Jedro

V razmerju do oškodovanca starši poškodovalca niso dolžni dokazati, da nadzorstvo šole ni bilo ustrezno. Takšno dokazno breme bi starši nosili le za otroka do dopolnjenega 7 leta, glede katerega je odgovornost staršev objektivna.

Izrek

Kolikor se revizija nanaša na zavrnilni del sodbe zoper prvega toženca (glede zneska 200.000,00 SIT), se revizija zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožencev zahteval solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zato, ker ga je prvi toženec 19. 4. 1996 s pestjo udaril v obraz in ga obrcal. Preostala toženca sta starša prvega toženca in naj bi bila tožniku odgovorna za škodo zato, ker naj bi sina slabo vzgajala.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo prvemu tožencu, da tožniku plača odškodnino v znesku 780.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (glede višje odškodnine prvega toženca in celotne odškodnine ostalih tožencev) pa je sodišče izdalo zavrnilno sodbo.

3. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo prvega toženca, tožnikovi pritožbi pa je delno ugodilo tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo in prvemu tožencu naložilo plačilo zneska 1,100.000,00 SIT (500.000 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah in 450.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti).

4. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v celoti. Revident se predvsem ne strinja z odločitvijo, da povzročiteljeva starša nista odškodninsko odgovorna za tožnikovo škodo. V pravdnem postopku naj bi bili izvedeni številni dokazi o tem, da je prišlo do spornega škodnega dogodka zlasti zaradi neprimerne vzgoje staršev prvotoženca. S tem v zvezi revident niza številna dejstva, ki kažejo na to, da je prvi toženec tudi pred škodnim dejanjem storil različne prekrške, kar naj bi pokazalo, da mu starša nista privzgojila čuta za primerno socialno obnašanje. Če je prvotoženec že v osnovnošolskih letih izvrševal kazniva dejanja, v nadaljevanju pa storil številne prekrške, je očitno, da je bil bolj prepuščen „vzgoji ulice“ kot vzgoji in nadzoru staršev. Pritožbeno sodišče o teh trditvah ni navedlo nobenih razlogov oziroma je pritožbene ugovore v tej smeri zavrnilo s suhoparno obrazložitvijo, da takšne odločitve ne morejo spremeniti pritožbene navedbe tožeče stranke, kar naj bi predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tožnik je v pritožbi tudi opozoril na stališče pritožbenega sodišča v drugi pravdni zadevi s podobnim dejanskim stanjem, v kateri je šlo le za enkraten ekscesni dogodek mladoletnega otroka, ko je pretepel sovrstnika, pa je isto sodišče ugotovilo obstoj krivdne odgovornosti staršev za takšno ravnanje svojega otroka. Ker je izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru drugačna, je tožnik mnenja, da je kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena Ustave RS.

5. Revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na prvega toženca, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Glede prvega toženca je bila izdana delna zavrnilna sodba, ki se nanaša na znesek 200.000,00 SIT. Vrednost navedenega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe zato ne presega praga dovoljenosti revizije. (1) O neutemeljenosti revizije:

7. Pritožbeno sodišče je ustrezno pojasnilo stališče, da sta toženca v skladu z lastnimi življenjskimi izkušnjami in v okviru svojih zmožnosti poskrbela za sinovo vzgojo in mu tudi nista dajala slabih zgledov. Ravnanje prvega toženca samo po sebi ne dokazuje slabe vzgoje staršev in zato posplošena presoja teh dejstev ne pomeni, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato tudi ni podana zatrjevana procesna kršitev.

8. Neargumentiran odstop od ustaljene sodne prakse lahko predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Takšna kršitev pa mora biti v reviziji ustrezno konkretizirana z ustrezno navedbo judikatov, ki naj bi predstavljali ustaljeno sodno prakso, navedbo primerljivega dejanskega stanja in nosilnih razlogov, ki izhajajo iz primerjanih sodnih odločb. Revident v reviziji takšnega standarda konkretizacije ni izpolnil in zato revizijsko sodišče ni moglo ugotavljati ali je podana zatrjevana kršitev.

9. Revizijsko neizpodbojno relevantno dejansko stanje(2) je naslednje: - šestnajstletni prvi toženec je 19. 4. 1996 s pestjo poškodoval tožnika v Šolskem centru ... med šolskim odmorom; - tožnik in prvi toženec sta bila takrat dijaka pod nadzorom šole; - prvi toženec je pred škodnim dogodkom živel v urejenih družinskih odnosih in staršema ni mogoče pripisati slabe vzgoje in zgledov; - tožnik je utrpel raztrganino na spodnji ustnici in zlom prvega in drugega zoba zgoraj desno.

10. Odškodninski zahtevek proti staršem povzročitelja škode je bil z vidika uporabe materialnega prava pravilno zavrnjen, čeprav zaradi drugih razlogov kot sta jih navedli nižji sodišči. Stališče prvostopenjskega sodišča, ki mu je posredno pritrdilo tudi pritožbeno sodišče je, da predstavlja trditveno in dokazno breme toženih staršev, da je šola opustila ustrezen nadzor na učencem. Takšno stališče je zmotno, ker se predpostavlja, da je šola odgovorna za škodo, ki jo povzroči mladoletnik pod njenim nadzorstvom, razen če dokaže, da je bilo nadzorstvo ustrezno ali pa da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. (3) V razmerju do oškodovanca zato starši poškodovalca niso dolžni dokazati, da nadzorstvo šole ni bilo ustrezno. Takšno dokazno breme bi starši nosili le za otroka do dopolnjenega 7 leta, glede katerega je odgovornost staršev objektivna (4). V konkretnem primeru opredeljuje pravni položaj tožnika in staršev poškodovalca prvi odstavek 168. člena ZOR (5). Tožnik bi zato moral dokazati, da mu je škoda nastala zaradi slabe vzgoje poškodovalca, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi. Ob revizijsko neizpodbojni ugotovitvi, da sta starša ustrezno skrbela za poškodovalčevo vzgojo in sta mu tudi nudila primerno podporo družine, zgolj problematično ravnanje poškodovalca v obdobju pred nastankom škode, ne predstavlja okoliščine, ki bi dajala tožniku pravico zahtevati odškodnino tudi od staršev. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka proti staršem materialnopravno pravilna.

11. Delno zavrženje revizije ima podlago v 377. členu, delna zavrnitev revizije pa v 378. členu ZPP. Odločitev o reviziji implicira tudi zavrnitev tožnikovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov. (6) .

Op. št. (1): Primerjaj drugi odstavek 367. člena v zvezi z drugim odstavkom 41. člena in prvim odstavkom 39. člena ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 167. člena ZOR.

Op. št. (4): Primerjaj tretji odstavek in prvi odstavek 165. člena ZOR.

Op. št. (5): Če nadzorstvo nad mladoletno osebo ni dolžnost staršev, temveč koga drugega, ima oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od staršev, če je škoda nastala zaradi slabe vzgoje mladoletnika, slabih zgledov ali grdih navad, ki so mu jih dali starši, ali če se tudi sicer škoda lahko pripiše njihovi krivdi.

Op. št. (6): Primerjaj prvi odstavek 154. člena ZPP.