno bistveno kršitev določb - kršitev določbe drugega odstavka 154. člena ZPP - odpravlja tako, da se spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča o končnem uspehu pravdnih strank v pravdi tako, da sta tožnik in toženka uspela vsak do 1/2. Po obrazloženem je tožnik upravičen do povrnitve polovice po sodišču prve stopnje priznanih in odmerjenih pravdnih stroškov (odmere in priznanja le-teh pritožba ne izpodbija, materialnopravni preizkus pa tudi ni pokazal nepravilnosti v tem delu), kar znaša 5.235,94 EUR.

Toženki je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške, upoštevaje vrednost spora, ki se je nanašal nanjo2; v delu, v katerem stroški niso nastali samo v zvezi s (prvo) toženko, pa ji je priznalo polovico tega stroška. Toženki je priznalo naslednje pravdne stroške: po 1200 točk za odgovor na tožbo in za sestavo prve pripravljalne vloge (tar. št. 18/1 in tar. št. 19/1 Odvetniške tarife -OT, pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka priglasila 2000 točk za sestavo odgovora na tožbo obeh toženk in 2000 točk za sestavo prve pripravljalne vloge obeh toženk, drugi toženki pa je bilo priznano po 800 točk za sestavo vsako od vlog), 900 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2; pri čemer je upoštevalo, da je tožena stranka priglasila 1500 točk za sestavo odgovora druge pripravljalne vloge obeh toženk, drugi toženki pa je bilo priznano 600 točk za sestavo te vloge), 25 točk za vlogo z dne 18. 10. 2019 (tar. št. 39/3 OT; polovica priznanega stroška 50 točk; druga polovica je bila priznana drugi toženi stranki, kar pojasnjuje tudi odmero polovičnih stroškov v nadaljevanju), 400 točk za prvi narok (tar. št. 20/1; polovica priznanega stroška), 75 točk za urnino za prvi narok (6/1 člen OT; polovica priznanega stroška), 200 točk za drugi narok (tar. št. 20/2 OT; polovica priznanega stroška), 225 točk za urnino za drugi narok (6/1 člen OT; polovico priznanega stroška), 200 točk za tretji narok (tar. št. 20/2/; polovico priznanega stroška), 100 točk za urnino za tretji narok (6/1 člen OT; polovico priznanega stroška), 200 točk za četrti narok (tar. št. 20/2; polovico priznanega stroška), 75 točk za urnino za četrti narok (6/1 člen OT; polovico priznanega stroška), 200 točk za peti narok (tar. št. 20/2 OT; polovico priznanega stroška), 75 za urnino za peti narok (6/1 člen OT; polovico priznanega stroška), 100 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT; polovico priznanega stroška), kar skupaj znaša 5.175 točk. Priznalo je še materialne stroške v višini 61,75 točk (11/3 člen OT), kar skupaj znaša 5.236,75 točk oziroma 3.142,05 EUR ter 22,20 EUR potnih stroškov (10. člen OT; polovica priznanega stroška), vse povečano za 22 % DDV pa 3.860,38 EUR. Pritožbeno sodišče je nadalje toženki priznalo še stroške v ponovljenem postopku, in sicer 750 točk za zastopanje na naroku (tar. št. 20/2 OT; glede na vrednost spornega predmeta v ponovljenem postopku), 1875 točk za sestavo pritožbe zoper sodbo (tar. št. 22/1 OT), 750 točk za pritožbo zoper razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča (tar. št. 22/2 OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne (6/4 člen OT), 26,49 EUR materialnih stroškov (11/3 člen OT), 10,32 EUR potnih stroškov (10. člen OT), 10 % povečanje skupne vrednosti storitve za eno nadaljnjo stranko (7/1 člen OT), 22 % DDV (12/2 člen OT) in 33,00 EUR sodnih taks za pritožbo zoper razveljavitveni sklep, skupaj tako 2.832,16 EUR. Ni pa priznalo priglašenega stroška za sestavo 3. pripravljalne vloge, ker je v njej toženka zgolj ponovila že podane navedbe, zaradi česar stroški, potrebni za sestavo te vloge, niso potrebni pravdni stroški. Toženki je tako priznano skupaj 6.692,54 EUR pravdnih stroškov. Glede na njen polovični pravdni uspeh, je upravičena do povrnitve 3.346,27 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je po pobotanju obeh stroškovnih zahtevkov (5.235,94 EUR in 3.346,27 EUR) odločilo, da mora toženka tožniku povrniti 1.889,67 EUR pravdnih stroškov, in izpodbijano II. točko izreka sodbe spremenilo tako, da se znesek 10.471,88 EUR nadomesti z zneskom 1.889,67 EUR.

39. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tč. II izreka spremenilo, tako da je znesek 10.471,88 EUR nadomestilo z zneskom 1.889,67 EUR, sicer pa pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

40. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela le delno, in sicer le z delom pritožbe, ki se nanaša na stroške postopka, ki so stranska terjatev, medtem ko z delom pritožbe, s katerim je izpodbijala odločitev o glavni stvari, ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj z definicijo na https://sl.wikipedia.org/wiki/ Morala, moralnost označuje obliko človekovega odnosa do sveta, drugih ljudi in do sebe. Manifestira se v motivaciji postopanja, ocenjevanju moralno relevantnih dejanj, dobrih in slabih. Nanaša se torej na tisto, kar je dobro in kar je slabo, kar je pravilno in kar je napačno pri človekovi osebnosti in njegovem postopanju. Je potemtakem lahko celota moralnih vrednot in običajev v neki družbi. Občutek za moralnost krepimo s svojo vestjo. Morala se pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo individualnost usklajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. Pritožbeno sodišče kot primeroma izpostavlja moralna načela poštenosti, iskrenosti, zaupanja, načelo "drži se besede ali obljube, ki jo daš", "ne škoduj drugemu", "ravnaj z drugim, kot si želiš, da bi ta ravnal s teboj", kakor tudi načelo, da cilj ne opravičuje sredstev. Gre za načela, na katerih temeljijo kakovostni odnosi med ljudmi. 2 Pravnomočna je odločitev v sodbi, izdani v prvem sojenju, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki C. C. povrniti 3.047,13 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi v primeru plačila z zamudo, pri priznanju in odmeri katerih je sodišče prve stopnje upoštevalo vrednost spora, ki se je nanašal na drugo toženo stranko (21.000,00 EUR + 21.000,00 EUR), v delu, v delu, kjer stroški niso nastali samo v zvezi z drugo toženo stranko, pa ji je priznalo polovico tega stroška.