Jedro

Ker upnik izkazuje za verjetno le, da njegova terjatev obstoji oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ne zatrjuje pa nevarnosti, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja z njegovim premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena niti ne da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da mora dolžnik takoj, to je s trenutkom sprejema tega sklepa, prenehati s kakršnimikoli deli na gradbišču cerkve X, ker se mu bo sicer izrekla denarna kazen v znesku 10.000.000,00 SIT. Začasna odredba naj bi veljala do pravnomočnosti trajanja postopka, v primeru da se postopek nadaljuje v pravdi do pravnomočnosti pravdnega postopka. Ugotovilo je sicer, da je terjatev upnika izkazana, vendar pa je izvedba določenih del v zvezi s cerkvijo očitno nujna, zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker meni, da bi dolžnik z njeno izdajo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, utrpel hujše neugodne posledice, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku v smislu 3. alinee 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se je pritožil upnik. Sodišče prve stopnje, ki se je pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenca, je zaključke izvedenca uporabilo nepravilno in v nasprotju s pravdnim postopkom, saj navedena dela, ki bi jih bilo po mnenju izvedenca potrebno dokončati, in na katere opozarja, niso zajeta v gradbeni pogodbi z dne 17.7.1997. Predmet izvršbe, kakor tudi postopka R 7/97, pa so samo dela po gradbeni pogodbi. Dolžnik ni začel opravljati v izvedeniškem mnenju navedenih nujnih del, ampak opravlja določena dela na fasadi, s katerimi bi prekril dejansko stanje. Sodišče očitno ni znalo prebrati izvedeniškega mnenja in ni bilo sposobno oceniti, za kakšna dela gre.

Sicer pa je izpodbijani sklep tudi brez razlogov. Povdarja, da je med strankama medsebojna obveznost določena z gradbeno pogodbo št. 15/97. Terjatev uveljavlja na osnovi te pogodbe in predlaga izdajo začasne odredbe na osnovi terjatev iz iste pogodbe. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik uveljavlja po izvršilnem predlogu na podlagi verodostojne listine terjatev zoper dolžnika v višini 10.542.224,30 SIT. S predlogom za izdajo začasne odredbe hoče zavarovati svojo denarno terjatev, ko je dolžnik zoper izdani sklep o izvršbi ugovarjal. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je zato 270. in 271. člen ZIZ, ne pa 272. čl. ZIZ, na katerega se je zmotno sklicevalo sodišče prve stopnje in ki se nanaša na začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Kljub temu pa je sama odločitev izpodbijanega sklepa pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Tudi pritožbeno sodišče šteje, da je ta prvi pogoj za izdajo začasne odredbe izkazan. Vendar pa bi moral upnik izpolniti tudi enega izmed naslednjih dveh pogojev po citiranem 270. čl. ZIZ, to je, moral bi verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, saj bi mu v tem primeru ne bilo potrebno dokazovati preje omenjene nevarnosti. Upnik v svojem predlogu ne izkazuje za verjetno, oziroma sploh ne zatrjuje, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da upnik tudi ni verjetno izkazal nevarnosti po 2. odst. preje citiranega 270. čl. ZIZ in take nevarnosti tudi ne zatrjuje, kot je razvidno iz njegovega predloga za izdajo začasne odredbe.

Pritožbena trditev upnika, da je izkazal nevarnost, da je zaradi dolžnikovega ravnanja, ko je ta poveril dela drugemu izvajalcu, uveljavljanje njegove terjatve precej oteženo, ker bo s tem dolžnik enostransko spremenil dejansko stanje in onemogočal ugotavljanja obsega in kvalitete del in s tem njegove terjatve, je za izpodbijano odločitev pravno nepomembna. Vse te njegove navedbe namreč merijo na verjetnost obstoja njegove terjatve, ki jo je sodišče prve stopnje že itak ugotovilo. Po 2. odst. 270. čl. ZIZ mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da bi zaradi dolžnikovih dejanj bila ogrožena, onemogočena ali precej otežena izterjava njegove terjatve, to je zahtevanega zneska 10.542.224,30 SIT, če mu bo takšna terjatev prisojena.

Predlagana začasna odredba za prenehanje kakršnihkoli del na gradbišču cerke X, tudi če bi bila izdana, ne more vplivati na samo izterjavo upnikove terjatve v tem smislu, da bi imel boljše možnosti za realizacijo poplačila.

Upnik ne zatrjuje nevarnosti, da bi zaradi dolžnikovega ravnanja s svojim premoženjem bila realizacija njegove terjatve onemogočena ali precej otežena, to pa pomeni, da ne zatrjuje potrebne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Ker upnik predpostavke po 2. odst. 270. čl. ZIZ ni zatrjeval, jo tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni moglo obravnavati. Ob ugotovitvi, da je upnik le verjetno izkazal obstoj svoje terjatve oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ob tem da druge in tretje predpostavke za izdajo začasne odredbe sploh ne zatrjuje, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe potrdilo, ker je sama odločitev pravilna, čeprav ni bilo pravilno uprabljeno določilo 272. čl. ZIZ, ker ne gre za zavarovanje nedenarne terjatve. Ta kršitev na pravilnost izpodbijanega sklepa namreč ni imela vpliva. Ob tem pa se izkažejo kot pravno nepomembna tudi vsa pritožbena izvajanja, ki se tičejo razumevanja izvedeniškega mnenja in glede obsega del, ki so zajeta v gradbeni pogodbi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbjani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Pri tem pa še pripominja, da bi se upnik otežkočenemu dokazovanju svoje terjatve, če bi se z drugim izvajalcem zakril obseg in kvaliteta njegovega opravljenega dela na objektu, lahko izognil s sprožitvijo postopka za zavarovanje dokazov, kar je sicer že sam storil upnik v postopku R 7/97. Pogoji za izdajo začasne odredbe se glede na Zakon o izvršilnem postopku in sedanji Zakon o izvršbi in zavarovanju, razen novosti, da se lahko zavarujejo tudi terjatve, za katere bodo verjetno upniki izkazali, da bodo še nasale, niso spremenili. Prenovljeno je le besedilo o obeh pogojih, tako imenovanem objektivnem in subjektivnem pogoju, ki morata biti podana komulativno, tako da je namesto v prejšnjem enem odstavku, sedaj objektivni pogoj uvrščen v 1. odst. 270. čl. ZIZ, subjektivni pa v 2. odst. istega člena. Ker upnik subjektivnega pogoja obstoja nevarnosti na dolžnikovi strani, ki bi bil pravno upošteven, sploh ne zatrjuje, z začasno odredbo ni mogel imeti uspeha.