Jedro

Zastaranje začne teči, ko se rodi tožba. Med splošnimi določbami o zastaranju so tudi določbe o pretrganju zastaranja.

V konkretnem primeru se je tožnik vse od prve zapuščinske obravnave aktivno prizadeval za ugotovitev resničnega obsega zapuščine s tem, ko je zahteval ugotovitev, koliko je bilo sredstev na računu zapustnice na dan njene smrti, in ker je bil znesek bagatelen, posledično tudi dober mesec pred njeno smrtjo, ter kdo je bila pooblaščena oseba na računu A. A. v obdobju pred njeno smrtjo. Ta tožnikova kontinuirana aktivnost v zapuščinskem postopku za ugotovitev resničnega obsega zapuščine pa po presoji Vrhovnega sodišča ustreza standardu, ki ga 365. člen OZ opredeljuje kot „vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“ in je torej pretrgala zastaranje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo o stroških postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (tudi v ponovljenem postopku) ugotovilo, da znesek 57.669,84 EUR (prej 13.820.000,00 SIT) spada v zapuščino po pokojni A. A., rojeni 30. 12. 1920 in umrli 19. 9. 2006 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da navedeni znesek z obrestmi vrne v zapuščino v roku 8 dni (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem obsegu ter glede podrednega tožbenega zahtevka zadevo vrnilo v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je napačen zaključek sodišča druge stopnje, da je bil (tožnik) z navedbami glede vprašanja zastaranja, ki jih je podal na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku 10. 10. 2016, prekludiran, saj bi to pomenilo, da je bila tožniku odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave. Poleg tega je ustrezne navedbe glede vprašanja (ne)utemeljenosti ugovora zastaranja zatrjeval že v 8. in 10. točki tožbe. Zato je izpodbijana odločitev obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje tudi očita, da ni ugotavljalo, katero od (drugih) tožnikovih dejanj v zapuščinskem postopku je (še) take narave, da bi povzročilo pretrganje zastaranja v konkretnem primeru. V nadaljevanju z obširnimi navedbami ne sprejema zaključka sodišča druge stopnje, da je tožnikov zahtevek že zastaral in vztraja, da je zastaranje začelo teči šele 13. 11. 2013 (kot je stališče sodišča prve stopnje). Meni namreč, da so v konkretnem primeru obstajale številne okoliščine (t. j. da je tožnik šele na naroku 13. 11. 2013 izvedel, da je prenakazilo denarja opravil toženec, in da je toženec trdil, da sporni znesek predstavlja darilo zapustnice njegovemu sinu), ki so predstavljale nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje zaradi zadržanja od 13. 2. 2007 do 13. 11. 2013 sploh ni teklo. Sklicuje se tudi na številne judikate višjih in Vrhovnega sodišča. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Pravdni stranki sta (brata in) dediča po pokojni materi A. A. (umrli 19. 9. 2006), ki sta bila v zapuščinskem postopku s sklepom z dne 14. 11. 2013 (ki je postal pravnomočen 14. 5. 2014) napotena na tu obravnavano pravdo, da se ugotovi, ali sporni znesek 57.669,84 EUR spada v zapuščino. Skladno z napotitvenim sklepom je tožnik 1. 7. 2014 zoper toženca vložil tu obravnavno tožbo. Revizijsko sporno je, ali je tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve ob vložitvi tožbe dne 1. 7. 2014 že zastaral. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je tožnik vse od prve zapuščinske obravnave, ki je bila opravljena dne 13. 2. 2007, prizadeval ugotoviti, koliko je bilo sredstev na računu zapustnice na dan njene smrti in takoj, ko je ugotovil, da je ta znesek samo 2,16 EUR, si je nadalje prizadeval ugotoviti, kdo je bil pooblaščenec na računu A. A. (ker je bila slednja tedaj že v zelo slabem zdravstvenem stanju), in kdo je 21. 8. 2006 opravil dvig oziroma prenakazal znesek 13.820.000,00 SIT (sedaj 57.669,84 EUR) iz računa A. A.. Banka je (kljub številnim poizvedbam) šele z dopisom z dne 23. 5. 2013 zapuščinskemu sodišču odgovorila, da je bila pooblaščena oseba na računu zapustnice A. A. B. A., t. j. toženec. Ker je toženec 13. 11. 2013 na naroku v zapuščinskem postopku vztrajal, da je sporni denarni znesek zapustnica podarila njegovemu sinu, je zapuščinsko sodišče prekinilo postopek in dediča napotilo na pravdo glede obsega zapuščine. Nadalje je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec brez pravne podlage118. 8. 2006 (samo mesec dni pred smrtjo A. A.) podal nalog za prenakazilo zneska 13.820.000,00 SIT (sedaj 57.669,84 EUR) iz računa A. A. na svoj račun in na podlagi tega naloga je bil dne 21. 8. 2006 znesek 13.820.000,00 SIT nakazan na njegov (toženčev) račun.

8. Zahtevek za ugotovitev, da sporni znesek spada v zapuščino, ker je do premika premoženja prišlo brez pravnega temelja, zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezni primer ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). To pravilo je treba razlagati v smislu, da začne zastaranje teči, ko se rodi tožba. Pri tem je osnovno vodilo pravilo, da mora sodišče pravila zastaranja uporabiti glede na okoliščine konkretnega primera, in sicer tako, da ne omeji pretirano ali celo prepreči uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga razlaga pravil o zastaranju namreč lahko ob neupoštevanju konkretnih okoliščin primera pomeni nesorazmerno omejitev pravice tožnika do dostopa do sodišča. Med splošnimi določbami o zastaranju so tudi določbe o pretrganju zastaranja. 356. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

9. Upoštevaje prej navedeno dejansko stanje si je v konkretnem primeru tožnik vse od prve zapuščinske obravnave, ki je bila opravljena 13. 2. 2007, aktivno prizadeval za ugotovitev resničnega obsega zapuščine s tem, ko je zahteval ugotovitev, koliko je bilo sredstev na računu zapustnice na dan njene smrti, in ker je bil znesek bagatelen, posledično tudi dober mesec pred njeno smrtjo, ter kdo je bila pooblaščena oseba na računu A. A. v obdobju pred njeno smrtjo. Ta tožnikova kontinuirana aktivnost v zapuščinskem postopku za ugotovitev resničnega obsega zapuščine pa po presoji Vrhovnega sodišča ustreza standardu, ki ga 365. člen OZ opredeljuje kot „vsako drugo upnikovo dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“ in je torej pretrgala zastaranje. Tek zastaralnega roka pri pretrganju pa ureja 369. člen OZ. Ta v tretjem odstavku določa, da če je bilo zastaranje pretrgano s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, začne zastaranje znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan (tretji odstavek 369. člena OZ). To pomeni, da je v konkretnem primeru zastaranje začelo znova teči, ko so bili izpolnjeni pogoji, kar pa nikakor ni bilo pred 13. 11. 2013. Ker od navedenega trenutka do vložitve tožbe dne 1. 7. 2014 petletni zastaralni rok (346. člen OZ) še ni potekel, je ugovor zastaranja neutemeljen.

10. Na koncu velja še pritrditi revidentovi tezi, da (tožnik) z navedbami glede vprašanja zastaranja ni bil prekludiran, saj so vse trditve, relevantne za odločitev o toženčevem ugovoru zastaranja, navedene že v tožbi (primerjaj list št. 2 in 3 sodnega spisa).

11. Tožnikova revizija je torej utemeljena. Revizijsko sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in vzpostavilo prvostopenjsko sodbo.

12. Ker je odločitev o prvostopenjskih in pritožbenih stroških postopka še odprta, je revizijsko sodišče tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo o stroških postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Toženec darilne pogodbe med zapustnico in svojim sinom ni dokazal.