Jedro

Glede samega trajanja ukrepa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu dr. C., saj je izvedenec obrazloženo pojasnil, da je šele po tem času mogoče pričakovati tolikšno izboljšanje pri NU, da bi lahko bila izvedljiva nadzorovana obravnava.

Glede na dejstvo, da stalni nadzor nad jemanjem zdravil pri NU že poteka v Psihiatrični bolnišnici A., je tako po oceni sodišča druge stopnje, potrebno čas šestih mesecev šteti od takrat, ko je NU dejansko izrazil željo, da ne želi prostovoljno bivati oziroma se zdraviti, saj je od takrat dalje nesporno, da NU v Psihiatrični bolnišnici A. ne biva prostovoljno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka v četrti vrstici za vejico spremeni tako, da se besedilo „šteto od dneva sprejema dalje“, nadomesti z: „šteto od 19. 4. 2022 dalje“.

II. V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, ugodilo predlogu Psihiatrične bolnišnice A., za sprejem nasprotnega udeleženca, v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve in odločilo, da se nasprotnega udeleženca sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za čas šest mesecev, šteto od dneva sprejema dalje. V II. točki izreka je za socialno varstveni zavod določilo Socialno varstvenega zavoda B. (SVZ B.) in v III. točki izreka odločilo, da se premestitev opravi takoj, ko se bo v varovanem oddelku SVZ B. sprostilo prosto mesto.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje mati nasprotnega udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, s trajanjem ukrepa in bi ga bilo potrebno skrajšati na tri mesece. Izpodbija izvedensko mnenje, na katerega je podala pripombe, saj je njen sin invalidsko upokojen na podlagi diagnoze avtist-asperger, kar izvedenec ni upošteval in je navedel, da avtizem ni bolezen, temveč sindrom, kar je v nasprotju z mednarodno klasifikacijo. Prav tako se ne strinja z odločitvijo, da se čas trajanja ukrepa šteje šele od sprejema v SVZ B. dalje in se ne upošteva dejansko čas, ko je sin hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici A. na varovanem oddelku, saj slednji ni prostovoljno v bolnišnici in je tako pod posebnim nadzorom še več mesecev, zato bi bilo potrebno izreči ukrep trajanja od dneva prisilne hospitalizacije oziroma vsaj od naroka dne 19. 4. 2022, ko je nasprotni udeleženec jasno povedal, da želi domov in da ne želi bivati v zavodu. Sodišče v tem delu sklepa ni ustrezno obrazložilo in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je sicer upoštevalo pripombe najbližje osebe, vendar je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Predlaga, da se njenega sina strokovno obravnava v skladu s postavljeno diagnozo, zato je tudi potrebno izdelati novo mnenje. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Iz spisovne dokumentacije in iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je nasprotni udeleženec (v nadaljevanju NU) bil večkrat hospitaliziran v UKC Č., sedaj pa se nahaja v Psihiatrični bolnišnici A. Za premestitev iz UKC Č. v Psihiatrično bolnišnico A. je NU podal soglasje za bivanje na oddelku pod posebnim nadzorom. V Psihiatrični bolnišnici A. je bilo ugotovljeno, da je zdravljenje pri njih zaključeno. Prav tako iz predloga izhaja, da glede na dosedanji potek bolezni, ni pričakovati, da bi z daljšo hospitalizacijo dosegli znatno izboljšanje psihičnega stanja NU. Zaradi ponavljajoče se psihotične dekompenzacije s simptomi shizofrenije ima namreč NU občasno huje moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega vedenja ter v stanju psihotične dekompenzacije huje ogroža svoje zdravje in življenje, kar je vse posledica duševne motnje.

5. NU je pogledal izvedenec doc. dr. C., dr. med. spec. psih. in podal izvedensko mnenje z dne 8. 4. 2021, katerega je glede na pripombe matere NU tudi dopolnil. Na naroku dne 19. 4. 2022 je NU izjavil, da ne želi nadaljevati zdravljenja in da želi domov.

6. Na podlagi navedb NU na naroku dne 19. 4. 2022 je sodišče druge stopnje zaključuje, da zdravljenje NU v Psihiatrično bolnišnici A. vsaj od od naroka dne 19. 4. 2022 ni več prostovoljno, zato je po oceni sodišča druge stopnje potrebno od takrat šteti čas, za katerega je lahko NU zadržan v varovanem oddelku, na podlagi sklepa sodišča in ki ga je izvedenec ocenil na 6 mesecev, ko bo mogoče doseči umiritev psihičnega zdravstvenega stanja NU, nenazadnje se sama terapija izvaja že v času bivanja v Psihiatrični bolnišnici A. 7. Glede samega trajanja ukrepa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu dr. C., saj je izvedenec obrazloženo pojasnil, da je šele po tem času mogoče pričakovati tolikšno izboljšanje pri NU, da bi lahko bila izvedljiva nadzorovana obravnava.

8. Glede na dejstvo, da stalni nadzor nad jemanjem zdravil pri NU že poteka v Prihiatrični bolnišnici A., je tako po oceni sodišča druge stopnje, potrebno čas šestih mesecev šteti od takrat, ko je NU dejansko izrazil željo, da ne želi prostovoljno bivati oziroma se zdraviti, saj je od takrat dalje nesporno, da NU v Psihiatrični bolnišnici A. ne biva prostovoljno. Namestitev v SVZ B. pa časovno še ni določena, ampak bo opravljena takoj, ko se bo sprostilo mesto.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi matere NU ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je rok šestih mesecev določilo od dneva 19. 4. 2022, ko je NU na naroku jasno izrazil, da ne želi bivati v Psihiatrični bolnišnici A. in je s tem njegovo bivanje neprostovoljno (3. točka 265. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

10. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je izvedenec podal obsežna pojasnila, da ima NU duševno motnjo paranoidno shizofrenijo, pri tem je pojasnil, da gre pri NU za hudo obliko trajne duševne motnje paranoidne shizofrenije in da je, zaradi opuščanja terapije, pri njem prišlo do neozdravljivih simptomov. NU živi v svojem bolezensko namišljenem svetu lastne vsemogočnosti in pravic, je avtist, s prisluhi in preganjavicami, o slednjem pa ima sodišče prve stopnje razloge v 8. do 17. točki obrazložitve, v katerih obširno pojasnjuje zaključke izvedenca in jih sodišče druge stopnje v celoti povzema kot pravilne, s tem pa so izpolnjeni pogoji iz 74. v zvezi s 75. členom člena ZDZdr za sprejem NU brez privolitve.

11. Nima prav pritožba, da se je izvedenec zmotno opredelil do stanja NU, in sicer njegove diagnoze avtist-asperger. Slednjo diagnozo je upošteval, pri tem pa je tudi pojasnil, da ima NU tudi prisluhe in preganjavice. Zaradi paranoidne shizofrenije se je že večkrat zdravil, zdravil doma ne jemlje, zato je tudi bila potrebna večkratna hospitalizacija, saj v posledici nejemanja zdravil huje ogroža svoje zdravje in življenje, ker pri njem prihaja do neozdravljivih simptomov, saj nezdravljenje postopoma privede do propadanja možganskih centrov. NU je kot oseba v veliki meri razosebljenem, vede se slabo organizirano in je bolezensko spremenjen, je pod vplivom hudih blodenj, prepričan v resničnost magičnih pričakovanj svojih danosti, s strani mame in zdravstvenega sistema se počuti ogrožen. Je socialno povsem neprilagojen, stik z realnostjo je pri njem porušen, svojega vedenja pa ni zmožen nadzirati.

12. Zaradi slednjega po oceni izvedenca tudi ni možna nobena druga blažja oblika zdravljenja, ampak je potrebno varovanje na varovanem oddelku SVZ B., in sicer v trajanju vsaj pol leta, saj bo morda po tem času pri NU dosežena stopnja, ko bo izvedljiva nadzorovana obravnava. Z mnenjem izvedenca je soglašala tudi lečeča psihiatrinja A. A., s tem pa je pritožba v delu, ko nasprotuje trajanju ukrepa za čas šestih mesecih v SVZ B., v celoti neutemeljena.

13. Sodišče druge stopnje ima v vidu, da je tovrsten ukrep hud poseg v človekovo pravico, predvsem v pravico do osebne svobode in izbire zdravljenja. Vendar v konkretnem primeru, kot izhaja iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke ter celotne spisovne dokumentacije, kot tudi lečeče zdravnice, pri NU blažji ukrep glede na obsežno opisane okoliščine, ki izhajajo iz sklepa sodišča prve stopnje in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne, ne pride v poštev.

14. V kolikor pa bo lečeči psihiater ugotovil, da zadržanje ni več potrebno, se lahko NU odpusti iz varovanega oddelka tudi pred potekom časa, za katerega je sodišče izreklo zadržanje in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 78. člena v zvezi z 71. členom ZDZdr.

15. Glede na obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zadržanje NU v skladu s 74. členom ZDZdr, je sodišče druge stopnje v preostalem delu, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).