Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana, ker med zatrjevanim škodnim dogodkom, to je udarcem plastične letve v mezinec leve roke in poškodbo – zlomom mezinca leve roke - ni obstajala vzročna zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 6.358,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2008 dalje do plačila in mu povrniti povzročene predpravdne in pravdne stroške v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.065,00 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroške pritožbe, ki jih priglaša, pa naloži v plačilo toženi stranki. Tožnik meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo predlagan dokaz s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Posledično je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da je mogoče toženi stranki zaradi opustitve kontrole nad varnim izvajanjem delovnega procesa pripisati sokrivdo za nastanek predmetne nesreče angažiralo izvedenca medicinske stroke dr. A.A., ki je na podlagi medicinske in druge dokumentacije v spisu podal mnenje, da do poškodbe tožeče stranke ni moglo priti na način, kot to zatrjuje tožeča stranka. S tem je demantiral v postopku prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da se je tožnik dne 20. 5. 2008 poškodoval na delu. Tožeča stranka je na izdelano izvedeniško mnenje podala več pripomb in grajala zaključke izvedenca. Nesprejemljiva je ugotovitev izvedenca, da v medicinski in drugi dokumentaciji in izjavi preiskovanca ob pregledu dne 4. 4. 2012 ni nobenega dokaznega podatka, da je preiskovanec – tožnik pri mletju plastičnih letev utrpel kakršnokoli poškodbo, ki bi zapustila zunanje vidne znake. Iz izpovedi priče B.B. nesporno izhaja, da je imel tožnik dlan in prste leve roke močno otekle, da je imel tožnik zatečeno roko izhaja tudi iz izpovedi priče C.C.. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je tudi ugotovitev izvedenca, da izvržna plastična letev ni poškodovala mezinca leve dlani, ker je bila gibalna sila povratne plastične letve minimalna in naj ne bi zapustila nobene značilne sledi, neutemeljena. Nerazumljiv je zaključek izvedenca, da tožnik ni utrpel zloma pete dlančnice pod glavico v času mletja plastičnih lestev, saj iz izjave tožnika izhaja, da je tožniku plastična letev priletela v predel pod mezinec leve roke. Iz izvida z dne 19. 6. 2008 pa izhaja, da tožnik neposredno po poškodbi in tudi kasneje ni mogel migati z mezincem leve roke in ga iztegniti. Neutemeljen in dokazno nepodprt je zaključek izvedenca, da se je tožnik najverjetneje poškodoval 3 do 4 dni pred 20. 5. 2008, ko se je zglasil pri sestri B.B. v ambulanti tovarne in da je klinično neoporečno dne 20. 5. 2008 ugotovljen zlom pete dlančnice leve dlani, kar je neoporečen dokaz, da je zlom nastal nekaj dni preden se je zglasil v travmatološki ambulanti. Izvedenec v zvezi s tem navaja, da naj bi sestra B.B. na osnovi značilne spremembe z oteklino in manjkom glavice pete dlančnice v vrsti zdravih dlančnic pravilno sklepala, da gre za staro poškodbo, čeprav priča nikoli ni omenila kakršnegakoli manjka glavice pete dlančnice. Zaslišana kot priča je le izpovedala, da je ob pregledu tožnikove leve roke po nezgodi zgolj na podlagi njenega izgleda in izkušenj prišla do sklepa, da je šlo za staro poškodbo. To tudi ne izhaja iz izvida kirurga travmatološke ambulante SB ..., kot to napačno zaključuje izvedenec. Ker je izdelano izvedensko mnenje nejasno in nerazumljivo in vsebuje preveč nedoslednosti in neskladji med zaključki izvedenca ter v postopku izvedenimi dokazi in predloženimi listinami ga ni mogoče preizkusiti in je podan tudi dvom v njegovo strokovnost in verodostojnost. Sodišče se ni opredelilo do pripomb tožnika na izdelano izvedeniško mnenje. Tožena stranka je predlagala postavitev drugega izvedenca, ker je menila, da zatrjevanih nedoslednosti in neskladij v podanem izvedenskem mnenju ne bo mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca, kar je sodišče zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da je mnenje izvedenca A.A. izdelano strokovno in da je odgovoril na vsa vprašanja, zato nima razlogov, da bi dvomilo v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja. Na podlagi tega pa po mnenju tožnika ni mogoče enostavno zaključiti, da je mnenje pravilno in strokovno. Ni izdelano v skladu s pravili stroke in znanosti, temveč na podlagi subjektivne ocene, zato sodišče takega mnenja ne bi smelo sprejeti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj je popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu dne 20. 5. 2008 zavrnilo, ker je ugotovilo, da med zatrjevanim škodnim dogodkom udarcem plastične letve v mezinec leve roke in poškodbo – zlom mezinca leve roke ni obstajala vzročna zveza. Pri svoji odločitvi se je pravilno oprlo na določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da je delodajalec dolžan povrniti delavcu škodo povzročeno pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Po določbi 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je tisti kdor povzroči drugemu škodo to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Glede na navedene zakonske določbe je zaključilo, da odškodninska odgovornost ni podana, ker ni vzročne zveze med izmetom plastične letve in zlomom mezinca leve roke. Do takega zaključka je prišlo na podlagi ugotovitve izvedenca medicinske stroke, da do poškodbe leve dlani, ki so bile ugotovljene pri tožniku in izhajajo iz medicinske dokumentacije, biomehansko niso mogle nastati z udarnino plastične letve z dlančne strani v mezinec leve dlani. Tak dokazni zaključek izhaja tudi iz mnenja izvedenca za strojno stroko dr. Č.Č., ki je opravil eksperiment prostega pada plastične letve na vzorec mesa.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Po določbi 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče je med drugim izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki je izdelal izvedeniško mnenje, s katerim pa se tožnik ni strinjal. Ni predlagal dodatnega zaslišanja izvedenca, temveč je izrecno zahteval postavitev drugega izvedenca medicinske stroke. Ni se strinjal glede njegovih ugotovitev o okoliščinah dne 20. 5. 2008, in da je šlo po vsej verjetnosti za staro poškodbo, ni pa nasprotoval ugotovitvam o biomehanskem nastanku poškodbe.

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo novega sodnega izvedenca s področja travmatologije oziroma medicinske stroke, ker je postavljeni izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja. Bistvene so ugotovitve izvedenca medicinske stroke o biomehanskem načinu nastanka poškodbe tožnika, ki jih tožnik ni prerekal. Tožnik je le nasprotoval navedbam izvedenca v izvedenskem mnenju o smereh vektorjev in delovanju udara letve v roko. Za ugotovitev mehanskega delovanja izvrženih plastičnih komadov pa so bili postavljeni drugi izvedenci. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča bistvena ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da do objektivno ugotovljene poškodbe zloma pete dlančnice pod glavico leve dlani biomehansko ni prišlo v vzročni povezavi udarnine plastične letve z dlančne strani v mezinec leve dlani. Tak udarec ni mogel povzročiti zloma pete dlančnice pod glavico leve dlani. V primeru, da bi delovala gibalna sila na glavico pete dlančnice z dlančne strani, bi se glavica upognila k hrbtišču dlani in ne k dlani, kot je to pri delovanju sile s hrbtne strani na glavico pete dlančnice. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da eventualna povratna udarnina plastične letve v mezinec z dlančne strani nima nobene vzročne zveze za nastanek zloma pete dlančnice, ker so biomehanska načela nastanka zloma nasprotna z eventualnim povratnim udarcem plastične letve v dlančno stran iztegnjenega mezinca leve dlani. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bil mehanizem poškodbe tak, da je tožnik prejel udarec v predel glavice leve dlani pri upognjenih prstih v smeri dlani ob trd predmet, podlago ali v drugo, kar je povzročilo zlom pete dlančnice pod glavico zaradi delovanja visoke gibalne sile na hrbtno stran glavice v smeri upognitve dlani, ki je z manjšo prikrajšavo ostala upognjena. Za ugotovitev, ali je lahko tožnikova poškodba nastala v posledici udarca plastične letve dimenzije 60 cm x 12 cm, je bistvena ugotovitev, ali je bil mehanizem poškodbe tak, da bi udarec take letve lahko povzročil zlom, ki ga je utrpel tožnik. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da zlom ni mogel nastati na tak način. To je podprto tudi z ugotovitvami izvedencev strojne stroke prof. dr. Č.Č. in D.D.. Izvedenec Č.Č. je na podlagi ogleda delovnega mesta in meritev v laboratoriju ter izvedenih preizkusov metanja plastike podal mnenje, da ni možno, da bi prišlo do poškodbe tožnika zaradi direktnega udarca plastične letve v roko, to je skladno tudi z ugotovitvijo izvedenca D.D., ki je podal mnenje, da sila udarca plastične podnožne letve v trenutku nezgode ni bila tako velika, da bi tožnik lahko utrpel zlom v mezincu leve roke.

Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso odločilne ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju, da naj bi se tožnik najverjetneje poškodoval 3 do 4 dni pred 20. 5. 2008, kakor tudi ne navedbe, da ni v nobeni dokumentaciji niti ne v izjavi preiskovanca pri pregledu nobenega dokazanega podatka, da je preiskovanec pri mletju plastičnih letev dobil udarec v mezinec leve dlani z dlančne strani. Izvedenec o tem ni bil povprašan, prav tako pa je ocena dokazov prepuščena sodišču in ne izvedencem. Bistvena za odločitev je ugotovitev mehanizma nastanka poškodbe.

Glede na ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je do poškodbe tožnikove roke prišlo zaradi delovanja visoke gibalne sile na hrbtno stran glavice v smeri upognitve k dlani in skladne ugotovitve izvedencev, da v mlinu oziroma pri izmetu plastičnih delov ni prihajalo do delovanja visokih gibalnih sil, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med udarcem plastičnega kosa tožnika v levo roko in poškodbo – zlomom pete dlančnice leve roke. Ker je po določbi 184. člena ZDR delodajalec delavcu odgovoren le za povzročeno škodo na delu ali v zvezi z delom, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, za kar je imelo podlago v določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.