Jedro

Tožnica, ki je bila izgnana v Srbijo iz kraja na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, bi lahko pridobila status izgnanke, če bi od prenehanja prisilnega ukrepa dalje imela stalno prebivališče v RS; šolanje v Srbiji, zaradi katerega se je vrnila v Slovenijo v maju 1946 pa ni razlog, ki bi bil v smislu določb ZZVN upošteven pri priznanju statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 204/99-7 z dne 12.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 19.6.1998, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - izgnanke za čas od 1.5.1941 do 15.5.1945. Prvostopno sodišče je sledilo odločitvi tožene stranke in je na podlagi podatkov v predloženih upravnih spisih menilo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96, v nadaljevanju ZZVN-B), po katerem je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela od prenehanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povrzočeno. Tožnica se je s svojo družino vrnila iz V. v Srbiji v M. šele v maju 1946 leta. Razlog, zaradi katerega se niso vrnili v Slovenijo že takoj po koncu vojne oziroma do 31.12.1945, in sicer šolanje tožnice in njenega brata v V., pa po presoji sodišča prve stopnje ni pravno upošteven razlog.

Tožnica v pritožbi graja birokratsko reševanje zadeve. Iz pregnanstva se je vrnila le pet mesecev prepozno zaradi dokončanja šolanja. V N.S., od koder so bili izgnani v Srbijo, je bil njihov oče premeščen tik pred drugo svetovno vojno, pred tem pa so živeli v M. Zato bi bilo potrebo upoštevati ta dejstva. Še pred drugo svetovno vojno so imeli v M. hišo, v katero so se po vrnitvi iz izgnanstva vrnili in kjer je ona prebivala ves čas od vrnitve, saj je bila tudi zaposlena ves čas v M. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po določbi 6. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 39/98, v nadaljevanju ZZVN), ki je bila upoštevna ob času odločanja organa prve stopnje, bi tožnica, zoper katero je bil prisilni ukrep izgona izvršen v N.S., kar je ozemlje nekdanje Kraljevine SHS, lahko pridobila status žrtve vojnega nasilja, vendar le pod pogojem, če bi od prenehanja prisilnega ukrepa dalje imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnica tega pogoja ob koncu vojne nesporno ni izpolnjevala, saj se je z družino preselila iz V. v M. šele v maju 1946 leta in je šele tedaj lahko pridobila v M. stalno prebivališče, pa čeprav ga je lahko tu imela že pred drugo svetovno vojno. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je kot prisilni ukrep okupatorja možno po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN šteti le ukrepe okupatorja, storjene od 6.4.1941 pa najkasneje do konca vojne, t.j. do 15.5.1945. Kasnejša sprememba zakona (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D), ki jo navaja sodišče prve stopnje, je sicer uzakonila pravno domnevo, da so imeli stalno prebivališče v Sloveniji tudi tisti, ki so se priselili z namenom stalnega prebivanja v Sloveniji, vendar najkasneje do

31.12.1945. Zato v konkretnem primeru ta domneva ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Tožničine (tožbene in pritožbene) navedbe o šolanju v Srbiji, ki naj bi tožnici preprečevalo vrnitev v M., bi bile lahko upoštevne le kot posebna doba po 15.5.1945 in najkasneje do 31.12.1945 za obračunavanje rente in drugih posebnih pravic iz ZZVN, če se ob koncu vojne ni mogla vrniti v Slovenijo oziroma tudi po 31.12.1945, če je bila vrnitev onemogočena iz razloga, ki ga ni sama povzročila; ta obračun pa bi se lahko napravil, če bi tožnici bil priznan status žrtve vojnega nasilja.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.