Jedro

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati tudi specifičen način tožnikovega življenja s športom, za kar bo zaradi posledic poškodb prikrajšan in njegov subjektivni odnos do teh posledic. Vendar pa je treba poleg subjektivnega odnosa do posledic in iz tega izvirajočih duševnih bolečin upoštevati tudi objektivne kriterije in te duševne bolečine objektivizirati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Toženci so nerazdelno dolžni plačati tožniku znesek 2,972,900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1993 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 145.962,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1993 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 34.879,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku 3,472.900,00 SIT z obrestmi in mu povrniti 170.279,00 SIT pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 950.000,00 SIT z obrestmi ter temu ustrezno spremeni stroškovni izrek oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopno sodišče priznalo tožniku iz naslova telesnih bolečin najmanj za 350.000,00 SIT previsoko odškodnino, iz naslova prestanega strahu najmanj za 100.000,00 SIT previsoko odškodnino in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti najmanj za 500.000,00 SIT previsoko odškodnino. Po prvostopnem sodišču določeno odškodnino iz zgoraj navedenih naslovov ni mogoče šteti kot pravično odškodnino, saj bistveno odstopa od odškodnin, kot se za istovrstne škode priznavajo v drugih primerih na območju naše države. V zvezi s tem opozarja tudi na neskladje med izpovedbo tožnika o pretrpelih telesnih bolečinah in objektivnim izvedeniškim mnenjem univerzitetne ortopedske klinike ter na dejstvo, da pri tožniku ni podana telesna okvara oz. posledična invalidnost. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da v tem delu sodba prvostopnega sodišča ni ustrezno obrazložena in jo ni mogoče preizkusiti, prvostopno sodišče pa ne bi smelo nekritično priznavati stroškov zastopanja prav za vsako, tudi nepotrebno vlogo.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo obseg škode, ki jo je utrpel tožnik po posameznih vtoževanih postavkah na podlagi njegovega zaslišanja, številnih listin v spisu ter izvedeniškega mnenja. Na tej podlagi je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vse pomembne okoliščine, na podlagi katerih je ugotavljalo obseg tožnikovih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu. Pri tem je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo, to velja zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah, tudi subjektivni odnos tožnika do nastalih težav, ki so posledice dobljenih poškodb. Subjektivni odnos tožnika je namreč tisti, ki določa stopnjo njegovih duševnih bolečin oziroma skozi katerega se izraža njegov strah do izida zdravljenja in do posledic. Izpovedba tožnika o duševnih bolečinah, ki jih trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in glede strahu, pa je podprta z že omenjenimi listinami v spisu. Glede na povedano po presoji pritožbenega sodišča odškodnina, kot jo je sodišče prve stopnje določilo za strah, ni pretirana, pri čemer je prvostopno sodišče pravilno povezovalo tožnikov strah za izid zdravljenja tudi z njegovim strahom za kariero. V tem delu torej po mnenju pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena in je odmerjena odškodnina ustrezna.

Nekoliko previsoko pa je prvostopno sodišče, upoštevajoč kriterije iz člena 200 ZOR, odmerilo odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopno sodišče je tožniku priznalo iz naslova odškodnine za telesne bolečine 1,250.000,00 SIT, po presoji pritožbenega sodišča pa bi bila iz tega naslova primerna odškodnina v znesku 1,000.000,00 SIT. Ob tem je upoštevati, da glede na podano izvedeniško mnenje, vendarle ne gre za dolgotrajnejše hude bolečine, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi številne nevšečnosti, ki jih je trpel tekom zdravljenja tožnik in pa dolgotrajnost samega zdravljenja ter dejstvo, da še vedno trpi občasne bolečine. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je po presoji pritožbenega sodišča, upoštevajoč kriterije iz člena 200 ZOR, prvostopno sodišče prisodilo za 250.000,00 SIT previsoko odškodnino. Večje znižanje odškodnine iz tega naslova, kot to predlaga pritožba tožene stranke, ni sprejemljivo, glede na to, da je treba ob ugotovljenem zmanjšanju življenjske aktivnosti upoštevati tudi specifičen način tožnikovega življenja do nezgode in njegovo aktivno ukvarjanje z športnimi dejavnostmi, za katere bo sedaj prikrajšan in pa njegov subjektivni odnos, glede na po njem pričakovano kariero, katera je bila zaradi zadobljenih poškodb onemogočena. Vendar pa je treba pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti poleg subjektivnega odnosa in iz tega izvirajočih duševnih bolečin vendarle upoštevati neke objektivne kriterije in te duševne bolečine objektivizirati. To pa narekuje znižanje odmerjene odškodnine iz tega naslova na za že povedanih 250.000,00 SIT. Iz vseh navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in na podlagi 4. točke 373. člena ZPP prisojeno odškodnino znižalo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi delne spremembe sodbe v glavni stvari je bilo treba ustrezno spremeniti tudi izrek o stroških postopka. Prvostopno sodišče je odmerilo tožniku stroške na podlagi predloženega stroškovnika, upoštevajoč veljavno odvetniško tarifo, pri čemer je pri vlogah priznavalo v skladu s to tarifo in določbami Zakona o pravdnem postopku le stroške za tiste vloge, ki so bile potrebne. To je razvidno iz specifikacije odmere na stroškovniku na list. št. 51, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje. Glede na to pritožba tožene stranke v tej smeri ni utemeljena in ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da glede stroškovnega izreka nima razlogov. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožniku 291.924,00 SIT pravdnih stroškov, prisodilo pa mu je 58,33 % glede na njegov uspeh v sporu. Zaradi delne spremembe prvostopne sodbe je tožnikov uspeh v pravdi le še cca 50 %. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o stroških prvostopnega postopka tako, da je prisodilo tožniku polovico po prvostopnem sodišču priznanih pravdnih stroškov, t.j. 145.962,00 SIT.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi II. odst. 166. člena ZPP. Tožena stranka je v pritožbi priglasila stroške v višini takse za pritožbo in 300,00 SIT za manipulativne in PTT stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo le polovico priglašenih stroškov, to pa zato, ker je s cca polovico pritožbenega predloga uspela s pritožbo.