Jedro

Presoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Zmotno je mnenje pritožnika, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo v OZ ni pravne podlage. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na podlagi ugotovitve, da je zavarovalno premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačeval tožnikov delodajalec, izplačano zavarovalnino vštelo v znesek odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (poleg pravnomočno dosojene odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi) še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 7.859,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2006 dalje ter nadaljnje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.212,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2009 dalje.

2. Pritožba se v ostalem delu zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 126,86 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 14.077,79 EUR (13.168,08 EUR iz naslova nepremoženjske škode in 909,71 EUR iz naslova premoženjske škode) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov premoženjske in nepremoženjske škode (3. tč. izreka; očitno pravilno 1. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč. izreka), toženi stranki pa je naložilo še plačilo 2.281,04 EUR pravdnih stroškov tožnika, prav tako z zamudno posledico (3. tč. izreka). S sklepom je vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 2.089,98 EUR ter postopek v tem obsegu ustavilo, dovolilo pa je tudi objektivno spremembo tožbe.

(2) Zoper zavrnilni in stroškovni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Opozarja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zaradi skaženosti) prenizka in ponavlja, kakšne posledice nezgode je utrpel. Navaja, da je po koncu trajanja hudih in srednje močnih telesnih bolečin trpel še manj izražene telesne bolečine, kar je trajalo nadaljnje tri mesece in ne zgolj dva, kot je zmotno povzelo sodišče prve stopnje. Glede na oceno izvedencev A. in T. ter njegovo prepričljivo izpoved o strahu, ki ga je utrpel ob nezgodi, sodišče ne bi smelo slediti mnenju izvedenke K., da primarnega strahu ni utrpel. Obseg nepremoženjske škode je po njegovem mnenju večji že zato, ker mu tožena stranka še ni izplačala celotne škode, čeprav je od škodnega dogodka preteklo že več kot štiri leta. Meni, da odškodnina ni pravična, saj odstopa od podobnih primerov (sodba II Ips 143/2001 z dne 13. 9. 2001). Sodišču nadalje očita napako, da je izplačani del odškodnine valoriziralo. Sodišče prav tako ne bi smelo upoštevati zneska izplačane zavarovalnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja. Na zavarovalni polici namreč ni izrecno zapisano, da se zavarovanje sklepa kot zavarovanje odgovornosti (sodba in sklep VIII Ips 161/97 z dne 24. 3. 1998), česar sodišče niti ni ugotavljalo. Dodaja, da sodbe glede premoženjske škode ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, kako je sodišče prišlo do nekaterih zneskov v obrestnem delu izreka (25,15 EUR; 53,20 EUR; 300,33 EUR; 42,14 EUR in 7,91 EUR). Sploh pa bi moralo sodišče zamudne obresti od premoženjske škode prisoditi od njenega nastanka dalje (165. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), ne pa šele, odkar je tožena stranka prejela zahtevek za povračilo te škode (299. čl. OZ). Končno pritožnik nasprotuje stroškovnemu delu sodbe. Poudarja, da je po temelju, ki je bil v delu postopka sporen, uspel s 85 %, po višini pa z 41 %. Sodišče bi mu torej moralo priznati stroške glede na skupni uspeh (63 %; pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002), razen stroškov izvedenca, ki mu gredo v celoti. Opozarja še, da mu neupravičeno niso bili priznani stroški za prihode na tiste obravnave, na katerih ni bil zaslišan.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) V tej zadevi je obravnavan škodni dogodek z dne 26. 7. 2005, ko je tedaj 42 let starega tožnika, elektrikarja, pri delu poškodoval plamen, do katerega je prišlo zaradi medfaznega stika. Tožnikov delodajalec je imel v času nezgode sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo pri toženi stranki, od katere tožnik zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode (965. čl. OZ). Glede temelja sta pravdni stranki dne 20. 11. 2007 sklenili sodno poravnavo, s katero sta ugotovili, da je tožnik odgovoren za nastalo škodo do 15 %. Tožena stranka je tožniku dne 11. 12. 2006 plačala 2.089,98 EUR (na račun nepremoženjske škode takratnih 372.206,00 SIT, na račun določenih postavk premoženjske škode pa takratnih 127.794,00 SIT). Prav tako mu je izplačala zavarovalnino, ki je tožniku pripadala na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja (8.875,81 EUR).

(6) Pritožnik nima prav, ko trdi, da je sodišče napačno povzelo ugotovitve izvedenskega mnenja glede trajanja manj izraženih telesnih bolečin. Spregleda namreč svoje lastne tožbene navedbe, da je tovrstne bolečine trpel dva meseca, kar je sodišče povsem ustrezno povzelo (str. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je povzelo tudi izvedensko mnenje, ki omenja, da je tožnik manj izražene bolečine trpel tri mesece (str. 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede strahu je utemeljeno sledilo mnenju izvedenke psihiatrinje, saj je slednja specialistka za to področje. Prepričljivo je namreč pojasnila, da je tožnika ogenj zajel naenkrat, zato primarnega strahu ni utrpel. Tudi ne glede na to je odškodnina za pretrpljeni strah dovolj visoka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (glej spodaj, tč. 9). Pritožbene trditve, da ima izvedenka K. manj izkušenj kot izvedenca A. in T., pritožnik ni pojasnil. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti tožene stranke, v izpodbijani sodbi pa je navedlo zadostne razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode (str. 7-11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

(7) Po presoji pritožbenega sodišča sta bili glede na vse ugotovljene okoliščine delno prenizko priznani le odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (napačna uporaba materialnega prava, 341. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; od tu ZPP, v zvezi s 179. čl. OZ). Za prvo obliko škode je bila tožniku priznana odškodnina v znesku 12.518,78 EUR (13,54 povprečnih plač), za drugo obliko škode pa odškodnina v znesku 8.345,85 EUR (9,02 povprečnih plač). Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je 42 letni tožnik utrpel opekline 2. stopnje po obrazu, obeh rokah in sprednji strani prsnega koša (skupno 24 % telesne površine). Devet tednov je trpel hude bolečine, nato pa tri mesece lahke bolečine, ki jih občasno trpi še sedaj; operiran je bil dvakrat, hospitaliziran je bil kar petinpetdeset dni; štiri dni je dihal s pomočjo aparata za umetno dihanje preko cevke, nameščene v sapnik, nadaljnje štiri dni je dihal z masko za dovajanje zraka; dvanajst dni je imel vstavljeno cevko za odvod urina, pet tednov intravenski kateter; preko transfuzije je prejel osem enot tuje krvi različnih dajalcev; opravil je približno štirideset kontrolnih pregledov; rehabilitacija je trajala leto in pol (podrobnejše ugotovitve vsebuje sodba sodišča prve stopnje). Zmanjšanje življenjske aktivnosti, zaradi katerega tožnik trpi duševne bolečine, se kaže v spominskih motnjah, ki se bodo postopno še poglabljale; zaradi vleka brazgotin je ovirana gibljivost v vratni hrbtenici (otežen položaj glave v skrajnih legah) ter gibljivost leve roke v ramenskem sklepu (težave pri delu z rokami nad nivojem ramen); tožnik ima zmanjšano grobo mišično moč zgornjih okončin ter je oviran pri finih gibih; brazgotine so slabše občutljive in se ne znojijo. Tožnik se je rehabilitiral in svoje delo lahko opravlja, je pa oviran pri vzvratni vožnji z avtomobilom in se ne more ukvarjati s športi, ki zahtevajo že opisane gibe glave in rok.

(8) Če naj sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabi materialno pravo (179. in 182. čl. OZ), mora individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga pomenila odmerjena odškodnina, ter vsakokratno odmero tudi primerjati z odškodninami za podobne oblike in velikosti škode, ki se priznavajo v drugih primerih. Upoštevajoč tako oblikovana merila, je glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča utemeljena odškodnina za telesne bolečine, ki jih je tožnik trpel, v višini 17.141,98 EUR (18,54 povprečnih plač) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 12.969,05 EUR (14,02 povprečnih plač). Ta odmera, ki je v primerjavi z že prisojeno odškodnino za 4.623,20 EUR (5 povprečnih plač) višja pri vsaki od obravnavanih dveh oblik škode, je v celoti usklajena z določili 179. in 182. čl. OZ in višje povečanje ni utemeljeno. Okoliščine primera iz sodne prakse, na katerega opozarja tožnik (sodba VS RS II Ips 143/2001 z dne 13. 9. 2001), so bistveno drugačne od okoliščin v konkretni pravdi. V citiranem primeru je bil namreč oškodovanec star le 23 let ter je poleg opeklin utrpel še druge posledice (izpah desnega stopala v sklepu med stopalnicami in nartom, prelom kockaste kosti desnega stopala ter prelom desne mečnice, 20 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, artrotične spremembe prizadete noge, nemožnost sleherne športne aktivnosti). Pritožnik dodatnega povišanja odškodnine za nepremoženjsko škodo končno ne more doseči s sklicevanjem na časovno oddaljenost škodnega dogodka.

(9) Tožniku je bilo iz naslova strahu prisojeno 2.921,05 EUR (3,16 povprečnih plač), iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa 4.172,93 EUR (4,51 povprečnih plač). Pravilno ugotovljene okoliščine glede teh oblik nepremoženjske škode (intenziven sekundarni strah, ki je trajal dva meseca, ter občasne, na določene okoliščine (npr. kopanje) vezane duševne bolečine zaradi vidnih brazgotin – podrobneje glej str. 9-11 obrazložitve izpodbijane sodbe) ne opravičujejo višje odškodnine. Za strah in skaženost prisojena zneska tudi ne izstopata iz okvirov, ki jih je v podobnih primerih zarisala sodna praksa. Pritožba v tem delu zato ni utemeljena.

(10) Zmotno je nadalje mnenje pritožnika, da za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo v OZ ni pravne podlage. Denarni nominalizem je bil v 394. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR) in je tudi še v 371. čl. OZ uzakonjen kot splošno pravilo. Vendar pa so tudi izjeme od tega pravila. Taka izjema je določba 2. odst. 168. čl. OZ (enako tudi določba 2. odst. 189. čl. ZOR), ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, ta določba predstavlja pravno podlago za valorizacijo odškodninske obveznosti. V OZ (in ZOR) se sicer nahaja v poglavju o obsegu povrnitve premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Če pa se denarna obveznost valorizira, je treba valorizirati tudi delno plačilo te obveznosti. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo o tem, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odst. 270. čl. OZ v zvezi z 2. odst. 285. čl. OZ in 1. odst. 295. čl. ZOR v zvezi z 2. odst. 310. čl. ZOR). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Ravno valorizacija delnega plačila pa zagotavlja upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti. Sodišče prve stopnje je zato plačani znesek odškodnine utemeljeno valoriziralo.

(11) Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je na podlagi ugotovitve, da je zavarovalno premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačeval tožnikov delodajalec, izplačano zavarovalnino vštelo v znesek odškodnine (Pravno mnenje VS SRS iz leta 1983, objavljeno v Poročilu VSS, št. 1/84, str. 13-15). Pritožnik se zaman sklicuje na stališče iz sodbe in sklepa VIII Ips 161/97 z dne 24. 3. 1998, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo (ki terja vštevanje zavarovalnine), če je tak namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police. To stališče je na prvi pogled res nekoliko drugačno od tistega, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pa tudi VS RS v nekaterih drugih zadevah (primerjaj sodbo II Ips 267/99 z dne 13. 1. 2000 ter sodbo in sklep VIII Ips 132/2001 z dne 11. 6. 2002). Vendar razlike med stališči ne gre razumeti kot nasprotovanje oziroma pritrjevanje že omenjenemu pravnemu mnenju iz leta 1983, pač pa za izpeljavo le-tega, pogojeno z naravo ugovorov in z ugotovljenim dejanskim stanjem v vsakem konkretnem primeru. V zadevi, na katero opozarja pritožnik, je bil postavljen izrecen ugovor oškodovanca, da je bila vsaka premija plačana iz njegovega denarja in prav zaradi takšnega (natančnega in izrecnega) ugovora je sodišče sprejelo stališče, da je za morebitno vštevanje bistveno, da namen zavarovanja (pred odgovornostjo) izhaja iz zavarovalne police. Takšnih ugovorov pa tožnik v obravnavani zadevi ni podal. Navedel je le, da bi morala tožena stranka dokazati, da delodajalec bremena plačevanja premij ni prenesel nanj, kar pa mu ne koristi. Res je sicer (abstraktno) trditveno in dokazno breme o tem, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, na toženi stranki, saj ta okoliščina zmanjšuje njeno obveznost. Temu bremenu pa je slednja v celoti zadostila s trditvijo, da je premijo plačal tožnikov delodajalec, česar tožnik ni zanikal. To je potrdil tudi tožnikov delodajalec (izjava na list. št. 78). Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je premijo plačeval sklenitelj zavarovanja – tožnikov delodajalec, kot tudi ne zaključka, da ni nikoli zatrjeval, da je sam plačal premijo oziroma da je bila premija plačana iz njegovih sredstev. Ob tako pavšalnem ugovoru ter, upoštevajoč opisane in neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, stališče iz zadeve VIII Ips 132/2001 ni uporabljivo. Nasprotno; ob vsem navedenem je bilo treba domnevati, da je tožnikov delodajalec s plačili zavaroval svojo odgovornost (primerjaj sodbo VIII Ips 160/2002 z dne 9. 9. 2003).

(12) Kot je bilo pojasnjeno, pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo ne znaša zgolj 27.958,61 EUR (30,23 povprečnih plač), pač pa 37.205,01 EUR (40,23 povprečnih plač). Glede na tožnikov prispevek k škodi (15 %), plačano zavarovalnino (8.875,81 EUR) in revalorizirani znesek delnega plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (1.720,93) je tožnikov tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode utemeljen do višine 21.027,52 EUR. Ker se je izkazalo, da je prisojena odškodnina iz omenjenega naslova prenizka za 7.859,44 EUR (21.027,52 EUR – 13.168,08 EUR), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (5. alineja 358. čl. ZPP). Od dodatno prisojene odškodnine je bilo treba priznati tudi zakonske zamudne obresti, kot jih je utemeljeno zahteval tožnik.

(13) Pritožbeni očitki o nemožnosti preizkusa posameznih zneskov premoženjske škode (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) ne zdržijo. Sodišče prve stopnje je namreč zadovoljivo pojasnilo način izračuna zneskov iz obrestnega dela izreka. Ugotovljene zneske zahtevanih postavk premoženjske škode je najprej znižalo za tožnikov prispevek (15 %), nato pa je upoštevalo še delno plačilo posameznih postavk, pri čemer je celo sledilo vračunavanju tožnika (list. št. 42). Tako je pravilno izračunalo, koliko škode je tožena stranka še dolžna poravnati tožniku iz naslova doplačila za nočitev (25,15 EUR), stroškov psihološke obravnave, ki si jih tožnik ni pokrival z delnim plačilom tožene stranke (slednja jih ni priznavala – 53,20 EUR za račun z dne 9. 2. 2006 ter 35,47 EUR za račun z dne 20. 2. 2006), prevoznih stroškov (300,33 EUR), stroškov fizioterapije (42,14 EUR) ter stroškov fotokopij (7,91 EUR). Na enak način je izračunalo tudi ostale zneske premoženjske in nepremoženjske škode, ki jih pritožnik očitno razume. Tudi tek zakonskih zamudnih obresti glede posameznih zneskov premoženjske škode je sodišče pravilno določilo. Pritožnik zmotno enači pojma zapadlosti in zamude. Zapadlost namreč pomeni, da je upnik upravičen zahtevati plačilo, da mu je dolžnik dolžan izpolniti obveznost, da je dolžnik upravičen izpolniti obveznost in da je upnik dolžan sprejeti obveznost (sicer nastopijo posledice upniške zamude). Nastop zamude torej ni odvisen le od zapadlosti, pač pa tudi od ravnanja upnika in dolžnika po trenutku zapadlosti. Tudi za nastop zamude s plačilom odškodnine je zato potrebno, da upnik dolžnika pozove k plačilu (2. odst. 299. člena OZ; primerjaj sodbo VSL I Cp 1755/2009 z dne 2. 9. 2009).

(14) Pritožbeni očitki glede preostalega zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje niso podani, zato ga je pritožbeno sodišče preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker tudi tovrstnih pomanjkljivosti ni zasledilo, je v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo, pravkar opisani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(15) Odločitev o stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, in pritožbenih stroških, temelji na določbah 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Sprememba izpodbijane sodbe v smeri zvišanja odškodnine je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnikov, Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. V konkretnem primeru je bil temelj sporen le v začetni fazi postopka, zato vrednotenje uspeha na način, za katerega se zavzema pritožnik (ločeno po temelju in višini), ni utemeljeno. Prav tako ni utemeljena zahteva po povrnitvi celotnih stroškov izvedenca; le-ti delijo usodo drugih za pravdo potrebnih stroškov, zato se jih odmeri glede na končni uspeh. Pritožnikovo stališče, da mu pripadajo stroški prihoda na vse naroke za glavno obravnavo (in ne le na tisti narok, na katerem je bil zaslišan), je pravilno, a mu ne koristi. Upravičen je namreč le do stroškov javnega prevoza, ki za tri prihode na sodišče prve stopnje iz tožnikovega kraja in nazaj znašajo ravno toliko, kot mu jih je (čeprav le za en prihod) priznalo sodišče prve stopnje (60,60 EUR). Odmere potrebnih stroškov strank v ostalem delu tožnik ne izpodbija, pa tudi pritožbeno sodišče jo sprejema kot pravilno in zakonito. Tožniku, katerega uspeh sedaj znaša 55 %, gre torej 4.202,44 EUR njegovih pravdnih stroškov, toženi stranki pa (glede na njen 45 % uspeh) 709,35 EUR njenih pravdnih stroškov (vsi potrebni stroški tožnika na prvi stopnji so znašali 7.640,81 EUR, tožene stranke pa 1.576,33 EUR; glej str. 13 izpodbijane sodbe). Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožena stranka tožniku povrniti 3.493,09 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku (poleg že z izpodbijano sodbo prisojenih 2.281,04 EUR) prisodilo še nadaljnjih 1.212,05 EUR njegovih pravdnih stroškov. Od teh stroškov je tožnik zahteval še zakonske zamudne obresti, ki mu gredo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka (15 dnevni rok je potekel 1. 9. 2009; glej vročilnico na list. št. 192).

(16) Za postopek pred sodiščem druge stopnje pripada tožniku 875 točk, ne pa priglašenih 935 točk (tožnik neutemeljeno zahteva stroške poročil stranki v zvezi s sodbo in pritožbo, saj so le-ti zajeti v stroškovni postavki sestave pritožbe), kar ob vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 401,62 EUR; povečano za 5,00 EUR materialnih stroškov in 20% DDV ti stroški znašajo 487,94 EUR, upoštevaje pritožbeni uspeh (26 %) pa 126,86 EUR. Tudi od teh stroškov je tožnik zahteval zakonske zamudne obresti. Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).