Jedro

Le ustrezno konkretizirane in argumentirane trditve o dejstvih, ki jih stranka pravočasno predstavi sodišču omogočajo kvaliteten pravni dialog med strankama in sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 432,40 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica parcele št. 707/8, vl. št. 1092 k.o. ... in tistega dela parcelne št. 707/1 vl. št. 1092 k.o. G., ki meri 414 m2 ter leži zahodno od sedanje katastrske meje med parcelno št. 707/8 in 707/1 k.o. ... in katerega zahodna meja je vzporedna s sedanjo katastrsko mejo med parcelama št. 707/8 in 707/1 k.o. ... Zavrnilo je tudi dajatvena zahtevka, ki naj bi tožnikoma omogočila ustrezno vknjižbo njune lastninske pravice v zemljiški knjigi.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Stališče sodišča je, da tožnika nista postala lastnika nepremičnine na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena leta 1974 in tudi ne na podlagi priposestvovanja.

3.Tožnika sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in predlagala, da revizijsko sodišče to sodbo razveljavi ter zahtevku ugodi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge ali prve stopnje. Stališče revidentov je, da je pritožbeno sodišče „mimo tožbenih navedb“ ugotavljalo, ali so leta 1974 predpisi omogočali pridobitev lastninske pravice na nepremičnini brez vpisa „pridobitnega posla“ v zemljiško knjigo. Tožnika se zavedata, da niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, uveljavljata pa pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona samega, torej zaradi izpolnitve predpostavk, ki omogočajo pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V tem delu pa je pritožbeno sodišče zelo skopo odgovorilo in sicer je navedlo, da v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, kar pomeni, da tožnika nepremičnine nista mogla pridobiti s priposestvovanjem. Sodba pritožbenega sodišča zato ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ni opredelilo do navedb, da sta tožnika na nepremičnini imeli posredno posest. Obe nepremičnini sta „vedno“ šteli za svoji, le dejansko oblast nad njima sta izvrševala preko drugih oseb. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb o dogovoru med pravdnimi strankami, da je bil začetek izvrševanja neposredne posesti odložen na trenutek, ko bi tožnika oziroma njuni otroci začeli z izgradnjo hiše na zazidljivi parceli. Zmotno naj bi bilo tudi uporabljeno materialno pravo, ker sodišče „ne loči med posredno in neposredno posestjo“.

4.Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa je odgovorila na revizijo in zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

Revizija ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika sporne nepremičnine nista nikoli imela v posesti, pritožbeno sodišče pa je to ugotovitev v celoti sprejelo in pravilno zaključilo, da tožnika nista postala lastnika nepremičnine zaradi priposestvovanja. Standard „razlogov o odločilnih dejstvih“(1) je odvisen tudi od angažiranosti stranke (oziroma njenega pooblaščenca) pri postavljanju ustrezno argumentiranih trditev o dejstvih na katere opira svoje zahtevke(2). Ali povedano drugače: le ustrezno konkretizirane in argumentirane trditve o dejstvih, ki jih stranka pravočasno predstavi sodišču (in nasprotni stranki) omogočajo kvaliteten pravni dialog med strankama in sodiščem.

6.Tožnika v tožbi nista postavila trditve, da naj bi sporno nepremičnino priposestvovala, sta pa to storila na prvem naroku za glavno obravnavo. Takrat sta postavila trditev, da je imela nepremičnino v posesti toženka, v skladu z določbo IV. člena prodajne pogodbe iz leta 1974 pa naj bi bilo obema pravnima strankama ves čas znano, da gre za nepremičnino tožeče stranke, ki pa jo lahko tožena stranka „koristi“ do takrat, ko bo tožeča stranka začela z gradnjo na zemljišču. 7.Tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista (pravočasno)(3) postavila trditev na podlagi katerih bi lahko sodišče zaključilo, da sta imela tožnika nepremičnino v posredni posesti. Zato se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba posebej ukvarjati z vprašanjem posredne posesti in njenimi učinki na priposestvovanje lastninske pravice. Pritožbeno sodišče že zato ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka.

8.Sodišči sta pri odločanju o zahtevkih pravilno uporabili materialno pravo. Glede na stališče revidentov, „da niso podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla“, se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z argumentacijo pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov v povezavi s tožbenimi trditvami o derivativnem načinu pridobitve lastninske pravice.(4) Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča, da tožnika nista postala lastnika nepremičnine na originaren način že zato, ker nepremičnine nista imela v posesti. Dejanske ugotovitve v zvezi s tem, da tožnika nista nikoli imela neposredne posesti na zemljišču, so nesporne. IV. točke pogodbe z dne 18. septembra 1974 tudi ni mogoče razlagati drugače, kot da bosta kupca lahko vzpostavila posest na nepremičnini takrat, ko bosta postala lastnika, do takrat pa naj bi nepremičnina ostala v posesti prodajalca. Zaradi tega je povsem izključeno, da bi imela tožnika po sklenitvi pogodbe nepremičnino v posredni posesti.

9.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP. Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 7. člena ZPP.Op. št. (3): Primerjaj določbo prvega odstavka 286. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj določbo 371. člena ZPP.