Jedro

Pri odločanju ESČP je pomemben predvsem videz nepristranskosti. V zadevi Kinsky proti Češki z dne 9. 2. 2012 je ESČP izrecno presodilo, da ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, mora biti to tudi na navzven jasno razvidno. Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična. Pri tej presoji je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Da se lahko ugotovi, ali so pritožnikovi strahovi glede nepristranskost objektivno utemeljeni, je treba videz preverjati glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca D. B. je pri Okrajnem sodišču v A. vložila predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper H. D. in T. L. zaradi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena, nevestnega dela v službi po 258. členu, ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena in kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca je v vlogi, s katero je zahtevala opravo posameznih preiskovalnih dejanj, predlagala tudi prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče izven območja Višjega sodišča v Ljubljani. Predlog je utemeljila z navedbami, da sta tožilki, zoper kateri zahteva opravo posameznih preiskovalnih dejanj, v delovnih in osebnih kontaktih s „preiskovalnimi sodniki„ Okrajnega sodišča v A. in B., prav tako pa sta v kontaktih z razpravljajočimi sodniki. Meni, da bo videz nepristranskosti mogoče zagotoviti le z delegacijo zadeve drugemu pristojnemu sodišču. 3. Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni utemeljen.

B.

4. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) skupno neposredno višje sodišče lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

5. Bistvo vloženega predloga za prenos krajevne pristojnosti je v trditvi, da bi bil zaradi delovnih in osebnih kontaktov med tožilkama H. D. in T. L. in sodniki Okrajnega sodišča v A. oziroma B., v obravnavani zadevi prizadet videz nepristranskosti sojenja.

6. Pravica do nepristranskega in neodvisnega sodnika izhaja iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki v 6. členu določa, da o posameznikovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli obtožbi zoper njega odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno določa tudi 23. člen Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. 7. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je oblikovalo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave tako izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne se biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je torej zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (tako imenovani subjektivni videz nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskega sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (tako imenovani objektivni videz nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega videza nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem je še posebej pomembno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi in javnosti.1

8. Tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se za presojo nepristranskosti uporablja subjektivno-objektivni test. ESČP konvencijski pravici do nepristranskega sojenja pripisuje velik pomen, saj gre za pravico, ki v demokratični družbi odločilno prispeva k ustrezni stopnji zaupanja javnosti v delo sodišč. Pri subjektivnem testu gre za ugotavljanja dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika, ki pa sama po sebi ne zadošča, saj je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključevala kakršenkoli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika, oziroma ali poleg osebnega ravnanja obstajajo kakršne druge predvidljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika.2

9. Pri odločanju ESČP je pomemben predvsem videz nepristranskosti. V zadevi Kinsky proti Češki z dne 9. 2. 2012 je ESČP izrecno presodilo, da ne glede na to, da je sodba morda res pravična in nepristranska, mora biti to tudi na navzven jasno razvidno. Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična. Pri tej presoji je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Da se lahko ugotovi, ali so pritožnikovi strahovi glede nepristranskost objektivno utemeljeni, je treba videz preverjati glede na objektivna dejstva, na katerih temelji.3

10. Za Slovenijo, ki je majhna država z velikim številom razmeroma majhnih sodišč, sta z vidika zagotavljanja nepristranskosti sojenja pomembni zlasti odločbi ESČP Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji z dne 24. 4. 2008 in Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski Republiki Makedoniji z dne 2. 6. 2016. Njuno bistvo je, da lahko tesna (kolegialna) razmerja, ki se med zaposlenimi vzpostavijo na majhnem sodišču, resno okrnijo (objektivni) videz nepristranskosti sojenja in v nekaterih primerih terjajo celo prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. 11. Kriterije, ki sta jih izoblikovali ESČP in Ustavno sodišče pri svoji presoji dosledno upošteva tudi Vrhovno sodišče. V skladu z ustaljeno sodno prakso je krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, če so za to podani tehtni razlogi, saj je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca. Vrhovno sodišče je zato že v več svojih odločbah presodilo, da kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.4 Vendar pa takšno stališče Vrhovnega sodišča ne odvezuje dolžnosti, da v vsakem posamičnem primeru skrbno presodi, ali je odnos med zaposlenimi takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču.5

12. V konkretnem primeru predlagateljica zatrjuje, da sta tožilki H. D. in T. L., zoper kateri zahteva oprava posamičnih preiskovalnih dejanj, v delovnih in osebnih kontaktih s sodniki Okrajnega sodišča v A. Takšna, z ničemer izkazana navedba, po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ne more že sama po sebi vzbuditi dvoma v videz nepristranskosti sodišča kot celote. Pri tem je treba upoštevati, da tožilki H. D. in T. L. nista zaposleni na Okrajnem sodišču v A., da Okrajnega sodišča v A. (v skladu s kriteriji iz zadev ESČP Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski Republiki Makedoniji in Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji) ni mogoče šteti za majhno sodišče, ter dejstvo, da je mogoče videz nepristranskosti sojenja zagotoviti tudi z manj invazivnim posegom kot je prenos krajevne pristojnosti, in sicer s predlogom za izločitev posameznega sodnika.

C.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v predlogu navedene okoliščine ne dajo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti na drugo okrajno sodišče, izven pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani, zato je predlog zavrnilo.

1 Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, Up-346/04 z dne 11. 10. 2006, Up-365/05 z dne 6. 7. 2006, Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010, Up-185/14 z dne 28. 9. 2016 in Up-97/2014 z dne 26. 1. 2017. 2 Glej npr. odločbe ESČP Castillo Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, Grieves proti Združenemu Kraljestvu z dne 16. 12. 2003, Morel proti Franciji z dne 6. 6. 2000, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012 in Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015. 3 Primerjaj tudi odločbe ESČP v zadevah Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009, Micallef proti Malti z dne 15. 10. 2009, Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. 8. 1996, Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000 in Parlov - Tkalčič proti Hrvaški z dne 22. 12. 2009. 4 Primerjaj npr. sklepe VS RS I Kr 32/2006, I Kr 38/2006, I Kr 93774/2010, I Kr 44/2018 in I Kr 10657/2010. 5 Primerjaj sklep VS RS I Kr 44/2018.