11. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Silve Vučko iz Ljubljane na seji 11. januarja 2007

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 541. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 8/06 – ur. p. b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb 538. do 546. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da vlaga pobudo kot nečakinja in s tem zakonita dedinja osebe, ki je bila v letu 1948 sodno justificirana na podlagi izrečene smrtne kazni. Po navedbah pobudnice je bila obsodilna sodba razveljavljena in kazenski postopek, ker je državni tožilec umaknil obtožnico, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. "II 102/2001" z dne 16. 5. 2002 (verjetno) ustavljen. Pritožnica naj bi ob pregledu odločitev Vrhovnega sodišča ugotovila, da lahko kot pravno priznano premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe uveljavlja le premoženjsko škodo za čas od priprtja do izvršitve smrtne kazni, za kasneje pa ne več, ker po naravi stvari umrli ne more biti več subjekt pravic. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 636/2001 z dne 3. 10. 2002. Pobudnica na podlagi navedene razlage sodišča meni, da dajejo izpodbijane določbe ZKP možnost odškodnine neupravičeno obsojenim na odvzem prostosti, ne pa tudi neupravičeno obsojenim na odvzem življenja, pa čeprav gre v slednjem primeru za materialno škodo oziroma posledice nezmožnosti zaslužka še po smrti obsojenega, statistično do pričakovane dosežene delovne dobe, in zaslužene pokojnine do statistično pričakovane življenjske dobe. Po mnenju pobudnice so neupravičeno strožje kaznovani v slabšem pravnem položaju kot neupravičeno kaznovani na odvzem prostosti, smisel navedenega razlikovanja pa ni jasen. Pobudnica meni, da sporno stališče posredno podpira pravne posledice neupravičeno izvršene smrtne kazni in je v neskladju s 17. členom Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi pomenila grobo kršitev 2. in 14. člena, četrtega in petega odstavka 15. člena, 22., 30. in 33. člena Ustave ter mednarodnih aktov, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Pobudnica predlaga, naj Ustavno sodišče pobudo sprejme, saj gre za pomembno vprašanje. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče hkrati določi, kdaj začne dedičem teči rok za zastaranje takšne terjatve, saj meni, da zastaralni roki ne morejo začeti teči, dokler v ZKP ni ustreznih določb.

B.

Pobudnica vlaga pobudo za oceno ustavnosti določb celotnega XXXII. poglavja ZKP, ki je poimenovano "Postopek za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost". Pravica do rehabilitacije in odškodnine je človekova pravica, opredeljena v 30. členu Ustave. Navedeni člen Ustave določa, da ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu. Podrobneje so odgovornost države za povzročeno škodo, postopek za povrnitev škode, katera škoda je pravno priznana in obseg upravičencev do odškodnine urejeni v izpodbijanih določbah ZKP. Te določbe so lex specialis v razmerju do predpisov civilnega materialnega prava, ki urejajo odškodninska razmerja. Tako člen 538 določa, pod katerimi pogoji ima neupravičeno obsojeni pravico do povrnitve škode. Člena 539 in 540 določata poseben zastaralni rok, tek tega roka in poseben postopek uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Člen 541 določa, da dediči neupravičeno obsojene osebe podedujejo le oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Člen 542 določa, kdaj ima oškodovani pravico do povrnitve škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. V 543. členu Zakon opredeljuje pravico do zahteve za objavo sporočila o neupravičeni obsodbi ali o neutemeljenem odvzemu prostosti v sredstvih javnega obveščanja. Člen 544 zavezuje sodišče k izdaji sklepa o razveljavitvi vpisa neupravičene obsodbe v kazenski evidenci. Določba 545. člena se nanaša na pregled in prepis spisov, ki se nanašajo na neupravičeno obsodbo ali na neutemeljen odvzem prostosti. Člen 546 pa ureja pravice, ki jih ima rehabilitirana oseba glede priznanja izgubljene delovne in zavarovalne dobe ter način njunega uveljavljanja pred pristojnim organom in sodiščem.

Pobudnica vlaga pobudo za oceno ustavnosti kot zakonita dedinja osebe, ki je bila neupravičeno obsojena. Tudi iz obrazložitve pobude izhaja, da pobudnica kot ustavno sporno ocenjuje ureditev dedovanja oškodovančeve pravice do povrnitve premoženjske škode. Zato je Ustavno sodišče štelo, da izpodbija le 541. člen ZKP.

Člen 541 ZKP se glasi:

"(1) Dediči podedujejo samo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Če je oškodovanec že vložil zahtevek, morejo dediči nadaljevati postopek le v mejah njegovega prejšnjega odškodninskega zahtevka. (2) Dediči oškodovanca lahko po njegovi smrti nadaljujejo postopek za povrnitev škode oziroma lahko začno postopek, če je oškodovanec umrl, preden je potekel zastaralni rok, ne da bi se bil zahtevku odpovedal."

Določba 541. člena ZKP ureja dedovanje oškodovančeve pravice do povrnitve premoženjske škode ter postopek in pogoje za uveljavljanje te pravice. Pobudnica ne izpodbija omejitve dedovanja na oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode (dediči ne dedujejo odškodnine za nepremoženjsko škodo), pač pa trdi, da ji gre odškodnina za izgubljeni zaslužek prednika ne le za čas od njegovega priprtja do izvršitve smrtne kazni, temveč tudi po njegovi smrti. Takšna razlaga izpodbijane določbe je očitno neutemeljena. Z njo pobudnica vsebinsko uveljavlja svojo pravico do odškodnine in ne pravice do dedovanja. Te pravice ji ZKP ne daje.

Očitek, da je navedena določba v neskladju s 30. členom Ustave, je očitno neutemeljen. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII,150) sprejelo stališče, da pravica dedičev do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe njihovega prednika ne izhaja iz 30. člena Ustave. Pravica, ki jo varuje 30. člen Ustave, je pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske sodbe. Gre torej za posebno osebnostno pravico, ki jo lahko uveljavlja le neupravičeno obsojena oseba.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-60/98 zavzelo tudi stališče, da je pravica dedičev varovana s 33. in 67. členom Ustave. Ustava v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja, v 67. členu pa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine ter da zakon določa način in pogoje dedovanja. Dedovanje je prehod premoženja umrle osebe (zapustnika, prednika) na drugo osebo (dediča). Dedovati je mogoče le premoženje, ki ga je pridobil oziroma ga neupravičeno ni mogel pridobiti zapustnik, tj. v obravnavanem primeru neposredni oškodovanec. Zato je tudi očitek o neskladju s 33. členom Ustave očitno neutemeljen.

Enako velja za očitek, da so neupravičeno obsojeni na odvzem življenja glede uveljavljanja premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka brez jasnega razloga v slabšem pravnem položaju kot neupravičeno obsojeni na odvzem prostosti. Tega pobudnica kot dedinja ne more uveljavljati. Pobudnica ni v neenakopravnem položaju z drugimi dediči, saj so vsi dediči po 541. členu ZKP v enakem položaju. Za vse velja, da lahko dedujejo le tisto premoženjsko pravico, ki jo je ob svoji smrti imel zapustnik. Morebitno napačno uporabo prava v posamičnih postopkih pa lahko prizadete osebe uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper sodne odločitve o odškodninskih zahtevkih, morebitne kršitve ustavnih pravic pa tudi z ustavno pritožbo.

Z očitkom, da izpodbijana določba posredno podpira pravne posledice neupravičeno izvršene smrtne kazni, pobudnica zatrjevanega neskladja z 2. in s 17. členom Ustave ne more utemeljiti. Zatrjevanega neskladja s četrtim in petim odstavkom 15. člena Ustave pobudnica ni obrazložila, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker je pobuda za oceno ustavnosti 541. člena ZKP očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Škrk.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Ljubljana, 1962, str. 7; K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, str.15.

[2]Vrhovno sodišče v sodbi, ki jo citira pobudnica, ugotavlja podobno, da gre v določbi 541. člena ZKP za pravico žrtve neupravičene obsodbe, torej za pravico samega neposrednega oškodovanca, ki jo podedujejo njegovi dediči. Podedujejo pa jo lahko le v takem obsegu, kot jo je pridobil neposredni oškodovanec. Ker po smrti neposredni oškodovanec po naravi stvari ni mogel več biti subjekt pravic in obveznosti, tudi njegovi dediči na podlagi določbe 541. člena ZKP ne morejo zahtevati povrnitve premoženjske škode, ki naj bi mu nastala po smrti.